Četrtek,
14. 4. 2022,
22.16

Osveženo pred

2 leti, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,70

2

Natisni članek

Natisni članek

obletnica Titanik

Četrtek, 14. 4. 2022, 22.16

2 leti, 7 mesecev

110 let od brodoloma najslavnejše ladje na svetu

110 let od potopa Titanika: tragedijo preživela dva Slovenca – oče in hči #video

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2,70

2

Danes mineva natanko 110 let, odkar se je ob trčenju z ledeno goro na poti proti New Yorku potopila najslavnejša ladja na svetu Titanik. Na njej je bilo tudi najmanj pet slovenskih potnikov, dva od njih, Franc Karun in njegova hči Manca, sta nesrečo preživela.

S Titanikom je v boljši jutri potovalo najmanj pet Slovencev, dva od njih sta nesrečo preživela: Franc Karun (spodaj levo) in njegova hčerka Manca. Mančina snaha Ana Juvan pripoveduje, da je Manca deklica, ki na sliki stoji v sredini 1. vrste, uradni viri pa navajajo, da gre za deklico z modro pentljo v laseh v drugi vrsti. | Foto: Alenka Teran Košir S Titanikom je v boljši jutri potovalo najmanj pet Slovencev, dva od njih sta nesrečo preživela: Franc Karun (spodaj levo) in njegova hčerka Manca. Mančina snaha Ana Juvan pripoveduje, da je Manca deklica, ki na sliki stoji v sredini 1. vrste, uradni viri pa navajajo, da gre za deklico z modro pentljo v laseh v drugi vrsti. Foto: Alenka Teran Košir

Zgodba o Titaniku je bila opisana, analizirana in ovekovečena že neštetokrat, zato se jo bomo dotaknili le z nizom dejstev, več časa in prostora pa bomo namenili Slovencem, ki so se usodnega aprila 1912 znašli na največkrat omenjeni ladji na svetu.

Glavna dejstva o Titaniku:

  • Veličastna ladja Titanik (dolga 269 metrov, široka 28 metrov in visoka 53 metrov) je veljala za primer tehnološkega razvoja in napredka takratne družbe.
  • Največja ladja na svetu na svoji prvi plovbi ni bila polno zasedena, potniki so napolnili zgolj slabo polovico razpoložljivih prostorov.
  • Podatki o številu potnikov in osebja se razlikujejo. Po podatkih, zbranih na spletni strani wikipedia, naj bi bilo na krovu Titanika 885 članov osebja in 1.317 potnikov.
  • 15. aprila 1912 je Titanik na svoji krstni plovbi čez Atlantik trčil v ledeno goro in se potopil.
  • Na ladji je bilo samo 20 reševalnih čolnov.
  • Nesrečo je preživelo približno 700 potnikov, večina žensk in otrok.

Franc Karun z družino | Foto: Encyclopedia Titanic Franc Karun z družino Foto: Encyclopedia Titanic

Na Titaniku je bilo tudi najmanj pet slovenskih potnikov, od tega so štirje prihajali z območja Gorenjske:

  • Franc Karun in njegova štiriletna hčerka Manca iz Milj pri Kranju,
  • Frančev svak Janez Markun s Srednje Bele,
  • Janko Vovk z Jesenic in
  • Jakob Pašič iz Semiča.

Po podatkih, ki jih je zbral zgodovinar Ivan Smiljanić, se je vseh pet slovenskih potnikov na pot proti New Yorku in obljubljeni deželi odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton.

Odhod Titanika (10. april 1912)

Karunovo zaledje v ZDA

Za takrat 39-letnega Karuna to ni bilo prvo potovanje iz Evrope v ZDA. Že leta 1904 se je s trebuhom za kruhom prvič podal čez lužo. Najprej se je odpravil v Chicago, kjer je živela njegova sestra, in tam preživel leto dni, nato pa se je selil po več ameriških krajih.

Ker ni želel, da bi denar, ki ga je pošiljal svoji družini v Milje pri Kranju, pri sosedih zbujal zavist, se je odločil, da je bolje, da se vsa družina preseli v ZDA. To se je zgodilo leta 1907, le da so najmlajšo hčerko, takrat petmesečno Manco, pustili v varstvu pri Frančevi sestri na Visokem, saj naj bi bila za čezoceansko potovanje še premlada.

Karunovi so se ustalili v kraju Galesburg v ameriški zvezdni državi Illinois:

Karunovi so naprej živeli v Chicagu, nato pa so se ustalili v kraju Galesburg v ameriški zvezni državi Illinois. Franc je tam postal lastnik velike kuhinje, kjer naj bi po podatkih, ki jih je zbral Smiljanić, vsak dan jedlo okrog 100 obiskovalcev, drugi pa pravijo, da je bil hotelir, ki je vodil hotel za železničarske delavce.

Vrnitev po Manco in svaka

Kakorkoli, marca 1912 se je Franc Karun z ladjo La Provence vrnil po svojo najmlajšo hčer Manco in se skupaj z njo in svakom, 33-letnim Janezom Markunom (kovačem po poklicu, očetom petih otrok, najstarejši je imel v tistem času samo sedem let, v ZDA je želel za kratek čas, le toliko, da bi zaslužil dovolj za poplačilo dolgov), 8. aprila 1912 odpravil na pot proti ZDA.

Sporočilo Franca Karuna v časopisu Glas naroda, najstarejšemu listu slovenskih delavcev v ZDA. | Foto: Sporočilo Franca Karuna v časopisu Glas naroda, najstarejšemu listu slovenskih delavcev v ZDA. Še prej je za srečo romal na Brezje, je spomnil Smiljanić, na pot pa je vzel večjo količino hrane, tudi domače žganje, da bi ga lahko prodal ameriškim gostom. Domačim je menda naročil, naj prižgejo svečo, ki naj gori vse do njihovega prihoda v ZDA.

Nakup vozovnic v švicarskem Baslu

Trojica je z vlakom potovala do švicarskega Basla, kjer so kupili vozovnice za 3. razred na luksuzni ladji Titanik. Podatki o ceni vozovnic se razlikujejo. Gorenjski potniki naj bi odšteli okrog 800 do 920 evrov za posamezno vozovnico.

S Titanikom je potoval tudi 21-letni Janko Vovk z Jesenic. Nesreče ni preživel. Vir: Slovenski-ilustrovani-dnevnik. | Foto: S Titanikom je potoval tudi 21-letni Janko Vovk z Jesenic. Nesreče ni preživel. Vir: Slovenski-ilustrovani-dnevnik. S Titanikom je v boljši jutri potoval tudi 21-letni Janko Vovk z Jesenic. Vovk je bil samski, bil je delavec in aktiven član društva Sokol.

Z jeseniške železniške postaje se je odpravil na veliko soboto, 6. aprila 1912. Njegov cilj je bil doseči naselje St. Joseph v Minnesoti, kamor je tisti čas odhajalo veliko Gorenjcev.

Peti Slovenec na ladji pa je bil Jakob Pašič, prav tako star 21 let. Prihajal je iz vasi Štrekljevec blizu Semiča v Beli Krajini, namenjen pa je bil v naselje Aurora v Minnesoti, kjer se je že vzpostavila slovenska skupnost.

10. aprila 1912 se je Titanik odpravil na pot

Titanik je 10. aprila 1912 izplul iz angleške luke Southampton in se usmeril proti francoskemu pristanišču Cherbourg, kjer so se zvečer na ladjo vkrcali še potniki s celine. Ker je bila ladja prevelika, da bi pristala pri pomolih, so morali potnike do nje pripeljati z manjšimi ladjami.

Potovanje je za potnike minevalo udobno (spomnimo se filma Titanik), ljudje so plesali, pili, se zabavali. Veliko so kartali, razen v nedeljo, na gospodov dan.

14. april 2019: usodno srečanje z ledeno goro

Vse je šlo po načrtu do usodnega 14. aprila, ko je ladja ob 23.40 trčila ob ledeno goro, ta se je odtrgala od Grenlandije in se pomikala proti jugu.

Ledena gora, ob katero je 14. aprila 1912 trčil Titanik. Goro so prepoznali po rdeči barvi, ki se je odluščila z nesrečne ladje. | Foto: Wikipedia Ledena gora, ob katero je 14. aprila 1912 trčil Titanik. Goro so prepoznali po rdeči barvi, ki se je odluščila z nesrečne ladje. Foto: Wikipedia

Tragedijo sta preživela dva Slovenca

O usodi Slovencev obstaja več teorij, pravi Smiljanić, tako o načinu, kako so izvedeli za nesrečo, kot o zadnjih trenutkih, ki so jih preživeli na ladji. Najpomembnejše ob tem je, da sta potop preživela dva slovenska potnika, Franc in njegova hčerka Manca. Po nekaterih podatkih naj bi bil Franc celo zadnji moški, ki je zapustil ladjo.

Na Titaniku je bilo samo 20 rešilnih čolnov, Manca in Franc naj bi se vkrcala na čoln številka 15. | Foto: Wikipedia Na Titaniku je bilo samo 20 rešilnih čolnov, Manca in Franc naj bi se vkrcala na čoln številka 15. Foto: Wikipedia

Preživele potnike je rešila britanska ladja Carpathia, ki je iz New Yorka plula proti Reki. Njen kapitan, energični Arthur Rostron, znan pod vzdevkom Električna iskra, se je nemudoma odločil, da ladjo obrne in pobere potnike s Titanika. Za svoje dejanje je bil pozneje večkrat nagrajen.

Kapitan Carpathie Arthur Rostron o reševanju preživelih s Titanika:

V New Yorku jih pričaka 40 tisoč ljudi

Preživele potnike je v New Yorku pričakala ogromna množica ljudi, po nekaterih podatkih se jih je na pomolu zbralo okrog 40 tisoč. Uradniki so najprej dokumentirali njihove osebne podatke, nato pa so jih transportirali v bolnišnice na različne konce New Yorka. Karuna in Manco so oskrbeli v bolnišnici sv. Vincenta na Manhattnu, kot je raziskal Smiljanić.

Karunova so oskrbeli v bolnišnici sv. Vincenca na Manhattnu. | Foto: Karunova so oskrbeli v bolnišnici sv. Vincenca na Manhattnu.

V bolnišnici sta ostala dva dneva in pol. Karun je po besedah Smiljanića menda dejal, da oskrba ne bi mogla biti boljša, pa tudi Manca se je bolj kot nesreče spominjala obdobja, ki ga je preživela v bolnišnici. Tam naj bi prvič videla in jedla banane, dobila pa je toliko mleka, kolikor je želela.

22. aprila 1912 sta se Karunova končno srečala z družino

V newyorški bolnišnici so ju tudi oblekli, dali so jima 20 dolarjev oziroma danes 570 evrov gotovine in vozovnice za vlak do Galesburga. Tja sta prispela 22. aprila 1912 ob 22. uri, na postaji pa so ju pričakali presrečni družinski člani.

Življenjskih preizkušenj še ni bilo konec

Oba sta se še nekaj časa spopadala s psihičnimi travmami, Franca, ki so ga medtem začeli naslavljati z Gospod Titanik, pa je čakalo še več življenjskih preizkušenj.

Že leto zatem so eni od hčera, ki se je poškodovala med prižiganjem peči, morali presaditi del kože (darovalec je bil Franc), natanko na obletnico nesreče Titanika pa se je zrušil del Karunovega hotela, v katerem je bil tudi Franc, a je ob tem ostal nepoškodovan.

Vrnitev na Kranjsko

Karunovi so se avgusta 1913 vrnili na Kranjsko, po koncu 1. svetovne vojne pa so se trije od Karunovih otrok, ki so bili rojeni v ZDA in so bili tudi formalno ameriški državljani, odločili za vrnitev v domovino staršev.

Franc Karun je umrl 7. julija 1934.

Mančina zgodba še vedno živi

Njegova hči Manca, torej še zadnja Slovenka, ki je preživela potop Titanika, se je konec januarja 1935 poročila s Tonetom Juvanom iz Voklega. V zakonu se jima je rodil tudi sin Marjan, ki se je poročil z Ano (na spodnji fotografiji iz leta 2019).

Ana Juvan, snaha Mance Karun, poročene Juvan, zadnje Slovenke, ki je preživela potop Titanika med ogledovanje slike, na kateri je Mančina družina. | Foto: Alenka Teran Košir Ana Juvan, snaha Mance Karun, poročene Juvan, zadnje Slovenke, ki je preživela potop Titanika med ogledovanje slike, na kateri je Mančina družina. Foto: Alenka Teran Košir

Manca 1960. znova v ZDA, spet z ladjo

Kot nam je povedala, se je Manca o Titaniku najraje pogovarjala z enim od sinov pokojnega Markuna, najraje pa se je spominjala obdobja, ki ga je preživela v bolnišnici.

Povedala je še, da so Manco, tako kot vse preostale preživele potnike s Titanika, leta 1960 povabili na spominsko slovesnost ob obletnici nesreče. "Rečeno je bilo, da ji bodo plačali potovanje, a nazadnje iz plačila potnih stroškov ni bilo nič, zato so ji pri nakupu ladijske vozovnice na pomoč priskočili bratje in sestra in ji omogočili novo pot čez lužo."

Kot je ugotovil zgodovinar Smiljanić, je Manca med obiskom ZDA obiskala tudi sorodnike v Detroitu in Clevelandu, v tujini pa ostala pol leta. Novinarjem je povedala, da se je znova odločila za potovanje z ladjo, češ, da se boji letenja.

Valentinovo, avtomobili, trgovine in telefoni

Njen obisk ZDA je zbudil precejšnje zanimanje ameriških medijev. Smiljanić je odkril, da je dejala, da je v plovbi uživala in da ni bila prav nič zaskrbljena. Ko so jo novinarji vprašali, kaj se ji v ZDA zdi najbolj zanimivo, je navedla valentinovo, množico avtomobilov, lepe blagovnice in telefone.

Enega od zadnjih intervjujev je imela leta 1970, ko jo je na jeseniški tržnici obiskal legendarni novinar in voditelj Tomaž Terček. Tudi v tistem pogovoru za nacionalno televizijo se je spomnila predvsem bolnišnice v New Yorku in tamkajšnje oskrbe, precej manj pa nesreče.

Manca Karun Juvan, zadnja Slovenka, ki je preživela potop Titanika, je umrla leta 1971. Stara je bila 64 let. Vir: Gorenjski glas. | Foto: Manca Karun Juvan, zadnja Slovenka, ki je preživela potop Titanika, je umrla leta 1971. Stara je bila 64 let. Vir: Gorenjski glas.

Manca Juvan, rojena Karun, je umrla septembra 1971, stara je bila 64 let.

Pokopana je v družinskem grobu v Šenčurju.