Četrtek, 21. 5. 2015, 15.08
8 let, 10 mesecev
Kakšen bi bil danes svet brez knjižnic?
Vsak Slovenec si letno v povprečju izposodi približno dvanajst knjig (vključno s podaljševanjem knjig), Slovenci knjižnice letno obiščemo več kot sedemmilijonkrat, poleg tega pa v njih poteka tudi izjemno veliko kulturnih in drugih dogodkov. Sam si Slovenije brez tako dobro razvitega sistema knjižnic sploh ne morem predstavljati. Pa vi? Najbrž tudi ne.
A tu pridemo do avtorjev svetovne uspešnice Odštekonomija, ki sta s svojim razmišljanjem posegla tudi na to področje in v svoji novi knjigi Kdaj oropati banko, pravkar izdani v angleščini, v eni od svojih zgodb zastavila tudi naslednje hipotetično vprašanje: Kaj bi se zgodilo, če na svetu ne bi bilo knjižnic? Bi v sodobnem času sploh lahko nastale in kako bi se to zgodilo?
Seveda me je, glede na to, kdo sta ta dva avtorja, zanimalo, kaj imata povedati na to temo.
Že ta primer je pokazal na njun miselni koncept, po katerem je treba marsikdaj pravi, skriti vzrok za določeno stanje stvari poiskati na povsem drugem koncu. Odštekonomija je bila prevedena v skoraj 40 jezikov, tudi slovenščino, po njej so posneli film, avtorja pa imata poleg tega še dobro obiskan tematski blog freakonomics.com in radijsko oddajo. Na krilih uspeha svojega prvenca sta nadaljevala še s Superfreakonomics (Superodštekonomijo), v kateri sta najbolj razburkala javno mnenje s kontroverznim poglavjem o ukrepanju proti globalnemu segrevanju. Z obema uspešnicama, ki se jima je lani pridružila še Think Like a Freak (Razmišljaj kot odštekanec), sta si samo še utrdila status avtoritet za postavljanje nenavadnih vprašanj in še bolj nenavadnih odgovorov nanje.
"To je dobro, mar ne?" je sklenil svoje poročilo o prodaji.
"Torej … mogoče ne," je razmišljal Dubner, sicer tudi knjižni avtor, ki se je spomnil, kako se mu je pri podpisovanju lastnih knjig nemalokrat zgodilo, da je k njemu prišel kdo, ki mu je rekel:
"Vaša knjiga, ki sem si jo izposodil v knjižnici, mi je bila zelo všeč, zato sem jo priporočil še vsem svojim prijateljem, da si jo tam izposodijo in jo preberejo!"
"Eee, hvala, zakaj pa je nisi kupil?" je razmišljal avtor v njem. Knjižnica je seveda kupila svoj izvod knjige, razmišlja Dubner. Predpostavimo, nadaljuje, da si knjigo v njenem življenjskem ciklu izposodijo približno petdesetkrat. Kaj bi se zgodilo, če tega knjižničnega izvoda knjige ne bi bilo? Seveda v tem primeru vseh teh petdeset bralcev knjige ne bi kupilo svojega izvoda knjige – morda bi ga kupila zgolj desetina, torej pet ljudi. A to bi v konkretnem primeru pomenilo štiri prodane knjige več.
Dubner se seveda zaveda pomena knjižnic pri ustvarjanju kupcev knjig, ki to počnejo na naslednje načine, da a) mlade ljudi navajajo na branje, ko pa ti odrastejo, nekateri od njih postanejo bralci knjig, b) knjižnice bralcem predstavljajo avtorje, ki jih bralci drugače ne bi spoznali (tudi za Slovenijo Andrej Blatnik na primer trdi, da primarna socializacija slovenskega pisatelja z njegovimi bralci poteka prek knjižnic), in c) knjižnice razvijajo tudi kulturo branja na splošno; brez njih bi bilo veliko manj govorjenja in pisanja o knjigah, kar bi na splošno negativno vplivalo tudi na prodajo knjig.
Knjižnice torej so nepogrešljiv člen celotne knjižne verige.
Torej?
Dubner razmišlja, da bi taka ideja pri založnikih zdaj gotovo naletela na velik odpor. Glede na zdajšnje stanje razmišljanja in diskusije o intelektualni lastnini (ki na primer v zvezi s fotokopiranjem knjižnega gradiva za šolske potrebe poteka tudi pri nas) si skoraj ne more predstavljati sodobnega založnika, ki bi bil pripravljen prodati en izvod knjige in potem dovoliti njegovo neomejeno izposojanje.
Dubner je prepričan, da bi, če bi skušali pritegniti založnike v to, da bi knjižnicam prodajali knjige, tem gotovo morali ponuditi nekakšen drugačen, morda licenčni sistem, ki bi ob osnovni nakupni ceni na primer dvajsetih evrov za knjigo predpostavljal še dva dodatna evra plačila za vsako leto, ko knjiga ostaja v obtoku. Ali pa kaj podobnega. (Če se spomnimo, so podobni, licenčni modeli obstajali v času videotek; te so lahko nakupovale videokasete in devedeje, namenjene izposoji, po približno trikrat višji ceni od tiste, po kateri je videonosilec lahko kupil individualni potrošnik.)
Najbrž bi vsekakor bilo veliko debate o tem, kako organizirati knjižnice, sklene svojo zgodbo Dubner, ki je prepričan, da bi bile te, če bi jih na novo gradili in organizirali danes, precej drugačne od teh, ki so se skozi čas razvile v današnjo podobo.
Debata še ni končana, zato tako pri nas kot tudi marsikje drugje še ni velikega števila elektronskih knjižnih izdaj in zato ta trg še ni zaživel. Ne vemo še namreč, kakšen bo dokončen svet s knjigarnami in knjižnicami elektronskih knjig.
Dokler ne izvemo, nam, če nas zanima celoten knjižni program, ostajajo klasične knjižnice.
In seveda knjigarne s tiskanimi knjigami.
P. S. Če koga morda zanima odgovor na vprašanje iz naslova nove knjige Levitta in Dubnerja Kdaj oropati banko, vam lahko zaupam, da sta ugotovila naslednje: a) noben delovni dan v tednu za rop banke ni opazno boljši od drugega, ob koncih tedna pa so banke tako ali tako večinoma zaprte, b) jutranji rop prinese več denarja kot popoldanski, v povprečju pa je "prihodek" približno štiri tisoč dolarjev, c) vsakega tretjega roparja ujamejo, č) ropanje bank je zato v Ameriki precej slab posel, "donos na investicijo" pa je tako nizek, da je d) odgovor na vprašanje, kdaj se izplača oropati banko, dejansko: nikoli!