Zakaj sem hvaležen Janezu Janši

Janez Janša namreč ni le zvest bralec mojih tekstov, temveč tudi njihov velik promotor.

Na mojo kolumno o stanju v SDS se je na svojem priljubljenem spletnem družabnem omrežju odzval takole: "Kako je LLG poln protislovij in slabo prikrite vsegliharske plehkosti."

Da ne bi bilo pomote, o katerem LLG-ju teče beseda, je, kot vedno, dodal povezavo na polemični članek. In, kot vedno, so njegovi sledilci izjavo množično pomnožili in tako poskrbeli, da je besedilo doseglo kar najširše občinstvo.

Toda tokrat sem mu hvaležen še iz drugega razloga K prvi kritiki je namreč takoj dodal še drugo: "LLG lahko to stokrat zanika, ampak tega zapisa brez sestankovanj krogov blizu njega z F21 ne bi bilo."

Ta izjava me je izjemno razveselila in pomirila. Že dlje časa me je namreč mučilo vprašanje: koliko resnice je v vseobsegajoči teoriji zarote, ki mojemu promotorju služi kot shema za razlago vsakršne realnosti? Do katere mere ta način razmišljanja ustreza resničnosti in od kje dalje je le izpraznjeni vzorec, ki ga po inertnosti in ob pomanjkanju drugih, boljših vzvodov razumevanja uporablja za ukrotitev zapletene stvarnosti? Gre le za miselno razvado ali je nemara vse res?

O krogih blizu LLG Četudi se obtožba, da je določena oseba vpeta v lovke Kučanove hobotnice, zdi absurdna, vedno obstaja sum: kaj pa, če je vse res? Celo, ko gre za nekoga, ki ga poznaš, ostaja senca dvoma: morda pa je le nekaj na tem. Zato je izjemno osvobajajoč občutek, ko te obtožba doleti osebno. Če še za najtesnejšega prijatelja ne moreš dati roke v ogenj (kdo ve, s kom se dobiva na samem!), pa vsaj zase veš. In lahko, končno, z gotovostjo zatrdiš: bullshit.

Seveda je obtožba napisana s prefinjeno zvijačnostjo; tako, da je navidezno ni mogoče povsem zanikati. Kdo ve, morda se vse dogaja za mojim hrbtom in se nato prek skrivnostnih kanalov odraža v mojih tekstih (ki jih nato moj promotor vestno razširja – je torej morda tudi sam del zarote?).

A moj promotor je tokrat imel nesrečo, da je njegova še tako široka in dvoumna formulacija udarila mimo: ne obstaja namreč prav nič takega, kar bi ustrezalo opisu "krogi blizu LLG".

Na svetu smo ljudje, ki razmišljamo z lastno glavo A četudi bi obstajali krogi, ki brez moje vednosti sobivajo ob meni in sestankujejo s F21, pa ne obstaja nobena čudežna formula, prek katere bi zla semena njihovega sestankovanja preskočila v moje možgane in tam rodila premisleke, ki se odražajo v mojih tekstih. Na svetu smo namreč tudi ljudje, ki razmišljamo z lastno glavo (čeprav verjamem, da je na to dejstvo lahko pozabiti, če se človek predolgo zadržuje na Trstenjakovi).

Seveda nimam namena "stokrat zanikati" insinuacij svojega promotorja. Izjava je preveč idiotska, da bi si zaslužila eno samo zanikanje. Idiotska – da ne bo pomote – v strogo etimološkem pomenu besede.

Kaj sploh pomeni idiotska? In zakaj idiotska? Znano je, da so stari Grki s pojmom "idiotes" poimenovali posameznike, ki se niso hoteli udeleževati javnih zadev. Vendar je to le izpeljanka pojma "idios", ki pomeni "samosvoj". Idiot je torej izvorno pomenilo nekaj takega kot posebnež. Ne v smislu identitete avtentičnega posameznika, temveč v pomenu patološke posebnosti, ki onemogoča vključitev v širšo skupnost. Idioti so izvorno tisti, ki so zaprti v svoj lastni, mali svet in ne najdejo stika z občostjo.

V tem smislu je obsesija s Kučanovim klanom, Forumom 21, udbomafijo in vsem, kar spada zraven, idiotska. Je del zaprtega sistema referenc in interne logike, s pomočjo katere je mogoče razložiti tako rekoč vse, od ekonomske krize do tez v kolumni LLG.

Ko obsesija izgubi stik z realnostjo Težava ni le, da je ta obsesija izgubila stik z družbeno stvarnostjo in življenjskim svetom večine slovenskega prebivalstva, ki je posledično razglašeno za nepoboljšljivo zaslepljeno, ker ne vidi logične povezave med različnimi, a očitno soodvisnimi pojavi: recimo med interesi Kučanovega klana in kolumno LLG.

Težava je, da je izgubila stik s samo realnostjo, ki naj bi jo skušala razkriti. Obtičala je v času svojega nastanka pred dvema desetletjema, ko se pojem "Kučanovega klana" ni le prilegal točno določeni družbeno-ekonomski realnosti, temveč je imel jasno politično poanto.

Danilo Slivnik in pojem Kučanovega klana Ko je pokojni Danilo Slivnik sredi devetdesetih let prvi pisal o Kučanovem klanu, je to počel na izjemno plastičen način. V nasprotju s svojimi poznejšimi opazovalci ni izhajal iz a priori prepričanja o Kučanovem vplivu ali abstraktne ideje o vseprisotnosti "starih struktur". Z izjemno raziskovalno prodornostjo in neprekosljivo pozornostjo do detajlov je razkrival delovanje konkretnih vplivnih mrež, konvergence interesov, prepletenosti osebnih interesov. Pojem "Kučanovega klana" je tako rekoč naravno vzniknil iz tega izrazito empiričnega opisa.

Poanta, ki jo je hotel podati s tem pojmom, se je umeščala v kritiko ideološkega razumevanja politike, ki je bila tako značilna za devetdeseta leta. Slivnik je sodržavljanom hotel dopovedati nekaj takega: "Tako na levici kot na desnici – ne pozabimo: ko je izšla knjiga Kučanov klan, je SDS še vedno imela le tri poslance v Državnem zboru – vas hočejo prepričati, da gre v slovenski politiki za velike ideološke zgodbe, za tekmovanje med liberalizmom in krščansko demokracijo in podobno. Ne nasedajte: v resnici je glavna težava obstoj centrov moči, ki delujejo onkraj ideoloških delitev in izza institucij. Od spopada z njimi je odvisna usoda naše demokracije."

Ko pride do ugrabitve države Nekaj zelo podobnega je v istih letih skušal prikazati Drago Jančar s pojmom "cinične distance". Napačno je razmišljati, je trdil Jančar, da imamo opravka z ideološkim spopadom med "levico" in "desnico" ali nemara za boj med ostanki komunizma in antikomunizmom. Ideološke zastave so v končni fazi nepomembne, je trdil, saj lahko pod diametralno nasprotnimi političnimi parolami opazujemo zelo podobne fenomene v Berlusconijevi Italiji, Tuđmanovi Hrvaški, Haiderjevi Koroški ali eldeesovski Sloveniji. V vseh teh primerih imamo ozko, popolitično, cinično elito, ki z mešanico tehnokracije in ideološke manipulacije monopolizira politično oblast za namene ekonomskega okoriščanja.

Tako Slivnik kot Jančar sta bila zgodnja teoretika tega, čemur danes nekateri pravijo "ugrabitev države".

In tu se skriva paradoks Pojmi, kot so "ugrabitev države", "cinična distanca", "Kučanov klan", predpostavljajo zavrnitev ideološkega razumevanja politike. Predpostavljajo prekinitev s kulturnim bojem in oblikovanje široke družbene in politične koalicije za vzpostavitev učinkovitih nadzornih institucij, učinkovite in politično nevtralne državne uprave, vzvodov državljanske participacije, neodvisnih medijev in odprte javne razprave.

Pojem "Kučanovega klana" je sporočal: vprašanja, kot so verouk v šolah, odnos med družbenim liberalizmom in konservativnostjo, interpretacije glede druge svetovne vojne ipd., so drugotnega pomena v primerjavi z obstojem predmodernega oblastnega establišmenta, ki onemogoča razvoj pristne demokracije in odprte družbe.

"Kučanov klan" je bil zasnovan kot negativni politični koncept, ki bi v imenu boja za demokratično transparentnost povezal ideološko in kulturno raznorodne skupine državljanov. Postal pa je ravno nasprotno: idiotski pojem, ki pri vseh, ki niso šli skozi iniciacijo v miselni svet ozke politične skupine, ki jo uporablja, vzbuja odpor in posmeh.

Kučan seveda obstaja. Forum 21 tudi. In njun vpliv – tudi. Obsedenost s Kučanom je simptom tega, da po Slivniku tega vpliva nihče ni znal točno oceniti in premeriti. Kdo ve: morda je enormen. Morda prek skrivnostnih kanalov sega vse do možganskih sinaps avtorja tega sestavka. Kdo ve.

Kakor vse teorije zarote je kučanomanija simptom skrajne nepreglednosti slovenske ekonomsko-politične-medijske realnosti. In dejstva, da nam v petindvajsetih letih demokracije ni uspelo razčistiti niti osnovnih vprašanj glede naše nedemokratične preteklosti, odstraniti niti najbolj nespodobnih kontinuitet s prejšnjim režimom, ne vzpostaviti učinkovitega nadzora nad elitami, ki v veliki meri izvirajo iz njega.

A je zgolj to: simptom. Obupani krik protesta proti tem dejstvom in nerodni miselni pripomoček, s katerim skušajo nekateri za silo vnesti nekaj reda v nepregledno stvarnost, ki je niso več zmožni dojeti, kaj šele obvladati. Kučanomanija je idiotska Po klasični definiciji je idiot nekdo, "ki ravna proti lastnim koristim in deluje tako, da škodi samemu sebi". Tudi v tem smislu je kučanomanija idiotska. Pri večini prebivalstva dosega natanko nasproten učinek, kot naj bi bil njen namen: ob omembi Kučanovega vpliva večina ljudi zamahne z roko.

Toda to je še najmanjša težava. Huje je, da obsedenost s Kučanom spodjeda poskuse resne, pametne, informirane kritike realnih centrov ekonomsko-politične moči v državi. Še huje pa je, da onemogoča boj proti njim.

Ste že kdaj slišali za kakšno teorijo zarote, ki bi ji uspelo razbiti ali preprečiti dejansko zaroto? Tudi jaz ne.