OCENA FILMA: Sosedi

Hollywood nam vsako leto navrže kopico obešenjaških komedij, ki obiskovalcem kinematografov obljubljajo nepozabno zabavo, sestavljeno iz seksa, drog in prostaškega humorja. Čeprav niso primerne za mladoletne gledalce, so v prvi vrsti namenjene prav njim. Obljubljena zabava tako še najbolj spominja na petkov večer v parku Tivoli ali ob nabrežju Ljubljanice: začne se z alkoholom in konča s slabostjo, v najslabšem primeru celo z bruhanjem. Na srečo (ali pa na žalost) se naslednji dan dogodkov spomnijo le redki.

So Sosedi (Neighbors) – komedija o vojni med mladima zakoncema in študentsko bratovščino – še en takšen "petkov večer"? Da in ne. Film brez dvoma spada v omenjeno kategorijo (vse sestavine, vključno z orjaškimi dildi, norimi gobami in kletvicami, so tu), le da vsaj delno izpolni svojo obljubo. Gledalce zabava. Kako dolgo se ga bomo spominjali, pa je že drugo vprašanje.

Zac Efron nori, ne kliči 113 Zasnova je izjemno preprosta. Mac in Kelly Radner (Seth Rogen in Rose Byrne), nekdanja žurerja in novopečena starša, se še nista popolnoma sprijaznila s spremembo življenjskega sloga, ko se v sosednjo hišo vselijo pripadniki študentske bratovščine Delta Psi pod vodstvom karizmatičnega Teddyja Sandersa (Zac Efron).

Sprva se poskušata z njimi spoprijateljiti, ko pa postanejo zabave preglasne, prekršita dano obljubo in pokličeta policijo. S tem dejanjem sprožita vojno, v kateri so dovoljena vsa, tudi najbolj podla sredstva. Izid je nepredvidljiv, jasno je samo, da bo moral poraženec tega medgeneracijskega spopada zapustiti sosesko, česar pa si mlada zakonca ne moreta privoščiti.

Puščica v pravo smer Zgodba – kombinacija komedij Animal House, Prekrokana noč in Napumpana – sama po sebi res ni pretirano izvirna, zato pa je toliko kakovostnejša njena izvedba. Film je režiral varovanec Judda Appatowa Nicholas Stoller, ki nas je nasmejal že z odličnim prvencem Pozabi Saro (Forgetting Sarah Marshall). Zdaj nas je osrečil še z eno trapasto komedijo, ki ne podcenjuje gledalcev in dodobra izkoristi komični potencial igralske ekipe.

O Sethu Rogenu ne bom izgubljal besed. Komik znova igra samega sebe in v tej vlogi je kot vedno odličen. Preseneti predvsem Zac Efron. Pred ogledom bi prisegel, da je igralec dobil vlogo zaradi svojega izklesanega telesa. Ta spominja na naslovnico revije Men's Health, zvezdnik Srednješolskega muzikala pa ga v filmu tudi vneto razkazuje. Rogen svojega soigralca opiše kot "puščico proti tiču". Izkazalo se je, da ni vse v videzu in da je puščica usmerjena še kam drugam.

Če bi bil Teddy klišejski zlikovec, bi se gledalci (najstnice so pri tem izvzete) hitro obrnili proti njemu in postavili na stran njegovih nasprotnikov, nato pa do konca filma čakali na predvidljiv konec in preštevali uspele oziroma neuspele šale. Ste mislili, da jih ne bo? Vedno so.

SMS vs. DeSUS in "moški pred joški" Film učinkuje zato, ker so naše simpatije do obeh taborov enakomerno porazdeljene. V tej sosedski vojni ni izrazitih dobrih in slabih fantov ali deklet. Vsi generali (pustimo običajne vojake) se nam enako prikupijo, vsaka dobljena bitka pa pomeni, da je nasprotna stran bitko izgubila.

Hkrati so moči precej enakomerno razporejene tudi med samimi zavezniki. Kelly ni ne možev privesek ne glas razuma, nasprotno. Rose Byrne je enakovredna partnerica Rogenu. V zločinu, ljubezni, predvsem pa v komediji. Efron ima moškega partnerja. To je Dave Franco, ki se izkaže v vlogi podpredsednika bratovščine in Teddyjevega najboljšega prijatelja Peta. Moto vsake bratovščine je moški pred joški, kar medvedka Kelly spretno izkoristi.

Mlajši gledalci se bodo verjetno bolj poistovetili s Teddyjem in Petom, starejši z Radnerjevima. Res pa je, da med Teddyjem in Macom tako ali tako ni velike razlike. Mac si domišlja, da je še vedno mlad in kul, medtem ko se Teddy boji, da bo čez nekaj let končal podobno kot njegov sosed. Medgeneracijsko solidarnost onemogočajo njuni notranji demoni.

Morda neokusno, ne pa tudi zlobno Čeprav sta humor in izrazje precej vulgarna, film nikoli ne prestopi meje dobrega okusa, tu pa tam se ji samo približa. Dobro, v neznansko zabavnem prizoru, ko Mac pomolze svojo ženo, jo morda res prestopi, toda pomislite: v marsikateri drugi komediji bi si študentje za tarčo izbrali prisrčno šestmesečno hčerkico svojih nasprotnikov. Člani Delta Psi so drugačni. Do dekliča bi se težko vedli vzorneje. To, da je dojenček žvečil kondom, ki ga je našel na trati pred hišo, je kvečjemu krivda nepozornih staršev.

Pete v nekem trenutku celo izjavi, da kot otrok ločenih staršev ne odobrava početja, ki bi povzročilo razpad zakona. Lepo od njega. Sama izjava ni nič posebnega, bolj me je presenetila pristnost izrečenih besed. Še posebej, ker so te prišle iz ust mladeniča z groteskno velikim penisom. Pri tovrstnih filmih se takšnim in drugačnim penisom pač ne moremo izogniti.

Na srečo so se ustvarjalci izognili marsikateremu drugemu klišeju. Naveličal sem se že komedij, v katerih žena zapusti moža, nato pa se ta več kot polovico filma trudi pridobiti nazaj njeno naklonjenost. V odnosu med Macom in Kelly, pa tudi med Teddyjem in Petom, se resda pojavijo razpoke, vendar iz njih ne pricurlja sentimentalnost. Ta je omejena na nekaj kratkih prizorov, kar je povsem dovolj.

Komedije Pozabi Saro po sedmih letih še vedno nisem pozabil. Nisem prepričan, da se bo podobno zgodilo tudi s Sosedi, je pa svojevrsten uspeh že to, da filma nisem želel pozabiti. Solidna tri. Ah, k vragu, človek je samo enkrat mlad, dobrososedski odnosi pa zahtevajo malo več strpnosti. Naj bo štiri.