Kolumna Žige Turka: Dan skupnosti, ki ima državo!

Oboje smo uresničili tako, da smo vzpostavili družbo svobodnih državljanov, ki so povezani v narodno skupnost, ki se je organizirala v svobodno, od nikogar odvisno državo. Vsi, ki smo dogajanje tistih dni spremljali v živo, smo čutili, da se je zgodilo nekaj velikega. In se tudi je.

Mnenja Žiga Turk: Vrnitev zahojenih

Svoboda proti pripadnosti

Na prvi pogled si svoboda in pripadnost nasprotujeta. Svoboda predpostavlja posameznika, ki ga nihče ne ovira pri tem, da sledi svojim ciljem. Tudi drugi ljudje ne. Skupnost pomeni, da je posameznik pripravljen nekaj žrtvovati za druge. V napetost med tem dvojim je vpeta celotna zgodovina človeštva.

Preživeli smo tisti, katerih predniki so ta konflikt produktivno razrešili. Ki so našli načine za brzdanje sebičnosti posameznikov, ne da bi hkrati zatrli njihovo ustvarjalnost in podjetnost ter jih podredili skupnosti. Preživeli smo potomci tistih, ki so svojim dajali prednost pred tujimi in kjer je posameznik nekaj žrtvoval za skupnost in tudi nekaj dobil nazaj. Splačalo se je biti svoboden. In splačalo se je biti del skupnosti, znotraj katere je bil posameznik močnejši.

Skupna samostojna in neodvisna država je razrešitev konflikta med svobodo in pripadnostjo.

Od nekdaj so se ljudje povezovali v skupnosti. Skupnosti so bile močnejše od posameznikov in trajne skupnosti so bile močnejše od takih, v katere so se ti ali oni začasno, interesno in kakor je komu kdaj ustrezalo, povezali.

Prve take skupnosti so bili rodovi, sledila so jim plemena, pa mestne državice stare Grčije in srednjeveške Italije, in končno nacionalne države novega veka. Skupen teritorij, skupen jezik, skupna vera, tudi skupni prazniki in skupna praznovanja so bili tisto, kar so te skupnosti utrjevali, niso pa bili njihovo bistvo.

Žiga Turk je kolumnist Siol.net. Foto: Klemen Korenjak

Mnenja Demokratični socializem pred vrati

Svoboda in pripadnost v državni skupnosti

Državo smo si naredili zato, da zakoličimo skupnost. Da postavimo okvir tistega, kar naj drži skupaj. Znotraj katerega velja, vsi za enega, eden za vse. Kjer si med seboj pomagamo. Kjer med seboj sicer tekmujemo, ampak ne na smrt. Tekmovanje na smrt skupnost prikrajša za prispevke žrtev tega spopada. Razumno tekmovanje pa razbira med slabšimi in boljšimi smermi razvoja skupnosti.

Slovenije nismo naredili zato, ker je to primerna velikost administrativne enote. Niti ne zato, ker je navada, da tisti, ki govorijo isti jezik, živijo v isti državi. Niti ne prvenstveno zato, da bi ustvarili inštitucijo, ki bo ljudi varovala pred nevarnostjo ter organizirala zdravstvo, šolstvo in železniški promet. To je tehnokratski pogled na državo, ki ljudi ne navdihuje za tisto, zaradi česar državo imamo – zaradi medsebojne solidarnosti in pomoči.

Slovencev nas je premalo, da bi lahko rešili ves svet, nas je pa ravno prav, da si pomagamo med seboj. Za vsako skupnost to velja. Slovenci smo nekako za to, da davki bogatih Slovencev pomagajo revnejšim, da premožnejši financirajo zdravljenje revnejših. Da Gorenjci pomagajo Belokranjcem, ki jih je prizadela toča. In Dolenjci Gorenjcem, ko imajo poplave. Če so poplave v Bangladešu, se nam po premisleku sicer zdi prav, da bi jim pomagali, občutek pa je precej drugačen, kot če zalije Železnike.

Skupnost, ki ji daje okvir država Slovenija, je skupnost, znotraj katere velja solidarnost, znotraj katere si v nesreči še posebej pomagamo, znotraj katere držimo skupaj.

Mnenja Žiga Turk: Ustavna manjšina za veliko koalicijo

Domoljubci proti brezdomcem

Vendar vsem to ni dano razumeti. Nekdo je ugotovil, da se ljudje delimo ta tiste, ki nekam spadamo, in tiste, ki ne spadajo nikamor. Angleško prvim pravijo somewheres – so od nekod. Drugim pa anywheres – so od kjerkoli. Tem brezdomcem tri minute dobrega filma pomeni več kot usoda Slovenije.

Imajo se za nekaj več, ker bi tujcem pomagali toliko kot ali celo bolj kot Slovencem. Brisali bi meje med teritorijem, kjer živimo mi, in teritorijem, kjer živijo drugi. Cepili bi našo skupnost na prave, ki so abonirani biti oblast in pisati v časopise, in na napačne, ki jih je treba izločiti iz političnega življenja. Volji četrtine volivcev odrekajo pravico, da sestavlja oblast, sedmim odstotkom pa bi – ker se drugače ne izide – dovolili, da so poslušno rezervno kolo v njihovi menda svobodomiselni vladi.

Razlika se menda vleče še iz časov, ko so eni postali poljedelci, navezani na svojo zemljo, pravzaprav prikovani nanjo. Drugi so bili lovci in nabiralci, ki so šli pač tja, kjer je bil dober plen in je bilo kaj za obirati z dreves. Z nekaj domišljije so tukaj korenine razlik med desnico in levico. Korenine razlik med tistimi, ki držijo skupnost skupaj – ki navznoter povezujejo in navzven delijo - in na tiste, ki navznoter delijo in bi se navzven povezovali.

Če v medijih spremljate, kaj se dogaja zadnje dni, gre prav za to: tisti, ki navznoter povezujejo in navzven delijo, proti tistim, ki navznoter delijo in bi se nas navzven povezovali. Pri čemer tole s povezovanjem navznoter, priznajmo, nikomur ne gre posebej od rok.

Mnenja Žiga Turk: Harry Potter in Martin Krpan gresta na volitve

25. junij

25. junij je rojstni dan naše skupnosti. To bi moral biti naš največji praznik, praznovati bi ga morali bučno, z vihranjem zastav, z ognjemeti, s kresovanjem. Pade v najlepši čas leta, v poganski trenutek, ko je noč najkrajša in dan najdaljši, v čas, ko se konča šolsko leto in začenjajo počitnice. To je naš dan neodvisnosti, ki ga Američani praznujejo 4. julija, to je naš dan Bastilje, ki ga Francozi praznujejo 14. julija.

Vsako leto praznujemo spomin na junijske dni 1991 in ponavljamo zavezo svobode, odločnosti in povezanosti iz tistega časa. Vsako leto 25. junija ponavljamo odločenost biti svobodni napram drugim ponavljamo tisto trmo, ki je takrat zmagala. In ponavljati moramo tudi zavezo, da želimo biti povezani med seboj. Šele meje neodvisne države omogočajo, da tisti znotraj meja res držimo skupaj. Med imeti rad vse ljudi in ne marati nikogar ni posebne razlike.

Prototip praznika, prvi praznik, ki se je zgodil od začetka sveta, je nedelja. Tista, po tednu, v katerem je Bog ustvaril svet. Po šestih dneh je »Bog videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« Sedmi dan je potem počival. Prazniki so tudi ponavljanje tiste nedelje. Ko opazimo, da so stvari dobre.

Smo eden od najmanjših narodov, ki ima svojo državo. Preživela je že 27 let. Gospodarsko nekako napredujemo. Ni vse idealno, ampak pred praznikom je treba pogledati okoli in ugotoviti, da ni vse narobe. Da se stvari počasi, morda prepočasi, pa vendar obračajo na boljše. Da je država postavila okvir naši skupnosti in da imamo zdaj čas, da jo zgradimo še navznoter – tako tisti, ki to hočemo, kot tisti, ki se tega niti prav ne zavedajo.

Tisti, ki smo od nekod, imamo nalogo in odgovornost, da stvari držimo skupaj. Da brzdamo egoizem in delitve in da ustavljamo nespametne ideje, ki podirajo meje tistega, znotraj česar smo si prepadni in solidarni. Ampak tudi »brezdomci« so člani iste skupnosti. V medsebojnem konfliktu – samo ne na smrt – bomo našli rešitev, da bodo stvari še boljše.