Salonski resetatorji

Prejšnji teden sem dobil ekskluzivno vabilo. Kot se za imenitne dogodke spodobi, bo tudi ta v Cankarjevem domu. Namenjen je skrbno izbranim povabljencem – znanstvenikom in kulturnikom, publicistom in politikom, gospodarstvenikom in drugim, ki so "že doslej poskušali izboljšati delovanje družbenih sistemov". In še to ne vsem 600 povabljenim, ampak samo prvim 150, ki se bodo prijavili in prevzeli vstopnico.

Ekskluzivnost je bila očitno prva skrb organizatorjev. Da se ne bi v Cankarjev dom priklatil kdo, ki po njihovi oceni tja ne spada, so vstopnice neprenosljive, prevzeti jih je treba z osebnim dokumentom na blagajni in zanje plačati 20 evrov. K imenitnosti dogodka bo prispevala še skromna pogostitev. Poskrbljeno pa je tudi za slabo vest vseh, ki bi jih to elitistično napihovanje lahko odvrnilo, saj bo morebitni presežek donacij in vstopnin šel v dobrodelne namene.

Seveda se ne spodobi, da bi navadni ljudje izvedeli, kaj se bodo izbranci pogovarjali na svojem srečanju. Mediji na dogodek niso povabljeni, udeleženci pa bodo sicer lahko povedali, kaj so slišali, ne pa tudi, od koga.

Demokracija kot angleški podeželski klub

Ste že uganili, za kateri dogodek gre? Ne, ne gre za letni gala večer imetnikov črne Diners kartice (teh tako že nekaj let ni bilo). Tudi ne gre za posebej imenitno čajanko kakšnega angleškega podeželskega kluba. Ali za prijateljski turnir golfa, pri katerem je glavna skrb, da si ne umažeš čevljev in da je srajca tudi po 18. luknji še vedno snežno bela.

Gre za pogovor z naslovom Prihodnost v Sloveniji.

Čudovito je, da se pojavijo vedno novi ljudje, ki bi radi prispevali k boljši prihodnosti. Takšne resnično potrebujemo. Vendar, kdor hoče potegniti voz iz blata, si mora namesto salonskih čeveljcev slej ko prej natakniti usnjene škornje in pozabiti na prijetno kramljanje ob kozarcu vina in prigrizku. Če je glavno sporočilo vabila na prvi dogodek njegov slog, je zadeva že v prvem koraku zastavljena narobe.

Na začetku je bila beseda, kaj pa potem?

Presežek sloga bi lahko odtehtala vsebina. Ta res ni napačna. Teme štirih omizij so dovolj zanimive in široke, da se v njih hitro najdeš. Med napovedanimi uvodničarji jih je nekaj, ki jih ne poslušamo vsak dan in tudi nimajo skupnega ideološkega ali političnega imenovalca. Skratka, v primerjavi z drugimi okroglimi mizami nadpovprečno zanimiv dogodek.

Vendar, kot priznavajo tudi v samem vabilu, pogovarjamo se že dolgo in veliko. Razlika, ki jo obljubljajo, je, da naj bi bil tokraten pogovor kulturen (kot da drugje samo psujemo) in resen (kot da drugam hodimo blebetat, kar nam pač tisti hip pade na pamet). Toda tudi to vzvišenost bi jim spregledal, če bi znali povedati, kaj je namen vsega skupaj. Pa ne znajo.

Kaj se bo zgodilo z vsemi tistimi besedami, ki bodo izrečene na posvetu? Bodo obvisele v zraku, tavale po kleteh Cankarjevega doma in kot duhovi strašile druge imenitneže, ki bodo tja hodili na še bolj imenitne dogodke? Ali pa jih bo morda kdo ujel na papir in prevzel odgovornost, da vsaj tisto, o čemer se bo večina strinjala (če se o čem bo), skuša zagovarjati v javnosti in pri odločevalcih? Se bomo dobili še kdaj? Bolj osredotočeno, tematsko, z željo oblikovati rešitve, in ne samo izmenjati dvominutna mnenja?

Ne, odgovorov na ta vprašanja v vabilu ni.

Tajno društvo PGC

Pod vabilo so podpisani zastopniki treh organizacij: Akademije za demokracijo, Trilateralne komisije in Simbioze/Ypsilon. Nič osebnega nimam proti podpisnikom, z dvema sem tudi že kdaj dobro sodeloval. Toda ker so se podpisali kot zastopniki organizacij, sem šel malo pobrskat, kaj te počnejo in kaj bi lahko bil razlog, da so se odločile skupaj organizirati pogovor o prihodnosti Slovenije.

Najprej sem pogledal Akademijo za demokracijo. Na kratko povedano, z razpravami in objavami želijo prispevati k zavedanju o pomanjkljivostih demokracije v Sloveniji in k njenemu izboljšanju.

Odlično, povsem razumem, zakaj se jim zdi pomembno sodelovati pri pogovoru o prihodnosti. Vtis sicer malo pokvari, da je bila njihova zadnja izjava na spletni strani objavljena pred dvema letoma, zadnja objava članov pa pred enim.

Zavod Ypsilon je neprofitna organizacija, ki želi, kot pravijo, povezovati mlade ter prispevati k dvigu ravni zavesti vsakega posameznika in družbe ter k tesnejšemu medgeneracijskemu sodelovanju. Simbioza je eden njihovih bolj znanih projektov.

Razumem, očitno pri pogovoru o prihodnosti sodelujejo zato, ker se bodo tam pogovarjali stari in mladi (če so dovolj imenitni, da so prišli na seznam). Težava je le v tem, da med številnimi dogodki in projekti, ki jih naštevajo na spletni strani, tega pogovora nisem našel. Je morda preveč ekskluziven, da bi ga omenili?

Trilateralna komisija je zasebna organizacija, ki združuje "izkušene voditelje" iz ameriške, evropske in azijske regije ter želi spodbujati sodelovanje in dialog med temi območji. Evropska veja, ki jo vodi nekdanji guverner Evropske centralne banke, se še posebej posveča širjenju ideje evropskega povezovanja.

Izvrstno, očitno so v Trilaterali ugotovili, da je ekskluzivni dialog med skrbno izbranimi povabljenci v Cankarjevem domu ključ do boljšega sodelovanja med Ameriko, Evropo in Azijo ter do uveljavljanja evropske ideje.

Tako sem torej končno razumel, zakaj so se prav te organizacije združile v pripravi dogodka. Zoprno misel, da gre morda vendarle za projekt treh oseb, ki so podpisane pod vabilo, in ne njihovih organizacij, sem hitro odpravil v kot. Tako resni ljudje zagotovo vedo, da moraš biti, ko stopiš v javni prostor, pa če je še tako ekskluziven, najprej tudi sam transparenten.

Pokvarjeni tank

Nekoliko me je begalo le še to, da vabila nisem dobil neposredno od podpisanih organizacij, ampak z elektronskega naslova nekakšnega Act Tanka. Kdo ali kaj je ta tank, v vabilu ni pojasnjeno, pa čeprav se spodobi, da se predstaviš, ko nekoga nagovoriš. Zato sem sklepal, da Act Tank pri vsej zadevi sploh ni pomemben, in nisem šel brskat, da bi o njem izvedel kaj več. Verjetno gre pač za še eno od novodobnih podjetij za organizacijo dogodkov.

Skrbi me le, da Act Tank morda sploh ne obstaja ali da je vmes že končal v starem železu. Ko sem jim odpisal, resda v nekoliko hudomušnem slogu, da se dogodka ne bom udeležil, tudi po enem tednu nisem dobil niti vljudnega "hvala za vaše sporočilo".

Vidite, tako gre to. Večina ekskluzivnosti in imenitnosti ponavadi pade že na prvem preizkusu osnovne olike.

Za konec še nekaj čisto drugega – ali pa tudi ne

Ljudje, ki bi se o prihodnosti pogovarjali s pomočjo tanka, niso edini, ki jim je lastna imenitnost prva skrb na svetu. Prav isti dan, kot sem dobil vabilo, se je nekemu slovenskemu ekonomistu zdelo potrebno na blogu razložiti, zakaj ni podpisal niti peticije proti niti peticije za privatizacijo.

Med drugim si je privoščil tile cvetki: "Peticij načeloma ne podpisujem (razen kadar se jih sam spomnim)," in "O privatizaciji sem pisal, ko so se drugi še igrali v peskovniku".

Ste uganili, kdo je ta ekonomist, ki premore tolikšne količine vznesenega samoljubja in profesorske arogance? Ne, ni Jože Mencinger. Je pa Jože, Jože Damijan.

Prav takšno samoljubje in aroganca starejših kolegov sta nas pred desetimi in več leti spodbudila, da smo začeli pisati za časopise in se javno oglašati – priznam, ne vedno vljudno in prijazno, vsekakor pa je zaleglo. Očitno je zdaj prišel čas, ko bo morala neka nova generacija nam povedati tisto, kar smo mi takrat povedali drugim.

In glejte, ta generacija je že tu. Meni bolj simpatični del je zagnal peticijo za privatizacijo in vsak dan goreče dela za njeno promocijo. Seveda so se zaleteli ob podoben zid, kot smo se mladoekonomisti v svojem času. Večina medijev bi izjave raje dobila od bolj uglednih starejših oseb, večina urednikov bi v studiu raje imela koga drugega. Enemu od njih so pred dnevi celo zaloputnili vrata pred nosom, ko je (povabljen) prišel na snemanje oddaje, in ga poslali nazaj v klop.

In ne, ta nova generacija Slovenije ne bo resetirala na salonskih čajankah v Cankarjevem domu.