Petek, 28. 10. 2022, 22.04
2 leti, 1 mesec
Lahko pri tej reki najdemo odgovor na veliko uganko človeštva?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,17
2
Po najnovejši jezikoslovni študiji je domovina praindoevropskega jezika ležala na območju reke Dneper. Vzhodno od nje se je razvil osnovni praindoevropski jezik, iz katerega se je pozneje v Anatoliji med drugim razvila hetitščina, ob reki in/ali zahodno od nje pa se je razvil jedrni praindoevropski jezik.
V zadnjih mesecih sta bili objavljeni kar dve zanimivi študiji o izvoru in pradomovini indoevropskih jezikov. Avgusta je bila objavljena zelo odmevna genetska študija, ki je pradomovino teh jezikov postavila na območje med Anatolijo in Kavkazom. Tej genetski študiji pa oporeka nedavna jezikoslovna študija, ki pradomovino indoevropskih jezikov (znova) postavlja na stepsko območje severno od Črnega morja.
Vprašanje, kje je bila pradomovina govorcev praindoevropskega jezika, je tema, ki že desetletja buri duhove med znanstveniki. Večino 20. stoletja, še zlasti od 50. let naprej, je prevladovala stepska teorija, po kateri je bila domovina praindoevropščine območje kaspijsko-črnomorskih step.
Anatolska teorija
Njena največja izzivalka je v 80. letih preteklega stoletja postala anatolska teorija, po kateri je praindoevropski jezik nastal na območju Anatolije (zahod današnje Turčije). Prvi govorci praindoevropščine naj bi bili zgodnji neolitski kmetje, ki so se pred okoli 9.000 leti začeli širiti proti zahodu in vzhodu, pri tem pa širili tudi kmetijstvo in indoevropske jezike.
Oporo tej teoriji je dajalo tudi dejstvo, da je hetitščina, to je eden od anatolskih indoevropskih jezikov, prvi zapisani indoevropski jezik. Zapisan je bil v drugem tisočletju pred našim štetjem.
Genetika potrdi stepsko teorijo
V preteklosti so o teorijah o indoevropski pradomovini razpravljali zlasti jezikoslovci in arheologi, v zadnjih letih pa imajo vse več besede tudi genetiki. Njihove raziskave starodavnega DNK so zamajale anatolsko teorijo in dale bolj prav stepski teoriji.
Tvit z zemljevidom, na katerem so vrisane smeri selitev zgodnjih neolitskih kmetov v letih pred našim štetjem. Zagovorniki anatolske teorije trdijo, da se je z zgodnjimi kmeti širila tudi praindoevropščina. To teorijo izpodbijajo tako jezikoslovne kot arheogenetske študije:
New version out of the #Neolithic #Dispersal map (vers. 2021.2). We have updated the western Mediterranean and also some dates in other regions. (#RGZM @orea_news @BarbaraHorejs) https://t.co/8aH2fqHiZM pic.twitter.com/imTa2l55AM
— Detlef Gronenborn (@DGronenborn) September 14, 2021
So pa DNK-raziskave tudi ugotovile, da so imeli stepski pastirji v vzhodnoevropskih stepah precej genetskega porekla, ki je značilen za genetsko populacijo kavkaških lovcev in nabiralcev.
Teorija o indoanatolski pradomovini v armenskem višavju
Zaradi tega so se celo pojavile jezikoslovne teorije, po kateri je praindoevropščina nastala v stepah severno od Kavkaza z mešanjem prauralščine (jezik, iz katerega so se razvili uralski oziroma ugro-finski jeziki) ali indouralščine ter kavkaških jezikov.
Letos avgusta pa je izšla genetska študija (eden njenih glavnih avtorjev je znani genetik Iosif Lazaridis), po kateri je domovina praindoevropskega jezika ležala na območju med Anatolijo in Kavkazom oziroma na območju armenskega višavja (armensko višavje ni samo območje današnje Armenije, ampak obsega velik del ozemlja med Anatolijo in Kavkazom, op. p.).
Praindoanatolščina
Tu je najprej nastal jezik, ki ga Lazaridisova študija, če je tako imenujemo (znanstvene genetske raziskave so namreč zelo skupinsko delo), imenuje indoanatoliščina oziroma praindoanatolščina.
Tvit z zemljevidom, na katerem je v skladu z ugotovitvami Lazaridisove študije vrisana domovina praindoanatolskega jezika med Anatolijo in Kavkazom ter domovina praindoevropskega jezika med Dneprom in Volgo. Letnice na zemljevidu ne predstavljajo čas priseljevanja, ampak obdobje, v katerem so živeli posamezniki, katerih DNK so preučili:
Our theory of Indo-Anatolian and Indo-European origins and dispersals taken from the figure included in the page summary of our article: pic.twitter.com/5sY9Uu0YPu
— Iosif Lazaridis (@iosif_lazaridis) August 25, 2022
Približno med letoma 5.000 in 3.000 pred našim štetjem naj bi govorci praindoanatoliščine, ki so bili del genetske populacije kavkaških lovcev in nabiralcev, odšli proti zahodu v Anatolijo in čez Kavkaz v črnomorsko-kaspijske stepe.
Praindoevropski jezik v kaspijsko-črnomorskih stepah
V Anatoliji so se iz praindoanatolščine razvili anatolski jeziki, kot so hetitščina, luvijščina, lidijščina, likijščina … Govorci praindoanatolščine, ki so odšli čez Kavkaz na stepsko območje, so se po Lazaridisovi študiji s tamkajšnjimi staroselskimi vzhodnoevropskimi lovci in nabiralci zlili v novo genetsko populacijo – populacijo vzhodnoevropskih stepskih pastirjev.
V kaspijsko-črnomorskih stepah se je po Lazaridisovi študiji iz praindoanatolščine razvila praindoevropščina. Glede razmerja med anatolskimi jeziki in preostalimi indoevropskimi jeziki so se že pred Lazaridisovo študijo kresala mnenja, ali so anatolski jeziki, kot je hetitščina, del indoevropskih jezikov, ali so zgolj sestrski jeziki, torej zelo sorodni.
Praindoevropsko govoreči stepski pastirji so se nato iz kaspijsko-črnomorskih step razširili po velikem delu Evrazije in pri tem širili praindoevropščino oziroma indoevropske jezike.
Nova študija o izvoru praindoevropščine
Oktobra letos pa je luč sveta zagledala še ena študija o izvoru praindoevropskega jezika, ki jo je napisal nizozemski jezikoslovec Guus Kroonen skupaj s sodelavci. Ta študija, ki predvsem temelji na jezikoslovnih raziskavah, a vključuje tudi arheološke in genetske ugotovitve (ne pa tudi ugotovitev Lazaridisove študije, verjetno zato, ker je bila Kroonenova študija napisana še pred njeno objavo, op. p.), zavrača tako anatolsko teorijo, po kateri je indoevropska pradomovina Anatolija, kot teorijo, po kateri se je praindoevropščina (oziroma praindoanatolščina, kot zgodnji stopnji praindoevropščine pravi Lazaridis) razvila na območju armenskega višavja.
Tvit s člankom Gusa Kroonena in njegovih sodelavcev:
Our "cereal killer" is finally out! https://t.co/39V9HSA6B2
— Guus Kroonen (@KroonenGuus) October 12, 2022
Kroonenova študija indoevropske jezike deli na osnovne oziroma bazične indoevropske jezike (basal Indo-European) in jedrne indoevropske jezike (core Indo-European). Prva skupina vključuje tudi anatolske jezike, druga pa ne. Kot smo že omenili, je v Lazaridisovi študiji osnovna praindoevropščina poimenovana praindoanatolščina, jedrna praindoevropščina pa praindoevropščina.
Zavračanje anatolske in armenske teorije
Po ugotovitvah Kroonena in sodelavcev so v osnovni stopnji praindoevropščine (stopnja, ki zajema tudi anatolske jezike) našli zelo malo izrazov, ki bi kazali na to, da so se govorci tega jezika ukvarjali s poljedelstvom.
Zato po Kroonenovi študiji iz jezikoslovnega vidika domovina praindoevropskega jezika ne moreta biti ne Anatolija ne armensko višavje. Na teh območjih se je namreč kmetijstvo oziroma poljedelstvo razvilo že zelo zgodaj. Kot sklepa Kroonen, bi zato morala imeti tudi najgloblja plast indoevropščine, ki jo je mogoče jezikovno rekonstruirati, že veliko izrazov za žitarice, gojenje žit in pridelavo žit.
Stepski pastirji med Donom in Volgo
Kroonen pa deloma tudi zavrača stepsko teorijo oziroma ponuja dopolnjeno različico te teorije. Po Kroonenovi študiji namreč jezikoslovno in arheološko gledano niti osnovna niti jedrna praindoevropščina nista mogla nastati v stepah severno od Kaspijskega morja, to je na območju med Volgo in Donom.
Z izvorom prvih govorcev praindoevropščine in domovine tega jezika se je ukvarjalo že več študij, med drugim tudi mednarodna genetska študija pod vodstvom danskih znanstvenikov, ki je bila objavljena lani spomladi. Po tej študiji so bili morda prvi govorci praindoevropščine, ki se je po domnevah jezikoslovcev govorila v obdobju med letoma 4.500 do 2.500 pred našim štetjem, srednjekamenodobni lovci in nabiralci ob srednjem Donu. Okostje pripadnika te populacije so našli v kraju Golubaja krinica v današnji Rusiji, nedaleč od ukrajinsko-ruske meje. Na fotografiji: reka Don v bližini kraja Liski, ki leži nekaj več kot 150 kilometrov severno od arheološkega najdišča Golubaja krinica.
Stepski pastirji, ki so živeli na tem območju in so bili nosilci kulture Jamna, se namreč po dozdajšnjih arheoloških in antropoloških podatkih niso ukvarjali s poljedelstvom.
Nastanek osnovne praindoevropščine med Dneprom in Donom?
Kot meni Kroonen, se je osnovna stopnja praindoevropščina razvila na območje današnje vzhodne Ukrajine (med rekama Dneper in Don), kjer je približno med letoma 4.500 in 3.500 pred našim štetjem obstajala kultura, poimenovana kultura Srednji Stog.
Na območju omenjene kulture, ki je povezana s kulturo Jamna oziroma s preseljevanjem nosilcev kulture Jamna proti zahodu, so namreč našli dokaze za gojenje žita. To pomeni, da so se nosilci omenjene bakrenodobne stepske kulture ukvarjali tudi s kmetijstvom, ne samo s pastirstvom oziroma živinorejo.
Odhod dela stepskih pastirjev v Anatolijo
A žitarice so imele kljub vsemu obrobno vlogo v prehrani bakrenodobnih stepskih skupin v kulturi Srednji Stog. To se po Kroonenovem mnenju ujema z osnovno praindoevropščino, ki ima zelo skopo poljedelsko izrazoslovje.
Tviti, v katerih jezikoslovec Alwin Kloekhorst z Univerze v Leidnu predstavi svoje zadržke do Lazaridisove študije:
My reaction in a Dutch newspaper (@nrcwetenschap) on the new @ScienceMagazine paper by @iosif_lazaridis et al. on the location of the Proto-Indo-Anatolian homeland. Despite the wealth of new genetic data, the conclusion of this paper doesn’t convince.https://t.co/uoMoB2MnPk
— Alwin Kloekhorst (@AlwinKloekhorst) August 25, 2022
Po Kroonenovi študiji je torej območje vzhodne Ukrajine domovina osnovne praindoevropščine. Del govorcev osnovne praindoevropščine se je torej s tega območja odselil v Anatolijo, kjer so se razvili anatolski jeziki, kot sta hetitščina in lidijščina.
Nastanek jedrne praindoevropščine
Selitev govorcev osnovne praindoevropščine iz step v Anatolijo oziroma proti Anatoliji se je morala zgoditi še pred letom 3.300 pred našim štetjem. Približno po tem letu se je po Kroonenovi študiji razvila jedrna praindoevropščina, in sicer na območju reke Dneper oziroma zahodno od nje (med Dneprom in Donavo).
Po letu 3.300 pred našim štetjem so se stepski pastirji, ki so se na območju med Dneprom in Donom že začeli malce ukvarjati s poljedelstvom, selili čez Dneper proti najbolj zahodnim delom evrazijske stepe.
Sobivanje neolitskih kmetov in stepskih pastirjev
Z zahoda pa so na to območje prihajali tudi kmetje oziroma poljedelci, ki so bili nosilci kukutensko-tripiljske kulture. Ta je obstajala med letoma 4.800 in 3.000 pred našim štetjem. Njeno jedro je bilo v današnji Moldaviji.
Tviti, v katerih je genetik Lazaridis predstavil svoje zadržke do ugotovitev Kroonenove študije:
A very interesting paper. I am not convinced that Proto-Indo-Anatolian was the language of hunter gatherers.
— Iosif Lazaridis (@iosif_lazaridis) October 15, 2022
It is not surprising that there is little agricultural vocabulary shared beeween Anatolian and core Indo-European lannguages 1/
https://t.co/ZSyNZvCT5y
Torej je na območju zahodno od Dnepra sledilo večstoletno sobivanje (tja do leta 2.600 pred našim štetjem) poznih tripiljskih kmetov in stepskih pastirjev. Prav tu se je po Kroonenovi študiji razvila jedrna praindoevropščina oziroma jedrni indoevropski jeziki.
Kmetijski besednjak v jedrnih indoevropskih jezikih
Jedrna praindoevropščina ima za razliko od osnovne praindoevropščine že veliko kmetijsko-poljedelskega besednjaka, kar pomeni, da so se govorci jedrne praindoevropščine že precej ukvarjali s poljedelstvom oziroma razvili mešano, pastirsko-poljedelsko ekonomijo.
Kroonenova študija tudi ugotavlja, da govorci praindoiranščine in še zlasti govorci toharščine niso tako radikalno prevzeli poljedelstva kot evropske veje jedrne praindoevropščine (italski, keltski, germanski, baltoslovanski jeziki …).
To naj bi nakazovalo, da sta bili območji, kjer sta se razvili toharščina in praindoiranščina, v razmerju do preostalih vej jedrne praindoevropščine kulturno in zemljepisno obrobni.
Šibke točke Kroonenove študije
Gledano z genetskega vidika ima Kroonenova študija nekaj šibkih točk, na katere je že opozoril Lazaridis. Najbolj šibka točka je dejstvo, da raziskave starodavnega DNK v Anatoliji pri Hetitih oziroma pri govorcih anatolskih jezikov niso odkrile stepskega genetskega porekla oziroma tistega dela stepskega genetskega porekla, ki je v genetski nabor stepskih pastirjev prišel od vzhodnoevropskih lovcev in nabiralcev.
Po DNK-raziskavah torej Hetiti niso mogli priti iz vzhodnoevropskih step oziroma se osnovna praindoevropščina ni mogla razviti pred letom 3.300 pred našim štetjem na stepskem območju med Dneprom in Donom, kot trdi Kroonenova študija.
Baltoslovani in poljedelstvo
Glede kmetijskega besednjaka v različnih indoevropskih jezikih in trditev Kroonenove študije, da sta imeli toharščina in praindoiranščina manj poljedelskih izrazov kot evropske veje indoevropskih jezikov, je zanimiva študija jezikoslovcev Tijmena Pronka in Saskie Pronk-Tiethoff (oba tako kot Kroonen prihajata z Univerze v Leidnu na Nizozemskem), po kateri prabaltoslovanščina ni imela veliko poljedelskega besednjaka.
Jezikoslovne raziskave ugotavljajo, da se govorci prabaltoslovanščine (to je predniški jezik tako baltskih kot slovanskih jezikov) niso preživljali s poljedelstvom, ampak predvsem z živinorejo in ribištvom, prav tako so tudi čebelarili. Nekateri jezikoslovci prabaltoslovanski jezik, ki se je verjetno govoril ob srednjem Dnepru, postavljajo v tretje in drugo tisočletje pred našim štetjem, drugi pa šele v prvo tisočletje pred našim štetjem.
To naj bi dokazovalo, da so bili govorci prabaltoslovanščine večinoma pastirji (živinorejci), ne pa še poljedelci. Šele v obdobju po razpadu prabaltoslovanščine so se predniki današnjih Baltov in Slovanov začeli bolj ukvarjati s poljedelstvom.
Besede, povezane s poljedelstvom, so namreč pri Baltih in Slovanih različnega izvora, kar pomeni, da so jih prevzeli oziroma začeli uporabljati šele po razpadu skupnega prabaltoslovanskega jezika.
Jezikoslovci in genetiki o Etruščanih
Velja še omeniti, da so ugotovitve jezikoslovcev, ki prihajajo z Univerze v Leidnu, velikokrat navzkriž z ugotovitvami genetikov. Tako je septembra lani skupina znanstvenikov na čelu z italijanskim arheogenetikom Cosimom Postho objavila študijo o izvoru Etruščanov, v kateri na podlagi svojih ugotovitev sklepajo, da Etruščani niso bili maloazijskega izvora, kot je trdil starogrški zgodovinar Herodot. Znanstveniki namreč v etruščanskem genetskem naboru niso našli DNK-ja prebivalcev Male Azije iz časa, ko naj bi tam živeli Etruščani.
Letos septembra pa je nizozemski jezikoslovec Alwin Kloekhorst objavil študijo, v kateri trdi, da so se Etruščani v današnjo Toskano priselili iz Male Azije oziroma iz severozahodne Anatolije v 12. stoletju pred našim štetjem. Neindoevropski pratirsenski jezik, iz katerega naj bi se razvila etruščanščina pa tudi retijščina v osrednjih Alpah in lemnijščina na grškem otoku Lemnos (vsi trije jeziki so že zdavnaj izumrli), naj bi se po Kloekhorstovi študiji govoril tudi v Troji.
Glavni viri za članek:
Guus Kroonen, Anthony Jakob, Axel I. Palmer, Paulus van Sluis, Andrew Wigma, Indo-European cereal terminology suggests a northwest pontic homeland for the core Indo-European languages (sl. Indoevropsko žitno izrazoslovje nakazuje, da je bila domovina jedrnih indoevropskih jezikov severozahodno od Črnega morja), oktober 2022. Vsi avtorji študije so jezikoslovci in prihajajo z Univerze v Leidnu.
Iosif Lazaridis, Songül Alpaslan-Roodenberg, David Reich in sodelavci (vse skupaj je sodelovalo 206 znanstvenikov), The genetic history of the Southern Arc: A bridge between West Asia and Europe (sl. Genetska zgodovina Južnega loka: most med Zahodno Azijo in Evropo), avgust 2022.
Southern Arc (Južni lok) je zemljepisna oznaka avtorjev študije za južno Evropo in zahodno Azijo.
Isti avtorji: A genetic probe into the ancient and medieval history of Southern Europe and West Asia (sl. Genetska preiskava antične in srednjeveške zgodovine južne Evrope in zahodne Azije), avgust 2022.
Tijmen Pronk, Balto-Slavic, v: The Indo-European language family: a phylogenetic-perspective, uredil Thomas Olander (sl. Baltoslovanščina, Indoevropska jezikovna družina: filogenetski vidik), september 2022.
Tijmen Pronk in Saskia Pronk-Tiethoff, Balto-Slavic agricultural terminology (sl. Baltoslovansko poljedelsko izrazoslovje), 2018.
Alwin Kloekhorst, Luwians, Lydians, Etruscans and Troy (sl. Luvijci, Lidijci, Etruščani in Troja), September 2022.
Morten E. Allentoft, Martin Sikora, Alba Refoyo-Martinez, Evan K. Irving-Pease, Anders Fischer, William Barrie, Andres Ingason in sodelavci, Population genomics of stone age Eurasia (sl. Populacijska genomika Evrazije v kameni dobi), maj 2022.
2