Ponedeljek, 24. 1. 2022, 22.55
2 leti, 10 mesecev
Priznani slovenski pravnik Matej Avbelj: To je škandalozno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
73
Matej Avbelj je mednarodno priznan pravni strokovnjak in redni profesor za evropsko pravo na Fakulteti za državne in evropske študije.
Ravnanje Sodnega sveta Republike Slovenije je pravno napačno in v nasprotju z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta postavlja minimalne standarde varovanja človekovih pravic v Evropi. Del teh standardov je tudi pravica vsakogar do zakonitega sodišča, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. Na to pravico iz 23. člena ustave ter 1. odst. 6. člena EKČP (Evropske konvencije o človekovih pravicah) mora ves čas po uradni dolžnosti na podlagi 2. in 8. člena slovenske ustave, v skladu s katerim se EKČP v Sloveniji uporablja neposredno, paziti vsak organ javne oblasti, vsakokratni senat, v katerem sedita sporni sodnik ali sodnica, ter tudi in še posebej Sodni svet.
Ta je ustavna institucija, ki mora varovati samostojnost in neodvisnost sodne veje oblasti ter skrbeti za zagotavljanje kakovosti dela sodišč in sodnikov ter javnega ugleda sodstva. Razglasiti se za nepristojnega za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za opravljanje sodniške službe sodnika, ki je bil celo predsednik Sodnega sveta in predsednik Vrhovnega sodišča, vse do danes pa v javni transparentni razpravi ni predložil verodostojnih dokazov o izpolnjevanju teh pogojev, češ da to preprečuje institut pravnomočnosti, je kršitev slovenske ustave, EKČP in zares vsakršnega dobrega pravnega okusa.
Po logiki, ki jo je razglasil Sodni svet, ESČP ne bi nikdar smelo obsoditi niti Islandije niti Poljske zaradi kršitve pravice do zakonitega sodnika, saj so bili tudi na Islandiji v zadevi 26374/18 in na Poljskem v zadevi 4907/18 nacionalni postopki že zdavnaj "pravnomočno" zaključeni.
Kljub temu Sodni svet zdaj poziva nekdanjega predsednika Vrhovnega sodišča, da javnosti celovito pojasni nejasnosti in dvome glede svoje izobrazbe, pri čemer pa očitno pride v nasprotje s samim s seboj. Če gospoda Maslešo, kot vztraja Sodni svet, napram Sodnem svetu varuje institut pravnomočnosti, potem gospod Masleša tudi nima kaj pojasnjevati javnosti in medijem. Ti so tudi dolžni spoštovati to isto pravnomočnost in za primer gospoda Masleše prav tako niso "pristojni". Sodni svet bi si lahko skrajno formalistično svoje roke torej umil do konca in oštel še medije, ker so si drznili poseči v domnevo pravne pravilnosti sodnikove izvolitve.
Tako deluje pravni formalizem po slovensko. Po njegovi logiki, kot smo že večkrat videli, je v tej državi pravno mogoče vse. V njej se lahko do onemoglosti vlada s pravom, kar pa še zdaleč ni pravna država. Na srečo pa smo vendarle del širšega evropskega ustavnega prostora. V njem je popolnoma jasno naslednje. S tako pravno neprepričljivim ravnanjem, ki je v neskladju s slovensko ustavo ter EKČP, zares minimalnim etosom vladavine prava v Evropi, je zdaj tudi Sodni svet prevzel formalno odgovornost za škandalozno stanje slovenskega sodstva, v katerem se je to znašlo zaradi najbolj običajnega novinarskega vprašanja.
73