Po Sloveniji z javnim prevozom brez gotovine in vrste le izjemoma

Danes nekako razmišljam, da včeraj morda nisem povedal cele zgodbe. Name so namreč (ponovno) naredile vtis dolge vrste dijakov, ki so se včeraj tako kot vsako leto nekaj dni pred prvim septembrom krepile pred dvema blagajnama ljubljanskega mestnega potniškega prevoznika. Drugače namreč še vedno v digitalni Sloveniji ne morejo priti do svoje vsakoletne pravice za nakup znižane dijaške vozovnice.

Tudi danes te vrste niso nič manjše. Ogledalo nedokončane digitalizacije se bo nastavljajo še ta in večji del naslednjega tedna.

Avtobusne vozovnice po Sloveniji prek spleta bolj poredko

Toda ne bi bilo pošteno, da bi si ustvarili vtis, kako so drugi slovenski prevozniki zgledno digitalizirani. Brez gotovine in obiska okenca ali klepeta s sprevodnikom oziroma voznikom se s slovenskim javnim prevozom namreč ne pride daleč.

Z izjemo (praviloma mednarodnih) avtobusnih prevoznikov, kot je na primer Flixbus, ki večino svojih vozovnic vendarle prodajo prek spleta, enotne, urejene in pregledne spletne prodaje avtobusnih vozovnic slovenskih avtobusnih prevoznikov ni.

Več priložnosti je na spletni strani ljubljanske avtobusne postaje, ki ima svojo spletno prodajo, a le za tiste proge, ki vozijo skozi Ljubljano (pa še to ne vse).

Spletna stran ljubljanske avtobusne postaje ima svojo spletno prodajo, a le za tiste proge, ki vozijo skozi Ljubljano (pa še to ne vse).

Gotovina, slovenskih prevoznikov kralj

Ko pa se sprijaznite, da boste kupili avtobusno vozovnico na avtobusni postaji ali na avtobusu, raje imejte gotovino – popravite me, če se motim, a meni še ni uspelo plačati medkrajevne avtobusne vozovnice v Sloveniji drugače kot z gotovino. Prav tako železniške vozovnice na slovenskem vlaku ne.

Če se sprašujete, zakaj bi kupil vozovnico na vlaku, je odgovor preprost: ker imajo mnoge slovenske železniške postaje omejen delovni čas za prodajo vozovnic, velika večina postajališč pa je sploh nima. Avtomatov za prodajo vozovnic ob slovenskih tirih praktično še ni, še tisti, ki so ga postavili na ljubljanski železniški postaji, večinoma ne deluje.

Za posladek še to: ne pričakujte, da imajo vse slovenske železniške postaje možnost nakupa s plačilno ali kreditno kartico. Celo nekatere večje ne.

Spletna prodaja železniških vozovnic? Pri nas ne!

V obdobju, ko prej omenjeni Flixbus in njemu podobni avtobusni prevozniki, železnicam uspešno speljujejo potnike zlasti na mednarodnih progah med večjimi mesti, Slovenske železnice še vedno nimajo možnosti spletnega nakupa vozovnic niti v notranjem niti v mednarodnem prometu.

Res je, da mnogi (zlasti mladi) popotniki potujejo po evropskih tirih z omrežnimi vozovnicami, ki jih ponuja InterRail, a je res tudi, da so se mnogi že preusmerili na digitalno veliko prijaznejše avtobusne prevoznike, med katerimi mnogi svoje potnike razvajajo z brezplačno brezžično spletno povezavo.

Sosedje? Trije da, eden ne!

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da imajo nemške, francoske, španske, švicarske in mnoge druge evropske železnice spletno prodajo vozovnic. Kako pa naši sosedje? Večinoma da. Avstrijci nas ne presenečajo, najbrž tudi Italijani ne. Celo Madžari jo imajo!

Edini naši sosedje, ki nimajo spletne prodaje železniških vozovnic, so tisti, od katerih bi to zaradi njihove turistične usmerjenosti najbrž najmanj pričakovali – Hrvati. A glede na to, da so, če smo brutalno iskreni, hrvaški vlaki velikokrat še počasnejši kot tisti najpočasnejši na slovenskih progah in da ni povezav ob jadranski obali, lahko v tem iščemo razlog, zakaj se razen dnevnih migrantov po hrvaških tirih pravzaprav pelje zelo malo potnikov.

Očitno hrvaškim železnicam morebitna korist ali kakšen potnik več ne odtehta truda za vzpostavitev spletne prodaje – ali se isto tolažijo tudi slovenske železnice?