Zaradi življenja na Kubi je balerina Ana Maria Radanovič ostala brez nastopa v ZDA

Kdo je Ana Maria Radanovič?

"Z dnem, ko se odločiš, da boš balerina, moraš vedeti, kaj te čaka," poudarja. Foto: Ana Kovač Balerina iz Ljubljane je svojo plesno pot začela v domačem mestu, jo nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru, nato pa so jo njeni dosežki in izkušnje peljali na prestižno akademijo Vaganova v Sankt Peterburgu, kjer so se izobraževale nekatere najboljše baletne plesalke na svetu.

Po končanem študiju v Rusiji je še dve leti plesala v beograjskem narodnem gledališču, potem pa jo je pot odnesla na Kubo, kjer domuje eden najboljših baletov na svetu. Tam je plesala v kompaniji (baletni ansambel, op. p.) Laure Alonso, hčerke ustanoviteljice kubanskega baleta Alicie Alonso. Imela je tudi svojo rezidenco, v času epidemije koronavirusa, ki je zaprla kulturne ustanove po vsem svetu, pa se je vrnila nazaj domov in se posvetila lastnim projektom. Tako že nekaj časa ustvarja tudi svoje baletne koreografije, ki jih kot članica plesnega sveta pri Unescu predstavlja na festivalih po Grčiji.

Z njo smo se pogovarjali o študijskih letih v Ljubljani, Mariboru in Sankt Peterburgu, njeni službi in življenju čez lužo ter o tem, kaj si kot balerina želi početi v prihodnje. Zaupala nam je tudi, kakšnih pritiskov so v času študija in tudi po njem deležni baletni plesalci ter zakaj ima zaradi novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa omejen vstop v ZDA.

Marca bi morali nastopiti na baletnem festivalu v ZDA, a tja ne morete. Zakaj?

Preden ste odšli v Maribor, ste se izobraževali v Ljubljani, od koder menda nimate najlepših spominov. Ali to drži?

Res je, v Ljubljani sem končala nižjo baletno šolo in tudi prvi letnik srednje šole. A odnosi niso bili najboljši. Že prej sem namreč delala z ruskimi pedagogi, saj sem nameravala študirati v Rusiji, kjer je raven baleta res visoka. Tako sem že od desetega leta naprej delala z gruzijsko učiteljico Natelo Adžamovo. Želela sem delati več in na drugačen način, ker se mi je zdelo, da v šoli delamo premalo. Želela sem si več in videla, da zmorem.

Ker v Ljubljani temu niso bili naklonjeni, sem se odločila, da grem v Maribor. Tam sem dobila učitelja Galino Dimitrijevo in Nikolaja Šilnikova. Z njima sem nadaljevala na način, na kakršnega sem bila že prej navajena. Tam mi je bilo veliko bolje kot v Ljubljani. Vse mi je bolj odgovarjalo, način dela, bilo je več treningov, tekmovanj in nastopov. Učitelja sta me pripravljala tudi za državna tekmovanja, kjer sem osvojila prvo nagrado. Dosti je bilo tudi evropskih tekmovanj. Kamorkoli sta me peljala, sem vedno dobila prvo nagrado. Z njunim delom sem bila zelo zadovoljna.

Kaj se je dogajalo v Ljubljani? Prisotni naj bi bili hudi pritiski in celo nasilje.

V Ljubljani sem videla, da s takšnim načinom dela in v takšnem vzdušju ne moreš napredovati. Želela sem si delati več in na drugačen način. Bilo je veliko težav, ampak to so trenutki oziroma leta, ki se jih nočem spominjati.

V času epidemije koronavirusa se je s Kube vrnila v Slovenijo. Foto: Ana Kovač

Je pritiskov in nasilja nad balerinami v času študija in tudi po njem veliko?

Kar dosti, odvisno pa je od posameznika. Največ pritiskov je glede hrane. Balerine morajo biti suhe, to je dejstvo. Lahko si povsem normalna in vitka, čim pa oblečeš baletni dres in tutu, pa si videti debela. Dostikrat se baletniki zbadajo med seboj in drug drugemu govorijo: "Ti si se pa zredil," ali: "V katerem mesecu nosečnosti pa si?" Že od začetka moraš vedeti, zakaj si šel v balet, in se zavedati, kakšna so pravila. Z dnem, ko se odločiš, da boš balerina, moraš vedeti, kaj te čaka.

Ampak majhno dekle, ki se odloči za balet, se tega težko zaveda.

Majhna dekleta balet vidijo kot pravljico, lepe obleke in lepe frizure. Pa še nič težkega ne delajo. Ko se začne težko delo in vidijo, da je balet zelo naporen, da je treba trenirati in se raztezati vsak dan po več ur, pa jih dosti obupa, saj vidijo, da ne zmorejo. Ko si starejši, je vedno težje držati linijo, čeprav sama teh težav nimam že zelo dolgo. Ko sem lačna, jem. Na srečo nimam težav z linijo in lahko jem vse.

Pravi, da je razlika med slovenskimi in ruskimi ali kubanskimi baletnimi šolami ogromna. Foto: Ana Kovač

Kako ste bili zadovoljni z rusko baletno šolo Vaganova, ki velja za precej "vojaško" in strogo?

Gre za zelo strogo in prestižno šolo. Na šolo sem poslala življenjepis, posnetke, dosežke in spričevalo, potem pa se odločijo, ali te bodo vzeli ali ne. In mene so. Ko so me sprejeli, sem bila zelo vesela. V mojem razredu sem bila tudi edina tujka. Učila me je profesorica Ljudmila Valentinova Kovaljova, ki je zelo znana. Šola pa je znana po zelo strogem režimu.

V kakšnem smislu?

V baletni dvorani smo preživeli več ur, morale smo opazovati druga drugo. Če se je eno dekle pri vaji zmotilo, smo vajo morale ponoviti vse. Tako se je zgodilo, da smo zaradi enega dekleta vajo vse ponavljale desetkrat. Zato, da smo se naučile discipline. Včasih smo eno vajo, ki je dolga dve minuti, delale tudi 45 minut.

Kakšnih pritiskov ali nasilja nad vami pa niso izvajali?

Sploh ne. Če se je nekdo poškodoval ali zbolel, ga niso silili oz. sploh niso pustili, da dela. Tega, da bi se na koga spravljali, res ni bilo. Pomembna sta bila samo disciplina in delo. Vsi učitelji so bili izjemni, tudi za karakterne plese, igro, duete (pas de deux) in moderne plese. Bili so prijazni, z njimi nimam nobene slabe izkušnje.

Če bi lahko mlajšim generacijam baletk dali en nasvet, ki bi ga tudi vi radi slišali, ko ste začeli svojo pot – kaj bi to bilo?

Po študiju v Rusiji ste plesali v Beogradu, nato pa ste odšli na vam zelo ljubo Kubo. Od kod izvira ljubezen do te otoške države?

Prvič sem jo obiskala, ko sem bila še zelo majhna, saj smo imeli tam prijatelje. Kako dober balet in plesalce imajo, pa sem izvedele šele, ko sem bila tam. Ljudje so zelo prijazni in odprti, takoj začutiš toplino.

Pri vzpostavitvi baleta na Kubi naj bi imel pomembno vlogo Fidel Castro. Nam lahko zaupate zgodbo, ki je povezana z vašo učiteljico?

Moja učiteljica Laura Alonso je hčerka Alicie in Fernanda Alonsa, to sta ustanovitelja kubanskega baleta. Nekega dne je Fidel Castro potrkal na vrata njihovega doma. Laura je bila še majhna, a se spomni, ko je Fidel Castro njenega očeta vprašal, koliko denarja potrebuje, da bi na Kubi ustanovil balet. Še preden mu je dobro odgovoril, je Castro rekel, da mu da dvakrat toliko, samo da bodo imeli najboljši balet na svetu. In dejansko ga imajo. Castro je oboževal balet, boks in bejzbol. V tem so Kubanci med najboljšimi.

Koliko časa ste bili na Kubi?

Tam sem bila več let, vmes pa sem se vračala tudi v Slovenijo. Dobila sem namreč priložnost sodelovati v projektu Mladi slovenski balet. Ta ni trajal dolgo, saj niso več dobili evropskih sredstev. Vodila sta ga Tomaž Rode in Claudia Sovre. Imeli smo nekaj predstav in kar veliko delali, žal pa nismo dobili več sredstev, da bi lahko v tej smeri nadaljevali.

Kako pa je bilo videti vaše življenje na Kubi, kaj je bila vaša služba?

Med vidnejšimi vlogami Ane Marie Radanovič na Kubi je bila Klara v predstavi Hrestač. Foto: Osebni arhiv Ane Marie Radanovič Bila sem baletna plesalka v kompaniji Laure Alonso. Klasične predstave smo imeli po vseh gledališčih na Kubi, v glavnem pa v tamkajšnjem narodnem gledališču. Dali so mi ogromno priložnosti, zelo dobre vloge, ki bi si jih želela vsaka balerina. Delala sem s pedagogi, ki so res strokovnjaki, ter s čudovitimi plesalci in plesalkami. Omogočili so mi, da uresničujem svoje sanje. Moje najpomembnejše vloge so bile v predstavah Hrestač (Klara), Bajadera (Gamzati, solo senca), Don Kihot (Mercedes), Gusar (Medora, Pas de trois) in Drakula (Vampirka).

Leta 2019 pa sem začela ustvarjati in plesati svoje koreografije in tako postala tudi koreografinja. Naredila sem že dosti koreografij in dva svoja baleta – Kubanska rapsodija in C'est la vie. Koreografija, za katero navdih dobim v glasbi, me osrečuje. Naredim jo lahko po svoje in temu pravimo neoklasika, ki se pleše na baletnih špicah. Velik užitek je, da vedno znova poskušam najti nove elemente. Včasih za vsako noto razmišljam več ur. Sploh ko gre za Chopina ali Mozarta, se je treba temu res posvetiti in razmišljati.

Torej se v prihodnosti vidite bolj v vlogi koreografinje kot balerine?

Vsekakor želim biti balerina, ampak si želim plesati svoje koreografije, saj tako najlažje izražam sebe. Vsak ima svojo zgodbo in skozi koreografijo jo lahko zelo dobro predstaviš.

V času korone ste se s Kube vrnili v Slovenijo. Zakaj?

Tam je bilo vse zaprto, prav tako so imeli omejitev gibanja. Ni bilo nastopov, gledališča so bila zaprta, imeli so stroga pravila. Doma imam starše in brata, tako da sem se odločila, da se raje vrnem domov.

Njena strast je biti balerina, ki pleše lastne koreografije. Foto: Ana Kovač

Kakšno pa je bilo življenje balerine v času koronavirusa, kaj ste počeli takrat?

Bilo je kar težko in nemogoče kakorkoli zaslužiti. Takrat sem skupaj z glasbeniki in igralci naredila svojo predstavo C'est la vie, kjer smo prikazali, kako težko je življenje umetnikov.

Ali ste se po koncu epidemije še vrnili na Kubo?

Vrnila sem se in tudi še dosti plesala. Potem sem postala članica plesnega sveta Unesca, kjer so mi omogočili, da plešem svoje neoklasične koreografije. Vsako leto jih predstavljam na festivalih v Grčiji v Atenah. To je zame nov izziv, ki sem ga želela in mi je v veselje. Za zdaj plešem sama, navdih pa dostikrat najdem v glasbi ali filmih. Nazadnje sem predstavila zgodbo Fride Kahlo in Chopinov Nocturne No. 20. Gre za zahtevne koreografije, a to me res osrečuje.

Se je bilo po prihodu s Kube težko privaditi na življenje v Evropi?

Bilo je kar težko, predvsem zaradi klime. Na Kubi je bilo ves čas toplo, jaz pa sem zelo "zmrzljiv" človek. Dolgo mi je težave povzročala tudi časovna razlika, ker so na Kubi šest ur za nami. Ko je bila tukaj ura polnoč ali dve zjutraj, večkrat nisem mogla spati. Nikakor se nisem mogla privaditi na uro, bilo mi je zelo čudno.

"Dali so mi ogromno priložnosti, zelo dobre vloge, ki bi si jih želela vsaka balerina. Omogočili so mi, da uresničujem svoje sanje," nam je povedala o življenju na Kubi. Foto: Ana Kovač

Ali nameravate zdaj ostati v Sloveniji kljub temu, da nastopate v Grčiji?

Želim si ostati v Sloveniji, ker imam tukaj družino in dom. Nekako mi je najlažje tukaj trenirati in prirejati nastope, pa tudi učiti. V Atene grem, ko ima CID Unesco tam svoje predstave in festivale. Trenutno mi to najbolj odgovarja.

O zaposlitvi v ljubljanski ali mariborski operi in baletu pa niste razmišljali?

V Mariboru sem poskušala, ampak nisem dobila pogodbe, kakršne bi si želela. Redna zaposlitev za Slovence, ki smo končali baletno šolo v Sloveniji, je skoraj nemogoča.

Kaj lahko nekdo, ki konča baletno šolo, potem sploh počne?

Lahko si učitelj, ampak je že to težko dobiti. Ampak dekleta si želijo plesati, zato so se odločila za balet. Ko sem študirala v Mariboru, smo z nekaj dekleti skupaj hodile na tekmovanja. Želele so plesati, ampak niso dobile priložnosti za nastope. Hvaležna sem, da sem dobila priložnost na Kubi in v Beogradu. Večina te priložnosti ni dobila in ni mogla uresničiti svojih sanj. In ne, da ne bi bile dobre ali talentirane, bile so. In tudi starši so v to vložili veliko truda in denarja.

Ruska akademija Vaganova, na kateri je študirala, "je znana po zelo strogem režimu". Foto: Ana Kovač

Vemo, da balet ni lahek ples, treningi so zelo naporni in veliko je trpljenja. Zakaj potem to sploh početi?

Ples me osrečuje. Ko plešem, se počutim dobro. Če s svojim plesom osrečujem še koga drugega, pa je to še veliko bolje, to je moj namen. Pri učenkah vidim, kako jih lahko s svojim delom navdušim, da bi tudi same plesale in bile čim boljše. In vidim napredek, da se trudijo in si želijo. Vendar je težko. Ko sem se pri desetih letih začela ukvarjati z baletom, se mi je to vsakodnevno raztegovanje zdelo zelo težko. Pomagati mi je morala mama, ker sama še nisem zmogla. Tudi vsakodnevne vaje za stopala so bile boleče. Potem pa se tega nekako navadiš. Včasih ne zdržim, da ne bi trenirala. Če sem bolna in imam vročino, hočem delati in delam.

Kakšna je razlika med klasičnim in modernim baletom?

Moderni balet se ne pleše na špicah, klasični pa se. Pri klasičnem baletu so določena pravila, kjer tudi laik vidi, ali je nekdo pravilno izvedel nek gib ali ne. Pri modernem baletu pa je dosti improviziranja. To pomeni, da gledalec ne ve, kaj in kako bi moralo biti, ampak gre za to, kako si je koreograf nekaj zamislil. Pri klasičnem baletu pa točno veš, kdaj plesalec pleše neko tehniko, npr. pirueto. Neoklasičen balet je tako kot klasičen na špicah, so pa tudi novi elementi in piruete in je lahko dosti bolj zapleten.

Kdaj pa s špicami začnejo otroci?

Odvisno kje. V Rusiji že pri desetih letih, pri nas pa šele pri 13 ali 14 letih. Jaz mislim, da bi morali čim prej, da se navadijo na piruete. Tukaj vidim težavo, ker se piruete začnejo učiti zelo pozno, potem pa jih je strah.

Po vrnitvi s Kube v času epidemije je upala na zaposlitev v mariborski operi in baletu, "ampak nisem dobila pogodbe, kakršne bi si želela". Foto: Ana Kovač

Preberite tudi: 

Trendi Mlada gospodinja iz nebes na Pohorju, ki želi razširiti glas o teh krajih

Trendi Kako se Aleš Klinar spominja Agropopa? "Bilo je, kot da bi v Slovenijo treščila bomba"

Trendi Navdihujoča Slovenka: nekdanja balerina, ki pri 82 letih vsak dan obišče fitnes #video