Boštjan Udovič: JEK 2, prosim. Čim prej!

Izlet v zgodovino

Spletna stran JEK na slikovit način orisuje zgodovino nastanka naše prve jedrske elektrarne v Krškem. Jugoslovanske oblasti so postopke za umestitev v prostor aktualne jedrske elektrarne Krško začele sredi šestdesetih let, ko so najprej testirale območje, da bi ugotovile, ali je ta teren sploh primeren.

Zanimivo je dejstvo, da so jugoslovanske oblasti načrtovale dve jedrski elektrarni v slovensko-hrvaškem stokilometrskem pasu. No, jedrska elektrarna v Prevlaki (pri Zagrebu) ni bila nikoli zgrajena.

Leta 1970 je Stane Kavčič kot predsednik slovenskega izvršnega sveta (vlade) s hrvaškim kolegom Dragutinom Haramijo podpisal sporazum o gradnji JEK 1, leto pozneje je že bil na mednarodnem natečaju izbran ameriški dobavitelj Westinghouse. JEK 1 je bila v prostor umeščena leta 1974, istega leta je Tito položil temeljni kamen, kar je pokazalo, da je bil to pomemben projekt ne samo republiških oblasti, ampak tudi partijske vrhuške.

Jedrska elektrarna Krško Foto: Ana Kovač Sedem let pozneje, leta 1981, je bila JEK 1 priključena na omrežje, dve leti pozneje (letos torej praznujemo 40. obletnico tega dogodka), pa je začela komercialno obratovanje. Torej: od ideje do izvedbe je minilo dobrih 15 let.

Danes, ko je veliko korakov že narejenih, ko imamo že izkušnje, ko je JEK 1 že sprejeta med lokalnim prebivalstvom, tehnologije modernejše, strah pred jedrsko energijo manjši … Potrebujemo 25 let. Zakaj že?

Prve ideje o JEK 2

Spomin me, ko govorimo o razpravi o JEK 2, nese v začetek novega tisočletja, torej okoli leta 2000, ko se je nekako začela razprava o tem, da se bomo morali do leta 2023, ko naj bi se iztekla uporabna doba JEK 1, dogovoriti, ali bomo zgradili drugi blok nuklearke.

Že takrat je bilo kar nekaj nasprotovanja doma, predvsem pa v Avstriji, kar je še pospešilo nasprotovanje JEK 2 doma glede na to, da je tisto, kar pride iz Avstrije, za nas svojevrstna nacionalna svetinja. 

In začela se je tradicionalna slovenska folklora, ko se nismo znali zmeniti za nič. Nevladniki so nasprotovali jedrski energiji, češ da ogroža naravne habitate, lobisti premogovniško podprtih elektrarn z razlogom, ker so vedeli, da bi drugi blok JEK 1 škodil njihovim interesom, v civilni družbi so se pojavljale ideje o vetrnih elektrarnah kot možnem nadomestilu JEK 1 (kar je seveda nerealno), saj naj bi bile te manj okoljsko sporne in še in še.

In leta so tekla. Hvala Bogu, da je vodstvo JEK 1 bilo tako modro, da je razumelo, da se na Slovenskem ne bomo znali ničesar zmeniti in je s svojimi aktivnostmi podaljšalo življenjsko dobo JEK 1 do 2043. A tudi to leto bo kmalu tukaj, mi pa smo točno tam, kjer smo bili leta 2000.

TEŠ 6 in (neumni) slovenski ptiči

Šesti blok Termoelektrarne Šoštanj je za nekaj časa iz javnosti umaknil razpravo o JEK 2. Ko smo ga zgradili, se je zdelo, da smo na konju in nam nihče nič kaj več ne more. A kmalu je postalo jasno, da je poraba elektrike na Slovenskem v takem vzponu, da to ne bo dovolj. Zato smo začeli spet razmišljati o rešitvah.

Termoelektrarna v Šoštanju Foto: Ana Kovač Iz zaprašenih predalov so nekateri spet povlekli idejo o vetrnih in sončnih elektrarnah, ki se je v začetku prejšnjega desetletja zdela zelo simpatična. Svet je namreč že začel (brezglavo) drveti v brezogljično družbo, kar je pomenilo, da so fosilna (oziroma premogovniška) goriva za elektrarne out. Treba je bilo tako najti drugo rešitev. In naravni oziroma zeleni viri – voda, veter in sonce – so se zdeli primerni za Slovenijo.

In spet smo v deželi pod Alpami zaplesali svoj šaltin (medklic: šaltin je folklorni ples Slovenske Istre). Nove elektrarne na vodi ne, ker škodimo naravnim habitatom; nove elektrarne na sonce ne, ker prekrivajo lepa slovenska (zaraščena) polja in travnike. In vetrnih elektrarn ne, ker bodo škodovale ptičem in njihovemu življenjskemu prostoru.

V teh utemeljitvah, v katerih je verjetno kje tudi zrno resnice, me je nasmejalo predvsem razmišljanje enega od prebivalcev slovenske kraške vasi, ki je dejal (navajam po spominu), da je on proti vetrnim elektrarnam, ker se bodo ptiči zaletavali v vetrnice in bodo množično umirali.

Ko sem ga vprašal, kako pa to, da ne umirajo ne v Avstriji, ne v Nemčiji, ne na Danskem, Nizozemskem, v Belgiji, mi je suvereno odgovoril, da so njihovi ptiči pametnejši od naših. Na tak odgovor seveda nisem imel (pametnega) protiodgovora, zato sem trpko stisnil ustnice in si mislil svoje. Naša poraba elektrike pa je rasla in rasla.

V tujini so polja sončnih panelov za proizvajanje elektrike pogosta. Foto: GEN-i Elektrika se draži, mi pa spimo …

Ruska agresija na Ukrajino je razkrila žalost slovenskega energetskega trga ter tudi primanjkljaje, ki so posledica naših (ne)odločitev. Vlada je, da bi rešila socialno stisko številnih ob astronomskih računih za elektriko, začasno ukinila določene dajatve ter znižala DDV. Ukrep je pomagal prebroditi najhujše viharje, a je sočasno zvrtal dobršno luknjo v državnem proračunu.

Zakaj so se težave sploh pojavile? Ker Slovenija z električno energijo ni samozadostna. Po podatkih, ki jih lahko dobimo na spletnih straneh uradnih ustanov, Slovenija uvozi za svoje potrebe kar nekaj elektrike, kar pomeni, da smo torej odvisni od cene na svetovnih trgih. To se pozna zlasti v zimski sezoni, se bo pa poznalo kmalu tudi poleti. Saj ta postajajo nevzdržno vroča.

Novih virov električne energije tako ne potrebujemo zato, da bo kdo kaj zaslužil, ampak predvsem zato, da bomo bolje živeli, da nam ne bo padel standard ter da si bomo lahko v teh pasje vročih dneh privoščili delovanje klime ali ventilatorja, pozimi pa ogrevanje.

In če želimo postati ogljično nevtralni ali se vsaj približati temu, se moramo odločiti za vire energije, prijaznejše do okolja. Jedrska energija je tudi po mnenju Evropskega parlamenta prijazna do okolja. In če domačih ustanov ne jemljemo resno, lahko morda vzamemo vsaj evropske?

Za domovino z JEK 2 naprej!

JEK 2 v kontekstu povedanega ni izbira, ampak nujnost, in sicer zaradi treh razlogov.

Prvič, JEK 1 se bo nekoč iztekla uporabna doba in jo bomo morali nadomestiti. Glede na velike količine električne energije, ki od tam prihajajo, to ne bo lahko. Lahko postanemo še bolj odvisni od uvoza ali pa zase poskrbimo sami. V mednarodni skupnosti, ki do (majhnih) držav ni prijazna, je vedno bolje zase poskrbeti sam.

Slika je simbolična. Foto: Unsplash Drugič, JEK 2 ni edina rešitev naše zagonetke. Potrebujemo tudi podporne vire električne energije, ki so stabilni in zanesljivi. Razmisliti je treba o več vetrnih in sončnih elektrarnah na različnih območjih. Sam ne bom privolil v to, da so naši zaraščeni travniki lepši od kakšnih sončnih panelov, prav tako ne, da so naši ptiči bolj neumni od avstrijskih ali danskih. Prej obratno. V tej prelepi deželi so se ljudje vedno morali znajti, kako obiti ovire. In verjamem, da se bodo tudi ptiči znali znajti, kako obiti (nevarne) vetrnice.

Tretjič, JEK 2 je, če upoštevamo znanstvena spoznanja, ena od najčistejših vrst okoljsko sprejemljive energije. Seveda jo je treba primerno umestiti v prostor ter narediti vse potrebno, da bodo tudi prebivalci Krškega od JEK 2 imeli kaj koristi, ampak dejstvo ostaja, da je za vodo, soncem in zrakom (četudi te elektrarne niso brez okoljskega vpliva) jedrska energija najčistejša. Če je prav upravljana, seveda.

Prošnja za zaključek

Zato, spoštovani politični odločevalci, dajte nam JEK 2 čim prej. Ker se ne bi rad leta 2043 zbujal z istimi razpravami in vprašanji, kot se že zadnjih 20 let, ter z ugotovitvijo, da je preteklo še 20 let in mi še vedno stopicamo na mestu.

Ker če bo tako, bo to samo potrdilo to, da res ne vemo, kaj bi sami s sabo (in s svojo državo).

Kolumnist Siola Boštjan Udovič Foto: Siol.net