Namišljeni favorit in njegovi apologeti

Še en poraz na mednarodni sceni

Türkova kandidatura za generalnega sekretarja te organizacije je bila namreč prepričljivo zavrnjena. Ponovno se je izkazalo, da je renome tistih, ki na domači sceni veljajo za zgled sposobnosti, kompetentnosti in vrlin, v mednarodnem prostoru precej drugačen. Da elita, ki se razglaša za napredno in kozmopolitsko, tam kotira bistveno nižje, kot nas skušajo prepričati njeni apologeti.

Nekaj povsem pričakovanega

Türkova neizvolitev na mesto generalnega sekretarja OZN sicer ne pomeni blamaže v slogu parlamentarnega zaslišanja komisarske kandidatke Bratuškove. Med kandidati za to funkcijo se sploh ni odrezal najslabše. Vendar pa je bilo za njegovo kandidaturo  povsem jasno, da je vnaprej obsojena na neuspeh. Türka namreč ni podpirala nobena od stalnic članic Varnostnega sveta, se pravi tistih držav, ki imajo odločilno vlogo pri izbiri kandidatov.

Tako je tedanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli odkrito dejal, da Türk ni dober kandidat, saj je z nekaterimi spornimi potezami odtujil od sebe velik del Slovencev. Celo Rusija ga ni podprla, kar je dal njen predsednik jasno vedeti ob letošnjem obisku v Sloveniji. To pomeni, da tudi izrazito rusofilska usmeritev vladajoče politike in dobrikanje Vladimirju Putinu – spomnimo se, kako so ga politiki iz vrst tranzicijske levice kot "pionirčki" čakali pred Rusko kapelico –  ni dala želenih rezultatov. Očitno ruski "car" svojih slovenskih podpornikov kaj posebej ne ceni.

Zgodba o napuhu in servilnosti

Vendar neuspešna kandidatura za mesto generalnega sekretarja OZN ni zgolj osebna zgodba Danila Türka. To ni zgolj zgodba o njegovem napuhu in z njim povezanih nerealističnih ambicijah. Takšnih posameznikov je povsod veliko. Je zgodba disfunkcionalnosti sistema, kakršen se je vzpostavil v postkomunistični Sloveniji. Sistema, ki ga opredeljujejo privilegiji, servilnost in pomanjkanje profesionalizma. To ni samo poraz slovenske zunanje politike (čeprav je s tem, ko je – tudi finančno – podprla kandidaturo, odgovorna za njen neuspeh), ampak tudi dominantnih medijev in t. i. strokovne javnosti.

Nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph Mussomeli je odkrito dejal, da Türk ni dober kandidat, saj je z nekaterimi spornimi potezami odtujil od sebe velik del Slovencev. Foto: Ana Kovač

To, da Danilo Türk nima nobenih možnosti za izvolitev, je moralo biti jasno vsakomur, ki se vsaj približno razume na mednarodno politiko. Dovolj je že, če kandidatu nasprotuje zgolj od stalnih članic Varnostnega sveta kandidatu (te imajo pravico do veta). V  Türkovem primeru je bilo vsaj za ZDA že od vsega začetka jasno, da ga ne podpirajo.

Kdor namreč misli, da javno izražena stališča ameriškega veleposlanika ne odražajo uradnih stališč njegove administracije, nima pojma o tem, kako funkcionira diplomacija (in je kot takšen povsem nekompetenten za komentiranje mednarodno-političnih zadev). In brez podpore najpomembnejše ekonomske, politične in vojaške sile sveta nihče ne more postati generalni sekretar OZN.

A kljub tem notoričnim dejstvom so nas vladajoča politika in njej naklonjeni dominantni mediji ves čas prepričevali, da je bila Türkova kandidatura zelo dobra odločitev, ki bo "pripomogla k prepoznavnosti Slovenije". Še nekaj dni pred odločilnim glasovanjem v Varnostnem svetu so razlagali, kako da je slovenski kandidat še vedno "v igri" – da je celo nekakšen "tihi favorit". Ves čas so izpostavljali njegove mednarodne izkušnje in ugled, čeprav je moral nepričakovano in v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah zapustiti svoj visok položaj v OZN.

Poudarjali so njegovo umirjenost in širino, čeprav je kot predsednik države deloval izrazito izključevalno (spomnimo se denimo njegove izjave o povojnih pobojih kot "drugorazredni temi"); poleg tega ni znal ravno mirno prenesti svojega volilnega poraza. Vse to mednarodnim odločevalcem ni ostalo skrito. Vlogo favorita je igral zgolj v virtualnem svetu, ki ga reproducirajo slovenski dominantni mediji.

Türk ni edini poraženec

Pri odločitvi vlade, da Türkovo kandidaturo podpre, je najverjetneje šlo predvsem za plačilo nekdanjih uslug. Bolj šokantno je, da so ji pripisovali možnosti za uspeh tisti, ki se z mednarodno politiko – kot znanstveniki ali novinarji – poklicno ukvarjajo. Zato je njegov poraz tudi njihov poraz. In pomnik njihove politične servilnosti.