Kmetija San Mauro: istrska pravljica z osnovami basni

Portorož–Kaštel–Momjan, potem pa se držite desno. Kakih deset minut od meje do kmetije, ki se pravzaprav v ničemer ne loči od preostalih zgradb v vasi. Majhno parkirišče, veliko dvorišče, na dvorišču pa velikanska pasja uta, iz katere se sliši nevarno glasno smrčanje. Ampak menda ni težav, v uti spita dva velikanska, a miroljubna prašiča. Jack je mehiški primerek, Gigi pa vietnamski. Eden je velik kot povprečni preveliki prašiči, drugi je velik kot medved in je videti nevarno tudi zaradi velikih oklov. Ju bomo jedli? Jasno, da ne. K hiši so ju pripeljali zato, da bi iskala tartufe, potem pa sta se zaradi lagodnega istrskega življenja preveč zredila in se niti ne moreta veliko premikati.

Ekološka kmetija San Mauro Libero Sinković San Mauro 157 52462 Momjan Hrvaška

Telefon: 00385 (0)52 779 033 Elektronska pošta: sinkovic@sinkovic.hr

Zaprto: Če pokličete, menda nikoli.

Sicer pa naj bi bila pri San Mauru izjemna klima za živali. Mladi gospodar razlaga, da se domače živali ne obremenjujejo preveč, da je toplo in da jim hrane ne manjka. Lani jim je umrl pes, ki je imel več kot 25 let, zdaj imajo (med drugimi) mačko – ki je sicer kar bolehna –, ki ima 23 let. Imajo še nekaj drugih mačk, eno na četrt perzijsko, ki najraje spi skupaj s svoji prijateljem hišnim psom. Človek res ne ve več, kaj bi verjel, ampak ko vidi svinje velikanke, ki so jih menda kupili od cirkusa Moira Orfej, jim nekaj vseeno mora verjeti. Konec koncev gre za kmetijo, ki ima menda v toplih časih razprodane tudi vse svoje sobe, v katerih prebivajo v glavnem "konvertibilni" tujci.

Pa se tukaj res tako dobro malica, kot se širi glas? Hladni narezek je vseboval praktično vse, kar hiša ponuja. Pršut, ombolo, vratovina in salama so sestavljali domač mesni del napada, zelenjavni del je vseboval stročji fižol, rdečo peso, kumarice in olive. Potem pa še tri vrste sira, poleg klasičnega še tisti s tartufi in sveži sir. Mesnine so imele malce popopran okus, zelenjava vloženega, kakopak. Zraven so ponudili belo vino. Lahko dobite njihovo solo malvazijo, a po nekaj poskusih se je zdela učinkovitejša mešanica malvazije, muškata in chardonnayja.

V drugi fazi, potem ko smo spoznali še nekaj prijaznih hišnih mačk, so nam ponudili kar lepo število toplih napitkov. Recimo zelenjavno juho ali pa boškarinovo (govejo) juho. Odločili smo se za doživljaje s klasičnimi istrskimi z bobiči in beluševo juho. Korektno. Tudi pri toplih predjedeh ponujajo številne možnosti. Osnova so testenine, fuži, pljukanci, taljatele in ravioli. Praktično vse lahko ponujajo s tartufi, ki so v teh časih črni in temu primerno cenejši. Radi majo tudi boškarinove omake, pa beluše, gobe in istrski žgvacet (piščančji golaž) … Na naši mizi so se znašli pljukanci, pomešani z istrsko govedino, in malce neobičajni ravioli z rikoto in tartufi. Morda celo favoriti večera.

Tempo je sicer močan, a porcije dokaj znosne, in čeprav se je miza šibila pod težo domačega kruha, posebnih začimb, oljčnega olja in domačega vina, smo morali dokončati pozno kosilo. Ponudba: sveži ombolo, sušeni ombolo z olivnim oljem, biftek na nekaj načinov, boškarinov zrezek, boškarinov golaž in istrska klobasica. Izbor: sušen ombolo – konec koncev je treba poskusiti prašička – in pečena lokalna klobasica. Ob tako močnih jedeh ponujajo gromozanske porcije kislega zelja in blitve (brez krompirja) ter močno rdeče vino. Lahko bi teran, pa smo raje hišno kombinacijo rdečih sort, ki je (jasno) dovolj močna, da pokrije takšne začinjene mesne zgodbe.

Če vam ostane še kaj prostora za sladice, se vam pri San Mauru ne bo treba ustaviti. Tartufone je jed, ki jo štejejo za eno svojih najboljših in je kombinacija tartufov in čokolade, ki imata nalogo obliti nekakšen rahel, a kar debelušen krompirjev njok. Nasitno. Lažje se je spopasti z musom iz domačega sladkega muškata. Sicer pa je jasno, da praktično ni sladice, ki ne bi imela možnosti dodatka tartufov. Pa naj bodo palačinke, zavitki, torte (tokrat jagodna), domači vaflji, ki so originalno sicer s karamelo in orehi, ali krostate. Po vseh nasitnostih smo si izprosili še nekaj kroštol in domače napolitanke(?!). Čez to pa že pripada pregled domačih živali in domače kleti.

Živali so bile pod nadzorom, v glavnem srečne in site, čeprav sta v času našega obiska hišne kleti, ki je na drugi strani dvorišča, obe veliki svinji ravno nekam odšli, očitno na obhod po vasi. Pogledali smo si še nekaj velikih sodov domačih vinskih pridelkov – baza malvazija in teran – in še nekaj deset steklenic žganja. Čez (pre)težke sladice smo si izprosili šilce aronije in isto dozo travarice. In koliko vas bo stal tak izlet? Kakšnih 30 evrov na osebo, če seveda ne boste preveč pili.

Povzetek

Pri Sinkovićih jedo v vseh pogledih izjemno domačo istrsko hrano. Od olja do tartufov, od mesa do testenin. Nasvet: poskusite vse, kar ponujajo, čeprav v manjših dozah, da dobite pravo sliko.

Vinska zgodba je vezana na domača vina, ki morda ne sledijo vedno kakovosti hrane in okolja, v katerem nastajajo.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.