Sobota, 10. 6. 2017, 3.57
7 let, 2 meseca
Intervju: Iztok Ozimek
On je tisti, ki vam je prvi v Sloveniji dostavil pico na dom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,58
5
Danes boste težko srečali človeka, ki si ni še nikoli naročil pice na dom. Vas zanima, kdo je v Sloveniji prvi dostavljal pice? Mi smo ga spoznali in zaupal nam je svojo nadvse zanimivo zgodbo izpred 28 let.
Ime Iztok Ozimek vam morda ne pove veliko, a prav on je tisti, ki je maja leta 1989 v Sloveniji začel dostavo pice na dom – Halo pizza. Iztok je po izobrazbi ekonomist in v življenju je počel več stvari. Veliko je delal s financami, med drugim tudi v odvetniški pisarni, danes pa upravlja teniška igrišča. Kot pravi, trenutno v tem delu izredno uživa, čeprav je naporno. Pohvali se, da je pred kratkim na njegovih igriščih igral tudi Grega Žemlja, eden najboljših slovenskih teniških igralcev. Vsekakor ga je zaznamoval tudi posel z dostavo pic na dom. Gospoda Iztoka smo obiskali v urejenem kotičku ob igriščih za tenis, ki ga je postavil povsem sam.
Kako pogosto zdaj še jeste pico?
Pravzaprav nikoli. Še videti je ne morem.
Zakaj?
Bil sem toliko v stiku s picami, da je bilo vsega malce preveč.
Ste jih jedli v času, ko ste imeli dostavo pic?
Da, takrat sem jih jedel. Najbolj mi je bila všeč pica s pršutom in pekočimi feferoni. Sicer smo vsakodnevno imeli 14 ali 15 vrst pic, tudi pico z ananasom. Že takrat smo bili kar napredni.
Iztok Ozimek si želi, da bi bili ljudje zadovoljni z njegovo ponudbo. Zdi se, da mu to uspeva tudi danes, ko upravlja teniška igrišča.
Kako ste pravzaprav prišli na to idejo?
Leta 1989 sem bil zaposlen na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Tam sem imel ameriškega sodelavca, s katerim sva se dobro razumela. Zares sva bila prijatelja. Ko je odhajal, me je vprašal, ali si želim darilo ali idejo. Izbral sem idejo in rekel mi je: "Iztok, ali veš, kaj manjka v Ljubljani? Dostava pice na dom." Ni mi povedal, kako in na kakšen način naj se lotim zadeve, ampak mi je samo rekel: "Ti to naredi in uspelo ti bo."
Koliko časa je bila ideja v predalu?
Kakšnega pol leta, potem pa smo se tega počasi lotili. Jaz sem vse načrtoval … Vedeti je treba, da takrat ni bilo ne mobitelov ne dobrih avtomobilov. Poiskati je bilo treba prostor, kjer se bodo pekle pice, in razdelati, kako jih bomo dostavljali.
Kako je bilo z dovoljenji in z vso birokracijo?
Oh, imel sem veliko težav. Ko sem šel na občino in jim razložil, kaj bi rad delal, sploh niso razumeli, kaj želim. Spominjam se gospoda, ki je delal tam in ki sem mu razlagal, kaj bi rad. Ko sem mu dejal, da mu bom lahko na delovno mesto pripeljal pico, me je le debelo gledal. Ko sem dodal, da bo lahko zraven dobil še mrzlo pivo, pa je "zagrabil" (smeh, op. a.). "A tako, no, potem pa velja," je pripomnil in mi podpisal vse dokumente.
Imel je svoje voznike, pice pa je razvažal tudi s svojim yugom.
Koliko časa ste potrebovali, da se je vse skupaj začelo?
Za vso dokumentacijo sem potreboval šest mesecev, za pripravo kuhinje, avtomobilov, peči in povezav … Ker takrat še ni bilo mobitelov, smo morali v avtomobile namestiti tako imenovane CB-postaje.
In kako je bilo vse skupaj videti na začetku?
Edina napačna odločitev je bila, da smo takrat kupili stare katrce (renault 4, op. p.). Sam sem bil sicer proti, vendar sem imel partnerja, ki sem ga pozneje povabil v posel. Imeli smo deset katrc in ni bilo dneva, da se ne bi vsaj ena pokvarila. In kaj naj bi potem storili? Raznašali smo peš, s kolesi ali pa s taksijem. To je bila grozljivka.
Kako so ljudje izvedeli za vas? Interneta še ni bilo.
Naredili smo reklamne listke in jih delili po parkiriščih, metali v nabiralnike … Zadeva se je zelo kmalu razvila, tako da je bila vsa Ljubljana zelo hitro pokrita in imeli smo veliko dela.
Rekli ste, da takrat niste imeli mobilnih telefonov. Torej so klicali na stacionarno številko?
Težave sem imel tudi s telefonom. Sam sem stanoval v Trnovem, prostor, kjer smo pekli pice, pa je bil v središču Ljubljane na Vegovi ulici. Tam nismo mogli dobiti telefonskega priključka, tako da sem si moral že takrat pomagati z brezžično povezavo. Pomagal sem si z ogromno anteno, tako da smo lahko na Vegovi sprejemali klice. Pravzaprav sem svojo domačo številko uporabljal za Halo pizzo.
Nekatere stranke so jim nalašč nagajale.
Ste imeli kdaj težave s signalom oziroma ste morali kdaj improvizirati?
Največja improvizacija je bila, ko je bil telefonski signal prekinjen. Takrat je morala moja žena doma sprejemati klice. Pod balkonom so jo čakali naši vozniki in dobivali listke z naslovi, kamor so morali odpeljati pice. Bilo je grozno, ampak moram povedati, da smo se sčasoma unesli.
Koliko ljudi je bilo vpetih v to delo?
Imel sem picopeka, pet voznikov in tudi sam sem pice razvažal s svojim yugom. Povedati moram še eno zanimivo stvar. Želel sem, da bi stranke res dobile toplo pico, tako da sem že takrat dal izdelati posebne zaboje, ki so se greli prek avtomobilskega akumulatorja.
Katere pice so najpogosteje naročali?
Klasično pico, margerito … Veliko je bilo vsega.
Verjetno takšnih in drugačnih prigod ni manjkalo?
Ljudje so nam tudi nalašč nagajali. Ljubljane sprva nismo poznali do potankosti. Takrat še ni bilo GPS-ov, imeli smo samo zemljevide. Naše stranke so sklepale stave, v kolikšnem času bomo dostavili pico. Seveda so izbrali najbolj zakotno ulico v Ljubljani.
Na neko peklensko vročo nedeljo sem dobil naročilo v bloku na Bratovševi ploščadi v ne vem katerem nadstropju. Bilo je zelo visoko. Seveda takrat dvigalo ni delalo, tako da sem moral peš po stopnicah. Ko sem prišel nazaj, so klicali z istega naslova, tako da sem moral še enkrat peš gor … Pa kaj sem hotel, še enkrat sem moral peljati.
Že prvi mesec je bil zaslužek dober.
Torej je bilo med drugim tudi zelo naporno?
Takrat sem shujšal za 15 kilogramov in bil povsem zgaran. To je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se umaknil iz tega posla. Sicer je stvar zelo dobro uspela, želel sem se širiti še v preostale kraje v Sloveniji, vendar sva imela s poslovnim partnerjem različne poglede. Poleg tega sem bil "ziheraš" in dopoldne delal v službi, popoldne in ob koncih tedna pa razvažal pice. Vse skupaj je bilo prenaporno.
Rekli ste, da je bila zadeva zelo uspešna. Kdaj pa ste začeli poslovati z dobičkom?
Že prvi mesec. Moram priznati, da je bil zaslužek dober.
Vam je žal, da ste se potem umaknili iz tega posla?
Ne, nikoli. Veste, gostinstvo je zelo težek posel. Zdaj se raje ukvarjam s tenisom. Pri hrani moraš biti zelo previden, saj se lahko hitro pokvari. To je velika odgovornost.
In kako danes gledate na vso to poplavo dostave hrane na dom?
Všeč mi je, da so ljudje to sprejeli. Halo pizze sem se jaz spomnil, bila je moja ideja … Ne vem, zakaj tega imena takrat nisem zaščitil. Še pomislil nisem na to.
Prej ste omenili tenis. Kako ste postali upravljavec teniških igrišč?
Od nekdaj sem zelo rad igral tenis. Enkrat sem bolj za šalo kot zares dejal, da bi bil rad na stara leta "prostornik", potem pa je prišel do mene predsednik in mi ponudil to delo, ki sem ga sprejel.
V vlogi upravljavca igrišč uživa, čeprav je delo zelo naporno.
Zdi se, da se nobene stvari ne lotite na pol?
To drži. Tisto, česar se lotim, želim narediti dobro in želim, da so ljudje zadovoljni. Seveda to ne gre takoj, ker sem omejen tudi s finančnimi sredstvi in sam za vsa fizična dela.
Kaj vam bolj ustreza, če primerjate posel z dostave hrane na dom z delom upravljavca igrišč?
Bolj mi ustreza delo s tenisom, je pa tudi zelo naporno. Tudi tukaj ni malo dela in ni preprosto. Sem bližje domu, delam na enem mestu, medtem ko sem se takrat ves čas vozil. Če vam povem po pravici, sem bil včasih tako utrujen, da sploh nisem vedel, kje sem. Ko me je takrat videla moja zdravnica, me je hotela poslati na infuzijo, tako naporno je bilo.
Pravite, da imate danes najboljša igrišča v Ljubljani.
Mislim, da jih imam, vem pa ne. Že nekaj ljudi mi je to potrdilo. Tudi takšni, ki v slovenskem tenisu veliko pomenijo. Verjetno niso najboljša, so pa ena izmed dobro urejenih.
5