"Bolj ko se bom obremenjevala, hitreje se mi bo kaj zgodilo"

Božično-novoletni nastopi komaj 34-letne Anje Bukovec so – po petih uspešnih poskusih to že lahko trdimo – prerasli v tradicijo. 20. decembra 2012 bo tako že šesto leto zapored nastopila v dvorani Union v Ljubljani. Priznava, da se koncerta vsako leto bolj veseli, oder ji je vedno bolj domač, o ljubezni do občinstva pa tako ali tako nikoli ni bilo dvoma.

Vaš šesti božično-novoletni koncert v Unionski dvorani se naglo približuje. Če vprašam v športnem jeziku, v kakšni formi ste? Je tudi pri glasbenikih podobno kot pri maratoncih, ko je dneve pred tekmo treba nekoliko upočasniti tempo?

Pristopi so precej različni. Tudi sama sem včasih lahko na polno delovala vse do koncerta, a sem sčasoma ugotovila, da to nima nobenega smisla, saj si ravno takrat, ko potrebuješ največ energije, najbolj utrujen. Kljub temu da nas bo tokrat na odru "le" 12 in je usklajevanje po tej poti precej lažje, pa smo kljub vsemu sredi dokaj delovnega decembra, zato smo večino vaj opravili že v zadnjih treh mesecih, "finiš" pa nas čaka v tem tednu.

Na božičnem koncertu vas vedno spremlja druga ekipa. Tokrat bo to skupina klarinetistov PanArs. Kako se križata violina in klarinet?

Fenomenalno. Bolj ko ga poslušam, bolj mi je všeč. To je, kot bi te nekdo božal, če pa jih igra šest naenkrat, je to tako, kot bi te jih božalo šest naenkrat (smeh). Čudovit zvok je. Ideja je bila, da povabim ekipo šestih klarinetistov, da pa bo zvočna slika bolj slavnostna, smo dodali še več inštrumentov.

Na odru se vam bo pridružil tudi legendarni pantomimik Andres Valdes? Kako to, da ste se spomnili nanj, kakšna bo njegova vloga?

Poleti sem med poležavanjem na plaži razmišljala, kako bi letos na odru predstavila nekaj drugačnega in se domislila pantomime. Andres Valdez bo imel svoje vložke – no, če vse izdam že zdaj, bo brez smisla – nekaj točk bo skupnih, nekaj samostojnih, nekaj bo presenečenj. Koncert bo tako brez besed, kar je meni kot instrumentalistki bolj domače.

Kakšna bo letos rdeča nit?

Šlo bo za stilsko glasbeno potovanje po svetu. Repertoar bo zelo različen, od francoske in ruske romantike, danskega in skandinavskega tanga, španske virtuoznosti, kubanske glasbe ...

Vedno je precej besed namenjenih tudi vaši podobi … Kaj nas čaka letos?

Poskusila bom neki novi slog, ampak res le eden, saj med koncertom nimam živcev za preoblačenje. Osredotočiti se moram na precej drugih stvari.

Na primer?

No, v bistvu je najbolje, da na nič, da pustiš, da preprosto teče. Let it flow. Fino je, da imaš občutek neke improvizacijske svobode, saj se glede na to, da si v interakciji s publiko, glasbeniki, gostom, lahko zgodijo trenutki, za katere ni mogoče vnaprej vaditi.

Še potrebujete mentorja ali ste v tem smislu že samozadostni?

Že nekaj časa ne, izobražujem se na drugačne načine, tudi s pomočjo interneta. Na YouTubu se najde marsikaj, ogromno je knjig na temo vaj, dojemanja glasbe in zgodovine, specifičnih komponistov in analiz.

Uporabljate kakšne posebne, inovativne metode? Menda vam je učitelj nekoč zabičal, da morate med vajo v ustih držati korenček, da ne bi stiskali čeljusti.

Korenček mi je takrat pomagal, zdaj tega ne delam več. Ko se nekaterih stvari preveč navadiš, ne pomagajo več. Če vadiš na en in isti način, prej ali slej izgubiš koncentracijo in vaja ni več učinkovita.

Ker je preveč rutinska?

Da. Pomembno je tudi, da pri vaji delaš premore, ker se šele takrat stvari lahko usidrajo. Tega nas v šoli niso učili, ampak so to spoznanja, do katerih se dokoplješ pozneje. Sistem učenja je danes precej drugačen.

Ste se sami že poskusili v pedagoških vodah?

Dve leti sem poučevala. Bilo je luštno, ampak preden se resneje vržem v pedagoško delo, bi želela uresničiti še nekatere druge načrte. Nisem polovičarska oseba in zavedam se, da je delo z mlajšimi otroki posebna odgovornost. Zdi se mi, da jim daješ še kaj drugega kot le violino.

Ste lahko bolj konkretni pri načrtih?

Prihodnje leto me čaka nekaj večjih koncertov v tujini, trenutno se osredotočam nanje.

Koliko je med slovensko mladino zanimanja za violino?

Kot slišim, je zanimanje precejšnje. Pa tudi zelo dobri so. Imamo zelo kakovostne učitelje. In mislim, da ima violina pri nas lepo prihodnost.

To sprašujem zato, ker naj bi pojav in bum zasedbe 2Cellos povzročila pravi naval mladih na učenje čela. In ko sva že pri 2Cellos, kako gledate na hiter uspeh klasičnih glasbenikov, ki se odločijo za priredbe pop komadov?

Koncerta nisem videla, zato težko komentiram. Je pa seveda za širše množice precej bolj zanimivo in spektakularno, če delaš priredbo Michaela Jacksona, AC/DC ali Nirvane, kot pa če se greš nek 45-minutni klasični koncert, ki od poslušalca zahteva visoko stopnjo koncentracije.

Da ne bo nesporazumov, sama sem velika oboževalka AC/DC, Stinga, Princea, Georgea Michaela, meni so te ne zdi sporno, vendar se za to pot najbrž ne bi odločila, ker v kopiranju neštetokrat videnega ne vidim smisla.

Ali ima prestop v pop vode med klasično izobraženimi glasbeniki slabšalni prizvok?

Mislim, da ima, a če si kakovosten, ti nimajo česa očitati. Če znaš, znaš ne glede na to, kaj igraš. Če takih glasbenikov ne spustiš nazaj do nekega resnejšega koncerta, potem je to le nek malomeščanski elitizem. Sama sicer nikoli nisem šla v čisti pop, sem se pa sprehajala med etno in folk zvrstjo. Ko najdeš smer, ki ti ustreza, je dobro, da se je držiš.

Se vam zdi, da je splošni pogled na klasično glasbo preveč stereotipen?

Mislim, da se jo predstavlja stereotipno. Glasbe nisem nikoli gledala na tak način, zato težko komentiram, kaj si misli nekdo drug.

Vas v najstniških letih niso nikoli dražili zaradi tega? Ni bilo negativnih pripomb? Za dekle z violino.

Seveda so bile, ampak me niso prizadele. Glede na to, da sem v glasbeni šoli že zelo zgodaj našla svoj krog ljudi, me ni motilo, da se v šoli počutim kot avtsajder. Vsi iščemo neko pripadnost in jaz sem jo v klasični glasbi odkrila že zelo zgodaj.

Kar je glede na to, da v vaši družini nihče ni glasbenik, zanimivo.

Nimam pojma, kako in zakaj. Velikokrat se vprašam, kam gre moja pot. Kam naj se obrnem, kaj naj še preizkusim?

Kdo je tisti, ki vam pove, ali ste na pravi poti?

Razen mene mi tega nihče ne more povedati. Šele ko sem sama v sobi, ko vadim, začutim, kaj in kako. Gre za neke "self-terapije" z inštrumentom.

Kakšno razmerje imata z violino?

Načeloma zelo dobro. Me pa ravno zdaj čaka nova violina slovenskega goslarja Daniela Museka.

Koliko je vredna takšna violina?

Cene novih se gibljejo nekje med 15 in 35 tisoč evri.

In ta vaša?

To mora pa povedati goslar sam. (smeh).

Imate zaradi svoje kariere kakšne omejitve v življenju? Ali vaše roke zahtevajo posebno skrb in varnost?

Ogromno se ukvarjam s športom, ker skrbim, da vse deluje tako, kot mora. Nimam pa nekih posebnih ritualov. Bolj ko se bom obremenjevala, hitreje se mi bo kaj zgodilo. Delam vse, pomivam posodo, režem korenček, likam perilo ...

Imate roke zavarovane, tako kot ima na primer Heidi Klum zavarovane noge?

Ne (smeh).

Kako se vam poznajo recesijski časi?

Letos se je kar poznalo, a se trudim, da se s tem ne obremenjujem. Ta čas sem izkoristila zase, več sem študirala, se pripravljala na prihodnjo sezono, tako da ni bilo panike, se pa seveda pozna pri frekventnosti koncertov.

Kako je s prodajo vstopnic na vašem božičnem koncertu?

Iskreno povem, da ne vem, ker sem zadolžena za umetniški in glasbeni del, pri organizaciji mi pomaga agencija. V bistvu te številke niti niso pomembne. Dogodka se iz leta v leto bolj veselim in oder mi postaja vedno bolj domač. Ko pridem pred občinstvo, dam od sebe 200 odstotkov. Rada imam svojo publiko in ni pomembno, ali jih je pet ali pet tisoč.

Se na odru čuti, kdaj publika diha z vami?

Da. Ne znam opisati, preprosto čutiš. Ko se vse poklopi, je kot (daljši razmislek), ne želim biti patetična, kot da bi gledal morje. Res, kar plavaš. In ni lepšega kot to.