Petek, 17. 1. 2025, 22.16
7 ur, 42 minut
Janez Šušteršič: Zakaj cestnino določi vlada, omrežnino pa agencija?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,02
Cestnine imajo podoben namen kot omrežnina. Z njimi se zbira denar za investicije in vzdrževanje cestnega omrežja, tako kot se z omrežnino zbira denar za električno omrežje. Zbrana sredstva dobijo upravljavci omrežja. Njihova dejavnost je v obeh primerih opredeljena kot gospodarska javna služba. Povsem logično se je torej vprašati, zakaj cestnino in cestninske razrede določa vlada, omrežnino in njene časovne bloke pa od vlade neodvisna agencija.
Najpreprostejši odgovor je, da zato, ker za omrežnine tako določajo evropske smernice, za cestnine pa takšnih smernic (še?) nimamo. Vendar je ta odgovor približno tako dober, kot če otroku, ki vas vpraša, zakaj nečesa ne sme, zabrusite znameniti "ker sem jaz tako rekel".
Vsak otrok bo hotel vedeti, zakaj ste rekli, kar ste rekli. Zakaj torej so – pravzaprav smo – glede omrežnine na evropski ravni rekli, kakor so?
Od kod neodvisne agencije?
Neodvisne agencije, kot je na primer agencija za energijo, so iznajdba evropskega procesa liberalizacije trgov, na katerih za storitve, ki jih lahko opravljajo številni različni ponudniki, zadošča eno samo omrežje.
Na takšnih trgih mora nekdo zagotoviti, da imajo vsi ponudniki dostop do omrežja pod enakimi pogoji. Zato lahko danes kadarkoli zamenjate dobavitelja elektrike. Če bi država, ki je lastnik prenosnega omrežja, lahko nekaterim dobaviteljem odrekla dostop, recimo zato, da bi tako ščitila tiste trgovce, ki imajo prevladujoč vpliv na vlado, dobavitelja ne bi mogli zamenjati.
Takšno interesno ravnanje lahko prepreči le agencija, ki je neodvisna tako od vlade kot tudi od vseh tržnih igralcev. Pri nas imamo za vsak trg svoje regulatorje, ponekod imajo enega za vse.
Direktorica neodvisne agencije za energijo Duška Godina vztraja pri novem mehanizmu obračunavanja omrežnine.
Določanje plačila uporabnikov
Nekdo mora tudi skrbeti, da je takšno omrežje dovolj zmogljivo. Za to so potrebne investicije in dovolj visoke cene za uporabo omrežja, da se naložbe lahko financirajo. To je osnovno merilo, po katerem agencija določa višino omrežnine, in tej logiki ni mogoče kaj dosti očitati.
Po enaki logiki naj bi se po zakonu določala tudi cestnina, vendar si je vlada ne upa bistveno podražiti. Če bi imeli neodvisno agencijo, bi bila verjetno že bistveno višja kot danes, verjetno tudi višja v času prometnih zastojev kot sicer. Zato pa bi se že gradili tretji pasovi na mnogih avtocestnih odsekih in tudi vedeli bi, koliko nas to stane.
Ali smo pripravljeni toliko plačati, ali se lahko prilagodimo in se vozimo ob urah z nižjo cestnino oziroma ali imamo na voljo razumne alternative, pa nas agencija zelo verjetno ne bi vprašala.
Ali bo torej elektrika res dražja?
Seveda bo. Če ne letos, kot trdi agencija, pa drugo in vsa naslednja leta. In tako bi bilo tudi, če bi omrežnino slučajno določala vlada – ker drugače ne more biti.
Najprej je tu že sama evropska politika razogljičenja, ki si je elektriko izbrala kot preferenčni vir energije in spodbuja njeno vedno višjo porabo. Ko ste torej, spodbujeni s subvencijami, prvič priklopili električni avtomobil na svojo domačo vtičnico in nadomestili prejšnji sistem ogrevanja s toplotno črpalko ali pa zgolj opazovali sosede, ki so to počeli, bi vam moralo postati jasno, da se bo elektrika podražila.
Takšna politika "prehoda na elektriko" zahteva tudi ogromne investicije. Ko ste prvič prebrali, da nekdo ni dobil soglasja za toplotno črpalko ali strešno elektrarno, ker jih je v njegovi ulici že preveč in omrežje tega ne zmore, bi vam moralo postati jasno, da tudi električno omrežje – podobno kot avtocestno – počasi poka po šivih. Glede na sistem, ki ga imamo, je tudi jasno, da bomo naložbe v omrežje plačali prek višje cene elektrike in da se bo omrežnina zelo verjetno vsako leto povišala.
Kaj ste pa drugega mislili? Da bodo ob vsem tem cene elektrike ostale takšne, kot so bile v času, ko ste si izračunali prihranke, ki vam jih bosta prinesla toplotna črpalka in električni avtomobil? Nekako tako, kot so nekateri ljudje mislili, da bo tečaj švicarskega franka ostal nespremenjen ravno toliko časa, da oni v miru odplačajo svoje kredite?
Neodvisnost in zdrava pamet
Neodvisnost seveda nikogar ne odvezuje od zdrave pameti. Novi sistem omrežnine, določen na podlagi izračunov, podatkov in formul, je takšen, da si moji pameti še vedno ni uspelo zapomniti, kdaj nastopi kakšen časovni blok. Ker si pač zelo težko zapomnim stvari, ki mi že na prvi pogled niso logične in dovolj enostavne.
To je po mojem mnenju glavna napaka novega sistema. Kot ekonomist seveda razumem načelo, da naj tisti, ki bolj obremenjuje omrežje, tudi več plača za njegovo uporabo. Razumem tudi, da naj bi me novi sistem spodbujal k temu, da bolj obremenim omrežje takrat, ko ga drugi manj. Ne razumem pa, kako naj to naredim, če podatke o porabljeni moči dobim šele za nazaj.
"Ko ste torej, spodbujeni s subvencijami, prvič priklopili električni avtomobil na svojo domačo vtičnico in nadomestili prejšnji sistem ogrevanja s toplotno črpalko ali pa zgolj opazovali sosede, ki so to počeli, bi vam moralo postati jasno, da se bo elektrika podražila."
Najmanj, kar bi pričakoval, je SMS, s katerim bi me obvestili, da sem ravnokar prekoračil določeno obračunsko moč in bi lahko takoj ugotovil, katerega porabnika moram izklopiti. Če bi ga lahko in če bi se časovni bloki nove omrežnine približno ujemali z mojim življenjskim ritmom. Če to ni mogoče – in skoraj bi si upal staviti, da za večino ljudi to ni mogoče –, se lahko kaznim za prekoračitev izognem samo tako, da predlagam povišanje dovoljene moči. Povišanje moči, ki jo mora zagotavljati omrežje, pa je ravno nasprotno od tistega, kar bi agencija rada dosegla.
Vsaj za gospodinjstva in druge male porabnike bi bilo torej bolj smiselno, če bi sistem omrežnine določila gospodinjska in ne tehnokratska pamet.
Neodvisnost in politika
Vladna politika je frustrirana, ker je nekdo neodvisno od nje določil nekaj, za kar je marsikdo okrivil vlado samo. Zato se je odločila, da bo zlepa ali zgrda dosegla spremembo sistema, ki se sicer tudi njej sami še pred kratkim ni zdel problematičen.
Najprej so člane sveta agencije javno pozvali k odstopu, za kar niti slučajno nimajo nobene pristojnosti. Tisti, ki so pozivu sledili, so s tem kršili zakon, ki jim prepoveduje, da bi od kogarkoli prejemali navodila in jih upoštevali. Zaradi tega jih nihče ne bo preganjal, prej jih bo še kdaj kdo kam z veseljem imenoval, ker so dokazali svojo prilagodljivost in poslušnost.
Preostale, ki se niso pustili kar tako prestrašiti, so nameravali odstaviti v državnem zboru, a so si po pismu Evropske komisije vzeli še malo časa za razmislek. Po zakonu to lahko naredijo samo z utemeljitvijo, da so člani sveta s potrditvijo omrežnine huje kršili zakon ali evropske predpise. Takšno utemeljitev je mogoče izglasovati, če imaš večino, ni pa je mogoče napisati tako, da ne bi padla na sodišču. Vendar to ni posebej pomembno – takrat, ko bodo sodišča odločila, bo v vladi in parlamentu verjetno že sedel kdo drug namesto zdaj vladajočih.
Siolov kolumnist dr. Janez Šušteršič je znan slovenski ekonomist in mednarodni strokovnjak za podporo ekonomskih reform in usposabljanje državnih uprav. Leta 2012 je bil finančni minister, pred tem pa tudi direktor urada za makroekonomske analize in razvoj. Kolumne na Siolu objavlja vsako tretjo soboto v mesecu.
