Sobota, 20. 4. 2024, 22.22
7 mesecev, 1 teden
Boštjan Udovič: Samo še fajmoštra potrebujemo!
Po zadnji kolumni je na moj telefon in e-pošto priletelo kar nekaj sporočil, da sem "obdelal" vse poklice, le fajmoštre sem izpustil. Zato sem se odločil, da na papir izlijem še kak premislek o tem, kakšen odnos imamo/jo Slovenke in Slovenci do vere in tradicije.
O krščanstvu na Slovenskem: zgodovina
Verjetno ni posameznika na Slovenskem, ki se ne bi strinjal, da je slovenski narod v veliki meri postal nacija tudi prek delovanja katoliške in evangeličanske cerkve. Konec koncev so prvi zapis v slovenščini Brižinski spomeniki, ki so predvsem mašno branje.
Ne moremo in ne smemo pozabiti na protestantske knjige, seveda na Trubarjev Katekizem in pogosto spregledan Dalmatinov prevod Svetega pisma. Naprej: Vodnik – se spomnimo, da je bil duhovnik? Kaj pa Slomšek in njegova nedeljska šola ter kopica življenjskih (in kmetijskih) nasvetov ter prenos škofije v meni drag Maribor? Pa Anton Korošec, eden najpomembnejših in najboljših slovenskih politikov v zgodovini, pa Aleš Ušeničnik in Matija Slavič, oba rektorja Univerze v Ljubljani (drugi celo dvakrat), pa še bi se našli.
In če se ozrem na svojo rodno Primorsko, ne morem mimo Alojza Kocjančiča, Dominika Pegana, Dinka Bizjaka, Lojzeta Bratuža, Ljubke Šorli, Zbora svečenikov sv. Pavla … In še in še bi lahko naštevali.
Verjetno ni dovolj papirja, da bi našteli vse ljudi, močno povezane s krščanstvom, ki so v bližnji ali daljni zgodovini pomagali graditi slovenski narod. Torej: slovenstvo in slovenski narod sta bila zgrajena na krščanskih temeljih in v krščanskih okvirih.
O krščanstvu na Slovenskem: danes
V zadnjih desetletjih je veliko polemik o tem, kaj krščanstvo (in znotraj njega predvsem dve glavni denominaciji – katoliška in evangeličanska cerkev) pomeni sodobnemu slovenskemu človeku. Poglejmo podatke. Evropska družboslovna raziskava iz leta 2016 pokaže, da 62 odstotkov Slovencev pripada določeni veroizpovedi, 38 odstotkov pa ne. Ista raziskava potrjuje, da se 92 odstotkov anketirancev, ki so odgovorili, da pripadajo določeni veroizpovedi, izreka za katolike, 1,1 odstotka jih pripada evangeličanski, trije odstotki pravoslavni in trije odstotki muslimanski veroizpovedi.
Pripadnost veroizpovedi in udeleževanje verskih obredov običajno nista nujno povezana..
Stanje je drugačno, ko anketirance sprašujemo, kako pogosto hodijo k verskim obredom: 22 odstotkov jih hodi k verskim obredom redno ali pogosto, 34 odstotkov nikoli, 44,7 odstotka pa občasno, le ob večjih praznikih.
Zato ne čudi, da so na Slovenskem cerkve polne predvsem za Božič in Veliko noč, pa tudi na dan žegnanja. Verjetno ne zato, ker bi bila šunka okusnejša, če je blagoslovljena, ali hren blažji. V teh primerih gre bolj za tradicijo kot za pravo vernost oziroma versko pripadnost.
Vera in vernost na Slovenskem kot politično bojno polje
Tako kot se je vse prelomilo na Slovenskem z letom 1941, tako se je tudi odnos do vere, vernosti in vernikov prelomil prav v tistem letu. Od takrat dalje je bilo redko kaj enako kot prej.
Glavno vprašanje, ki se bo v teh okvirih postavljalo, je, kdo je kriv za stanje, v katerem smo. Desni bodo za to okrivili komuniste, levi pa Cerkev, ki da se je v narodnoosvobodilnem boju postavila na stran okupatorja.
Tudi stisk roke nad Kočevskim breznom med Milanom Kučanom in Alojzijem Šuštarjem, ki bi lahko bil znanilec nove dobe, se je klasično slovensko sfižil ter postal stvar postinterpretacij o tem, kaj je kdo s tistim stiskom mislil.
Nisem ga doživel osebno, ampak moja ocena – lahko, da je napačna – je, da je bil to stisk rok, ki naj bi naš narod lahko pomiril in povezal. Namesto tega smo se raje, v teh ali onih interpretacijah, tako kot najboljše znamo, spet razdelili.
A vprašanje vere in vernosti ter tudi simbolične obeležitve verskih praznikov se ne zrcali samo skozi dnevnopolitično nevihto, ki se zliva sem ter tja, ampak tudi skozi majhne, a simbolične reči, ki jih v naši državi ne zmanjka.
Prvič: ste vedeli, da državne praznike, razen Prešernovega dne in Marijinega vnebovzetja, ki sta izpeljana iz imena ali priimka, pišemo pravopisno z malo začetnico? Da, ker bognedaj, da bi Velika noč ali Božič napisali z veliko. Verjetno bi se pravopis kar stresel, kdo pa bi poleg cmoka v grlu dobil še hud napad kašlja.
Ali še drugič: veste, da Velika noč, Marijino vnebovzetje, Binkošti, Dan reformacije in Božič sploh niso državni prazniki, ampak "le" dela prosti dnevi (več v uradnem listu)? Ker država teh praznikov ne praznuje. Takrat smo le doma, jemo mesno štruco ali hren in srečujemo prijatelje. Kaj je to drugega kot praznovanje?
In še tretja zadeva: zadnjič me je eden od nekdanjih študentov povprašal, kakšen mora biti razpored zastav v cerkvi, če tam visi tudi slovenska zastava. Povedal sem mu svoje mnenje, pa mi je prijazno namignil, da nekje v okolici Škofje Loke zastave niso ravno tako izpostavljene, kot bi morale po mojem mnenju biti.
Če tu dodam še mnenje kakšnega strokovnjaka, da slovenska zastava zaradi ločitve Cerkve od države v cerkev sploh ne sodi, je to verjetno to še en izziv, ki bi ga v našem nejasnem odnosu med državo, Cerkvijo, vero, vernostjo in verniki veljalo sociološko preučiti.
A vrnimo se k izvirom te kolumne.
Se prav piše Božič ali božič? Gre predvsem za medsebojno spoštovanje, ne pa spoštovanje slovnice.
Vernost in zakramenti kot rezervna guma
Seveda tradicije in tradicionalne vernosti, ki s pravo vernostjo nima kaj dosti opraviti, Slovenci ne izražamo samo pri blagoslovu jedi in petju Svete noči, ampak tudi še na bolj drastične načine. Enega sem doživel pred meseci, ko sem srečal znanko, ki v družbi rada poudari, da osebno ni verna, je pa do vernih zelo tolerantna.
Gospa je sicer izjemna, topla, prijetna, zvesta svojim načelom … O njej imam samo dobre besede. No, ob najinem srečanju mi je vsa vzhičena povedala, da bodo vnuka končno (!) krstili. Ne v domači fari, saj je cerkev prerevna, ampak drugje, v mestu, v veliki cerkvi.
Ko sem jo (poredno) vprašal, zakaj je tega treba, saj niso verni, sem dobil odgovor: "Saj veš, prav je tako. Na rezervo. Če je morda res kaj tam zgoraj!" Tako, na rezervo. Kot na pot včasih na Petrolu vzameš kakšen dodaten (šoferski) sendvič. Če bi slučajno postal lačen.
Krst je bil baje lep, sem nato slišal, vsi so bili veseli, mali lepo raste in se bo razvil v slovenskega velikana. Vesel sem zanj in za njegovo družino. Naj mu bo popotnica lepa in življenjska pot ravna!
Vernost in zakramenti kot družbena sramota
Pred leti smo pokopavali enega od družinskih članov. Eden od njegovih otrok se je skupaj s svojci odločil, da bi bil pogreb cerkveni, sicer v bolj instant verziji, brez zadušnice.
Odločitev je bila zacementirana, a nekaj dni pred pogrebom sem srečal enega od članov širše družine, ki je nad to odločitvijo vil roke, češ da pokojni ni bil zares veren, pa da kaj je tega treba … Med pogovorom je tako dokaj razburjeno izdavil še to (zapisano po spominu): "Samo še fajmoštra potrebujemo. Kaj si bodo pa ljudje mislili!"
Priznam, da mi je vzelo sapo, da se je on v tem težkem trenutku za družino ukvarjal s tem, kaj si bodo drugi ljudje, ne pa svojci, mislili, a oddrdral sem svoje, da če so se svojci odločili, je prav, da se ta želja spoštuje. Če mu pa kaj ne ustreza, pa mu v cerkev, ko bo potekal obred, pač ni treba stopiti. Saj ga ne bo nihče v to prisilil.
No, to – kaj si bodo ljudje mislili – sem ponovno doživel pred meseci, ko so nekomu na pogrebu zaigrali neko dalmatinsko pesem, ki jo je zelo rad poslušal. Čebljanje prisotnih, da ta pesem ne sodi na pokopališče (pela je o ljubezni), in zavijanje župnika z očmi skladno s pregovorom "nisam ja odavde" je prav pokazalo na nerazumevanje tega, kaj je lahko za poslavljanje, tudi v povezavi z vero, vernostjo ali pripadnostjo določeni verski ali cerkveni denominaciji, pomembno.
Namesto zaključka
Verjamem, da je po 30 letih nastopil čas, da v deželi pod Alpami končno spoznamo, da ljudje za svoje življenje potrebujemo različna sidrišča. Za ene je to vera, za druge znanost, za tretje lepota, bogastvo … Ali kaj drugega. In tako je prav. Ker smo si različni.
A to nas zavezuje še k nečemu, kar na Slovenskem radi "pozabljamo", še težje pa udejanjamo: spoštovanju drugega. Ne gre za tolerantnost, rado razglašano kot moderno vrednoto (torej: dopuščam ti nekaj, ker sem boljši od tebe), gre za temeljno spoštovanje do vsakogar v njegovi različnosti in edinstvenosti.
Vernost in vera, v vseh oblikah in pojavnostih, sta lahko za koga sidrišči združevanja. Za nikogar pa ne smeta postati nasprotje tega, torej sidrišče razdruževanja.
Siolov kolumnist Boštjan Udovič