Boštjan Udovič

Sobota,
29. 4. 2023,
22.05

Osveženo pred

1 leto, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,95

41

Natisni članek

Natisni članek

kolumna

Sobota, 29. 4. 2023, 22.05

1 leto, 7 mesecev

Boštjan Udovič: Mesojedci vseh dežel, združite se!

Boštjan Udovič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Yellow 5,95

41

Boštjan Udovič | Foto Bojan Puhek

Foto: Bojan Puhek

Danes je nedelja. Trgovine so zaprte, kar pomeni, da ste za jutrišnji prvomajski piknik vse nabavili že včeraj. No, vsaj tako pričajo fotografije, ki mi jih je uspelo videti. In kaj je bilo v teh vozičkih, ki so se trumoma valili iz nakupovalnih središč? Oglje, trske, čevapčiči in perutničke, morda kakšen kotlet, pa seveda kakšna bučka za okras. Bog ne daj preveč bučk, saj je 1. maj. In 1. maja jemo čevapčiče.

Zelenjava kot nebodigatreba

Pred kratkim smo praznovali velikonočne praznike in naše mize so se šibile pod šunko, drugimi mesnimi izdelki, jajci in še čim. Zelenjave v klasičnem pomenu besede ni bilo kaj veliko, morda le hren, če ga sploh lahko štejemo med zelenjavo.

A hrena večina Slovencev ne je, ker peče. No, vsaj tako mi je dejal eden od sosedovih otrok, ko sem ga vprašal, ali ima rad hren. Zelenjava pač otroke peče. A ne samo otrok, verjetno tudi kakšnega odraslega.

Predstavljajte si vroče poletje, v hladilniku pa mrzlo pivo in paprika, melancani, šopska solata, kristalka in paradižnik. Sanjska slika? Verjetno ne. "Saj pivo in zelenjava ne gresta skupaj," porečete. No, tisti, ki pijejo pivo in jedo veliko zelenjave, sicer pravijo, da vendarle gresta.

Tudi hrana je lahko ideološko vprašanje

V zadnjih mesecih smo na Slovenskem priča bohotni razpravi o tem, koliko zelenjave vnesti v šolske in naše jedilnike. Gre za pomembno razpravo, ki naj bi naše jedilnike naredila boljše. A ta razprava se je, še preden se je sploh začela, že izpridila in postala ideološka.

In zato se že na njenem začetku namesto z argumenti pogovarjamo prek javnih pisem. Kar je narobe. Verjetno bi bilo boljše, če bi namesto pristopa "pišem ti pismo" strateški svet za prehrano in pediatri sedli skupaj in našli skupne rešitve. Saj smo Slovenci. Ne jamrajmo, ampak iščimo rešitve.

žar piknik | Foto: Shutterstock Foto: Shutterstock Anekdota: moj spomin na šolsko prehrano

Moj spomin na osnovnošolsko prehranjevanje je izredno selektiven. Ohranil sem namreč dobre spomine, pozabil pa slabe.

Dobro pa se spomnim tega, da so naše tri kuharice oz., bolje rečeno, svetníce – Marija, Orjana in Milojka – nam, otrokom, skušale dopovedati, da ne moremo jesti samo hrenovk (te so bile v socializmu skorajda tako zaželene kot kavbojke na Ponterossu), pa tudi, da v naši kuhinji ne bo ne dunajcev ne pice. Rajši kot to so naredile kakšnega matevža ali ričet, nekaj, kar nam kot otrokom ni niti malo dišalo.

Ampak znale so nas spodbuditi, da smo (s težkim srcem) tudi to pojedli. Vse je seveda šlo prek prepričevanja, da je to za nas, otroke, dobro. A če tu niso bile uspešne, so z nami trgovale. Ti poješ to, potem dobiš še to.

Spomnim se, da sem si enkrat, ker sem pojedel ves krožnik ričeta (ki ga še danes ne maram), od Milojke izpogajal dodaten čokoladni puding. Drugič, ker sem vestno jedel špinačo in grah (kar imam še danes rad), mi je Marija za nagrado dala dodaten kos Palčkove torte. Skratka: o vsem se je dalo dogovoriti, a pogajanja med mano in njimi so bila vedno težka in trda.

In korak za korakom sem vzljubil grah, polente sicer ne najbolj, delno tudi mineštro s fižolom, pa celo matevž mi danes kdaj zadiši. Vsekakor mi je s tem pristopom uspelo pojesti več zelenjave, kot bi je pojedel, če bi bilo vse prepuščeno moji odločitvi.

Anekdota potrjuje, da sveta nikoli ne reši sistemski pristop - jedilnik -, ampak osebni pristop raznih Milojk, Orjan in Marij, ki znajo otroku razložiti, zakaj je to, kar mu ni všeč, zanj dobro, ter ga tudi prepričati, da je lahko tudi zelenjava, ki je otroci običajno ne marajo, izjemno dobra.

Kaj jedo naši otroci?

Ker so moje osnovnošolske izkušnje še iz časa, ko baje v deželi "ni bilo sadnih jogurtov", sem se odločil, da pokukam na jedilnike sodobne generacije XYZ, da vidim, ali se je kaj spremenilo.

Kot metodološko zaznamovan družboslovec sem izvedel "primerjalno analizo" (medklic: naj mi moji kolegi metodologi oprostijo to primerjavo čez palec) jedilnikov dveh ljubljanskih in dveh podeželskih osnovnih šol. Ugotovil sem, da so si podobni skoraj kot jajce jajcu.

Je pa iz jedilnikov razvidno, da so v veliki meri narejeni za mesojedce, saj pri analiziranih jedilnikih skorajda ni bilo dneva, ko na otroških krožnikih ne bi bilo kosa mesa. Le pri eni šoli je obstajal vegetarijanski jedilnik, a še ta ni bil konsistenten (verjetno obara ne šteje za vegetarijanski obrok, mar ne?).

Kaj se torej znajde na jedilniku naših otrok? Štefani pečenka, krompirjev golaž, njoki s paradižnikom, piščančji zrezek, paprikaš, jota z mesom, zelenjavna rižota, sirovi buhtlji itd. Če to primerjam z našimi jedilniki, so jedilniki generacije XYZ gotovo bolj uravnoteženi, kot so bili naši, je pa zelenjava še vedno v veliki meri razumljena kot priloga ali dodatek, ne kot glavno živilo.

piknik, žar | Foto: Getty Images Foto: Getty Images

Kaj bi želeli jesti naši otroci (in kaj njihovi starši)?

In potem sem brskal po stricu Googlu naprej in našel, da je Osnovna šola Štore junija 2022 objavila anketo o tem, kakšno šolsko prehrano si želijo njihovi otroci in kakšno starši. Rezultati so me malce presenetili, saj sploh pri otrocih kažejo drugačno sliko, kot si jo o njihovi prehrani ustvarjamo mi - tastari.

Po raziskavi omenjene šole otroci najraje jedo špagete z bolonjsko omako in čufte, hrano, ki je bila v naših časih prezirana, najmanj pa imajo radi stvari na žlico (prednjači fižolova mineštra, sledi zelenjavna mineštra). Kar niti ne čudi. So pa otroci na tej šoli nasploh zelo zadovoljni s šolsko prehrano.

Na drugi strani so tudi starši zelo zadovoljni s šolsko prehrano, nekaj malega poudarkov sicer najdemo, da bi bilo v šolski prehrani lahko malo več brezmesne hrane, da bi se lahko uporabljalo navadne testenine namesto polnozrnatih … Starši tudi pohvalijo, da otroci lahko dobijo dodatno solato, če to želijo.

Vidimo lahko, da je zadovoljstvo s šolsko prehrano kar na visoki ravni, za kar si lahko pripišejo zasluge tako država kot šole. Predvsem pa razne Orjane, Milojke in Marije, ki jim uspe otroke prepričati, da so domače čufte, pa tudi zelenjavna mineštra zanje veliko boljše kot kos pice ali hrenovka v testu.

Slovenec = mesojedec?

Vrnimo se v stvarnost naših prvomajskih vozičkov. Rahlo opazovanje vsebine teh v zadnjih dneh me je prepričevalo, da smo Slovenci izjemni mesojedci. Pa me je statistični urad postavil pred dejstva: v letu 2021 naj bi Slovenci porabili 116 kilogramov zelenjave, 115 kilogramov žit, 109 kilogramov sadja in 89 kilogramov mesa.

Zdaj - smo Slovenci mesojedci ali nismo? Jah, odvisno od tega, s kom se primerjamo. Podatki o porabi mesa so višji za Slovenijo kot za povprečje EU, ampak samo s tem, da vzamemo gole podatke, ne moremo veliko izvedeti. Potrebujemo podatek več. In sicer kulturološki vpogled v slovenstvo.

Slovenci smo namreč v izhodišču zrasli na podeželju. Tako ali drugače poznamo tega ali onega kmeta, ki nam "zrihta" (zelo pomembna beseda na Slovenskem, če želiš razumeti slovenstvo) kakšen kos domačega pršuta, mesa, morda kakšno klobaso.

Dobro, morda ne nujno vedno. Ampak kakšna žlica ocvirkov, domačih seveda, zabeljenih, že prija na svežem regratu, mar ne? Boste rekli: "Ah, saj to ni meso, kaj pametuje!" Resda ni meso, je pa njegova izpeljanka.

Celo za božič boste v zaprašenih receptih sestre Vendeline in Felicite Kalinšek našli recept za piškote, ki jih delamo s svinjsko mastjo. In otroci jih zelo radi pojedo, le ne vedo, iz česa so narejeni.

In kaj je največji praznik na vasi? Koline, seveda! Mislim, da skorajda ni Slovenca, ki se ne bi tako ali drugače kdaj znašel na kolinah in pomagal delati klobase. In če svojo klobaso narediš, jo boš pa ja pojedel.

Povedano potrdi razmišljanje o Slovencih kot mesojedcih. Je pa res, da k mesu vedno spada tudi zelenjava. Za Slovence ena in zveličavna - krompir. Slovenci smo lahko res hvaležni Mariji Tereziji, da nam je "zrihtala" ta božanski krompir.

gratiniran krompir | Foto: Shutterstock Foto: Shutterstock

Več zelenjave na krožnik, prosim!

Če so Slovenci torej predvsem mesojedci, je igra za več zelenjave na krožnikih izgubljena? Kje pa. Gre za tek na dolge proge. Ničesar se ne v kulturi in ne v naravi ne da narediti na hitro. Da pa se vzorce, ki so nas določali stoletja in stoletja, spreminjati korak za korakom. Kdaj lahko začnemo? Takoj, zdaj.

Včeraj in danes v Padni, ljubki vasici v Šavrinskih gričih, poteka 11. praznik olja in bledeža (blitve), na katerem bodo promovirali domače, istrske jedi, ki so v preteklosti meso videle samo ob praznikih. Če še niste tam, pohitite, da se za dobro domače oljčno olje in blitvo ne obrišete pod nosom.

Če vam je do Padne daleč, bledeža ne marate kaj preveč in že ogrevate žar, pa jutri vseeno vrzite nanj kakšno bučko ali papriko več. Ne bo glih pogumen začetek, a začetek bo. Z bučko in papriko bodo tudi čevapčiči okusnejši. Pa lepe praznike!

Kolumne izražajo osebna stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Siol.net.