Ponedeljek, 1. 8. 2022, 22.35
1 leto, 12 mesecev
Opazke o Titovi zunanji politiki
Dimitrij Rupel: O vračanju k zastareli ureditvi
Revolucionarji, kot so bili komunisti, so zavračali vsako pomisel o vrnitvi stare ureditve. Ko so utrdili svojo oblast, so postali konservativci, to pa so ljudje, ki zagovarjajo obstoječe razmere. Poleg revolucionarjev in konservativcev poznamo tudi reakcionarje, ki bi radi odpravili obstoječe razmere in obnovili staro ureditev. Včasih revolucionarji ne postanejo samo konservativci, ampak postanejo reakcionarji. Takšni pojavi niso značilni samo za Slovenijo ali za nekdanje socialistične dežele, ampak so bili pogosti še marsikje in marsikdaj. Navsezadnje je bila renesansa poskus vrnitve klasičnih/antičnih meril. Končno se je Prešernov Črtomir bojeval za "vero staršev, lepo bognjo Živo, za črte, za bogove nad oblaki". Da ne omenjamo dunajskega kongresa leta 1814 in ljubljanskega kongresa leta 1821, ki sta pomenila obračun s francosko revolucijo in vrnitev starega režima.
Poleg spomenikov Borisu Kidriču in Edvardu Kardelju je v Sloveniji še vedno nekaj ulic in trgov (celo društev ali – kot jim rečemo v novoreku – nevladnih organizacij), ki se imenujejo po jugoslovanskih revolucionarjih, recimo po Josipu Brozu - Titu. Bojan Štih je nekoč o Kardeljevem spomeniku, ki so ga primerjali celo z Rodinovimi Meščani iz Calaisa, rekel, da imajo tovariši iz Kardeljevega spremstva nogavico čez obraz. Še bolj zanimivo je seveda, da sta poleg Kardelja – na trgu, kjer je bila razglašena samostojnost Slovenije – razstavljena še jugoslovanska socialistična ustava in v nebo vpijoči spomenik revoluciji. Poleg teh spomenikov, trgov in ulic je med nami še veliko miselnosti, ki je povezana z njimi, vendar marsičesa ne prepoznamo. Nekateri mladi ljudje, celo vzgojitelji pravijo, da se lahko od tovarišev naučimo marsikaj koristnega, celo plemenitega. Ena stvar je nespodbitna. Kardelju moramo priznati, da je bil vešč pisanja in sistematičnega razmišljanja, saj je svoje tekste objavljal celo v ameriških revijah, kot je Foreign Affairs. Manj znano je, da je v isti reviji objavljal tudi Josip Broz - Tito. Marsikaj pove podatek, da so bili poznejši slovenski partijski voditelji (po Kardelju in po Kavčiču) praviloma "naši", čeprav niso bili "pismeni".
Mnogi naši aktualni (mnenjski, strankarski …) voditelji – bolj ali manj nevedé, ker pač niso dovolj izobraženi – ponavljajo ideje in kretnje navedenih tovarišev. Občasno naletimo na izjave, da mora Slovenija zapustiti Nato, da bi morala biti nevtralna ali neuvrščena, da se je treba upreti kapitalizmu itn. Nazaj v prihodnost! Toda. Na vrhu vseh svetovnih novic odmeva sporočilo, da si želijo Rusi priboriti enak položaj in ozemlje, kot so si ga prigrabili po II. svetovni vojni. Bistvo najnovejše ruske politike je vrnitev k stari politiki. Rekli smo, da so z aktualnim in veljavnim sistemom (Nato, kapitalizem) nezadovoljni in da se borijo za vrnitev (restavracijo) starega sistema tudi nekateri aktualni slovenski voditelji, pri čemer se zgledujejo po Kardelju in Titu. Paradoks je v tem, da se Tito in Kardelj nista bojevala za restavracijo starega sistema, ampak za nedotakljivost svojega (aktualnega, novega, naprednega) sistema. Njun sistem je seveda propadel. Vendar si ga kljub vsemu velja pobliže ogledati.
Leta 1953 je umrl Stalin, aprila 1955 je bila v Bandungu konferenca 29 azijskih in afriških držav, ki se je je na izjemno visoki ravni (Džov Enlaj) udeležila Kitajska in velja za začetni dogodek neuvrščenega gibanja. Državniki večinoma na novo osvobojenih nekdanjih kolonij so razpravljali o neodvisnosti od blokov, tudi sovjetskega. Po tej konferenci se je (maja 1955) v Beogradu oglasil sovjetski voditelj Nikita Hruščov in s Titom podpisal Beograjsko deklaracijo, ki je dopuščala razlike med socialističnimi režimi.
Poletje in jesen leta 1956 sta bila polna zanimivih dogodkov:
– maja 1956 je G. A. Naser priznal Kitajsko;
– 19. julija so Gamal Abdel Naser (Egipt), Josip Broz - Tito in Javaharlal Nehru (Indija) podpisali Brionsko deklaracijo, ki velja kot začetek neuvrščenega gibanja;
– 26. julija je Naser napovedal nacionalizacijo Družbe za Sueški prekop;
– julija 1956 je Edvard Kardelj v Foreign Affairs objavil članek "Razvoj v Jugoslaviji", v katerem nasprotuje blokom in zagovarja zmanjšanje napetosti, sožitje, nasprotuje nevtralnosti in nacionalizmu … Napoveduje, da se Jugoslavija nikoli ne bo pridružila zahodnemu bloku;
– konec oktobra 1956 Izrael, Francija in Velika Britanija napadejo Egipt (ki poseduje sovjetsko oborožitev);
– od 23. oktobra do 10. novembra 1956 je trajala protikomunistična revolucija na Madžarskem.
Oktobra 1957 je v Foreign Affairs Kardeljevemu sledil članek Josipa Broza-Tita "O nekaterih sedanjih mednarodnih vprašanjih". Tito piše, da današnje (1957!) mednarodne napetosti izvirajo iz mednarodnih konferenc, kot sta bili konferenci v Teheranu (november 1943) in na Jalti (februar 1945), kjer so tri velike sile razdelile svet na vplivna območja; in tudi iz zmotne zunanje politike Stalina in Molotova, ki sta vršila pritisk na Jugoslavijo. Danes, pravi Tito, sovjetski voditelji popravljajo Stalinove napake, Zahod pa ogroža mir s postavljanjem vojaških baz v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v Aziji. Po Titovem mnenju je prišel čas za razpustitev zavezništva Nato, ki bi mu gotovo sledila razpustitev Varšavskega pakta. V nadaljevanju se ukvarja s problemom združitve Nemčij, pri čemer predpostavlja možnost sožitja dveh različnih sistemov v eni državi. "Ustvariti bi morali možnost zbliževanja med ljudstvoma Vzhodne in Zahodne Nemčije," piše Tito. Njegovo razmišljanje je povezano s tako imenovano Stalinovo noto iz leta 1952, ki je predlagala združitev pod pogojem nevtralnosti Zahodne Nemčije. Nemška levica je nekaj časa resno podpirala takšno združevanje. Tito prikrito kritizira Hallsteinovo doktrino, ki je povzročila prekinitev odnosov ZRN z državami, ki so priznale Vzhodno Nemčijo (NDR), med katerimi je bila leta 1957 tudi Jugoslavija.
Tito trdi, da so se mnogi vzhodnoevropski narodi odločili za socializem, ki je pognal korenine; na Zahodu pa pričakujejo, da se bodo vrnile stare in zastarele oblike družbene ureditve. Restavracijo starih sistemov - po Titu - propagirajo ljudje, ki so pobegnili iz svojih držav, skratka sovražna emigracija. Vsak poseg proti odločitvi za socializem, svari Tito, bi izzval katastrofo. Sledijo opozorila o Bližnjem vzhodu in pozitivna ocena ameriških, sovjetskih in dejanj OZN pri reševanju sueške krize. Omenja nujnost priznanja Kitajske. Jugoslaviji pripisujejo privrženost vzhodnemu bloku, vendar gre samo za iste cilje, “čeprav se razlikujemo glede nekaterih vprašanj, ki so povezana z notranjim razvojem”. Drugi mislijo, da je Jugoslavija prestopila k Zahodu, v resnici pa ima dobre odnose s Sovjetsko zvezo, ne samo z Zahodom. Odnosov z Zahodom ne bi pokvarili za nobeno ceno, sklepa svoj spis Josip Broz - Tito.
Poglavitni del Titovega članka je namenjen odganjanju sumničenj o vračanju Jugoslavije v objem Sovjetske zveze in prepričevanju, da si Jugoslavija želi dobrih odnosov z ZDA. Tito priporoča več zaupanja in realizma pri ocenjevanju sovjetske vlade.
Med najbolj zanimivimi mesti Titovega članka sta dve razlagi “upravičenih” sovjetskih strahov:
-
strahu sovjetskih voditeljev pred politiko obkoljevanja (encirclement) in izolacije zaradi zahodnih vojaških baz, ki spominja na aktualne Putinove razlage Natovega približevanja mejam Rusije, in
-
strahu pred restavracijo predsocialističnih, “zaostalih” sistemov, ki naj ne bi bila drugega kakor poskus obračanja ure nazaj.
Opazke o Titu in tovariših lahko pomagajo pri razumevanju aktualne ruske pa tudi aktualne slovenske vladne politike.
96