Sreda, 25. 12. 2019, 4.04
4 leta, 11 mesecev
Župnik Janez Furman: Bistvo božiča niso hrana in nakupi #intervju #video
Z Janezom Furmanom, enim najbolj prepoznavnih slovenskih duhovnikov, ki je včasih imel celo svojo TV-oddajo, smo se pogovarjali o bistvu božiča, na katerega v praznični ihti pogosto pozabimo, pa tudi o tem, kako bo ta praznik preživel on. Njegov urnik je precej naporen, v Zidanem Mostu in okolici je namreč odgovoren za kar tri župnije.
Božič je za duhovnike pravzaprav delovni dan, medtem ko ga večina ljudi preživlja z bližnjimi. Se v tem času kdaj počutite osamljeno?
Ta občutek sem imel le enkrat v življenju, prvo leto, ko sem postal župnik. Sicer sem imel kaplana in gospodinjo in večino časa se je okoli mene nekaj dogajalo. Ko pa sem bil na sveti večer v župnišču sam, sem se res počutil osamljeno, občutil sem stisko. Na to nisem bil pripravljen in sem dovolil, da to vstopi vame. Po tem pa nikoli več. Sploh pa zdaj, ko sem odgovoren za tri župnije in moram opraviti polnočnice v vseh treh, pri tem pa poskrbeti, da se bodo ljudje domov vrnili polni prazničnega duha in slovesnega vzdušja.
Kako boste to izpeljali?
Po sedmih letih sem že utečen. Jasno je, da ne moreš imeti hkrati treh polnočnic v treh različnih krajih. A ura, ob kateri je polnočnica, pravzaprav ni pomembna, pomembna je vsebina. Zato imam eno polnočnico že ob sedmih ali osmih in eno ob devetih ali pol desetih … Teh se lažje udeležijo starši z majhnimi otroki, pa tudi starejši ljudje raje pridejo bolj zgodaj.
Izkazalo se je, da so prav te večerne maše najbolj polne, saj so opolnoči ljudje že utrujeni, v teh krajih imajo mnogi tudi daleč do cerkve, ob tem pa ni malo takšnih, ki morajo zjutraj vstati, ker imajo službo. Večini te moje doline namreč kruh daje železnica in delajo tudi ob praznikih, za božič, silvestrovo, novo leto …
Kaj je tisto osnovno sporočilo božiča, ki ga želite prenesti ljudem?
Moja naloga je, da ljudem omogočim lepo božično praznovanje s tem, da jim približam skrivnost božiča. Da se je rodil Kristus, ki je prinesel mir in radost, in da je naše življenje lepo, za kar pa moramo kaj storiti tudi sami. Starša si podarita mir in ta mir preneseta na družino, s tem pa življenje, ki je lahko zelo težko in naporno, dobi smisel. Moje bistveno sporočilo ob božiču je zato: približajte se Bogu in ljudem.
Se vam zdi, da se to sporočilo danes izgublja?
Mnogi doživijo uresničitev tega hrepenenja, ki ga prinese božični čas, mnogi pa tudi trpijo in so v hudih stiskah. Pa naj bodo to bolezen ali težave v zakonu, predvsem pa osamljenost, ki je vse bolj pereča težava – ne le pri starejših, ampak pri ljudeh vseh starosti. Prav na sveti večer ljudje še posebej potrebujejo in iščejo človeški stik. To je bistvo tega praznika, ne pa hrana in nakupi. "Zdravljenje" stiske z nakupovanjem je le začasna rešitev, ki pa hitro izgubi moč.
Prazniki naj bi ljudem prinesli veselje, ki je nekaj drugega kot to, kar zdaj imenujemo veseli december. Božič ni tatarski biftek, zaradi njega ne boš prav nič bolj vesel, božič tudi niso božični filmi, ki so jih polni televizijski kanali, iz njih ne boš izvedel, kaj je pravi božič.
"Na sveti večer ljudje še posebej potrebujejo in iščejo človeški stik."
Ko si starejši, se spominjaš, kako si te praznike doživljal kot otrok. In ko otroke zdaj vprašam, kaj po njihovem mnenju pomeni praznično vzdušje, mi rečejo, da je nekaj v zraku, da je poseben "feeling", kot se mladi zdaj izražajo. Predvsem pa, da sta oba starša doma, da ni prepirov in da je vzdušje drugačno, slovesno. Če otroci med prazniki začutijo to slovesno vzdušje in odnos med staršema, se bo to preneslo nanje in to bodo v sebi nosili vse življenje.
Kaj lahko za to, da bo začutil pravi duh božiča, vsak stori pri sebi?
Adventni čas je pravzaprav čas razmisleka, kaj bi lahko pri sebi popravili ali spremenili. Predvsem pa moramo priznati svoje napake, kar je pravzaprav ljudem najtežje. Priznati, da si storil napako pri vzgoji, da si storil napako v odnosu do partnerja. Mnogi tega ne vidijo in potrebujejo več let, da spoznajo, da so pogrešili. Prav pri tem so lahko prazniki dobra spodbuda – da ljudje razmislijo, kaj bi lahko pri sebi izboljšali in kako se lahko približajo drugim.
Pred tem mnogi bežijo, bežijo od mize, bežijo od svoje družine. Očetje vso odgovornost vzgoje otrok in skrbi za družino prelagajo na matere, ne prisluhnejo svojim otrokom in se ne ukvarjajo z njihovimi stiskami.
Kdaj ste začutili, da želite biti duhovnik?
Ta ideja mi je bila vedno blizu. S starši smo v Slovenskih Konjicah živeli v hiši med cerkvijo in župniščem, starša sta bila mežnarja, jaz pa sem od mladih nog ministriral. K nam so pogosto prihajali tudi številni duhovniki, dobri ljudje, s katerimi sem imel same dobre izkušnje. To je ta človeški vidik, ki ga je lažje razumeti. Drugo pa je božji klic, ki ga začutiš.
"Moja pot oziroma vzgoja v duhovnika je bila klasična, a sem lahko znotraj tega razvil dokaj samostojno in svobodno podobo."
Pogosto vas označujejo za netipičnega duhovnika, veseljaka, tudi medijski obraz …
Nedvomno je to del mojega značaja, Konjičani smo dinamični in odprti ljudje. Saj veste, Štajerci smo vesele narave. Moja pot oziroma vzgoja v duhovnika je bila klasična, a sem lahko znotraj tega razvil dokaj samostojno in svobodno podobo. V Cerkvi je veliko svobode in nič ni narobe, če uporabiš svoj pristop in vanj vneseš svežino.
Seveda pa ne moreš spreminjati nauka in svoje življenje moraš vedno živeti na način, da ohranjaš stik z Bogom. Z molitvijo, duhovnimi vajami in v družbi drugih duhovnikov. Če te duhovne kondicije ne ohranjaš, razvodeniš, v svojem početju ne vidiš več smisla.
Znani ste tudi po tem, da prijateljujete z ljudmi z obeh političnih polov oziroma vseh političnih barv.
Ljudi nikoli nisem sodil po politični pripadnosti, to imam v sebi že od otroštva. V moji družini smo bili mežnarji, zvonili smo v cerkvi. Zvonili pa smo vsem. Nikoli nismo za nikogar rekli, češ, ta je bil v partiji, ta je bil rdeč, ali naj tudi zanj zvonimo? Zvonili smo tako tistim, ki so redno hodili v cerkev, kot tistim, ki niso. To sem ponotranjil že takrat in teh razlik med ljudmi nikoli nisem delal.
Niste torej duhovnik, ki bi pred volitvami dajal "navodila" s prižnice?
Tega nisem storil nikoli v življenju in tudi mislim, da na ljudi na ta način ne morem imeti vpliva. Kdaj mi kdo navrže, češ, "stare mame te poslušajo", toda ljudje, predvsem starejši, volijo tiste, ki jim bodo omogočili, da bodo dostojno preživeli jesen svojega življenja.
"Ljudi nikoli nisem sodil po politični pripadnosti, to imam v sebi že od otroštva."
Cerkev v Sloveniji nima politične moči in to tudi ni njen namen, ima pa v primeru, ko gre recimo za kakovost in svetost življenja, dolžnost oglasiti se. Pri tem ne gre za vmešavanje, ampak izražanje mnenja, da nekaj ni prav.
Ali v Sloveniji primanjkuje duhovnikov?
Da, imamo akutno pomanjkanje duhovnikov. Celjska škofija, na primer, trenutno nima niti enega kandidata v bogoslovju, študij pa traja šest let. Ob tem je treba omeniti še, da je večina duhovnikov v nosilnih, velikih župnijah starih več kot 70 let.
Rešitve za to se iščejo na več ravneh. Ena od možnosti je vzpostavljanje središč, v katerih bo imel duhovnik pod sabo več župnij in krožil po njih. V tem primeru se ne bomo več ukvarjali s tehničnimi stvarmi, ampak le še s tistim, zaradi česar smo dejansko tukaj – z mašami, pogrebi, krsti in porokami.
Pri tem pa je težava, da se ljudje držijo svojih župnij, svojega "turna", kot rečemo, in jih takšne spremembe vznejevoljijo. Tudi tiste, ki v cerkev morda niti ne hodijo, ker imajo v sebi vseeno neko pripadnost določeni župniji.
"Ko se ljudje srečajo z boleznijo, s smrtjo bližnjega, začnejo razmišljati o smislu. V takšnih trenutkih jim je treba dati upanje."
Ali skozi leta opažate, da obisk maš upada?
Da. Tako kot smo pred leti o vse bolj praznih cerkvah poslušali z Zahoda, se dogaja tudi pri nas, ta padec se je začel nekje na prelomu tisočletja. Pri tem je odločilo več dejavnikov, recimo način življenja, pri katerem se ljudem zdi, da Boga ne potrebujejo. Včasih so ljudje živeli tako, da so se pripravljali na srečanje z Bogom, danes pa je bolj pomembno, da ti je lepo ta trenutek.
Po drugi strani pa je vse več ljudi v stiski in predvsem takrat, ko se srečajo z boleznijo, s smrtjo bližnjega, začnejo razmišljati o smislu. V takšnih trenutkih je treba ljudem dati upanje.
Preberite tudi:
22