OCENA FILMA: Minioni

Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: minioni, priljubljeni stranski liki iz animirane komedije Jaz, baraba in njenega nadaljevanja, so dobili svoj lastni celovečerec. So ga potrebovali? Ne. Smo si ga želeli? Nekateri bolj, drugi manj. So se mali rumeni barabini v njem izkazali? Če nič drugega, imamo med ogledom filma občutek, da se vsaj trudijo, česar pa o neprepričljivem scenaristu njihove prve samostojne celovečerne pustolovščine Brianu Lynchu nikakor ne bi mogel trditi.

V oceni filma Jaz, baraba 2 nagajivih kapsul smeha nisem mogel prehvaliti. Svojega mnenja nisem spremenil – minioni so sami po sebi še vedno prekleto zabavni –, vprašanje je bilo le, ali se bodo s svojimi enoličnimi (in na dolgi rok precej napornimi) značaji obnesli v vlogah osrednjih zvezdnikov celovečerca.

Če sklepamo po izdelku, pod katerega sta se podpisala Pierre Coffin (ta je posodil glas tudi vsem minionom) in Kyle Balda, je moj odgovor odločen ne.

Recimo Bobu Bob ali še bolje – Banana

Dejstvo, da se minioni med seboj sporazumevajo v nekakšni večjezikovni latovščini, iz katere lahko razberemo kvečjemu imena tropskih sadežev, ni napovedovalo nič dobrega. Pri Pixarju so z Wall-E-jem dokazali, da lahko animiran film s humorjem kot univerzalno govorico preseže jezikovne prepreke. Res pa je, da zgodbo v Pixarjevi mojstrovini poganjajo liki, s katerimi gledalci sočustvujemo, kar pa se v primeru minionov nikoli ne zgodi.

Pomagalo bi že, če bi glavne junake sploh prepoznali. Še zdaj pravzaprav ne vem, v čem se Kevin, Stuart in Bob – minioni, s katerimi preživimo daleč največ časa – razlikujejo drug od drugega in od svojih vrstnikov. Preden me začne kdo poučevati o njihovih telesnih posebnostih, naj ga ustavim in povem, da so si kljub razlikam v višini in številu očes vsi trije med seboj podobni kot jajce jajcu, po značaju še veliko bolj kot po zunanjosti. Popolnoma vseeno bi bilo, če bi jih poimenovali Banana 1, Banana 2 in Banana 3.

Če ostanemo pri analogiji z jajci: po pravici povedano sem komaj čakal, da se kakšno od teh jajc razbije, to pa zato, da bi lahko preveril, koliko gledalci čutijo do njih. Ko mi je postalo jasno, da bodo vsi trije odnesli celo kožo, sem si odziv občinstva na Bobovo/Kevinovo/Stuartovo smrt zamislil kar v svoji glavi: v dvorani sem slišal en sarkastičen vzdih in en zdolgočasen kašelj.

Ne želim biti hudobec, toda Banane pač ne bo pogrešal nihče (še najmanj otroci), še posebej če vemo, da je v košari še tisoč drugih Banan in da jo lahko takoj nadomesti nova.

Bog, obvaruj kraljico pred minioni

A kot rečeno: odgovorni za to, da nam rumeni moroni, oprostite – minioni, ne zlezejo pod kožo, so predvsem ustvarjalci filma. Ti so imeli po zaslugi obstoječe baze oboževalcev in agresivne reklamne kampanje v rokah zagotovljeno kinematografsko uspešnico. Zakaj bi se torej trudili s scenarijem in uvajanjem novih simpatičnih likov?

Morda tudi zato, ker film izčrpa skoraj ves komični potencial minionov že v prvih dvajsetih minutah. Od tu naprej zgodbo usmerjajo človeški liki, ki so vsi po vrsti zlikovci (z izjemo angleške kraljice in še zanjo nisem povsem prepričan). Kar ne bi bilo nič narobe, če ne bi bili vsi že na prvi pogled izjemno neprijetni (njihovo vedenje potrjuje naš prvi vtis), povrhu vsega pa so še strašansko nezanimivi.

Zaplet? Piše se leto 1968 in naše glavne tri banane se z mrzle Antarktike, kjer si je njihova vrsta uredila začasno domovanje, najprej odpravijo v New York, nato pa še v Orlando, kjer poteka konvencija zlobnežev. Njihov cilj? Poiskati zlobneža, ki bi mu služili in ki ga ne bodo že po prvih minutah ugonobili, kar so storili z vsemi svojimi dozdajšnjimi vodji.

V Orlandu trojica spozna glavno zvezdnico konvencije in prvo pravo svetovno superzlobnico Scarlett Overkill (Sandra Bullock/Pia Zemljič). Histerično ženšče (da ne citiram Donalda Trumpa, čeprav bi bile njegove besede o krvavenju iz oči in iz česarkoli že v njenem primeru kar primerne) privoli v to, da jih vzame pod svoje okrilje, še prej pa bodo morali zanjo izpolniti nalogo: ukrasti morajo krono kraljice Elizabete II. in ji omogočiti, da bo sama zasedla britanski prestol.

Ustvarjalci so se v tem delu odločili, da film potrebuje več akcije in idiotskih stereotipov o Britancih (policist si med nujno vožnjo nataka čaj), in nam na račun smeha pripravili pravo eksplozijo rumenih petard (brez skrbi, vsi minioni preživijo), ob kateri sem skoraj dobil epileptični napad.

Londončanom bi se godilo bolje, če bi v njihovo mesto prispela godzila. Potem bi bila ona najbolj simpatična pošast v filmu, kar pa ob likih, kakršna sta kraljica Elizabeta in Scarlett Overkill, niti ne bi bilo presenetljivo. Povedano drugače: če bi dobil njuni figurici v škatlici z obrokom hitro pripravljene hrane, se ne bi dotaknil niti figuric niti hrane.

Kje so Pol Pot, Kim Džong Un in Hitler?

V zadnjih vzdihljajih filma se na platnu pojavi bodoči vodja minionov, mali Gru, in skoraj lastnoročno reši zmešnjavo. Škoda, da se to ne zgodi že kakšne pol ure prej. Pripovedovalec nam na začetku filma, ko nas skeči rumenih svaljkov še zabavajo, lepo razloži, da minioni potrebujejo vodjo, sicer postanejo brezciljni in depresivni. Pozabil nam je povedati le, da se bo njihovo skrb vzbujajoče psihološko stanje odražalo tudi na samem filmu.

Ustvarjalci so nam obljubili, da bomo v filmu izvedeli, kako so minioni sploh nastali. Svojo obljubo izpolnijo že med uvodno špico (ne boste verjeli – tako kot vsa druga bitja na planetu so se tudi oni razvili iz enoceličnih organizmov!). Glede na to, da se minioni ne razmnožujejo (ali pa morda še česa ne vemo?) in da povzročajo katastrofalne zaplete, bi bilo bolj zanimivo izvedeti, kako to, da še niso izumrli.

Odgovor se skriva v finančnem uspehu filma. Minioni so po svetu samo s prodajo kinovstopnic zaslužili že skoraj milijardo ameriških dolarjev, kar pomeni, da nas čaka neizbežno nadaljevanje. Upajmo, da bomo z njim dočakali tudi evolucijo naslovnih junakov oziroma da bodo zasedbo dopolnili liki, za katere nam ni popolnoma vseeno. Druga možnost je, da se združijo z resničnimi zlobneži. Minioni, pozabite na jetija, Drakulo, Napoleona in Scarlett in namesto njih rajši poiščite Pol Pota, Kim Džong Una in Hitlerja!

Pustimo se presenetiti. V trenutni stopnji razvoja Minioni izpolnjujejo minimum od pričakovanega. Otroci se nad njimi prav gotovo ne bodo pritoževali (so se nad katero risanko že?), odrasli pa se bodo lahko zabavali vsaj ob poslušanju uspešnic iz 60. let prejšnjega stoletja. Filma že zaradi izvrstnega soundtracka, spodobne animacije in obetavnih uvodnih minut ne morem popolnoma odsvetovati, prav tako pa ga ne morem priporočiti, saj bi bila to samo potuha za lenobno ustvarjanje. Minioni bodo morda segli v vaše denarnice in vas za odštete evre malce nasmejali, ne morem pa vam obljubiti, da bodo segli tudi v vaša srca.

P.S. Znova moram pohvaliti odločitev distributerja, ki je slovenskim gledalcem omogočil izbiro med ogledom podnaslovljene in sinhronizirane različice. Škoda le, da je ta tokrat bolj jalova.

Napovednik filma: