Nedelja, 25. 11. 2018, 4.05
6 let
Raiven: Če imaš samo dober glas, lahko zelo hitro postane dolgčas #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,16
2
Številni jo poznajo zaradi izstopajoče podobe, številni še zaradi glasbe in nalezljivega napeva iz reklame znanega mobilnega operaterja. Malo manj pa jih ve, da je Raiven tudi harfistka, ki je prav zaradi svojega videza ena od najbolj iskanih v Sloveniji. Trenutno snema nov album, za katerega upa, da si bo z njim počasi začela utirati pot do statusa, kot ga uživajo Siddharta in Big Foot Mama.
Raiven je nase prvič opozorila leta 2016, ko je nastopila na "edinem odru v Sloveniji, kjer si lahko privoščiš več", kot je sama opisala Emo, izbor za pesem Evrovizije. Nanj se je vrnila še leto pozneje in še v drugo ostala brez zmage, a občinstvo si jo je zapomnilo. Tudi zahvaljujoč njeni podobi, a je bil namen dosežen, pravi.
Zdaj je sredi snemanja novega albuma, ki se mu je popolnoma predala v slovenščini, jeziku, ki se ji, v primerjavi s številnimi drugimi slovenskimi glasbeniki, zdi boljši kot angleščina. In želi si, da bi lahko prav s slovenščino nekoč tako kot velika banda Siddharta in Big Foot Mama napolnila dvorano Tivoli.
Začnimo kar pri vašem imenu. Ne želite, da vas javnost pozna kot Saro, temveč zgolj kot Raiven. Zakaj?
Nočem, da se sploh omenja ime Sara, saj je Sar milijon, če pa hočeš narediti celostni, umetniški vtis, se mi zdi, da potrebuješ tudi neko umetniško ime. Seveda, če ni že tvoje pravo ime dovolj zanimivo. Niti mi nista všeč ime in priimek, če se greš umetnost. dobro se mi zdi kaj drugačnega.
Zakaj ravno Raiven?
Moji starši vzrejajo sokole, vedno sem odraščala s ptiči in na neki točki, ko sem izbirala umetniško ime, mi je oče rekel: Kaj pa, če bi bila krokar? Torej "raven". Že od majhnega sem imela rada krokarje, zato mi je bila ta ideja všeč. Sploh zato, ker se lepo sliši tako v slovenščini kot angleščini.
Poleg ptic so vam blizu tudi kače, kajne?
Da, vsa moja družina je živalsko naravnana. Sama sem nekaj časa imela kačo, ameriškega goža, ki je bil rožnate barve. Pozneje je zbolel in je žal poginil. A tudi kače imam že od nekdaj zelo rada.
Kako je sploh imeti doma kačo?
Kaj pa vem ... Zelo je lepa, a z njo si ne moreš kaj veliko pomagati. Tam je, lepa je (smeh, op. p.).
Kdaj ste povezali to umetniško ime s petjem?
Pojem že od četrtega leta. Pri štirih letih so me starši vpisali v glasbeno šolo, s šestimi leti sem začela igrati harfo, pozneje sem šla na konservatorij za glasbo, maturirala sem iz solo petja in harfe. Letos sem diplomirala na akademiji in se vpisala na magisterij. Že od nekdaj pojem. No, to je edina stvar, ki jo znam (smeh, op. p.).
Kako pa je harfa sprejeta v Sloveniji? Imate dovolj dela kot harfistka?
Imam ogromno dela, a predvsem zato, ker nas je malo, sploh pa sem edina harfistka, ki je ob tem še pop pevka, hvala bogu. Plus moja podoba ... Res imam veliko dela s harfo, ogromno nastopov, saj je harfa zelo atraktiven inštrument in še precej neizkoriščen. Za ljudi je precej zanimiv. Sploh meni, ker hočem narediti celosten vtis, harfa zelo pomaga. In zaradi mojega videza me spet loči od preostalih harfistk.
Kdo vas najema kot harfistko?
Zelo veliko delam za različna podjetja, za poslovne dogodke, tega je res veliko. Zanje je harfa res privlačna. Si pa ravno postavljam nov band in prihodnje leto bom začela izvajati koncerte z godalci in malo elektronske primesi. Spet bi rada naredila nekaj drugačnega, da nimam značilnega klasičnega banda, kakor sem ga imela do zdaj. Želim si, da nekdo, ki pride na moj koncert, sliši nekaj drugačnega, česar v Sloveniji sicer ne bi slišali.
Vam je všeč ustvarjati v Sloveniji, ki je tako majhna in ima tako specifičen jezik?
Vsi tarnajo, da smo premajhni, kar je čisto res, odvisno, kaj hočeš doseči.
Ampak meni bi bilo super, če bi lahko čez deset let priredila vsako leto res velik koncert, recimo v Tivoliju. Želim si, da si tukaj ustvarim neko ime, kot ga imajo na primer Siddharta in Big Foot Mama. A to pride sčasoma in meni je v Sloveniji super, ker tukaj izstopam.
V tujini je milijon takšnih in se tega tudi zavedam.
Torej vas tujina ne mika?
Za zdaj ne. Tudi zato snemam vse pesmi v slovenščini in zdi se mi, da je tudi to nekaj, kar me ločuje od drugih. Veliko slovenskih glasbenikov poje v angleščini in tudi za pop pravijo, da se bolje sliši v angleščini. A jaz bi rada pokazala, da je mogoče tudi slovenščini narediti nekaj dobrega.
Vam je lažje ali težje pisati pesmi v slovenščini?
V angleščini je toliko zlajnanih fraz, da sem opazila, da mi je lažje pisati v slovenščini, ker je bilo v njej napisanih toliko manj besedil. Je več stvari, ki jih lahko poveš, ki še niso bile tako povedane ali uporabljene. Res je trd jezik, ampak jaz sem se že tako navadila, da mi je zdaj težje pisati v angleščini, ker res ne maram teh tipičnih ljubezenskih pesmic.
Pa tudi na Emi, kjer vse več glasbenikov poje v angleščini, ste peli v slovenščini. Kako ste sploh prišli do tega tekmovanja?
Takrat sem svojemu kitaristu in producentu kar malo težila, da hočem na Emo, ker sem vedela, da bo to dobra odskočna deska. Če hočeš narediti performans na odru, da ne gre samo za mikrofon in dober komad, ima Ema edini takšen oder v Sloveniji, kjer si lahko privoščiš več. Takrat sta mi oba govorila, da ne, zakaj bi šla na Emo ... A na koncu vem, da bi mi bilo, če ne bi šla na Emo, veliko, veliko težje priti v ospredje.
Torej je bila res prava odskočna deska?
Da. Meni se zdi Ema super za pop glasbenika, ki se ne vidi samo kot pevec, ampak kot celostni umetnik.
Poleg nastopa na Emi si vas je Slovenija zapomnila tudi zaradi videza ...
Da, kot sem rekla že večkrat: pri meni je glasba 50 odstotkov, 50 odstotkov pa vse preostalo. Od stajlinga do videov, fotografij ...
Vi na to gledate kot na umetnost, na celostno podobo, čeprav številni stavijo samo na glas?
Na živce mi gredo tisti, ki rečejo: "Če si dober pevec, ne potrebuješ še cirkusa." Saj nihče ne pravi, da si slab pevec, če imaš zraven cirkus. To samo pomeni, da imaš lahko tako cirkus kot dober glas. Beyonce je popoln primer tega. Ona ima vse. Zakaj ne bi izkoristili tega, če lahko? Zelo hitro lahko postane dolgčas, če si samo dober vokalist.
Kaj pa Adele?
Ona je super, ampak zame osebno je bolj zanimivo iti na koncert Lady Gaga kot pa Adele, saj je prav tako super vokalistka.
Ali je Adele boljša ali ne, je stvar okusa in tega, kakšno glasbo rad poslušaš. Poleg tega se mi niti ne zdi, da bi Adele pristajala strašna koreografija (smeh, op. p.). Ampak nihče ne more reči, da je Lady Gaga slabša kot Adele.
Kako premišljeno pa se vi spustite v kreiranje nastopov?
Vedno, že ko pišem komad, že kar vidim videospot, stajlinge, mejkap ... Tudi pred Emo leta 2017 (ko je predstavila pesem Zažarim, op. p.) je bilo tako. Besedilo sem napisala, ko sem vedela, da bom nosila obleko z ogledalci, s katero bom zažarela. Zelo veliko dam na to in se mi ne zdi nič narobe, če je obratno ... To je pač malce drugačen način dela, da že v začetku razmišljam celostno.
Tudi o mejkapu razmišljate prej, saj je tudi ta vedno zelo premišljeno dodelan?
Da, in zelo rada sama skrbim za svoj mejkap. Večinoma se za oddaje in druge podobne nastope naličim sama in tega ne dovolim vizažistom s televizij. Hočem, da sem točno takšna, kot hočem jaz. Sem tako specifična, da se mi zdi, da me ne more naličiti čisto vsak. Imam samo eno umetnico ličenja, ki ji zaupam in me liči za večje dogodke in fotografiranja. Pri tem sem kar zoprna, moram priznati.
No, najbolj pa izstopate zaradi barve las, ki so bili prej rožnati, zdaj pa so zeleni. Kakšna pa je vaša naravna barva las?
Temno rjava, a iskreno, z naravno barvo las se nisem videla že od 8. razreda osnovne šole. Takrat sem se začela barvati in sploh ne vem, kakšni so moji lasje (smeh, op. p.).
Starši so to verjetno dobro sprejeli?
Da. Vsi mislijo, da se doma, ker sem videti tako "uporniško", nismo dobro razumeli in da sem bila divji otrok, ampak nikoli nisem bila.
Bila sem odličnjakinja, zelo sem bila pridna, doma smo se vedno zelo dobro razumeli in ravno zato, ker sem bila pridna, sem se lahko oblekla, kakor sem se hotela (nasmeh, op. p.).
In kakšen stil ste imeli kot deklica, kot najstnica?
Joj (smeh, op. p.). Spomnim se, da sem že v 8. razredu hotela nositi visoke pete, potem zelo velike uhane in ogromen šal. Že od nekdaj sem bila precej divja. Vsakič, ko sem dobila žepnino, sem tekla v trgovine in si nakupila novih stvari. Vedno sem imela ogromno oblek. Preveč za tista svoja leta. Z mami imava zelo podobno postavo in sva si že proti koncu osnovne šole izmenjavali stvari, ker sva nosili isto konfekcijsko številko.
Ima mama tudi podobno divji slog?
Ne, ne. No, ima svetlo rožnate lase, ampak to je vse, kar je divjega na njej (smeh, op. p.). Je bolj umirjena.
Ali kaj pogrešate modno raznolikost na slovenskih ulicah?
Vedno sem tarnala: "Joj, ti Slovenci, za vse sem tako čudna tukaj." Ampak konec koncev - hvala bogu! Ker če bi bili vsi taki, potem tudi jaz ne bi mogla tako izstopati in se preživljati. Nimam kake konkurence, kar zadeva to. Za zdaj.
Kako pa vas sprejemajo, ko vstopite v kakšno trgovino? Vas prepoznajo?
Da, večino časa me že prepoznajo, ampak že prej so me zaradi žive barve las gledali čudno. No, ne vem, ali pa zato, ker sem bila čudno oblečena (smeh, op. p.). Že od nekdaj me ljudje čudno gledajo, zato zdaj včasih ne vem, ali me zato, ker me prepoznajo, ali zato, ker imam lase čudne barve.
Zakaj ste se po dolgih letih rožnatih las zdaj odločili za zelene?
Moji lasje so bili rožnate barve toliko let, da sem se tako identificirala s to barvo, da sem šla na koncu že sama sebi na živce. Vsi so me poznali z rožnatimi lasmi, zato sem si rekla, da jo moram spremeniti, ker se nisem hotela poistovetiti samo z eno barvo, češ, jaz sem rožnata in nič drugega. Že zaradi tega potrebujem spremembo barve las, da se ne navežem preveč. Nočem se enačiti z eno barvo, nočem delovati na tak način.
Nekateri pravijo, da doživimo, ko si spremenimo barvo las, tudi druge življenjske spremembe ...
Da, potem bi jaz imela kar precej sprememb v življenju (smeh, op. p.). Mogoče je, ampak tega ne dojemam tako. Jaz si barvo las spremenim, ko mi to zadiši, glede na sezono in po navdihu.
Vaš videz in glasba nista zanimiva samo za nastope, ampak tudi za reklame, postali ste obraz trgovine Pentlja Concept Store, kot model hodili na LJFW ... Kakšne se vam zdijo te vloge?
Reklame so super. Ta, ki je bila za A1, v kateri pojem o rožnatem samorogu - ljudje so slišali ta komad neštetokrat. Jaz skoraj nikoli ne gledam televizije in ravno v obdobju te reklame sem gledala neko tekmo in samo v času te tekme sem svoj komad slišala morda petkrat! Komaj sem ga poslušala, že meni je šel na živce! Pa sem ga poslušala samo en večer. Ampak ljudem pa res pride v uho.
Ravno to sem vas hotela vprašati: ste pomislili, da bi se vas zaradi tega ljudje naveličali?
Da, seveda. Tudi ko so med tednom mode predvajali moj album, od začetka do konca in potem spet od začetka, sem se hotela že vsem opravičiti. Tudi jaz se lahko hitro naveličam poslušati svoje pesmi.
Je pa dobro, ker lahko tako pesem postane nekakšna himna znamke, kot na primer To mi je všeč Nine Pušlar.
Da, le, da moraš že prej malo razmišljati, če se že povežeš z neko znamko, da je to znamka, s katero se lahko poistovetiš. Jaz za Lidl morda ne bi bila najbolj primerna (smeh, op. p.). Jaz sem res tako specifična in nisem tako ljudska kot na primer Nina Pušlar.
Kaj pa, ko se morate vživeti v model na brvi Ljubljana Fashion Weeka?
Že prej sem kot model sodelovala na ljubljanskem tednu mode in, iskreno povedano, ne maram biti obešalnik. Poleg tega ne morem jaz kot znana osebnost posoditi svoje znamke, svojega videza čisto vsakemu dizajnerju. Čeprav sem visoka 175 centimetrov, sem še vedno premajhna za model in kariera modela ni zame.
Pravzaprav mi gre na živce, ko ljudje rečejo: pevka, harfistka, bog ne daj, še voditeljica - ta je bila res najboljša, ker sem enkrat vodila Emo - in model. Res ne maram teh multipraktikov, da bom "misica, igralka, pevka, vse". Ne vidim se v tem. Raje delam eno in to res dobro.
2