ocena filma
Sobota, 2. 3. 2024, 7.05
8 mesecev, 3 tedne
Ocena filma Dune: Peščeni planet, 2. del
Najbolj epski film po trilogiji Gospodarja prstanov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,12
Drugi film Dune: Peščeni planet zaključi zgodbo iz kultnega romana in ob tem ponudi najbolj epski fantastični spektakel po trilogiji Gospodar prstanov. Nekaterih zgodb pač ni mogoče stlačiti v en sam film.
Peščeni planet je zgodba o vesoljskem cesarstvu, političnih intrigah, skrivnostni in redki substanci, ki omogoča vesoljska potovanja, in mladem junaku, ki mora po tragediji najti pot naprej. V prvem filmu iz leta 2021 smo spoznali ključne junake, videli množično bitko in divji lov skozi puščavske viharje, film pa se je zaključil, ko se Paul Atreides in njegova mati Jessica pridružita puščavskemu ljudstvu Fremnov, kar je prvi korak k vojni in maščevanju. Nov film nadaljuje zgodbo od tega trenutka in skozi kompleksno mrežo političnih spletk in fascinantnih usod številnih junakov, ki jim film uspe nakloniti dovolj časa, da razvijejo svoj potencial, servira veliko vojne in maščevanja. Končni rezultat pa je resnično epski.
Poglejte napovednik:
Oseben odnos do filma
Ta filmska recenzija bo nekoliko drugačna, saj imam do literarne predloge poseben odnos, ker sem prevedel to tisočstransko knjigo in jo res podrobno poznam. Peščeni planet je obsežen in kompleksen roman, ki skozi usode junakov tke politično alegorijo in obenem ponudi napeto branje.
Avtor Frank Herbert je zgodbo zastavil kot alternativo Temeljem Isaaca Asimova, saj je za iztočnico prav tako vzel zgodovinsko študijo Edwarda Gibbona iz 18. stoletja Zgodovina propada in padca Rimskega cesarstva, vendar je imel drugačno vizijo vrnitve civilizacije po propadu. Obenem sta nanj vplivala film Davida Leana Lawrence Arabski in njegova avtobiografska predloga, kar se je kasneje preneslo tudi v vse tri filmske različice – poleg pričujočega dvodelnega filma Denisa Villeneuva imamo namreč še film Davida Lyncha iz leta 1984 in miniserijo iz leta 2000. Pri tem je treba izpostaviti, da se razsežnosti Leanove klasike približata le zadnja dva filma.
Režiser in soscenarist Villeneuve je že ob napovedi predelave Peščenega planeta povedal, da je to njegova najljubša knjiga. Iz filma je povsem razvidno, kako podrobno se je posvetil tako širokemu zamahu zgodbe kot tudi vsaki najmanjši podrobnosti, ki je opisana v knjigi in je ključna za razumevanje te drugačne družbe. Dogajanje je namreč postavljeno na puščavski planet Arrakis, imenovan tudi Sipina (angleško Dune), na edino najdišče mogočne snovi, imenovane začimba. Ta vesoljskim navigatorjem omogoča, da najdejo pot med ukrivljanjem prostora in časa, kar pomeni, da na njej sloni celotno gospodarstvo vesoljskega imperija. Poleg tega omogoča daljše življenje in ima psihoaktivne lastnosti.
Spletke in politični komentarji
Pridobivanje začimbe je donosen posel, a nevaren, saj so najdišča v puščavi izpostavljena ne le vročini, neurjem in vetru, temveč tudi gromozanskim peščenim črvom in lokalnim prebivalcem Fremnom. V začetku prvega filma je nadzor nad planetom in pridobivanjem začimbe prevzela rodbina Atreides, vendar so jim smrtni sovražniki Harkonneni nastavili past in jih večino eliminirali. Ta načrt je nastal med političnimi spletkami na dvoru vesoljskega imperatorja Shaddama IV. in reda duhovnic Bene Gesserit, saj zadnje že stoletja z genskim križanjem skušajo ustvariti nadčloveka, ki bi lahko videl v prihodnost.
Roman je poln spletk znotraj spletk in filmska priredba jih pravzaprav večino obdrži, ne da bi izgubila divji tempo. Nekateri dogodki so poenostavljeni, nekaj likov je drugačnih ali izpuščenih, vendar pa filmski Peščeni planet v ničemer ne zaostaja za predlogo – če kaj, naredi branje po ogledu filma bolj zanimivo. Prav tako se film ne izgubi v psihedeličnih scenah preroških vizij glavnega junaka Paula Atreidesa, ko ga spremljamo, kako kot sin padlega vojvode postopoma prevzema vlogo voditelja in prerokovanega mesije Fremnov.
Peščeni planet je poln političnih implikacij. Puščavski Arrakis je seveda metafora za Arabski polotok, nomadski Fremeni za Beduine, začimba pa za nafto. V sodobni družbeni realnosti pa bi ga lahko interpretirali tudi drugače. Obenem je zgodba polna religioznih elementov, ki so predstavljeni kot kombinacija pretkanega načrtovanja oblastnikov in vzpona dejanskih nadčloveških zmožnosti, tj. uvida v prihodnost.
Ko je ustvarjal Peščeni planet, je Herbert želel opozoriti na problematičnost koncepta "ljubljenega vodje" in kako to neizogibno vodi v diktaturo. To je v knjigi jasno nakazano, vendar so številni bralci zmeraj raje razumeli to zgodbo v bolj tradicionalni, recimo temu biblični interpretaciji. No, Denis Villeneuve ne sodi med te bralce.
Nevarnost mesije
Dune: Peščeni planet, 2. del jasno nakaže Paulov strah pred tem, da njegova vladavina zapade v strahovlado in množice mrtvih, medtem ko so dejanja njegove matere Jessice, ki okrog njega namenoma vzbuja famo mesije, prikazana zlovešče. Medtem ko v mnogih fantazijskih in ZF-zgodbah – na primer v Vojni zvezd, ki si je veliko izposodila od Peščenega planeta – spremljamo vzpon junaka v odrešitelja, ki postavi stvari na svoje mesto, je tukaj zaključek veliko bolj streznjujoč. Nenazadnje je Herbert napisal nadaljevanja, v katerih nazorno prikaže, kam lahko privedeta absolutna oblast in absoluten nadzor. Glede na zaključek tega filma, tudi Villeneuve to želi predstaviti v še enem filmu.
Zvezdniška zasedba imenitno opravi svoje delo. Timothée Chalamet v vlogi Paula prikaže celotno rast osebnosti in strahove, medtem ko ima Rebecca Ferguson v vlogi Jessice srhljivo karizmo. Zendaya je kot Chani veliko več kot zgolj Paulovo dekle, saj je tudi prepričljiva bojevnica. Med drugimi igralci izstopa Javier Bardem v vlogi fremenskega vodje Stilgarja, saj mu uspe uravnotežiti surovo resnost in nevarnost z nepričakovanim humorjem. Med antagonisti je v ospredju nov lik Feyd-Rautha Harkonnen, ki ga upodobi Austin Butler, medtem ko je Stellan Skarsgård enako nepozaben kot v prvem filmu. Christopher Walken kot imperator izraža vso potrebno prezenco, medtem ko Florence Pugh v vlogi njegove hčerke Irulan vzpostavi politično agilnost, ki povsem parira Paulu.
Seveda pri tako epskem filmu igralci niso edini zvezdniki. Hans Zimmer, ki je že prejel oskarja za glasbo za prvi film, si najbrž lahko obeta še enega in enako velja za direktorja fotografije Greiga Fraserja ter za mojstre posebnih učinkov, ki so v tem filmu zares oživili megalomanske peščene črve oz. šaj hulude. Pa tudi celotno Sipino, saj boste po ogledu imeli kar željo, da ves ta pesek stresete s sebe.
Ali je film Dune: Peščeni planet, 2. del, vreden ogleda?
Ja, seveda, in to na čim večjem platnu. Tako epskih in izpopolnjenih filmov, kot je Dune: Peščeni planet, ne vidimo pogosto, to je namreč v mnogo pogledih primerljiva izkušnja s trilogijo Gospodar prstanov. Vzporednica je na mestu tudi zato, ker Peščeni planet enako izkazuje režiserjevo popolno zavezanost literarni predlogi in vso ljubezen ter inspiracijo, ki jo avtor čuti do nje. Obenem tudi jasno zavedanje, da film ni narejen zgolj za bralce knjige, temveč je samostojno delo z lastno epsko širino.
Dune: Peščeni planet, 2. delRežija: Denis Villeneuve
Igrajo: Timothée Chalamet, Zendaya, Austin Butler, Florence Pugh, Rebecca Ferguson, Austin Butler, Javier Bardem, Josh Brolin, Dave Bautista, Christopher Walken, Léa Seydoux, Charlotte Rampling, Stellan Skarsgård, Anya Taylor-Joy.
Žanr: Znanstvenofantastična pustolovščina.
Dolžina: 166 minut.
Preberite še:
