Sobota, 7. 12. 2024, 22.43
1 teden, 3 dni
Tomaž Ambrožič: Trump se vrača v šport skozi velika vrata
Svojo novembrsko kolumno sem zaključil z besedami, da v športu ni prostora za trumpizem in da je v športu prostor tako za poražence kot za zmagovalce. A kot zmagovalec ameriških volitev bo Trump razumljivo imel zdaj več prostora tudi v športnem svetu.
Kako tudi ne, saj bo čez dobro leto in pol, natančneje v nedeljo, 19. julija 2026, verjetno deležen največje globalne medijske pozornosti, ko bo na stadionu v New Jerseyju predal pokal zmagovalni ekipi svetovnega nogometnega prvenstva, ki ga bodo leta 2026 gostile ZDA z manjšo pomočjo Kanade in Mehike.
Gianni Infantino je bil kot predsednik mednarodne nogometne zveze Fifa verjetno med najbolj navdušenimi nad razpletom ameriških volitev. Prav Donald Trump je bil glavni pobudnik skupne kandidature za SP leta 2026 še v času svojega prvega mandata. Verjetno bo tako postal eden redkih predsednikov, ki je uspešno lobiral za SP v svoji državi in ki bo hkrati na tem položaju tudi v času dogodka.
Ni ostalo spregledano, da poslavljajoči se predsednik Joe Biden v času svojega mandata ni niti enkrat sprejel predsednika Fife, kar je tudi krovni svetovni nogometni organizaciji oteževalo priprave na ta veliki dogodek. Da si je Infantino želel zmage Trumpa, zato ni nikakršno presenečenje.
Ameriški "sovražniki", ki so Trumpu pomagali pripeljati svetovno prvenstvo v ZDA
Ne gre spregledati niti zanimive podrobnosti, da je bil "mundial" dodeljen ZDA, Mehiki in Kanadi prav v času SP v Rusiji in da je bil ruski predsednik Vladimir Putin že takrat eden glavnih Trumpovih zaveznikov pri njegovi uspešni kandidaturi, kjer je "severnoameriški" trojici nasproti stal Maroko. Pri glasovanju je namreč prav Putin zavzeto pomagal Trumpu in njegovi ekipi, da so zmanjšali pritiske Maroka.
Kakšni bodo prihodnji odnosi med Vladimirjem Putinom in Donaldom Trumpom? Putin je bil eden ključnih Trumpovih podpornikov, da je uspela ameriško-mehiško-kanadska kandidatura za svetovno nogometno prvenstvo leta 2026.
Tako sta se na glasovanju o izboru gostitelja SP leta 2026 vzdržala tako Kuba kot Iran, medtem ko je Venezuela celo podprla kandidaturo ZDA in sosednjih držav. Redko videno v novejši zgodovini odnosov ZDA s temi državami. Razumljivo je tudi Rusija podprla Trumpovo kampanjo.
Svetovnega prvenstva leta 2026 se bo prvič udeležilo kar 48 držav, torej slaba četrtina vseh držav našega planeta. Obisk prvenstva bo zato tudi s stališča pridobitve vstopnih vizumov za državo, ki želi drastično omejiti prihod nezakonitih priseljencev, velik izziv. A bolj kot notranjepolitične teme bo Trump dogodek brez dvoma izkoristil za prikaz svoje moči in globalnega vpliva, kar je v trenutnih razmerah še kako aktualno.
Nogomet je brez dvoma daleč najbolj globalen šport, ki že dolgo celo presega okvire športne panoge. Uporaba besede religija v povezavi z nogometom je več kot razumljiva, kar pa nogometu prinaša tako prednosti kot tudi nevarnosti. Prav nogomet je kot šport pogosto zlorabljen za podpihovanje nacionalnih in drugih čustev in je tudi zato priročen plen politike.
Nogomet bo tudi s Trumpovo pomočjo dobil še večjo težo v ZDA, kjer se močno trudijo, da bi se približal tradicionalnim ameriškim športom, predvsem ameriškemu nogometu, bejzbolu in košarki. Zanimivo, da se je pred kratkim prav Trump, ki je velik navdušenec nad ameriškim nogometom, močno postavil na stran "soccerja", našega nogometa, saj je javno povedal, da je njegov sin Barron Trump precej bolj naklonjen nogometu kot pa ameriškemu nogometu, ki je po njegovem mnenju postal tudi prenevaren za zdravje.
Ni naključje, da je Barron tudi velik navijač Arsenala, angleškega kluba, ki je v lasti ameriške družine Kroenke, velike Trumpove finančne podpornice v volilnih kampanjah.
Trump si boljšega odra, kot bo tisti, na katerem bo pred več kot milijardo velikim TV-avditorijem podelil pokal najboljši nogometni reprezentanci na svetu, ne bi mogel želeti.
Olimpijske igre v Los Angelesu za Trumpovo slovo
A to je samo prvi del Trumpovega odra. Drugi se bo zgodil nekaj mesecev pred zaključkom njegovega mandata, ko bo 14. julija 2028 na stadionu SoFi (tudi v lasti družine Kroenke) v Los Angelesu svečano odprl 34. poletne olimpijske igre. Trump bo takrat pozdravil športnike iz več kot 200 sodelujočih držav in območij.
Prihodnje poletne olimpijske igre bo gostila kalifornijska metropola Los Angeles.
Če je bila Fifa navdušena nad izvolitvijo Trumpa za novega ameriškega predsednika, pa je bilo veliko več nelagodja zaslediti v Los Angelesu in pri lokalnih organizatorjih. Vendarle gre za Kalifornijo, ki velja za demokratom naklonjeno zvezno državo. Kamala Harris je sicer tam zmagala s precej manjšo razliko, kot je bila na volitvah za demokrate pred štirimi in osmimi leti, in glede na medijske špekulacije se lahko celo zgodi, da bi prav Kamala Harris v tistem času lahko bila guvernerka Kalifornije, če se bo leta 2026 podala na volitve v svoji domači zvezni državi.
A ker je prav za ZDA značilno, da je organizacija olimpijskih iger prepuščena večinoma zasebnemu kapitalu in zasebni pobudi, je povsem mogoče, da bo Trump priložnost, da bogatim posameznikom pomaga pri pridobivanju finančnih sredstev, potrebnih za izvedbo iger, izkoristil v svojo korist.
Tudi tukaj ne gre spregledati dejstva, da je bila kandidatura Los Angelesa za olimpijske igre leta 2028 uspešna prav v času Trumpovega prvega mandata. Tudi tukaj bo Trump eden redkih, ki mu je uspelo oboje – zmagati pri kandidaturi in slavnostno odpreti igre. In spet pred avditorijem, ki si ga politiki lahko samo želijo.
Kaj torej Trumpova vrnitev na čelo ZDA pomeni za šport? Zagotovo dodatno zmago populizma v športu, ki ima dvorezne učinke. Športu se običajno godi dobro, ko se politika zaveda njegovega dosega in moči, s katero nase vleče množice. Šport je idealna platforma za pranje podobe države in politike na globalni ravni. Nobena politična opcija na proti temu odporna, a bolj ko so voditelji držav zapisani avtokratskemu vodenju, pomembnejši je šport na seznamu njihovih prioritet.
Se bo športni fair play dotaknil politikov?
Pa je res to usoda športa? Nikakor ne sme biti. Tudi če je šport pogosto zlorabljen za povečevanje vpliva močnih voditeljev in za očiščevanje ugleda, ima še vedno moč spreminjati svet na bolje in spreminjati stvari, ki se jih brez športa morda sploh ne bi dalo spremeniti. Toliko, kot lahko šport in športniki naredijo za ozaveščanje o težavah, izzivih in nevarnostih, ne more storiti nobena politika.
Največji športni dogodki, ki jih imamo na našem planetu, so brez dvoma tudi priložnost, da šport svetu in politikom pokaže, kaj pomeni fair play. Fair play ne pomeni samo pravične igre, ampak tudi pravično življenje, do katerega smo upravičeni vsi na tem planetu. Če se bodo fair play in načela olimpijskega gibanja dotaknili Donalda Trumpa, potem nas morda čaka boljši in mirnejši svet.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič, soustanovitelj, partner in direktor športnomarketinške agencije Sport Media Focus, ki deluje od leta 1997. Sicer diplomirani pravnik, ki je že tri desetletja v športnomarketinških vodah. Sodeloval je pri organizaciji nekaterih največjih športnih dogodkov pri nas. Je tudi prejemnik posebnega priznanja Društva za marketing Slovenije leta 2013. Kolumne na Siolu objavlja vsako prvo nedeljo v mesecu.