Knjiga, ki je svetu pokazala, kakšne so posledice atomske bombe

Leto dni po tem, ko so ZDA na Hirošimo in Nagasaki odvrgle jedrsko bombo, o posledicah Dečka in Debelinka, kot so imenovali bombi, v svetu ni bilo veliko znanega. Ameriške oblasti so se po japonski predaji namreč na vso moč trudile, da bi posledice uporabe jedrskega orožja ostale čim bolj prikrite, zato je bila prav objava reportaže Johna Herseyja, ki velja za enega od pripadnikov "novega novinarstva", tista, ki je uničujoče posledice bombe najprej predstavila ameriški, štiri leta pozneje, ob prevodu, pa še japonski javnosti. Reportaža je bila 31. avgusta 1946, čeprav so jo sprva nameravali objaviti v štirih delih, v celoti objavljena v znameniti reviji New Yorker. Za knjižno različico je Hersey prejel Pulitzerjevo nagrado, New York University pa je delo razglasila za najboljše novinarsko delo 20. stoletja.

"Take beline še ni videla" Hersey v knjigi spremlja šest prebivalcev in prebivalk Hirošime, ki so 6. avgusta 1945 preživeli napad. Dva zdravnika, nemški jezuitski duhovnik, krojačeva vdova, japonski katoliški duhovnik in tovarniška delavka so šesterica, prek katerih spoznavamo, kaj je pred 70 leti pomenilo biti v središču laboratorijskega poskusa.

"V tistem je nebo presekal gromozanski blisk. Tanimoto se dobro spominja, da je potoval od vzhoda proti zahodu, od mesta proti hribom. Bilo je kot sončna zavesa," se je za Herseyja padca bombe spominjal župnik. Krojačeva žena se je spominjala, da se je belo zabliskalo, "da take beline še ni videla". Zdravnik je videl blisk, ki se mu je zdel živo rumen, nato pa se je bolnišnica, pred katero je stal, nagnila in se prevrnila v reko, spet drugi zdravnik je ob blisku pokleknil na koleno, "in si rekel tisto, kar lahko pride na misel samo Japoncu: 'Sasaki, gambare!' Bodi pogumen!"

"Nekateri so kaplje dežja zamenjali za bencin" Medtem ko Herseyjevi junaki poročajo o blisku, novinar dodaja, da se v Hirošimi skoraj nihče ne spominja, da bi ob bombi slišali kakršenkoli zvok. Hersey je bil eden izmed zahodnih novinarjev, ki so bili priča katastrofi v Hirošimi. Pričevanjem pa dodatno težo daje tudi dejstvo, da se je Hersey k pričam vračal tudi pozneje, na primer po 40 letih, in tako opisoval dolgotrajne posledice enega od sklepnih dejanj druge svetovne vojne.

Danes so podrobnosti napada bolj ali manj znane, a prve dni, celo leta po eksploziji so številni o tem, kaj se je zgodilo, lahko samo ugibali:

Nekateri so ugibali, da so ZDA nad Hirošimo spustile "cvetlično košaro Molotova", kar je bilo "rahločutno japonsko ime za "košaro kruha" oziroma grozd samorazpršilnih bomb". Nekateri so kaplje dežja zamenjali za bencin, prepričani, da Američani na mesto polivajo bencin, da ga bodo potem lažje zažgali.

Šele po dveh dneh objavili prvo poročilo o dogodku Šele dva dni pozneje so na japonskem radiu objavili prvo poročilo o dogodku, in sicer da je Hirošima utrpela precejšnjo škodo v napadu nekaj bombnikov B-92 ter da domnevajo, da so pri tem uporabili še neznano vrsto bombe. "Podrobna preiskava še poteka."

Petnajstega avgusta je po radiu ljudstvo nagovoril japonski cesar. Sprva navdušeno japonsko prebivalstvo, ki si je nagovor jemalo v čast, je bilo kmalu razočarano, ko je cesar povedal, da je vojne konec, Japonska pa poražena. "Vendar so ubogali cesarjev ukaz in se mirno ter iskreno žrtvovali za trajni mir v svetu – in Japonska je začela novo pot."

"V prvih nekaj urah in dneh skrivnostno umrli na videz nepoškodovani ljudje" Kljub visokemu številu žrtev napada je število umrlih sčasoma še naraščalo. Domnevali so, da je približno četrtina žrtev umrla zaradi neposrednih opeklin ob eksploziji, polovica zaradi drugih poškodb, petina zaradi učinkov sevanja.

Radiacijska bolezen je po ugotovitvah zdravnikov, kot piše Hersey, napredovala v treh stopnjah: prva je bila mimo, preden so zdravniki sploh ugotovili, da gre za novo bolezen. "Na tej stopnji so v prvih nekaj urah in dneh skrivnostno umrli na videz nepoškodovani ljudje. Umrlo je 95 odstotkov ljudi v krogu osemsto metrov od središča in več tisoč bolj oddaljenih."

Najprej umirali zaradi opeklin, nato zaradi levkemije Druga stopnja je nastopila od deset do 15 dni po bombardiranju, njen prvi znak pa je bilo izpadanje las, pozneje driska in povišana telesna temperatura, tudi do 41 stopinj. Od 25 do 30 dni po eksploziji so se posledice pokazale na krvi: krvaveče dlesni, upad števila belih krvničk, s tem pa je upadla tudi zmožnost bolnikov in bolnic, da se bojujejo proti okužbam.

Ameriški igralci so po radiu prebirali odlomke Podrobni opisi posledice eksplozije so v ZDA sprožili pravo senzacijo. Izvodi New Yorkerja, v katerem je bilo objavljeno besedilo, so bili razprodani v nekaj urah, radijska postaja ABC pa je redno oddajanje prekinila zato, da so znani igralci prebirali Herseyjevo besedilo v štirih polurnih oddajah. Ameriška javnost je bila ogorčena, saj so do takrat o Hirošimi poslušali povsem drugačne zgodbe, predvsem takšne, po katerih naj bi ZDA z bombo rešile Japonsko pred japonsko vlado samo.

ZDA, ki so Japonsko okupirale do leta 1951, so izdajo knjige na Japonskem poskušale prepovedati, šele leta 1949 je izšel prevod v japonščino, medtem ko naj bi angleške različice Tokio dosegle že dve leti prej. Slovenski prevod je delo Andreja Hitija Ožingerja, spremno besedo je napisal Boštjan Videmšek, knjiga pa je izšla pri založbi UMco.