Sobota, 17. 12. 2016, 12.43
7 let, 2 meseca
Katastrofalni krog plastike: od trgovskih polic do odpadkov v morju in snovi v naših telesih
Plastika je bila v prejšnjem stoletju material prihodnosti, danes pa predstavlja velik okoljski problem. Vsako leto je več kot 6,4 milijona ton nenadzorovano pristane v okolju, v veliki meri tudi v morjih. Njeni delci in snovi vdirajo tudi v živalska in naša telesa.
Plastika nas spremlja na skoraj vsakem koraku. Od plastičnih vrečk, igrač in pohištva do nešteto embalaž za zdrav dnevni obrok v službi, plastenk, zobnih ščetk in pilingov. Material, ki je v prejšnjem stoletju doživel zmagoviti pohod skozi potrošništvo, se je zažrl v vse ravni našega vsakdana. A ne brez posledic, plastični odpadki namreč predstavljajo velik problem, ki se ga pogosto premalo zavedamo.
Vsak dan v morje zaide ogromna količina plastičnih odpadkov, ki se postopoma spreminjajo v plastično juho – z resnimi posledicami za naše zdravje.
Plastična juha v morjih
To je izhodišče gostujoče razstave v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) z naslovom "Končna postaja: morje?": Projekt o plastičnih odpadkih. Nastala je v Muzeju za oblikovanje v Zürichu, v Ljubljani pa bo ob polnem spremljevalnem programu na ogled do 23. aprila. Danes plastične smeti in koščke plastike najdemo v praktično vsakem kilometru morske vode.
Podatki, številke, statistike so brez resnične predstave lahko kdaj preveč abstraktni. Drugače je, ko te prevedemo v materialni svet, kontekst ali celo v izkušnjo. Na tak način je zastavljena tudi ozaveščevalna razstava o plastičnih odpadkih.
V prostorih fužinskega gradu lahko vidimo kup plastičnih odpadkov, pobranih delno iz Baltskega in Severnega morja ter Tihega oceana. "Ta gomila zavržene plastike v svetovna morja pride vsakih od 15 do 20 sekund. To je strašno," pravi kustos Nikola Pograc, ki je v sodelovanju s kustosinjo Špelo Šubic gostujoči projekt umestil v MAO.
Otoki, ki so ekološka katastrofa
Plastične smeti, ki pristanejo v morju, se spreminjajo v globalno plastično juho. Danes koščke plastike najdemo v praktično vsakem kilometru morske vode, je še eden od podatkov, ki ga prinaša razstava.
Plastični otok, ki ga tvori severnopacifiški krožni tok. Dva plastična otoka, v katerem so v spirale združene plastične smeti, sta znana v Tihem oceanu. Na površju plavajo le majhne količine, prava slika je pod gladino, zato jih je s prostim očesom težko opaziti. Zaradi morskih tokov so se plastični odpadki združili v ogromne plastične spirale, otoke. Dva sta znana v Tihem oceanu, med katerimi je največji že velik kot srednja Evropa.
V uporabi nekaj mesecev, v okolju tudi več kot 400 let
Običajna plastika, ki ni biološko razgradljiva, se razkraja izjemno dolgo. Plastenka, katere vsebino v vročem dnevu na plaži za pogasitev žeje popijemo v nekaj urah, na mikrodelce razpada celih 450 let.
Na razstavi predstavljeni plastični predmeti, ki so jih, zavržene v okolju, živali zamešale za hrano. O tem pričajo njihovi ugrizi.
Plenice za enkratno uporabo razpadajo enako dolgo, aluminijasta pločevinka 200 let, pločevinka 50 let, plastični obročki za pločevinke 400 let, medtem ko razgradljivi plastični obročki za pločevinke razpadajo šest mesecev. Plastična vrečka se razkraja med 10 in 20 leti, ribiška vrvica pa 600 let. Cigaretni ogorki, ki jih je v naših morjih, pa tudi v svetovnem merilu največ, pa od enega leta do petih let.
Ob navedenih številkah je mogoče še dodatno doumeti dimenzije našega smetenja, ki na okolje vplivajo obremenjujoče in ostajajo še dolgo za nami. Odpadki nas v določenih primerih in zaradi časa razgradnje večkrat preživijo.
Zato je za začetek pomembno skrbno ločevanje, poudarja kustosinja Špela Šubic. Vatirane palčke, na primer, naj ne zaidejo v straniščno školjko, temveč med odpadno embalažo, da se jih predela.
Fotografija poginulega albatrosa, ki je plastiko zamešal za hrano. Neprebavljivih kosov ni mogel izločiti, zaradi česar je stradal pri polnem želodcu.
Vstop v prehranjevalno verigo
Številne živali kose plastike v naravi zamenjajo za hrano: ptice na primer jedo plastične pokrovčke plastenk in vžigalnike. Živali glede na obliko (in način uporabe) svojega požiralnika in želodca neprebavljivih kosov ne morejo več izločiti, zato stradajo pri polnem želodcu, se zadušijo ali pa dobijo notranje poškodbe, na primer prerezana želodčna stena.
Na razstavi je to mogoče videti na pretresljivih fotografijah albatrosov, hkrati z razstavljenimi kosi plastike, načete z ugrizi različnih živali.
Naplavljene smeti na tajski obali.
Koščki plastike, predvsem mikrodelci, prek živalskega vodnega sveta vstopajo tudi v človeško prehranjevalno verigo. Organizmi, ki se prehranjujejo s planktonom, poleg svoje naravne hrane pojedo tudi te majhne delce plastike. Raziskave vzorcev iz severnega Tihega oceana so pokazale, da je v zgornjih plasteh morja ponekod 46-krat več plastike kot planktona. Plastični odpadki imajo pogubni učinek na okolje, morja, živalstvo in človeštvo. Razstava v Muzeju za arhitekturo, ki je na ogled do 23. aprila, ozavešča, kaj se s plastičnimi izdelki, ko svoje odslužijo, sploh dogaja in kaj to povzroča. Ponuja tudi nekaj odgovorov v smeri spreminjanja zdajšnjega stanja, ki predstavlja ekološko katastrofo.
Kaj storiti?
Plastični odpadki imajo pogubni učinek na okolje, morja, živalstvo in človeštvo. Razstava ozavešča, kaj se s plastičnimi izdelki, ko svoje odslužijo, sploh dogaja in kaj povzroča njihova prisotnost v naravi. Končna postaja namreč ni morje in tamkajšnji živalski svet, temveč človeštvo. Krog je tako sklenjen.
Projekt posameznika, pa tudi podjetja, oblikovalce in druge, nagovarja kot aktivne sooblikovalce drugačne globalne slike, povezane s smetmi. In sicer na način, da ko je to le mogoče, poiščemo alternativo. Namesto plastičnih igrač zato uporabljajmo lesene, namesto solate, zapakirane v več plastičnih ovojev, izberimo biološko razgradljivo embalažo, za pribor za na piknik pa si prav tako raje izberimo lesenega.
Potem je tu še kozmetika, na primer običajni pilingi, ki vsebujejo mikrokroglice iz plastike. Te gredo v vodo, od tam pa v okolje, zato izberimo naravne pilinge, ki vsebujejo delce iz zmletih koščic sadja, glino ali sladkor.
Vsako leto po vsem svetu prodajo več milijard zobnih krtačk. 600 tisoč jih dnevno pride s tekočega traka družbe Trisa, ki se uvršča med tri največje proizvajalce zobnih krtačk v Evropi. Odslužene zobne krtačke se pogosto znajdejo tudi v morju. Plastični predmet, ki ga uporabljamo vsak dan nekaj mesecev, se v okolju razgraja izjemno dolgo. Ob tem nam projekt zastavlja vprašanje: kako zobne ščetke iz naših kopalnic sploh zaidejo v oceane?
Od zibelke do zibelke in recikliranja
Ob prikazu problema postavitev razstave ponuja tudi lokalna in mednarodna prizadevanja pri iskanju rešitev, kot so zmanjšanje uporabe, recikliranje in druge oblike dobrih praks.
Recikliranje je ena od možnosti, pri čemer imamo dve izbiri: upcycling in downcycling. Upcycling pomeni izdelavo novega, dragocenejšega izdelka iz starih stvari. Tu ne gre za industrijsko predelavo, temveč možnost z velikim kreativnim potencialom, ki prinaša tudi okoljski in socialni kapital. Tako kot na primer iz ponjav tovornjaka nastanejo trendovske torbice.
Način recikliranja, ko pri predelavi, predvsem umetnih snovi, dobimo izdelke nižje kakovosti, opredeljuje pojem downcycling. V tem primeru gre velikokrat tudi za mešanja še z drugimi snovmi.
Kustosa iz Muzeja za oblikovanje Špela Šubic in Nikola Pograc, ki za gostujočo razstavo o plastičnih odpadkih v okolju, pospremila še z izborom plastičnih predmetov iz muzejske zbirke industrijskega oblikovanja. Pri tem so v ospredje postavili lastnosti uporabljenih materialov in njihovih vplivo na zdravje in okolje, ki so nastali na podlagi analiz.
Zmanjšaj, ponovno uporabi, popravi
Načelo od zibelke do zibelke, ki sta ga razvila arhitekta William McDonought in oblikovalec Michael Braunmgart, temelji na zaprtih krogotokih predmetov. Izdelki morajo biti oblikovani tako, da ne postanejo odpadki, temveč uporabna snov za nove stvari. Da bi to dosegli, je treba ločevati biološko in tehnološko kroženje stvari.
Recikliranje je eden od mogočih odgovorov o ravnanju z odpadki. Pri tem imamo dve možnosti: upcycling in downcycling. Upcycling pomeni izdelavo novega, dragocenejšega izdelka iz starih stvari. Tu ne gre za industrijsko predelavo, temveč možnost z velikim kreativnim potencialom, ki prinaša tudi okoljski in socialni kapital. Tako na primer iz ponjav tovornjaka nastanejo trendovske torbice.
V tem kontekstu je poznan še celostni koncept Zero Waste (nič odpadkov), ki pomeni sistematično preprečevanje nastajanja odpadkov, nagovarja pa vse vpletene. Od tistih, ki ustvarjajo, do uporabnikov. S pomenom odgovornosti tako podčrtuje našo porabo in odmetavanje, s tem da v tem okviru poudarja pomen spremembe celotnega družbenega vrednostnega sistema.
Poziv potrošnikom se tako glasi: zmanjšaj, ponovno uporabi, popravi. Oblikovalcem pa: premisli in na novo oblikuj.