Romantično in navdihujoče: prekolesaril je Parenzano

Za svoj zadnji izlet sem se odločil za ogled slovenske Istre s kolesom po poti zdravja Parenzana. Razgibani tereni s številnimi naravnimi lepotami so idealna izbira za takšen izlet. Pot večinoma poteka zunaj prometnih cest in je najvarnejša kolesarska cesta, kar sem jih prevozil v življenju. Pot ni pretežka, zato je primerna za vse okuse in stopnje pripravljenosti, predvsem pa jo priporočam družinam za prelep družinski izlet. Lahko se je lotite kot športni izziv ali pa se prepustite lepotam Istre in sledem zgodovine, ki vam jih ponuja Istra. Po njej se odpravi mnogo obiskovalcev in turistov z namenom športnega udejstvovanja, rekreacije ali zgolj za sprostitev.

Kolesarska cesta Parenzana je dobila ime po ozkotirni železnici, ki je bila med letoma 1902 in 1935 odprta na severozahodu Istre ter povezovala pristanišči Trst in Poreč s kraji v notranjosti polotoka. V samo 33 letih delovanja je veliko prispevala h gospodarskemu napredku Istre, ker so po njej prevažali vino in olivno olje iz okolice Buj in Motovuna, sol iz solin v Piranu in Sečovljah, istrski kamen, apno, premog in les, različne kmetijske pridelke ter seveda potnike.

V zadnjih letih so uredili traso, razsvetlili predore in namestili informacijske table z označbami trase ter jo prepustili vsem, ki se želijo po njej zapeljati ali sprehoditi. Pot zdravja in prijateljstva je skupen projekt Slovenije, Italije in Hrvaške, sofinanciran s sredstvi Evropske unije.

Začetek pri Škocjanskem zatoku

Parkirali smo se na parkirišču Škocjanskega zatoka, kjer smo naredili kratek ogled in potem začeli izlet s kolesi. Zatok je na meji med morjem in kopnim, kjer sta se reki Rižana in Badaševica od nekdaj izlivali v morje. Zaradi pestrega prepleta polslanih in sladkovodnih življenjskih okolij je raj za številne živalske in rastlinske vrste. V vožnji proti Kopru smo uživali v pogledih na naravni rezervat. Po označeni cesti smo z lahkoto našli pot skozi Koper in nadaljevali ob morju po pred kratkim obnovljeni medkrajevni cesti med Koprom in Izolo, ki je spremenjena v pot za kolesarje, pešce, rolerje … Mislim, da zdaj obala ponuja mnogo več, saj so ob poti urejene sanitarije, prhe ter celo pametna klop, na kateri lahko napolnite svoje mobilnike, računalnike in preostale elektronske naprave ter se priključite na brezplačen Wi-Fi.

Tako v Izoli kot v Kopru lahko občudujete lokomotivi, ki sta bili zasnovani prav za to progo. Lokomotiva v Izoli je v nasprotju s koprsko zaščitena pred zunanjimi vplivi. Vagoni so bili dolgi 8,5 metra. Potniški so imeli po 30 sedežev, lahko so jih osvetlili s petrolejkami, imeli so balkone, ni pa bilo toaletnih prostorov. Uporabljali so se še tovorni (tako odprti kot zaprti) in prtljažni vagoni. Tik pred ukinitvijo proge je bilo v prometu skupno 180 vagonov.

Slišali smo zanimivo zgodbico, da so otroci na Parenzani s figovim sokom namazali tračnice, da so bile spolzke, ko se je vlak vzpenjal navkreber. Tako so morali vsi potniki z vlaka in otroci so jim prodajali lokalne pridelke.

Spet smo s pomočjo označene trase prišli do ceste samo za kolesa in pešce. Skozi Izolo so nas oznake večinoma dobro vodile po razgibani in nezahtevni poti. Kmalu smo prišli do prvega predora Šalet, ki povezuje Izolo s Strunjanom.

Pot skozi predor je prav posebno doživetje

Pred predorom je razgledna točka z enim najlepših pogledov na Izolo. Predor je dolg 214 metrov in dobro osvetljen, poleti pa ponuja osvežitev, saj je v njem prijetno hladno. Iz predora pridemo v Strunjansko dolino, od koder se nam odpre pogled na starodavni Piran in njegovo cerkev. Med vinogradi ter nasadi oljk in kakijev sledimo kolesarski oznaki, smer Portorož, mimo Dobrave in Strunjana do 550 metrov dolgega, prav tako osvetljenega predora Valeta. Ko se peljemo skozi predore, v celoti narejene s klesanimi kamnitimi bloki, dobimo občutek, da se je čas ustavil. Na tem odseku poti je cela vrsta počivališč, kjer si boste lahko oddahnili ali vadili na fitnes napravah na prostem. Po izhodu iz predora smo se hitro spustili po strmi cesti naravnost v Portorož, mimo avditorija. Ker je naš izlet potekal v sporočenem ritmu, smo se ustavili na portoroški plaži v lokalu Cacao, kjer smo si na sončku s prelepim pogledom ob kavici in sladoledu nabrali energijo za nadaljevanje poti.

Naprej mimo Portoroža in Lucije

Portoroška sprehajalna promenada nas je vodila naprej mimo marine in kampa v Luciji do Sečoveljskih solin. Sečoveljske soline so največje delujoče slovenske soline, ene od treh nekdanjih Piranskih solin. V območju solin je tudi krajinski park, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem. Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do zdaj so zaznali že 282 vrst ptic. Najmanj štiri vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji.

Danes Sečoveljske soline nimajo večje gospodarske vloge. Njihov osnovni namen je naravovarstveni, etnološki, kulturni in turistični. Ohranjajo se solinarske navade, celotno območje solin pa daje zavetje številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Zavarovane so kot krajinski park, razglašene so za območje Nature 2000, kot registrirana kulturna dediščina.

Vse tja do hrvaške meje

Kolesarska cesta zraven solin je prekrasna, s čudovito okolico in nas vodi naravnost do meje s Hrvaško, kjer smo se obrnili in vrnili proti Kopru. Cesta je vijugasta, večkratno smo prečkali reko Dragonjo.

Nad izletom in potjo, po kateri smo se vozili, smo bili vsi navdušeni. Prepričan sem, da se bomo na Parenzano še vrnili, mogoče se naslednjič podamo celo na celotno traso od Trsta do Poreča.

Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamor najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za Mastercard kartico v vrednosti 40 evrov.