Četrtek, 3. 10. 2019, 11.01
5 let, 1 mesec
Spoznajte učiteljico z velikim srcem, ki stoji za akcijo za Krisa #intervju #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,64
10
Ko je prejšnji ponedeljek ob 22.41 objavila prvi zapis na družbenih omrežjih, da bi vsaj malo pomagala malemu Krisu, ki nujno potrebuje zdravljenje v ZDA, si Larisa Štoka ni mislila, da se bo znašla sredi tako velike zgodbe. Za to je zadnje dni dihala vsa Slovenija in nazadnje je segla tudi čez naše meje. A kdo je pravzaprav Larisa Štoka in kdaj se je začela ukvarjati z dobrodelnostjo? Vse to nam je pojasnila v intervjuju.
Larisa Štoka je učiteljica prve triade v eni od koprskih osnovnih šol, svoje delo pa opravlja že 26 let. "Imam neizmerno rada svoje učence in tudi njihove starše, ki mi svoje otroke zaupajo. Svoje delo jemljem kot veliko poslanstvo in ga po vsem tem času še vedno opravljam z velikim veseljem," pove.
Svoje učence, pa naj gre za majhne ali pa že velike, imenuje Palčki Pomagalčki, saj ji radi priskočijo na pomoč. Pravi, da otroci v sebi skrivajo ogromno empatije, ki jo morda odrasli s časom in hitrim tempom življenja na trenutke izgubimo. "Prav tako otroci v svojih srčkih nosijo čudovito iskrenost in dobroto in prav oni so me navdihnili, da sem se še sama opogumila in začela delovati dobrodelno. Takrat sem še sebe preimenovala v Palčico Pomagalčico in moje pomočnike v dobrodelne škratke ter začela pomagati drugim," pojasni.
V zgodbo 20-mesečnega Krisa Zudicha in v njegov boj, da zbere vsaj 2,3 milijona evrov za novo, revolucionarno zdravilo, ki je za zdaj na voljo zgolj v ZDA, se je zapletla po naključju. Od sokrajanov je slišala za mamico Ano z bolnim sinkom Krisom. Ko sta se spoznali, ji je nameravala pomagati prek zbiranja zamaškov in papirja. Niti v sanjah si ni mislila, da se je nevede zapletla v zgodbo, ki bo Slovencem segla do srca in ki bo celo prešla meje naše države.
Kaj je Larisino poslanstvo in kaj namerava njeno društvo Palčica Pomagalčica in dobrodelni škratki narediti s preostankom rekordno velikega zneska, ki smo ga Slovenci za Krisa zbrali v le sedmih dneh? Komu vse je že in bo še pomagala srčna učiteljica? Preverite v intervjuju spodaj.
Kako se je vaša zgodba z dobrodelnostjo začela? In kdaj?
Začelo se je lani decembra, ko so moji učenci v dobrodelni akciji zbirali higienske pripomočke. Ko sem videla ponos in veselje v njihovih očeh, sem se odločila, da bom tudi sama pogumna in naredila nekaj dobrega za druge.
Komu vse ste v tem času pomagali?
Obdarili smo otroke, ki pripadajo različnim ranljivim skupinam. To so otroci, ki so dolgotrajno bolni, otroci, ki živijo v hudi finančni stiski oziroma so socialno ogroženi, pomagali smo tudi otrokom, ki so doživeli kakšne oblike psihičnega ali fizičnega nasilja.
Vedno smo jim pomagali sami, brez kakšnih posrednikov oziroma drugih institucij. Do njih smo prišli tako, da so nam ljudje, ki so nas poznali ali pa so nam tudi sami pomagali pri dobrodelnosti, povedali za družine oziroma otroke, ki bi bili veseli naše pomoči. To niso otroci, ki bi bili na kakršnemkoli seznamu ali pa označeni pri katerikoli drugi ustanovi.
Vedno poskrbimo tudi za varstvo podatkov, da se teh otrok ne izpostavlja. Mali Kris je zaradi tako zelo specifičnega položaja seveda druga zgodba. Tukaj se je mamica Ana odločila stopiti pred ljudi, iti z zgodbo v javnost, saj je bilo treba zbrati res ogromen znesek za zdravljenje.
Predvsem pa delujemo na veliko zaupanja in želimo na tem zaupanju graditi tudi naprej.
Čeprav ste že decembra začeli dobra dela in osrečevali pomoči potrebne otroke, ste društvo ustanovili šele pred mesecem in pol. Ste predsednica društva, a ves čas poudarjate, da niste sami in da je z vami še kar nekaj dobrih ljudi.
Res je. Društvo je bilo ustanovljeno 13. julija letos. Že ves čas mi ob strani stoji še ena Palčica Pomagalčica, moja prijateljica Katarina Podgajski, ki je podpredsednica društva. Ni toliko vidna javnosti kot jaz, ampak je izrednega pomena. Tudi ona je učiteljica, poučuje na eni od koprskih osnovnih šol.
Naše društvo ima še tri ustanovne člane, ki pa se jim v teh nekaj dneh, ko je s svetlobno hitrostjo stekla akcija za Krisa, ni uspelo vključiti v dogajanje, saj se je vse skupaj res noro hitro odvilo. Pomaga nam tudi pravnica, gospa Nina Cek Perhavec. Tudi ona, tako kot preostali, to delo opravlja prostovoljno, brez plačila. Smo sicer majhni, ni nas veliko, ampak v majhnosti se lahko skriva velika moč.
Moram poudariti, da nam pri dobrih delih pomagajo tudi moji zdajšnji in nekdanji učenci, pa njihovi krasni starši. Pri svojem poklicu imam pogosto opravka tudi s študenti, od katerih se vedno veliko naučim, in tudi oni nam pomagajo. Tudi vrtci se radi pridružijo naši aktivnosti, srednješolci, Univerza na Primorskem in tudi dom upokojencev.
Kaj še počnete v vašem društvu?
Naše društvo je že od začetka delno ekološko obarvano – je predvsem dobrodelno, ampak tudi ekološko naravnano. Zbiramo vse vrste zamaškov, tako plastične kot tudi kovinske, s katerimi se lahko tudi zelo zelo pomaga otrokom. Na Obali smo zdaj vzpostavili verigo plastičnih zamaškov, ki deluje tako, da če kdo na Obali ali drugje v Sloveniji zboli in nenadoma potrebuje pomoč, je ta veriga med najmanj 30 ustanovami že vzpostavljena zanj. Tako v tistem trenutku staršem ni treba iskati zamaškov od lokala do lokala oziroma od ustanove do ustanove, ampak so ti že na enem mestu. Zbiramo pa tudi star papir.
Pri teh zbiralnih akcijah velikokrat pomagajo tisti, ki smo jim mi že pomagali, na ta način pa tudi oni okusijo srečo, ki jo občutiš, ko nekomu drugemu pomagaš in narišeš nasmeh na obraz. Veliko naših dobrodelnih škratkov je še majhnih, a nam kljub temu pridno pomagajo pri zbiranju zamaškov, kajti vsak zamašek šteje.
Na vsaki šoli oziroma ustanovi, ki nam pomaga pri akcijah, imamo tudi osebo, ki koordinira zbiralne akcije – imenujemo jo Palčica. In potem se skupaj sproti dogovarjamo, kaj in kako. Za zdaj gre bolj za šole, vrtce in preostale ustanove na Primorskem, seveda pa smo vedno veseli kogarkoli, tudi z drugih koncev Slovenije.
Imate pa v vašem društvu tudi posebne skrinjice, s katerimi zbirate denar.
Da, pravimo jim skrinjice upanje, v katerih kdaj pa kdaj zbiramo tudi kovance. Mesta, kjer so postavljene, so vedno javno objavljena in tudi na upravni enoti je vse to urejeno. Prav prek zbiranja kovancev smo letos po štirih letih omogočili srečanje očeta in fantka, ki živita ločeno.
Oče živi v Ukrajini, mamica z otrokom tukaj v Sloveniji. In ker niso imeli denarja za pot, oziroma si te niso mogli privoščiti, se štiri leta niso videli. Z zbranim zneskom smo omogočili, da je otrok po štirih letih objel svojega očka. Poletel je do Ukrajine, kjer sta se ponovno srečala. In ker je njegova zgodba zbrala toliko kovancev, da so še ostali, se je mamica odločila, da s preostankom zneska nariše nove nasmehe še drugim otrokom.
Čeprav je društvo še zelo mlado, ste se naenkrat znašli sredi res ogromne zgodbe, ki je čez noč postala vseslovenska. Vsa Slovenija je stopila skupaj za Krisa in vi ste se skupaj s starši znašli v središču pozornosti. Kakšen je bil odziv okolice?
Resnično se je zgodilo nepričakovano. To ni bil projekt, ki bi ga načrtovali mesece prej. To ni bila dobro premišljena kampanja, kot so namigovali nekateri. To je bilo dejanje iz srca, tako z naše strani kot s strani vseh Slovencev.
Tudi ljudje okrog mene, ki me poznajo, so bili izredno aktivni, pomagali so ter bili srečni in ponosni. Oni že ves čas pomagajo z različnimi zbiralnimi akcijami za različne otročke. Moram reči, da v naši majhni vasi blizu Kopra, kjer živim in ki je že tako ali tako zelo topla, v teh dneh vlada prav poseben utrip.
Kako ste se s Krisovo mamo Ano sploh povezali? Kako so se vajine poti prepletle?
Spoznali sva se po naključju, ko se je mamica, ki ima prav tako bolno deklico, odločila, da bo del zamaškov, ki so bili zbrani za pomoč njeni hčerki, donirala naprej. Tako sem se prek te mamice in njene donacije povezala z Ano in njenim Krisom, za katera sem sicer prej od sokrajanov že slišala, a se še nismo poznali.
Se zdaj po več kot uspešni akciji za Krisa na vas obračajo tudi drugi starši, ki imajo bolne otroke in bi potrebovali denarno pomoč?
Da, nekateri novi starši so že stopili v stik z nami, z nekaterimi pa smo v stiku že od prej. Na tem mestu bi rada poudarila to, da je vsekakor naša želja pomagati tudi drugim otrokom, ki to potrebujejo. Pomagati želimo predvsem pri nakupu različnih zdravil, pri kritju stroškov zdravljenj.
Nekaj časa bo to potekalo pod okriljem našega društva, ker smo ne nazadnje mi odgovorni javnosti za ta zbrani znesek. Na ta način se želimo tudi zahvaliti za izkazano zaupanje in dokazati, da smo ga vredni. Denar za zdravila in zdravljenja bomo nakazovali naravnost na račune zdravstvenih ustanov in tudi o vseh odlivih oziroma stroških bomo poročali javnosti. Povsem transparentno bo vse, tako kot je bilo do zdaj.
Kris torej kmalu odhaja po zdravilo v Ameriko. Nam lahko poveste kaj več o tem, kaj sledi zdaj, ko je cilj zbrati potrebna denarna sredstva dosežen?
Iz Ameriko bodo Krisovim staršem v kratkem sporočili datum, ko bo zdravilo zanj pripravljeno. To ni zdravilo, kot so na primer tablete v lekarni, ki čakajo na polici, ampak ga je treba posebej pripraviti, zmešati. Ko bodo starši izvedeli točen datum, bo treba na hitro organizirati potovanje tja, ker mora Kris v 48 urah po tem, ko je zdravilo pripravljeno, tega tudi prejeti.
V načrtu je, da bo Kris letel z redno linijo, a v poslovnem razredu. Tako bo zato, ker bodo starši morali imeti s seboj kup medicinskih naprav, da bodo med poletom pomagali Krisu, ki je lahko med letenjem življenjsko ogrožen. Potreboval bo tudi zdravstveno spremstvo, vsaj eno medicinsko osebo, med potovanjem pa bo priklopljen na kisik.
Potem ko bo v Ameriki prejel zdravilo, pa moramo vsi skupaj držati pesti in pošiljati dobre misli, da se bo Krisova zgodba kar se da pravljično in lepo razpletla. Še mesec dni po prejetju zdravila ga morajo spremljati zdravniki, ker morajo ves čas preverjati določene parametre v organizmu. Če bo reakcija na zdravilo v prvih dneh po apliciranju v redu, se lahko zgodi, da ga bodo ameriški zdravniki tudi prej kot v enem mesecu poslali v Slovenijo, kjer ga bodo potem naprej spremljali naši zdravniki.
Slovenci smo že v preteklosti pokazali, da zmoremo stopiti skupaj in pomagati, ko gre za otroke, ki potrebujejo pomoč, a takšnega rekordnega zneska nismo še nikoli zbrali. In to v pičlem tednu dni. Kaj mislite, da se je zgodilo tokrat?
Mislim, da smo bili vsi v nekem krasnem vzdušju že zaradi uspehov naših odbojkarjev, da so bila čustva vseh nas zelo vpeta v te zmage in čudovito igro naše ekipe. Kljub porazu v finalu so Krisovi zgodbi dali dodatna krila. Jaz pravim, da smo vsi skupaj z njimi na koncu servirali tisto zadnjo točko, ta pa je bila zmagovita za Krisa in vso Slovenijo, ki je stopila skupaj in pomagala.
Moram pohvaliti tudi vse teleoperaterje, ki so nam ves čas redno sporočali, koliko denarja se je zbralo prek telefonskih sporočil, in nam šli zelo na roko, tudi ko smo po tem rekordnem zbranem znesku takoj ustaviti doniranje prek SMS-sporočil. Mislim, da se je samo prek SMS-sporočil zbralo okrog dva milijona evrov, kar je res neverjetna številka.
Tudi na banki so bili zelo uslužni in nam zelo pomagali. Običajno je treba tak projekt napovedati en mesec prej, a pri nas ni bilo časa, ker se je vse tako hitro odvijalo. Zbrali so se na posebni seji ter se odločili, da naredijo izjemo, nam pomagajo in se tudi odpovedo precej veliki proviziji, ki bi jim sicer pripadala. Zelo lepa gesta tudi z njihove strani.
Kakšne načrte imate vi in vaše društvo za naprej?
Kakšnih posebnih načrtov in konkretnih projektov nimam predvidenih, še vedno bomo do konca zdravljenja in potem ob rehabilitaciji stali ob strani Krisu in njegovi družini. Seveda imamo namen še naprej pomagati otrokom, ki to najbolj potrebujejo. Vsekakor bomo še naprej zbirali zamaške in papir, še naprej bomo odkrito in transparentno delovali ter v ospredje postavljali otroke.
10