"Slovenska popevka takšno dalmatinsko dušo, kot sem jaz, takoj osvoji"

Na albumu Za dušo ste zbrali šopek zimzelenih skladb, med katerimi je ob globalnih uspešnicah kar nekaj slovenskih, pa le ena dalmatinska skladba. Kako to?

Za dalmatinske še pride čas, imam krasno zbirko, ki jo je posebej zame priredil moj čudoviti kolega, glasbenik in glasbeni producent Žiga Stanič. Že pred nekaj leti je spisal celo suito dalmatinskih ljudskih in ponarodelih skladb, ki bodo na tem posebnem albumu.

Na albumu Za dušo pa je le ljudska Ju te san se zajubija, ki sem jo dodala v izbor koz začimbo, da začutim, kakšen je odziv publike.

Slovencem je sicer dalmatinska glasba zelo blizu …

Zelo, da, a jim je blizu tudi slovenska popevka, blizu so jim jazz standardi … Zato sem se za prvi album odločila za takšen izbor.

Kdaj pa ste začeli spoznavati slovensko popevko?

Že v otroštvu. Tudi moj oče je bil glasbenik, deloval je tudi v Sloveniji in s slovenskimi glasbeniki, tako da smo poznali celo plejado glasbenih imen, kot sta Mojmir in Majda Sepe, o teh ljudeh mi je pripovedoval, odkar sem bila majhna. Tako sem bila s to glasbo v stiku že od mladih let, po prihodu v Slovenijo pa sem spoznala še svojo krasno prijateljico, glasbenico Evo Hren, ki prav tako prepeva slovenske popevke, in spremljajoč jo se je ta ljubezen nadaljevala.

To je tako lepa glasba, da eno takšno dalmatinsko dušo, kot sem jaz, takoj osvoji. Med iskrenimi ljudmi, Orion … to so res večne skladbe in verjamem, da jih zdaj tudi sama predajam naprej.

Zakaj odločitev za album klavirskih priredb?

V moji glavi je zorel kar nekaj časa, na njem so skladbe, ki so večne in so bile prisotne v različnih obdobjih od mojega otroštva in odraščanja do zrelosti. Ko sem se odločala, kaj bi za seboj pustila kot nekaj večnega, sem se odločila, da posnamem album z zimzelenimi skladbami, jazz standardi, pa tudi klasiko, saj sem vendarle klasična pianistka.

Klasičnih klavirskih albumov je precej, medtem pa takšnih, na katerih bi bile slovenske zimzelene skladbe v klavirski izvedbi, ni veliko. Iz tega je izšla moja ideja za ta album, ki pa je imel to smolo, da je izšel mesec dni pred pandemijo koronavirusa. Tako so odpadle vse promocijske aktivnosti, ker je bilo vse zaprto, potem pa so me letos na Dallas Records spodbudili, da ga vendarle predstavimo.

Nisem človek, ki bi silil in se prerival, ampak mislim, da mora glasba priti sama do ljudi. In tudi pride, vedela sem, da bo prišel čas za ta album ravno zato, ker je zimzelen. Naredila sem ga iz srca, čutila sem, da to moram dati iz sebe – kot pove tudi njegov naslov.

Kaj vas je prineslo v Slovenijo?

Rodila sem se v Zadru, ko sem imela tri leta in pol, smo se zaradi očetove službe preselili v Slovenijo. Tukaj sem nekaj časa tudi obiskovala osnovno šolo v Šiški, konec osemdesetih let pa smo se odselili nazaj domov, v Dalmacijo. Nisem načrtovala, da se bom vrnila v Slovenijo, načrtov imaš kot mladostnik ogromno, na koncu pa sem izbrala ljubljansko akademijo za glasbo in nato v Sloveniji tudi ostala.

Verjetno vam je bilo lažje, ker niste prišli v povsem neznano okolje.

Veste, kako je ... po eni strani da, po drugi strani ne. V Sloveniji se je tako kot v preostalih državah nekdanje Jugoslavije marsikaj spremenilo, prej smo bili ena skupna država, nato pa ne več in ko sem prišla sem študirat, sem bila tujka. Tako sem šla čez ves protokol, kot če bi prišla iz katere koli druge države, pa naj bo to Kanada ali Hrvaška.

Moram priznati, da sem tudi za obnovitev slovenskega jezika potrebovala nekaj časa, ker ga takrat nisem govorila.

"V Sloveniji se je tako kot v preostalih državah nekdanje Jugoslavije marsikaj spremenilo, prej smo bili ena skupna država, nato pa ne več in ko sem prišla sem študirat, sem bila tujka." Foto: Ana Kovač

Zdaj ne bi uganila, da slovenščina ni vaš materni jezik. Je nadarjenost za učenje jezikov povezana z glasbenim posluhom?

Ne vem, če je res tako. Imam kolege, ki so izvrstni glasbeniki, pa jim drugi jeziki ne gredo tako izvrstno. Morda tudi zato, ker se na to niti ne osredotočajo. Obstaja pa tudi težava podobnih jezikov, kot sta hrvaščina in slovenščina, ki imata veliko podobnih besed in te ljudje zato hitro razumejo, poleg tega veliko Slovencev razume ostale južnoslovanske jezike. Tega se navadiš in ustvariš nek svoj jezik. Včasih se pojavljajo očitki, češ, zakaj se nekdo, ki tukaj živi že dolgo, ne nauči jezika. Ravno zato, ker se razumemo tudi brez tega.

Pa vendar je pri mlajših generacijah Slovencev in Hrvatov opaziti, da se med seboj ne razumejo več in se drug z drugim celo sporazumevajo v angleščini.

Verjetno zato, ker teh jezikov v svoji okolici ne slišijo. Včasih smo imeli tri televizijske programe, Slovenci so gledali hrvaško ali pa beograjsko televizijo ter tako mimogrede pobrali jezik. Danes tega ni več toliko, mladi so bolj izpostavljeni angleškim vsebinam. In če se hitro naučijo angleščine, bi se zagotovo tudi drugih jezikov, če bi jim bili izpostavljeni.

Je bilo težko z dalmatinskega sonca priti na študij v ljubljansko, pogosto megleno jesen?

Moj pokojni profesor Primož Lorenz je nekoč dejal, da je, če si umetnik, vsako vreme dobro vreme, ker ti je lahko v navdih. Sem tudi kozorog po horoskopu in me zima ter vse, kar pride z njo, ne moti toliko. Saj pride obdobje, ko se megla vleče dneve in dneve, a so zato tukaj prijatelji in glasba, predvsem pa sem zaradi tega potem toliko bolj vesela sonca, ko posije. To je kot zrno soli, ki ga daš v čokolado in potem še bolj poudari njen okus.

"Talent je tista češnjica na torti, ki naredi razliko med nekom, ki igra dobro, in nekom, ki se te s svojim igranjem dotakne." Foto: Ana Kovač

Ljubljana se je v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih nedvomno zelo spremenila. Kaj pa opažate v Splitu, ko se vračate tja?

Enako. Tako kot v Ljubljani se tudi tam ogromno gradi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa tudi ne. Podobno je v Splitu zdaj tudi ogromno turistov. Potem ko sem ga žal okušala tudi skozi vojno in ko nanj gledam skozi prizmo tistih časov, lahko rečem, da je zdaj Split znova Split, riva je polna ljudi, živih in nasmejanih.

Enako kot Ljubljana gre Split s časom naprej, turizem se je zelo razcvetel in ljudje iz drugih krajev vedno prinesejo košček svoje kulture, nekateri pa tudi ostanejo, se zaljubijo ... tako, kot je že od nekdaj.

Pred vrati so božično-novoletni prazniki – imate v tem času kakšen običaj, ki ste ga prinesli iz Dalmacije? Ali opažate kakšne razlike v praznovanju teh praznikov v Sloveniji in Dalmaciji?

Zanimivo je, da je v Sloveniji veliko bolj uveljavljena božična večerja 24. decembra. V Dalmaciji jo sicer tudi imamo, a je bolj postna, mi na "badnjak" jemo kakšno ribo, bakalar ... potem pa se 25. decembra, na sam božič, zberemo na kosilu in to je za nas osrednje praznovanje.

Jaz sem rojena 25. decembra in ko v Sloveniji komu rečem, da sem rojena na božič, marsikdo reče – aha, 24. decembra torej. Zdi se mi, da Slovenci ta praznik in druženje ob njem bolj povezujejo z božičnim večerom, v Dalmaciji pa je to na sam božič.

Sicer pa so kulinarična tradicija, ki sem jo prinesla iz Dalmacije, nedvomno fritule, torej miške. Pri nas rečemo, da nikoli nisi tako sit, da ne bi bilo prostora za še eno fritulo.

"Potem ko sem ga žal okušala tudi skozi vojno in ko nanj gledam skozi prizmo tistih časov, lahko rečem, da je zdaj Split znova Split, riva je polna ljudi, živih in nasmejanih." Foto: Ana Kovač

Ste profesorica klavirja na glasbeni šoli v Ribnici. Kako je s povpraševanjem po učenju tega glasbila? Je skozi leta naraslo ali upadlo?

Povpraševanje po učenju klavirja je že od nekdaj stalno in veliko. Zasledila sem podatek, da se v Sloveniji polovica učencev uči igrati klavir, druga polovica pa preostala glasbila.

Se pa tudi pri poučevanju glasbe pojavljajo občasni trendi. Ko je aktualen nek glasbenik, ki igra določen instrument, takoj naraste povpraševanje po učenju tega instrumenta. Ko je bila na primer popularna Vanessa Mae, so vse deklice nenadoma želele igrati violino, ko sta se pojavila 2Cellos, je poskočila želja po igranju violončela.

Ali klavir od človeka terja kakšno določeno osebnostno lastnost?

Vztrajnost. Preprosto moraš zdržati. Največ nas je, konkurenca je največja in če želiš priti skozi vso izobraževanje, ki ga moraš dati čez, če želiš reči, da vsaj malo obvladaš to veščino, moraš biti vztrajen. Mnogi laiki bodo rekli, saj igranje klavirja ni nič takšnega, pritisneš tipko, pa je. A veščina igranja klavirja je v tem, da ton, ki ga ustvari tipka, lahko zveni na nešteto načinov. Tisto pravo razmerje med prejšnjim in naslednjim tonom je nekaj, kar pianist raziskuje celo življenje. Vse tehnike, ki se jih moraš naučiti, so zato, da lahko pridobiš točno takšen ton, ki si ga želel, ki gre iz tvoje duše in ki je seveda takšen, kot ga je skladatelj napisal.

Ob nadarjenosti je torej potrebnega zelo veliko dela.

Zelo veliko. Pri klavirju je delo najpomembnejše, talent pa je tista češnjica na torti, ki naredi razliko med nekom, ki igra dobro, in nekom, ki se te s svojim igranjem dotakne.

"Tudi Tina Maze je dejala, da ji je največ vztrajnosti in discipline, ki jo ima, dalo ravno učenje klavirja." Foto: Ana Kovač

Je kdaj prepozno, da bi se začeli učiti igrati klavir?

Ne, nikoli ni prepozno. Človek se za igranje klavirja v vsakem obdobju življenja odloči iz drugačnega vzgiba. Otroci zato, ker jim je všeč ali pa, ker so to predlagali starši. Mladostniki že vedo, kaj bi radi, nekateri bi igrali v bendu, nekateri bi bili profesionalni glasbeniki ... Pozneje pa se z leti ljudje spet vračajo k sebi in se učenja lotevajo zato, ker bi radi igrali sebi za dušo ali pa da bi pridobili kakšno novo veščino.

Je igranje klavirja zelo fizično zahtevno?

Za koncertnega pianista absolutno. Nekateri skladatelji zahtevajo ogromno kondicije, tako fizične kot spominske.

V šolstvu je vse bolj pereče pomanjkanje učiteljev. Je podobno tudi z glasbenimi pedagogi?

Da, deficit je velik, sploh zato, ker gre za strokovno delo, klavirja ne more učiti violinist in violine ne pianist. Glasba bo vedno obstajala in otroci si bodo vedno želeli igrati, zato bo vedno potreba po kakovostnih učiteljih. Naše javno šolstvo je namreč res kakovostno in predvsem široko dostopno.

Mesečni prispevek, ki ga starši plačujejo za javno glasbeno šolo, je takšen, da si ga res lahko vsak privošči, mnoge šole pa imajo tudi sklade, iz katerih lahko subvencionirajo tiste, ki ne zmorejo plačevati. Glasbila si je mogoče izposoditi ali kupiti rabljena, tako da to ni tako ogromen finančni zalogaj. Sploh če primerjamo s tem, kaj otrok na ta način pridobi. Tudi smučarka Tina Maze je dejala, da ji je največ vztrajnosti in discipline, ki jo ima, dalo ravno učenje klavirja. Ljudje nasploh pravijo, da če kaj, jim je učenje klavirja dalo disciplino. In tudi zato mislim, da je strošek javne glasbene šole s tega vidika minimalen.

Preberite še:

Sportal Človek, ki se mu ob zamenjevanju Slovencev s Slovaki le smeji

Novice Jason Hartley o Slovencih: Moja največja frustracija je, da jaz bolj verjamem v vas kot pa vi sami vase #video

Trendi Slovenski fotograf po dolgih letih življenja v Braziliji na rodni Bled gleda z drugačnimi očmi

Trendi Slovenka in Indijec stopila na skupno pot v pravljični indijski državi #video

Trendi Slovensko-kanadski glasbenik Mike Orešar: Če bi šel živet nazaj v Kanado s slovensko penzijo, sem lahko samo klošar