Petek, 1. 11. 2024, 22.43
3 tedne
Nika Kovač: "Prasica."
Pred dobrim letom sem prejela vabilo, da nastopim na posvetu direktorjev in vodstvenih delavcev v zdravstvu, ki ga organizira Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije. V prijaznem elektronskem sporočilu, ki je pristalo v mojem nabiralniku, so se mi organizatorji predstavili kot združenje, ki si aktivno prizadeva za ohranitev javnega in solidarnega zdravstvenega sistema, in da na konferenco vsako leto povabijo tudi posameznike in posameznice, ki niso zdravstveni delavci.
Udeležencem dogodka želijo namreč ponuditi širše družbene razmisleke o javnem zdravstvu. V preteklosti so na srečanjih kot govorci že sodelovali tudi Rudi Rizman, Janez Markeš, Marcel Štefančič in Vesna Vuk Godina. Takrat se na prijazno vabilo nisem mogla odzvati, ker sem bila v času dogodka službeno odsotna, zato sem se opravičila. Na vabilo sem pozabila, na začetku septembra pa sem ga prejela ponovno. Tokrat moj urnik ni bil zapolnjen in na vabilo sem se z veseljem odzvala.
O demokraciji in pomenu pogovora
Temelj demokratične družbe ni le to, da imamo v njej pravico do različnih stališč in svobode njihovega izražanja, temveč tudi, da se različni razmisleki in stališča srečujejo v javnem prostoru, da skozi pogovor, izmenjavo argumentov in participacijo v demokratičnih postopkih skupaj spreminjamo družbo in oblikujemo prihodnost. Pri tem skoraj ni bolj pomembne družbene teme, kot je javno zdravstvo, ki zadeva prav vsakega od nas.
Ohranjanje javnega zdravstva oziroma bolje rečeno njegovo reševanje je bila predvolilna programska obljuba vseh strank sedanje koalicije in je po prevzemu oblasti postala tudi ena temeljnih vladnih koalicijskih zavez. Je pa tudi lakmusov papir njene (ne)uspešnosti ter področje, kjer bodo volivke in volivci vladajoče koalicije lahko prepoznali, ali vladna koalicija svoje najpomembnejše obljube tudi uresničuje. Spodbudnih rezultatov na področju javnega zdravstva v prvi polovici vladnega mandata ni bilo veliko. Interventni zakon, ki je bil kljub številnim opozorilom v javnosti sprejet v času, ko je ministrstvo vodil minister Loredan, se je pričakovano izkazal za polomijo. Čakalne vrste se ne krajšajo, nimamo pa niti ustreznega sistema za njihovo sledenje. Tudi sama sem ena od 140 tisoč ljudi, ki trenutno nimajo osebnega zdravnika.
Ohranjanje javnega zdravstva oziroma bolje rečeno njegovo reševanje je bila predvolilna programska obljuba vseh strank sedanje koalicije in je po prevzemu oblasti postala tudi ena temeljnih vladnih koalicijskih zavez. Odsotnost učinkovitega ukrepanja in vztrajanje na ohranjanju statusa quo stanje poslabšuje, kakšne ukrepe bo vladajoča politika sprejela v naslednjih mesecih, pa bo odločilno vplivalo na prihodnost našega javnega zdravstva. V javnosti trenutno poteka intenzivna razprava o vladnem predlogu, ki razmejuje javno in zasebno zdravstvo. Nekatera interesna združenja predlogu nasprotujejo, na drugi strani Glas ljudstva opozarja, da so v predlogu luknje, ki bodo nadaljevale privatizacijo javnega zdravstva in jih je treba iz zakona odstraniti. Tudi zaradi vsega naštetega sem povabilo na posvet z veseljem sprejela. Še več: pozitivno sem bila presenečena nad zasnovo posveta, saj organizatorji razumejo, kako pomembno je, da se o javnem zdravstvu pogovarjamo iz različnih perspektiv.
Vojska kopriv in madžarski mediji
Posvet sem odmislila in nastavila opomnik za pripravo nanj v koledarju, a še preden se je oglasil opomnik, sem prejšnjo soboto prejela sporočilo prijatelja: "Ponovno te vlačijo po Twitterju, tokrat očitno zaradi neke konference, na kateri boš govorila."
Na telefonu družabnih omrežji nimam, zato sem ekipo Inštituta 8. marec prosila, da mi posreduje slike o dogajanju na omrežju X. Ugotovila sem, da se me je nekorektno lotilo nekaj politično aktivnih zdravnikov in strankarskih vojščakov ter veliko umetno ustvarjenih profilov (verjetno je bila med njimi tudi kakšna kopriva), ki so ogorčeno sporočali, da bom brez medicinske izobrazbe nastopala na posvetu zdravstvenih delavcev, na katerem menda nimam kaj iskati. Umetno so ustvarili škandal iz moje udeležbe, čeprav so program organizatorji že v prejšnjih letih zastavili podobno, tudi z gosti, ki niso bili zdravstveni delavci ali niso prihajali iz zdravstvene stroke. Zapisom na omrežju X so se pridružili tudi prispevki v madžarskih medijih v Sloveniji, ki so poskrbeli za stopnjevanje histerije z jasnim namenom: z diskreditacijo mene ustvariti pritisk, organizatorje konference spraviti v stisko, da bi umaknili povabilo, in mi preprečiti, da bi na dogodku govorila. Pa tudi, da bi posvarili organizatorje drugih dogodkov, da bo preveč umetno dvignjenega prahu, torej je bolje, da me ne povabijo kot govorko.
Ob tovrstnem orkestriranem netenju požara, v katerem je žrtev tarča orkestriranih napadov najbolj nizkotne vrste, je treba vedno znova ponavljati in opozarjati, da je njihov ključni namen, da utišajo kritične glasove v družbi. Dogajanje, ki sem ga opisala, pa je tudi opozorilo, da mnogi verjamejo, da so javno zdravstvo samo zdravnice in zdravniki. Pozabijo na medicinske sestre, čistilke, perice, kuharice, ki delajo v javnih zdravstvenih zavodih, tudi na paciente ter vse, ki morda danes ne potrebujejo zdravstvene oskrbe, a jo bodo skoraj gotovo kdaj v prihodnosti. Vsi smo deležniki javnega zdravstvenega sistema in prav je, da se tudi zato vsi o njem pogovarjamo.
Jelka Godec, vodja poslanske skupine SDS, je ministrici za zdravje zastavila poslansko vprašanje.
"Prasica." "Samo porabljate davkoplačevalski denar." "S kolom bi te."
To pa še ni bil konec sage o moji udeležbi na posvetu. Jelka Godec, vodja poslanske skupine SDS, je ministrici za zdravje zastavila poslansko vprašanje. Zanimalo jo je, ali ministrica moj nastop na konferenci ocenjuje kot primeren. Žalostno je, da se poslanka ukvarja z mano, namesto da bi sem produktivno ukvarjala z ohranjanjem kakovostnega javnega zdravstva za vse, z razmisleki o tem, kako zmanjševati čakalne vrste, kako zagotoviti osebne zdravnike vsem ipd. Pri tem pa pozablja, da je bila še pred dvema letoma v položaju, da zdravstveni sistem postavi na noge, ni se namreč podrl v zadnjih dveh letih.
Še bolj žalostno je, da je to zgolj še en primer sistematične agende širjenja laži, manipulacij, diskreditacij in zlivanja blata sovražnosti: "Prasica", "Samo porabljate davkoplačevalski denar" in "S kolom bi te" so samo nekateri od komentarjev, ki smo jih lahko prebrali. To so učinki delovanja stranke SDS, ki ji pogosto uspe vznemiriti, prizadeti in utišati tiste, ki so predmet take obravnave. Zato je toliko bolj pomembno, da razumemo, kaj počnejo, kaj je namen njihovega delovanja in tudi, da vztrajamo, da se ne uklonimo, ko ni lahko vzdržati. Poslansko vprašanje gospe Godec pa razkriva še to, da so v poslanski skupini in stranki SDS prepričani, da je pravica političark in politikov, da odločajo in določajo, kdo je poklican, da lahko v javnem prostoru o določenih problemih govori, kdo pa tega ne sme.
Temu je vodja poslanske skupine SDS pritrdila, ko je v obrambo svojemu poskusu politične cenzure v komentar na Facebooku Inštituta 8. marec kot dokaz, da je spraševala samo s strokovnega vidika, prilepila sliko zapisa zdravnika, ki pa sporoča tudi to, da za sodelovanje na dogodku ni primeren niti zdravnik in nekdanji minister za zdravje Dušan Keber.
Klic po drugačni družbi
Poslanka Jelka Godec tudi očitno ne razume, da v Sloveniji ljudje nismo razdeljeni v dva pola, da je taka razdeljenost podoba, ki jo želi prikazati in z razdiralnim delovanjem tudi ustvarjati politika. Sama sem nad vladno in opozicijsko politiko zelo razočarana. Prepričana sem, da je nad tem, kar se dogaja v političnem prostoru, razočarana tudi večina prebivalcev in prebivalk Slovenije, posebno po tistem, ko je javnost v oddaji Tarča slišala posnetek usklajevanja poslanskih skupin SDS, Svoboda in NSi o tem, kako nas je mogoče na posvetovalnem referendumu zmanipulirati, da podelimo bianco menico za večmilijardni posel, o katerem nimamo dovolj informacij. V Inštitutu 8. marec smo se po objavi posnetka začeli pripravljati na referendumsko kampanjo, čeprav dogajanja pred tem nismo spremljali, ker nam evropska kampanja za sprejem zakonodaje, ki bi zagotovila varen in dostopen splav vsem v Evropski uniji, jemlje zares veliko časa. Ljudje namreč ne želimo politike, ki bi nas imela za norca. Je pa res, da so me ob tem poslanka Jelka Godec, klet spletnih trolov in madžarski mediji v Sloveniji spomnili, da nočem niti avtoritarne družbe.
Verjamem v drugačno družbo – v družbo, kjer lahko o pomembnih družbenih problemih razpravljamo ljudje, ki delujemo na različnih področjih. V družbo, kjer drug drugega ne zmerjamo s "prasica." V družbo, v kateri spodbujamo dialog in povezovanje. Tudi zato se ne bom umaknila.
Da se na podlagi razočaranja volivk in volivcev avtoritarci ponovno ne vrnejo na oblast na naslednjih volitvah, pa lahko poskrbi le politika, ki dela za ljudi in učinkovito rešuje družbene probleme, na čelu katerih je javno zdravstvo.
Siolova kolumnistka Nika Kovač je antropologinja, aktivistka in direktorica Inštituta 8. marec. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo soboto v mesecu.