Sreda, 15. 2. 2017, 9.28
7 let, 2 meseca
Iz izkušenj Damjane Bakarič: Za svoje življenje moramo sami prevzeti odgovornost #intervju
"Mi smo vse, kar imamo, in sami moramo poskrbeti zase," sporoča novinarka Damjana Bakarič, ki je o lastnem premagovanju tesnobe in soočanju s paničnimi napadi napisala knjigo z naslovom Na tesnobi. "Če bomo vztrajali v vlogi žrtve, ne bomo mogli doseči sprememb v svojem življenju," pravi.
Hiter tempo življenja, površinski odnosi med ljudmi in pretirana usmerjenost v zunanji videz, hkrati pa zanemarjanje samega sebe in izgubljanje stika samih s seboj, vedno pogosteje vodi v najrazličnejše čustvene motnje. Po nekaterih podatkih naj bi se z njimi v razvitem svetu spoprijemal že vsak četrti človek, čustveni pretres v taki in drugačni obliki pa v življenju verjetno doleti vsakega od nas.
Z njim se je srečala tudi novinarka in mama Damjana Bakarič, ki je prvi panični napad, ta se je kot strela z jasnega pojavil na razgovoru za službo, doživela leta 2009. Svojo trnovo pot premagovanja tesnobe je strnila v knjigi Na tesnobi (Mladinska knjiga), ki je kljub tematiki napisana v pozitivnem duhu in sporoča, da so spremembe mogoče, če le imamo voljo zanje.
Novinarka Damjana Bakarič je svoje spoprijemanje s tesnobo opisala v knjigi z naslovom Na tesnobi.
Knjiga Na tesnobi je izjemno pogumna knjiga. Ker je globoko izpovedna in ker v njej razgrinjate občutke, s katerimi ste se tudi sami težko soočili. Od pretiranega stresa, nemoči, strahu, ... Zakaj ste jo napisali? Je bilo pisanje del terapevtskega procesa? Del osvobajanja?
Da, zame je bila terapevtska. Napisana je v pozitivnem duhu in sporoča, da je mogoče spremeniti tisto, kar nam ne ustreza, samo če imamo voljo za takšno spremembo.
Za svoje življenje moramo sami prevzeti odgovornost. Če bomo vztrajali v vlogi žrtve, ne bomo mogli doseči sprememb.
Knjiga je naletela na lep odziv. V knjižnicah je menda kar naprej izposojena. Po eni strani me to veseli, saj kaže na to, da jo ljudje prebirajo in da bodo morda ravno zaradi nje poskušali napraviti določene spremembe v svojem življenju, po drugi strani pa žalosti, saj kaže, da so ljudje v veliki stiski.
Mislim, da ni človeka, ki se v življenju ne bi vsaj enkrat srečal s hudo čustveno stisko, ki ga za določen čas ustavi in prizemlji.
Prve anksiozne motnje ste doživeli leta 2009. Lahko opišete pot soočanja, iskanja odgovorov, spreminjanja svojega notranjega ustroja?
Za mano je obdobje teme, kakršno si težko predstavljaš, dokler je ne okusiš na lastni koži.
Začelo se je s šokom ob prvem paničnem napadu, ki se mi je leta 2009 zgodil med razgovorom za službo, sledili so mu še drugi. S stanjem sem se soočila leto dni zatem.
Odlomek iz knjige Na tesnobi.
Od kod, mislite, da izvirajo vaše težave?
Od nekdaj sem živela tako, da se nisem poslušala, nisem poslušala svoje intuicije, živela sem po vzorcih, ki niso bili moji. Saj veste, bolj za druge kot zase, taki smo. In nisem znala postavljati meja. Stres se je pri meni kopičil leta in leta, enako velja za nereševanje tega. Bilo je le vprašanje časa ...
Pri tem je veliko vlogo odigralo tudi nestabilno zunanje okolje, ki na nas preslikava strah. Torej, gre za kombinacijo notranjega ustroja in zunanjega okolja. Tega, da si je človek kriv sam, nikakor ne kupim. Torej, v smislu, da je "kriv" le njegov notranji ustroj.
Kaj vas je gnalo, da ste vztrajali pri takem hudem tempu? Tri službe hkrati, skrb za hčerko, ...
Tega nisem neposredno čutila, niti se tega natanko nisem zavedala, a strah pred izgubo financ je bil ves čas nekje v podzavesti. Bila sem sama z otrokom in brez službe bi ostala tudi brez finančnih sredstev. Za večino ljudi je to velik problem. Običajno jim predlagam, naj pustijo službo, če jih ta obremenjuje. Tudi jaz sem jo oziroma sva skupaj odpadli ena od druge. Ni več šlo, preprosto.
Preberite še:
Otrok ni okras svoji staršev, je naložba #intervju
Mož, ki se je s Švedske preselil v Slovenijo in tukaj našel svoj raj #intervju
Mlada mamica po raku dojk svoje želje uresničuje sproti #intervju
Številni zaradi finančne varnosti vztrajajo na delovnem mestu, ki jih preveč obremenjuje. (Fotografija je simbolična.)
Največ stresa je verjetno res prisotnega v službi, če pa ostanemo brez nje, je to nov povod za stres, saj brez prihodkov postaneš odvisen od drugih. Mnogi, ki so to že okusili, poročajo tudi o občutku manjvrednosti, ki so ga čutili kot brezposelni.
Sploh ni pomembno, kaj si drugi mislijo. Mi sami smo pomembni in mi moramo poskrbeti sami zase. Žal to spoznamo šele takrat, ko se nam zgodi nekaj hudega, a žal se mnogi po okrevanju znova vrnejo na stara pota. Precej ljudi, ki so enkrat občutili izgorelost, to doživi še dvakrat ali celo trikrat v življenju. Sebi sem obljubila, da se mi to ne bo zgodilo.
V knjigi ste izrazili pomislek, da vam bo morda zaprla kakšna vrata, zdi pa se, da se je zgodilo ravno obratno. Da bo zaradi nje in vaše izpovedi za vas več priložnosti. Vašo zgodbo so v medijih že večkrat predstavili, ljudje pogosto razpravljajo o njej, dotakne se jih.
Ne vem, te bilance še nisem naredila. Se ne ukvarjam s tem. Ker tisti, ki mi bo zaradi tega, kar sem dala skozi sama, pa še na tisoče drugih, zaprl vrata, sem vesela, da jih je. Takšnih ljudi ne želim zraven sebe. Obsojajočih ljudi, ki jih je v resnici le strah, ta svet res ne potrebuje.
Prijatelj mi je dejal, da bi mojo knjigo ponekod celo prepovedali, saj da poziva k uporu. Z njo, kot je dejal, na lastnem primeru prikažem, da se bomo ljudje, če se ne bomo postavili zase in če se ne bomo ukvarjali s svojo dušo, ampak bomo pristajali na to, da smo le stroji brez srca in duše, znašli v hudih težavah.
Res se mi zdi naravnost žalostno, da je naš svet zreduciran na BDP na prebivalca. Mislim, da smo ljudje več kot to in prej ko si bomo to priznali, bolje bomo živeli.
Iz začaranega kroga so jo potegnile knjige z dobrimi idejami. Po odzivu bralcev mednje spada tudi knjiga Na tesnobi.
Sama ne poznam niti enega zadovoljnega človeka. Vsi so v stresu. Ali so brezposelni ali pa so neverjetno obremenjeni s službo. Zakaj? Je to potrebno v tem kratkem času, ki nam je na voljo?
Ne zagovarjam tega, da bi morali samo uživati, bi si pa vsekakor morali prisluhniti. Danes nimamo časa ne za ljubezen, ne za prijatelje, ne za ljudi, ki nam največ pomenijo, to pa zato, ker nimamo časa zase. Vprašam vas, kdo pa ga bo imel, če ne mi?
Nekaj nas mora udariti po glavi, da se tega zavemo.
Da, in običajno je to bolezen. Stres lahko udari na našo psiho, na psihofizični ali na telesni del. Iz tega začaranega kroga se nihče ne izvleče brez posledic, ali je to v obliki infarkta, možganske kapi, različnih oblik raka … vse to pa je posledica misli, obremenitev, naših vzorcev in prepričanj.
Kaj je iz tega začaranega kroga rešilo vas?
Knjige z dobrimi idejami. Te pa je težko najti. Še posebej take, ki pojasnjujejo na razumski ravni in te hkrati nahranijo na ravni biti. Povezovanje s pristnimi in srčnimi ljudmi, ki imajo višjo zavest. Narava.
Pomagale so mi knjige Eckharta Tolla in trilogija Carloza Ruiza Zafona. Med branjem teh knjig sem namreč po res dolgem času doživela odklop in z mislimi odplavala drugam. Takrat sem po dolgem času začutila, kako je, ko človek počiva.
Priporočam tudi Tollovo knjigo z naslovom Živeti v danem trenutku. Avtor, ki so ga tako kot mene pestile anksioznost, panične motnje, bil je celo brezdomec, a se je znal znova postaviti na lastne noge, piše o pomembnosti tega, da se znamo osredotočiti na dani trenutek, na tukaj in zdaj.
Pravi, da nas razmišljanje o prihodnosti preveč bremeni in povzroča anksioznost, medtem ko oziranje v preteklost sproža depresijo. Začutimo se zdaj, začutimo svoje telo.
Iz lastnih izkušenj vem, da sem v trenutkih, ko sem bila zelo dobro v stiku sama s seboj, lažje premagovala občutek stiske pred ljudmi, ki so me psihično izžemali. Če sem bila v stiku s seboj, mi niso mogli do živega. In tako je z vsemi.
Za mnoge ste postali kar nekakšna rešiteljica. Se s svojimi težavami in vprašanji pogosto obračajo na vas?
Da, ljudje mi ogromno pišejo. Veseli so, ker imajo zdaj dokaz, da niso edini, ki se spopadajo s takšnimi težavami in da niso nori.
Ne, nismo nori, smo pa tesnobni. In to vsi po vrsti. In ko tesnobnost preraste v nekaj, česar ne moremo več nadzorovati, prihaja do anksioznih motenj. Obstaja jih več vrst in sama sem doživela vse, vključno s panično motnjo.
V najtežjih trenutkih si je želela samo tega, da bi jo nekdo za leto dni izklopil. "Samo to. Da se odpočijem in se potem vrnem," se spominja. (Fotografija je simbolična.)
V knjigi pišete, da je bila anksiozna motnja rešitev, tesnoba pa prijateljica, ki vas je prišla opozorit, da s seboj ne ravnate prav.
Telo mi je na ta način zelo glasno prigovarjalo, naj se ustavim, ker nekaj delam narobe. V to sporočilnost telesa res močno verjamem. Telo ima spomin in se upre. Dovolj je, nehaj s sabo tako ravnati, sporoča.
Uničilo me je, ker nisem poslušala intuicije, ki nam nakazuje, da nekaj delamo narobe. Čutimo, vendar to ignoriramo.
Ko se je breme nakopičilo, sem se počutila, kot bi me nekdo ugasnil. Pred tem sem živela zelo aktivno. Bila sem športnica, ukvarjala sem se s tekom, obiskovala Šmarno goro, skrbela za otroka in opravljala tri službe hkrati, potem pa nisem zmogla niti do trgovine. Ne peš, z avtom pa še manj.
Ko se je stres nakopičil do maksimuma, ji je telo odpovedalo. "Bilo je, kot bi me nekdo ugasnil," pripoveduje.
Nisem čutila, da bi bila v depresiji, samo notranja energija mi je pošla. Dokler tega ne doživiš, si ne moreš misliti, da kaj takega obstaja. V najtežjih trenutkih sem si želela samo tega, da bi me nekdo za leto dni izklopil. Samo to. Da se odpočijem in se potem vrnem.
Pestila me je tudi nespečnost. Ne da ne bi dovolj spala, samo duše si nisem odpočila.
Kaj je bila za vas kaplja čez rob?
Panični napad, ki sem ga doživela v udobju lastnega doma. V tistem trenutku bi bila pripravljena storiti karkoli, zaužiti karkoli, samo da bi se počutila bolje.
Psihiatrinji sem še isti večer poslala mail, v katerem sem izrazila željo po tabletah, a ga začuda nikoli ni dobila, zato v času zdravljenja tablet sploh nisem uživala, pa nimam nič proti tistim ljudem, ki jih. Pozneje sem pomoč našla tudi v skupinah za samopomoč, pilatesu …
Odlomek iz knjige Na tesnobi.
V času zdravljenja je Damjana spremenila notranji ustroj delovanja. "Šlo je za spremembo prepričanj, sistemov, načina funkcioniranja in delovanja. Počasi mi uspeva in to je veliko vredno," pravi. (Fotografija je iz predstavitve knjige v prostorih knjigarne MK v Mariboru.)
Česa se lahko naučimo iz vaše zgodbe?
Da je anksiozne motnje in panične napade možno ozdraviti. V nas samih je moč. V tem nismo edini, to se dogaja mnogim okoli nas, več ljudem, kot kažejo statistike.
V nas samih so takšna bogastva, ki jih ne vidimo, anksiozne motnje pa so izvrstna priložnost, da spremenimo življenje na bolje in odkrijemo ta bogastva.
Čeprav v trenutkih, ko smo v vrtincu vsega, mislimo, da umiramo, pa ni tako. Moramo se ustaviti, sprejeti to, kar se nam dogaja, začeti spreminjati stvari in se odločiti za življenje.
Res je, da ga bomo morali korenito spremeniti, mnogi pa tega ne želijo. Ni samo moja izkušnja taka, ljudje mi pripovedujejo, da so jim anksiozne motnje in panični napadi, po tem, ko so jih razrešili, spremenili življenje - na bolje.
Zavedati se moramo, da je človek sam sebi največji sovražnik. Karkoli nam delajo drugi, to počnejo zato, ker jim to dovolimo. Zavedati se moramo, da smo vsi ranljivi in da moramo paziti nase. Mi smo vse, kar imamo! In ne bomo živeli večno. Ne bomo!
Hudo mi je, ker živimo v sistemu, ki nas ubija, vendar smo tako neumni, da tega, dokler nas nekaj ne zlomi, ne dojamemo.
Na določene stvari sicer res nimamo vpliva, na mnoge pa lahko vplivamo, pa se zato ne odločimo. Ne vem, zakaj, morda zato, ker želimo ugajati, biti ljubljeni, ker ne želimo ostati sami.
V knjigi opozarjate tudi na to, da se preveč identificiramo skozi svoje delo.
Seveda, tudi jaz sem se. Kaj pa se bo zgodilo po tem, ko čez noč ostanemo brez službe? Si bomo zato vzeli življenje? Ali smo res tako malo vredni? Je res tako grozno, če nismo več novinarji, uredniki, predavatelji ali če izgubimo lastno oddajo? Ali smo res samo to?
Pozabljamo, da smo več kot to. Vaša izpoved brez dvoma podira tabuje, o anksioznih motnjah se precej več govori kot v preteklosti. Presenetilo me je, da tudi zdravniki na čustvene motnje gledajo kot na tabu, da zavijajo z očmi, ko se nanje obračajo ljudje s takimi težavami.
Res je, iz zanesljivih virov sem izvedela, da mnogi zdravniki ob srečanju s takimi primeri zavijajo z očmi, medtem ko imajo tudi v svojih vrstah ali celo med sorodniki ljudi v čustvenih stiskah. Tako zelo hinavski smo sami do sebe.
To se dogaja med vsemi ljudmi in zdi se mi zelo nezrelo ter neodgovorno, hkrati pa veliko pove o stopnji družbe, na kateri se trenutno nahajamo. Kako dolgo bo še trajalo, ne vem, mislim pa, da te težave v času našega življenja še ne bomo odpravili.
Vsak človek se v življenju vsaj enkrat sreča s hudo čustveno stisko, ki ga za določen čas ustavi in prizemlji. Bakaričeva je v knjigo Na tesnobi vključila deset zgodb njenih znancev, ki so se spoprijemalii s čustvenimi motnjami, a so to razkrili šele po njenem pozivu na Facebooku, kjer je objavila, da išče ljudi s tovrstnimi težavami. (Fotografija je simbolična.)
V knjigi pišete, da so za anksiozne motnje bolj dovzetni ljudje, ki so bolj občutljivi, empatični. Podoben odgovor sem slišala že pri mladi bolnici z rakom, ki je kot skupno točko deklet, ki so se zelo mlade spopadle z boleznijo raka dojk, navedla občutljivost, čustvenost, empatičnost. Je torej bolje biti hladen in flegmatičen?
Če si občutljiv in empatičen, imaš sicer več moči kot drugi, saj imaš boljši občutek za ljudi, po drugi strani pa je to prekletstvo, saj nekateri to začutijo, se prisesajo in na nezavedni ravni na nas odlagajo svoje probleme.
Mene se stvari preveč dotaknejo, vse, kar se dogaja okrog nas, se me je precej dotaknilo, saj sem človek, ki mu sploh ni vseeno, v kakšni družbi in svetu živim. Danes zato raje izklopim poročila, ker tam je vse apokaliptično. Čez leto dni bodo novice enake.
Pri zdravljenju si je pomagala z meditacijo, ki je še vedno del njenega vsakdana. (Fotografija je simbolična.)
Je zdravljenje anksioznih motenj vseživljenjski proces?
Je, zato ker živimo v zahodnem svetu. Ne bom preveč modrovala o vzhodnih kulturah, ker jih tako dobro ne poznam, vem pa, da so tam z meditacijo in bolj počasnim tempom življenja odraščali in da se jim s tem ni bilo treba tako načrtno ukvarjati, kot sem se morala jaz, saj je zanje je to nekaj povsem naravnega.
V naših šolah se otroci pogosto učijo nepomembnih stvari, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako se obrniti k sebi, kako se umiriti. V vrtcu v Šentvidu, na primer, otroke učijo meditirati, kar je vredno vse pohvale, a kaj, ko se v osnovni šoli temu nihče več ne posveča.
Za kaj takega bi si morali vzeti čas, sicer bomo vzgojili ljudi, ki bodo morali biti stroji, in ki jih bo pokopal stres. Človek ni ustvarjen za tak način življenja.
Kaj ste skozi proces zdravljenja najbolj spremenili?
Na zunaj mi ni bilo treba veliko spreminjati. Že prej sem veliko časa preživela v naravi, tja me nikoli ni bilo treba preganjati.
Spremenila sem se notranji ustroj delovanja, kar je v bistvu najtežje. Šlo je za spremembo prepričanj, sistemov, načina funkcioniranja in delovanja. Počasi mi uspeva, in to je veliko vredno.
Ko začutim, da me odnaša, da intuicijo potiskam stran, da začutim negativno energijo, se ustavim in to tudi povem. Ne glede na dotok denarja ne morem prek sebe. Noro, ampak telo me takoj opozori na to.
Na kakšen način?
S fizično bolečino. Moje telo se ne počuti dobro, postanem nezadovoljna. Ne čutim več tesnobe ali paničnih napadov, v stresu to občutim drugače in takrat točno vem, pri čem sem. Včasih sem to ignorirala, zdaj pa se bolj poslušam.
Priznam, strah, ki sem se mu klanjala že vse življenje, je še vedno prisoten. To so vzorci, ki so jih drugi vtisnili v nas. To je način, na katerega sem funkcionirala do 35. leta in težko jih je izkoreniniti, ampak se da.
V svojem življenju opažam izboljšave. Sem v boljšem delovnem okolju kot prej, znam se postaviti zase in delam stvari, ki me veselijo. In to je to.
3