Ministrica Čalušić: Tu bo stavbno nadomestilo desetkrat višje

Foto: Ana Kovač Mateja Čalušić je diplomirana inženirka agronomije in hortikulture s pridobljeno diplomo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Svojo profesionalno kariero je gradila na področju razvoja podeželja in kmetijstva. Specializirala se je s področja varstva kmetijskih rastlin. Delovala je tudi v družinskem podjetju, ki se ukvarja z gradbenimi instalacijami in gostinstvom. V zadnjih letih ji je uspelo povezati in v okviru lokalne dobavne verige združiti več mladih istrskih vinarjev. Ob nastopu poslanskega mandata je zasedla mesto podpredsednice Odbora Državnega zbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Javna obravnava zakonodajnih osnutkov je podaljšana. Kakšne so trenutne aktivnosti? Kaj se dogaja na tem področju? Kakšna je časovnica?

Drži. Tempo dela na ministrstvu je trenutno zelo intenziven. Vzeli smo si več časa, da prisluhnemo nevladnim organizacijam, saj so se pojavile potrebe po dodatnih obiskih in obrazložitvah. V tem času smo bili zelo aktivni, sama sem se udeležila različnih občnih zborov, sestankov in  srečanj z nevladnimi organizacijami. Na območnih enotah so se naši strokovni delavci prek zbornice, ki je dogodke organizirala, prvič vključevali na tovrsten način, da predstavijo zakonodajo. Veseli me, da je prišlo do tega trenutka, ker to je tisto, kar sem ves čas poudarjala: drugačen pristop, kot je bil v preteklosti. To je bil naš osnovni motiv. Pri zakonu o zdravju živali in zakonu o varni hrani  in krmi sta delovni skupini svoje delovanje že zaključili. To pomeni, da imamo dva zakona pod streho, da smo torej obrazložili, kar je bilo potrebno. Za preostale zakone pa se na delovnih skupinah nadaljujejo aktivnosti.

Do 18. marca potekajo delovne skupine z vsemi deležniki, ki so se želeli vključiti. Kasneje pregledamo vse pripombe, opravimo čistopis, zakoni pa gredo v medresorsko usklajevanje. Glede na konstruktivnost nevladnih organizacij in vseh deležnikov verjamem, da se v aprilu zaključi javna obravnava, v maju bi zakon lahko prišel na vlado, kasneje na dinamiko v državnem zboru ne moremo vplivati, si pa prizadevamo, da bi bil do konca leta paket zakonodaje sprejet. 

In zakoni bi začeli veljati z letom 2026?

Drži.

Za umik zakonodajnega paketa iz postopka sprejema se kljub številnim pozivom niste odločili. Zakaj ne?

Kakšna je strategija slovenskega kmetijstva? Kateri so glavni cilji, ki jih želite uvesti?

Strategijo tudi sama pogrešam, in sicer da bi bila že v preteklosti zastavljena in bi imeli neko osnovo, na katero bi se lahko naslanjali, ko bi sprejemali odločitve skozi zakone in razpise ter na kakšen način bomo vodili našo, slovensko kmetijsko politiko. Veselim se prihodnjih razprav, na ravni države in na ravni Evropske unije, o tem, kakšna bo naša skupna kmetijska politika tako doma kot znotraj držav članic. Predvsem pa, katere so prioritete, ki bi jih vzpostavili in smo jih tudi skozi zakonodajo že začeli naslavljati. Kje bomo v prihodnje kmetovali, na kakšen način bomo zagotovili bistveno več kmetijskih zemljišč? S kakšno strategijo bo država bodisi prek sklada odkupovala kmetijska zemljišča, komu jih bo dajala v zakup in v kakšni obliki bodo ta kmetijska zemljišča pripravljena za kmete, ki bi radi kmetovali? Sistem je že vsaj 20 let enak, svet pa se spreminja, vse se vrti drugače in smiselno je, da se tudi tu zadeve spremenijo.

Vse to absolutno terja več časa, kolikor sem ga do zdaj imela kot ministrica. Predvsem, kako mlade vključiti v proces, kako ustvariti ugodnejše pogoje za mlade prevzemnike in kako vključiti tudi tiste mlade, ki morda niso odraščali na kmetijah, želijo pa si kmetovati. Tu menim, da lahko storimo še veliko. Najprej že v procesu izobraževanja, ki mora biti bistveno privlačnejši, moderniziran, morda tudi digitaliziran.  

Vemo tudi, da smo izredno nizko samooskrbni. Absolutno si ne želimo, da bi se delež samooskrbe zmanjševal, ampak da bi ga ohranili v tolikšni meri, kolikor ga imamo. Se pravi, da tam, kjer smo nizko samooskrbni, delež povečamo, tisto, kar imamo, pa ohranimo in hkrati poskrbimo, da se lahko sektorji soočajo s podnebnimi izzivi na trajnosten način.

"Skozi vse pogovore in posvetovanja lani so nas opozarjali, da sistem ni več primeren. Morda je v preteklosti bil, zdaj pa ga je treba nadgraditi," glede reorganizacije kmetijsko-gospodarske zbornice pojasnjuje ministrica. Foto: Ana Kovač Reorganizacija kmetijsko-gospodarske zbornice je dvignila precej prahu. Ali lahko pojasnite, kako so potekali pogovori? Kako bodo pogovori potekali v prihodnje? Kaj se dogaja na tem področju?

Reorganizacija je dvignila predvsem precej političnega prahu, pa nikoli ni bil to osnovni namen. V središču je bil kmet, pridelovalec na terenu, ki potrebuje naš javni servis, to je javna služba kmetijskega svetovanja. Na drugi strani mi kot resorno ministrstvo potrebujemo odziv s terena. Na kakšen način lahko ukrepe, zakone in razpise naredimo bistveno bolj človeške in bistveno bolj prijazne do kmeta. Skozi vse pogovore in posvetovanja lani so nas opozarjali, da sistem ni več primeren. Morda je v preteklosti bil, zdaj pa ga je treba nadgraditi.

Osnovni namen je bil, na kakšen način bi lahko skrajšali pot komunikacije med kmeti, svetovalci in ministrstvom. Če se kmetijsko-gozdarski zbornici koncesija ne podaljša, imamo enega sogovornika v verigi manj in optimiziramo pogovore in prenos informacij. To je bila osnovna ideja. Verjamem, da je potrebna reorganizacija, tudi s terena prihajajo informacije, da je prisotno razočaranje, ker postopka nismo nadaljevali.

Aktivnosti trenutno nadaljujemo v obliki delovne skupine, ki bo v prihodnjih dneh imenovana v dokaj razširjeni obliki. Potrebujemo realno sliko s terena in na ta način lahko vsebinsko program spremenimo in na dolgi rok optimiziramo delovanje javne svetovalne službe. Mislim, da imamo izredno dobre strokovnjake znotraj javne službe, ki so bili preobremenjeni z administracijo, in želimo si, da bi bili bistveno bolj prisotni na terenu. Medtem ko sistem oziroma mreža, kako so razporejeni, deluje.

Izpis števila KMG glede na glavni tip kmetovanja za leto 2024 (vir: ministrstvo za kmetijstvo):

Kmetje opozarjajo, da je največja težava majhnost, razgibanost terena, majhna zemljišča, težko se je primerjati z velikimi kmetijskimi silami. Posledično se pojavlja razkorak med kmeti in potrošniki. Kje vidite rešitve? Kako spodbujate neposredno povezovanje kmetov s potrošniki in lokalnimi skupnostmi?

Eden od načinov je, da z razpisi spodbujamo pridelovalce in proizvajalce k temu, da se povezujejo med seboj. Nekaj takih organizacij smo skozi čas pridobili, želela bi si, da bi jih bilo še več.

Pogosto nas na drugi strani členi v prehranski verigi opozarjajo, da ni zadostnih količin ali pa da so cene neprimerne za odkup. Vsekakor bi si želela spodbuditi, da je kmet pridelovalec v slovenskem okolju bistveno bolj prepoznan. To pomeni, da se lahko ustvari vez med potrošnikom in kmetom. Prav tako obstaja možnost odkupa prek zadrug in različnih dobaviteljev. Mislim, da je zadružništvo lepa priložnost za sodelovanje. Na žalost se je skozi leta sistem nekako izčrpal, izrodil. Pa vendar, ko bo država ustvarila motiv, da se ponovno povezujejo in na ta način ponujajo lokalno in slovensko hrano, verjamem, da bodo znali tudi stopiti skupaj.

"Prvi korak, da država začne ustvarjati ciljne ukrepe, je ugotoviti, s čim se mladi soočajo, zakaj opuščajo kmetijstvo," napoveduje Čalušić. Foto: Ana Kovač Kako lahko država da motiv za več lokalne hrane v javnih zavodih? S tem se precej ukvarjamo. Na tem področju smo imeli ustanovljeno tudi delovno skupino, kjer smo iskali rešitve, anomalije v sistemu. Vem, da je javno naročilo preveč obsežno, da ni pravega sistema, da je motiv za prodajo najnižja cena pri javnem naročilu. Tu ne zagotavljamo kakovosti. Delovna skupina je delo končala, ker gre za področje, ki ga prevzema ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Kako tudi občine spodbuditi k sodelovanju? Morda tudi z dvigom povprečnin, zato da imajo za obroke več denarja.

Vse to bomo še naprej spodbujali. Se pravi povezovanje v kratke dobavne verige in kako lokalno hrano pripeljati do končnega potrošnika, če lahko rečem z nič kilometri.

Družinske kmetije – kako naj se mladi kmet odloči za kmetovanje? Kako je z delovno silo? Kaj je potrebno, da trend opuščanja kmetij ne bo naraščal?

Definicije družinske kmetije pravzaprav sploh nismo določili. To je tudi ena izmed ureditev, ki jo zajema nova zakonodaja. Želeli smo določiti, za kakšno vrsto kmetije gre glede na velikost in glede na obliko organiziranosti. Dejstvo je, da imamo premalo določenih podatkov, ki jih potrebujemo, ko sprejemamo odločitve.

Prvi korak, da država začne ustvarjati ciljne ukrepe, je ugotoviti, s čim se mladi soočajo, zakaj opuščajo kmetijstvo. So pa tudi nekateri mladi, ki doma nimajo kmetije, pa bi si želeli na novo kmetovati, nimajo pa pogojev, saj ne morejo pridobiti statusa kmeta, ki je osnovni pogoj za zakup kmetijskih zemljišč. Zdi se, da smo ujeti v mehanizmu, ki ni najbolj prijazen do mladih. Čeprav izvajamo tudi nekatere mehke ukrepe, kot je na primer, da na razpisih nekaj točk dobijo mladi prevzemniki in podobno.

Beležimo trend opuščanja kmetijskih gospodarstev, nikoli pa ni bila narejena analiza, ali gre za manjše kmetije ali so vmes tudi večje. Želimo si zasledovati cilj, da imamo na eni strani kmetije, ki so majhne, a vendar tudi samooskrbne, je pa dejstvo, da je na manjših kvadraturah ekonomski učinek manjši, se pravi je stroškov bistveno več, kot pa je rentabilnost. Pojavlja se tudi vprašanje, kako pomagati tistim kmetijam, ki ohranjajo kulturno krajino, da se ne preoblikuje. In na tretji strani, kako zagotoviti konkurenčnost kmetijam, ki imajo večje kmetijske komplekse. Gre za plavanje v različnih globinah voda, menim pa, da je vse mogoče.

"Na upravi za varno hrano so mi pojasnili, da smrtnih izidov zaradi zastrupitve s hrano nimamo. Iz tega izhaja, da imamo varno hrano," zagotavlja ministrica. Foto: Ana Kovač Obstajajo točni podatki?

Obstajajo podatki. Imamo tudi analizo, ki smo jo predstavili skozi zakonodajno razpravo. Glavnina kmetij se giblje do prihodka 15 tisoč evrov. Se pravi, to so relativno samooskrbne, delno razvojne kmetije. Večjih kmetij oziroma kmetij, ki vodijo knjigovodstvo, beležimo do deset tisoč. Skupno govorimo o 110 tisoč kmetijskih gospodarstvih, od tega jih 55 tisoč prejema subvencije.

Navajam kmeta, ki je za Kmečki glas dejal, da bi kmetovanje moral biti dostojen poklic, ki omogoča normalen dohodek za vzgojo otrok, razvoj doma in vsaj osnovno kakovost življenja, kar pa največkrat ni. Poleg tega se kmetje dan za dnem borijo z birokracijo, nič ni poenostavljeno, vse je postalo celo bolj zapleteno. Hkrati kmetje opozarjajo, da novi zakon prinaša še več birokracije. Je res tako? Kaj se bo za kmeta spremenilo?

Res je, v preteklosti sem večkrat slišala pobudo, kako kmetu olajšati kmetovanje, kako mu sploh dopustiti kmetovati, ne pa da se mora ukvarjati z birokracijo. To so bile tudi lanske protestne zahteve in to sem resno vzela kot svoje poslanstvo. Ampak to lahko storimo skozi številke, skozi dejstva, skozi papirje. Kar zadeva debirokratizacijo skozi zakon, trenutno govorimo o osrednjem vodenju evidenc. To pomeni ena podatkovna baza za kmeta: koliko živine ima, koliko kmetijskih zemljišč, kakšne, na kakšne subvencije se je prijavil. Na ta način jih lahko kategoriziramo. Da bi živeli brez vodenja podatkov, pa je nemogoče. Zavedati se moramo, da gre tu tudi za davkoplačevalski denar, pogosto tudi za evropska sredstva. Če torej rečemo, da birokracija oziroma vodenje podatkov nista potrebna, to pomeni konec subvencij in podpor javnega denarja. Verjamem, da za nekatere to pomeni večji izziv, vendar sem prepričana, da bo, ko bo sistem deloval, bistveno lažje. Birokracije ne želimo povečati, želimo si jo olajšati.

Želim si, da bi bil poklic kmeta dostojen, da lahko kmetje živijo od kmetijstva. Moram pa dodati, da se v pogovorih pogosto dotaknemo te teme in veliko ljudi izrazi spoštovanje do kmetov. Vsak pozna vsaj koga, ali je to sosed ali nekdo iz vasi. Mislim, da je napačen občutek, da kmetje niso cenjeni ali spoštovani. Morda kmetje le ne čutijo tega. Želim si obrniti veter v jadrih, da se začnemo drugače pogovarjati, predvsem pa moramo drugače sami sebe začeti ceniti in spoštovati.

Kakšne ukrepe načrtujete za zaščito kmetijskih zemljišč pred urbanizacijo?

Z zakonom smo želeli zaščiti trajno varovana kmetijska zemljišča, se postaviti na zemljevid Slovenije. Treba je razmišljati strateško, ko se odpirajo potrebe po obrtnih conah, po nakupovalnih središčih, športnih dvoranah, cestah, in se vprašati, kje je tu kmetijstvo. Premalokrat se vprašamo, ali gre za najboljše kmetijsko zemljišče, kjer bi se lahko pridelovala hrana, ali ga bomo za vedno izgubili. Trend izgube kmetijskih zemljišč kaže, da bi bilo treba ukrepati že v preteklosti, zdaj pa je to najmanj naša moralna in družbena dolžnost.

Začeli smo na zemljiščih, kjer ni državnih ali občinskih prostorskih načrtov. Nisem želela posegati v druge resorje, predvsem tam, kjer so veliko vložili, da so določene občine oživili kot razvojno strateške. V zakon smo zapisali, da bomo trajno zavarovali kmetijska zemljišča, da so ta za osnovne namene pridelave hrane. Ve se, da je to kmetijsko zemljišče, ki ne bo postalo zazidljivo oziroma če bo postalo zazidljivo, bo stavbno nadomestilo desetkrat višje.

Pomembna bo tudi vloga občin, da bi resneje in bolj intenzivno pristopile k zavarovanju kmetijskih zemljišč. Logično je, da bi občine morale imeti neko nadomestilo, nagrado za to, da bi opravile te napore. Želim si, da bi v prihodnjih letih zavarovali še več kmetijskih zemljišč.

"Menim, da subvencije morajo ostati, je pa treba spremeniti način, kako jih razdeliti," pojasnjuje ministrica. Foto: Ana Kovač Kakšno je vaše mnenje glede subvencij v kmetijstvu? Bi jih ukinili? Kako se sicer lotite vprašanja pravične razdelitve subvencij med različne vrste kmetij?

Deloma smo se tega lotili že v aktualnih razpisnih pogojih. Trenutno se pripravljajo razpisi za konkretno kmetijsko mehanizacijo za majhne kmetije, ločeno od visokogorskih oziroma hribovskih. Ti kmetje so bistveno manj konkurenčni in s tovrstno pobudo smo jih želeli spodbuditi, da pridobijo mehanizacijo. Menim, da se je v preteklosti premalo naredilo na področju ciljnih razpisov. Subvencije so potrebne, da se spodbudijo določene panoge. Ko dosežemo učinek spodbude, bi se morale subvencije preusmeriti na drug resor in začeti zasledovati drugačen cilj. Tu smo še preveč rigidni, okrnjeni. Ne znamo še tako hitro manevrirati. Morda se je treba tudi vprašati, kolikšna je naša kapaciteta kmetijskih gospodarstev, ki se na primer ukvarjajo s sadjem? Je to 300 kmetij, je to tri tisoč kmetij? Kakšni so profili teh kmetij? In ko dosežemo ta cilj, teh subvencij ne izvajamo več.

Menim, da subvencije morajo ostati, je pa treba spremeniti način, kako jih razdeliti.

Kako ministrstvo zagotavlja varnost in kakovost hrane, ki prihaja s slovenskih kmetij? Napovedujete ostrejše pogoje za tiste, ki prodajajo sadje/zelenjavo ob cestah. Kakšni ukrepi so še predvideni?

Vedno znova poudarjam, da se odgovornost začne v živilskem obratu, se pravi pri nekom, ki proizvaja hrano z vsemi standardi, z vso birokracijo. Potrošnik od nas zahteva varno in kakovostno hrano, ki mu jo prodamo oziroma do njega pripeljemo na transparenten način. To je tista prva odgovornost.

Drugi del odgovornosti gre skozi sistem nadzora, rednih inšpekcijskih pregledov, skozi vzpostavljeni sistem uprave za varno hrano. Menim, da ta sistem deluje. Ko ugotovimo neskladnost, to pusti pečat nad sektorjem. Vendar je delež tovrstnih primerov relativno nizek. To pomeni, da naši pridelovalci držijo izredno visoke standarde, kar rada večkrat poudarim in pohvalim.

Uvajamo enega izmed ukrepov sledljivosti in transparentnosti na področju cestne prodaje. Pri obcestni prodaji je bila največja težava s tujimi podjetji. Tujci so prihajali in prodajali ob cesti, niso pa upoštevali našega sistema. Jasno smo zapisali pogoje: med drugim mora tisti, ki želi prodajati, pridobiti soglasje lastnika zemljišča in soglasje upravljavca ceste, kar je ponavadi država, kar gre ponovno v korist slovenskih pridelovalcev. Zdaj se je dogajalo, da inšpektor na terenu dejansko ni imel nobene moči, prodajalci so imeli dokumente, izvor pa ni bil jasen. Ta ukrep menim, da bo izredno dobro sprejet in se bo izkazal za učinkovitega.

To pomeni tudi več nadzora?

Absolutno. Žal mi je le, da bo zakon sprejet po koncu sezone, ampak to je najhitreje, kar smo lahko naredili.

Zdi se, da je zaupanje potrošnika v slovenskega kmeta nizko. Sploh, kadar odmevajo negativne zgodbe. Na kakšen način bi se to lahko spremenilo?

S kampanjami, videovsebinami, kjer smo postavili kmeta pridelovalca v različnih oblikah. Lotili smo se nekoliko drugačnega pristopa, tudi kar zadeva vse sheme kakovosti. Gre za manjše segmente, vendar na ta način ozaveščamo potrošnika.

Žal mi je, da se je izgubilo zaupanje zaradi afer. Vse nepravilnosti obsojam in se absolutno ne bi smele dogajati. Prehrana se dotakne vsakega državljana, zdi se mi izjemno intimna stvar posameznika, kamor ne smemo posegati. Želimo živeti zdravo, hkrati pa se bojimo za svoje zdravje, bojimo se, da se nam bo karkoli zgodilo.  

Na upravi za varno hrano so mi pojasnili, da smrtnih izidov zaradi zastrupitve s hrano nimamo. Iz tega izhaja, da imamo varno hrano. Iluzorno je misliti, da bo sistem v celoti brez napak. Skušamo pa ohranjati visok standard in mislim, da smo v tem zelo dobri.

Razlike v pokojninah med kmeti in drugimi poklici so lahko precejšnje. Na to sicer vpliva precej dejavnikov. Kakšne ukrepe načrtujete za izboljšanje pokojnin kmetov?

Status kmetov kot pridelovalcev in žena na kmetijah, ki so vključeni v kmečke pokojnine, je neurejen. Imamo zelo slabe evidence in tudi to pripomore k temu, da so pogoji za tiste, ki se na ta način upokojijo, zelo slabi. Pregledali smo podatke, ki jih imamo, vključili smo se v pripravo pokojninske reforme, intenzivno se pogovarjamo, kako urediti status za naprej.

Za nazaj to žal ni mogoče. Veliko je takih, ki niso vplačevali. Tu se pojavi vprašanje, ali niso želeli vplačevati ali niso imeli možnosti. Ta anomalija se nam je na žalost zgodila. Mogoče v tem trenutku beležimo nizek odstotek tistih, ki vplačujejo tovrstne prispevke, naj bi jih bilo okoli tri tisoč, vendar bi jih želeli statusno opolnomočiti, da dobimo večjo skupino in omogočiti boljše pogoje. Na tem področju moramo biti res odzivni, ker je problematika zelo boleča.

Ali slovenski kmet živi in dela pod enakimi pogoji kot kmetje v drugih evropskih državah?

Novice Delovanje javne službe kmetijskega svetovanja ostaja pod okriljem KGZS #video

Novice Ministrica Čalušić odgovorila na očitke #video

Novice Kmetijsko ministrstvo s svežnjem zakonov

Novice Ministrstvo brez soglasja občin ne bo uvedlo dajatve za lastnike psov