Pravnukinja Franca Ferdinanda v Ljubljani: Vsi v družini nosimo to rano #video

Video: Planet TV, oddaja Dan.

Burna zgodovina habsburške dinastije in njenih potomcev še danes povzroča nemir. Princesa Sophie von Hohenberg, pravnukinja prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki ga je skupaj z ženo Zofijo v Sarajevu ubil Gavrilo Princip, se tako že leta bori, da bi ji češke oblasti vrnile grad Konopište, posestvo, ki ga je Čehoslovaška njeni družini zasegla po koncu prve svetovne vojne.

Zgodba o gradu in njegovem zasegu je neločljivo povezana z veliko ljubezensko zgodbo nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove neveste Zofije.

"Njegov stric, cesar Franc Jožef, ga je vprašal, ali se zaveda, kako težko bo"

"Prababica ni bila kraljeve krvi, zato je njun zakon veljal za morganatskega, kar pomeni, da sta bila tako pred zakonom kot pred cerkvijo poročena, a žena ni veljala za enakopravno možu. Tega v današnjem času niti ne razumemo, teh idej ni več, takrat pa je bilo tako," je razložila pravnukinja zakoncev, ki z nadvojvodovo ženo deli ime. "Moj pradedek je vedel, v kaj se spušča in da ne bo lahko. Njegov stric, cesar Franc Jožef, ga je vprašal, ali se zaveda, kako težko bo njegovi nevesti. A ljubila sta se in hotela sta biti skupaj."

Njuni otroci niso veljali za del cesarske družine

Franc Ferdinand z ženo Zofijo in otroki Ernstom, Sophie in Maximillianom Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons Po takratnih zakonih tudi otroci, rojeni v morganatskem zakonu, niso bili enakopravni očetu. "Bilo je skoraj tako, kot bi bili nezakonski. Zato so tudi dobili materino družinsko ime, ne očetovega, in niso veljali za del cesarske družine," je še pojasnila Sophie von Hohenberg, ki se je pred leti podala v sodni boj za grad Konopište na Češkem, dom Franca Ferdinanda in Zofije ter njunih otrok Maximilliana (dedka Sophie von Hohenberg), Ernsta in Sophie.

Max, Sophie in Ernst so morali grad zapustiti nekaj let po tragični smrti staršev aprila 1919. "Teta je zato vse svoje življenje sovražila mesec april," je pripomnila princesa. Takrat so jim dovolili s sabo vzeti le majhen kovček z oblačili in nujnimi potrebščinami. Moj dedek je želel vzeti sliko, ki je visela v njegovi sobi, pa mu niso dovolili. Zagotovo je bil šok, da so morali tako nenadoma oditi in za seboj pustiti vse."

"Ko je Čehoslovaška zasegla Konopište, so presegli pooblastila senžermenske mirovne pogodbe. Ta je določala, da imetje avstro-ogrske cesarske družine pripade tistim državam, v katerih je. Konopište pa je takrat že pripadalo mojemu dedku, prestolonaslednikovemu sinu, in torej ni bilo v lasti cesarske družine. Čehoslovaška je takrat šla predaleč," je prepričana princesa, ki danes s svojo družino živi v Luksemburgu.

Grad Konopište na Češkem, ki so ga družini princese Sophie von Hohenberg zasegli po prvi svetovni vojni. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Češko sodstvo je njeno zahtevo zavrnilo na vseh stopnjah, prav tako ji ni uspelo na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. "Gre za slabo interpretacijo mednarodnega sporazuma, a Čehi na to pravijo, da gre za stare zadeve, ki so že minile, in mojih argumentov nočejo priznati." Upanja ni izgubila, čeprav so možnosti, da bi njena družina spet dobila grad, ki je bil nekoč družinski dom, majhne. "Morda pa bo uspelo prihodnji generaciji, če že ni uspelo mojemu dedku, očetu in meni."

"Tam čutim domotožje svojega dedka"

Prvič je grad Konopište obiskala z možem in otroki kot turistka. "No, za ogled mi ni bilo treba plačati, ko sem povedala, kdo sem," je hudomušno pripomnila. "Ta obisk in vsi naslednji so mi vzbudili zelo nenavadne občutke. Čutila sem, da pripadam tja, da so tam moje korenine, čeprav nisem nikoli živela tam. Tam čutim domotožje svojega dedka in vsakič, ko odhajam, sem popolnoma razrvana.

Izguba Konopišta je bila za mojega dedka tako grozljiva, da jo očitno na neki način čutimo vsi potomci, vsi imamo to rano in željo, da bi se vrnili. Zahvaljujoč Sue pa je bila ta zgodba zdaj objavljena tudi na Češkem, v češčini. Upam, da jo bo prebralo veliko Čehov in da jih bo pekla vest."

Zgodovinska knjiga, ki se bere kot ljubezenski roman

"Bere se kot roman, obenem pa gre za povsem resnično zgodbo, vsa dejstva v njej držijo," je o knjigi Umor Franca Ferdinanda povedala njena avtorica Sue Woolmans. Foto: Planet TV Zgodba oziroma knjiga, o kateri govori princesa, je Umor Franca Ferdinanda, ki jo je napisala zgodovinarka Sue Woolmans in ki je izšla tudi v slovenščini. "To je zgodovinska knjiga, a se bere kot roman. Gre za ljubezensko zgodbo, zgodbo o princu, ki se je zaljubil v žensko, ki ni bila princesa in s katero se naj ne bi smel poročiti. Premagala sta vse ovire, a se zgodba žal konča zelo nesrečno, njuni življenji se končata tragično," je resnično Pepelkino zgodbo opisala avtorica.

"On je bil princ, ona pa dvorna dama in po vseh pravilih se ne bi smela poročiti. Člani kraljevih družin so se poročali le s člani drugih kraljevih družin, sicer so jih praviloma razdedinili."

Poroki so nasprotovali vsi, cesar, javnost in tisk

Franc Ferdinand pa je ob sebi potreboval žensko, ki ga bo podpirala in obenem krotila njegov temperament, veljal je tudi za nekoliko ekscentrično osebnost, je pojasnila Woolmansova. "Po evropskih dvorih ni našel nobene, ki bi bila prava zanj. Potem pa je spoznal Zofijo in ugotovil, da je ona pravi človek, ki bo iz njega naredila pravega moškega za cesarja. Temu so vsi nasprotovali, cesar Franc Jožef, javnost, časopisi. A se ni predal. Sčasoma se je cesar omehčal in privolil v poroko, a le pod pogojem, da gre za morganatski zakon."

Poročna fotografija Franca Ferdinanda in Zofije von Hohenberg, prej Chotek. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons

Zofija zato na dvoru ni smela hoditi ob svojem možu, ampak se je morala držati v ozadju, njuni otroci pa niso bili dobrodošli na družinskih dogodkih. "Franca Ferdinanda je to zelo jezilo, Zofija se na to ni hotela ozirati oziroma je vedno dajala vtis, da se je to ponižanje ne dotakne. Tudi zato jo je dvor vzljubil in proti koncu njunega življenja so začeli na dogodke vabiti oba."

Njun zakon je bil kljub vsem oviram ali pa morda prav zaradi njih izjemno uspešen in srečen. "Franc Ferdinand je večkrat rekel, da tega nikoli ni obžaloval in ona se je strinjala, da bi, če bi lahko čas zavrtela nazaj, storila isto. Z vidika Pepelkine zgodbe sta živela srečno do konca svojih dni … dokler ni prišel tragičen konec."

Zofija in Franc Ferdinand v Sarajevu, kjer ju je ustrelil Gavrilo Princip. Foto: Thomas Hilmes/Wikimedia Commons