Sobota, 25. 5. 2013, 12.27
8 let, 7 mesecev
BADco.: Odgovornost za gledano in videno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Projekt Odgovornost za videne stvari gledališke hrvaške skupine BADco., s katero so se do 24. maja predstavljali v projektnem prostoru Aksioma, je nastala leta 2011 po naročilu kuratorskega zagrebškega kolektiva WHW. Ob delu hrvaškega multimedijskega umetnika Tomislava Gotovca (1937–2010) je bila instalacija predstavljena v hrvaškem paviljonu na 54. beneškem umetnostnem bienalu.
Na zadnji dan projekta je koncept predstavitve na javnem vodstvu predstavil eden izmed članov skupine Goran Sergej Pristaš. Postavitev je strukturirana okoli vprašanja o odgovornosti za gledano, videno ter udeležbo pri nastajanju in sprejemanju podob. Te so v prostorski postavitvi in v njo vključenih videih obravnavane skozi raznovrstne principe. Odvijajo se v različnih prostorskih percepcijah in časovnih kontekstih, ukvarjajo se s prisotnostjo in odsotnostjo, nastajajočim v interakciji, razmerji med znotraj in zunaj, objektom in subjektom, gledalcem in performerjem.
Po besedah Gorana Sergeja Pristaša postopke skupine BADco. opredeljujejo "derivati", prevzemanje določenih principov iz posameznih umetnostnih medijev in njihovo prevajanje v gledališče. Po principu premeščanja so delovali tudi pri omenjeni prostorsko-časovni instalaciji.
Na ravni prostora so razmišljali o konceptu spekulativnega prostora. Izhajali so iz vprašanja, kako v prostoru razpreti in vanj vnesti prostor, ki ni prisoten. Z odsotno prisotnostjo so se tako ukvarjali ne le na ravni videa, temveč na ravni celotne postavitve instalacije. Spekulativni prostor so razumeli kot kraj obljub, kot nekaj, kar se dogaja drugje. Kot prostor za zidom, kamor pogled ne seže, pri čemer pa ne pomeni, da tega, česar ne gledamo, tudi ne vidimo. Skozi ta princip so BADco. zasnovali prostorsko postavitev, galerijski prostor pa s steno iz kartona razdelili na dva dela. Z ločnico, steno med enim in drugim krajem, ki ju povezuje le za posameznika velik vhod, pa so tako ustvarili razmerje med prisotnim in odsotnim, med tem, kar lahko oko doseže, in tem, kar lahko uvidi naša imaginacija, pogled pa še ne more preveriti. Vse to so še podčrtali v videu Chapters 4 & 5.
Ozadje za to raven projekta, ki ga je predstavil Goran Sergej Pristašev, je izvirala iz konkretnega hrvaškega družbenega in političnega konteksta. Že sedem leti si izraelski poslovnež Aron Frenkel prizadeva za izpeljavo projekta golfišča na ravnici Srđan nad Dubrovnikom. Nasprotniki njegove gradnje so se povezali v civilno iniciativo Srđan je naš, pri tem pa poudarjali ne samo nestrinjanje z nastankom golfišča, temveč celotnega projekta, ki poleg navedenega vključuje še hotele, vile in apartmaje. Na hrvaškem namreč zakon ob gradnji golfišč dovoljuje tudi gradnjo nastanitvenih kapacitet, je pojasnil Pristašev. Nasprotniki projekta opozarjajo, da bi na Srđanu tako nastal rezervat za bogataše. O tem vprašanju so letos aprila odločali tudi na referendumu, ki pa je bil neuspešen zaradi premajhne volilne udeležbe.
Zgodba obljubljene prihodnosti na ravnici za Dubrovnikom, ki so jo zagovorniki projekta predstavljali na podlagi renderjev hipersodobne arhitekture v stilu dela Zahe Hadid, je bila za BADco. izhodišče za premislek o mehanizmih, ki v kolektivno imaginacijo vnašajo podobe prihodnosti, ki pa bi bile v konkretnem primeru hkrati dostopne samo eliti. V tem kontekstu so se gledališčniki spraševali o etiki podob in vprašanju kolektivnega, razmerje med javnim in zasebnim dobrim ter prostorom transformacije, kjer se te kategorije premeščajo iz ene v drugo.
Premislek, izhajajoč iz resničnosti, ki jih živimo, so ustvarjalci tako prenesli v formalni jezik umetnostnega medija in se tako tudi na tej ravni ukvarjali s temi in podobnimi vprašanji. S potencialom in režimom podob, ki obstajajo, so tu, opisujejo in nagovarjajo odsotno, prihodnje in nastajajoče. Svoje delo so BADco. tako vpletli tudi v kontekste kapitalizma, okoljskih katastrof in izčrpavanja skupnih virov.
