Nedelja, 14. 7. 2024, 15.54
4 mesece, 2 tedna
Presunilo ga je, ker je njegova mama spregovorila v ukrajinščini
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,46
Ukrajina je bila s svojo pokrajino, svojimi ljudmi in svojimi takratnimi značilnimi belimi hišami na nek mističen način vedno v mojih mislih in v mislih moje mame, je v svojih spominih zapisal znani jezikoslovec George Shevelov. Na fotograiji je slika značilne ukrajinske kmečke hiše iz 19. stoletja, ki jo je naslikal v Ukrajini rojeni ruski slikar Ilja Repin.
Ukrajinci so narod, ki je nekaj stoletij živel v senci večjega ruskega naroda. Iz njegove sence je začel počasi izstopati od 19. stoletja naprej. Veliko zaslug za razločevanja Ukrajincev od Rusov je imel v 20. stoletju tudi v Harkovu rojeni George Shevelov, eden od najbolj znanih jezikoslovcev na svetu.
"To, kar je Hruševski storil za ukrajinski jezik, sem jaz storil za ukrajinski jezik." To je misel, ki se pripisuje Georgeu Shevelovu (1908–2002). Mihajlo Hruševski (1866-1934) je zgodovinar, ki velja za največjega ukrajinskega zgodovinarja vseh časov. Njegova zasluga je, da je s svojim obsežnim zgodovinskim opusom prelomil rusocentrični pogled na ukrajinsko zgodovino in Ukrajincem dal lasten pogled na njihovo zgodovino.
Shevelova teorija o izvoru ukrajinskega jezika
Shevelov pa je znan po tem, da je s svojim glavnim delom o zgodovini ukrajinskega jezika leta 1979 predstavil prepričljive argumente, da se ukrajinščina ni razvila iz skupnega vzhodnoslovanskega jezika (imenovan tudi splošna ruščina), ampak iz slovanskih narečij, ki so se oblikovala neposredno iz splošne slovanščine (to je jezik, ki se je oblikoval po letu 600 iz praslovanščine, op. p.).
To pomeni, da ni nikoli obstajal enoten vzhodnoslovanski jezik (razvit iz splošne slovanščine), ki bi bil skupni jezik prednikov današnjih Rusov, Ukrajincev in Belorusov.
Rusificirani Nemec, ki je postal Ukrajinec
Zanimivo je, da Shevelov po rodu sploh ni bil Ukrajinec, ampak se je rodil kot Georgij Schneider (tudi Jurij Schneider ali Jurij Šnajder) v Harkovu očetu Vladimirju Schneiderju in mami Varvari Meder (Varvara je ruska različica imena Barbara). Starša sta bila ruska Nemca, rojena v uglednih moskovskih družinah.
Spominska soba, posvečena Georgeu Shevelovu (Juriju Ševeljovu po ukrajinsko), v Harkovu na vzhodu Ukrajine.
A oče ni bil samo zelo rusofilsko usmerjen, temveč je bil tudi zagovornik ruskega imperialnega nacionalizma. Svoj izvirni nemški priimek Schneider je leta 1916 z dovoljenjem carja Nikolaja II. celo porusil v Ševeljov.
Oče je bil ruski imperialni nacionalist
Ruščina je bil tudi sporazumevalni jezik v družini Schneider. Drugi sporazumevalni jezik je bila francoščina, prestižni jezik ruskih zgornjih družbenih slojev pred oktobrsko revolucijo. Oče je kot general ruske carske vojske umrl med prvo svetovno vojno leta 1918, ko je bil Shevelov še otrok.
Shevelov je vstopil v svet ukrajinščine šele v poznih najstniških letih po prvi svetovni vojni, in sicer zaradi svojega bratranca Anatolija Nosiva, ki je bil tudi zaročenec njegove sestre. Nosiv je bil navdušen bralec zgodovinskih knjig zgoraj omenjenega Hruševskega.
Spreobrnitev v ukrajinščino in ukrajinstvo
V pogovoru z bratrancem je mladi Shevelov hočeš nočeš priznal, da je ukrajinščina poseben jezik, a provokativno navrgel, da ni lep jezik, nakar mu je bratranec mirno odgovoril: "Jezik, ki ga govori na milijone ljudi, ne more biti nelep." Ta dogodek je za Shevelova postal prava spreobrnitev k ukrajinščini.
Shevelov je vedno poudarjal, da ni Ukrajinec po rodu, ampak je ukrajinstvo njegova osebna izbira. Shevelovu je na koncu v ukrajinstvo sledila tudi njegova mama, ki je začela govoriti ukrajinsko šele leta 1941. Shevelova je presunilo, da je mama, ko je umrla v ZDA, svoje zadnje besede sinu namenila v ukrajinščini.
Telurična moč ukrajinske zemlje
V svojem življenjepisu je zapisal, da je bila na nek mističen način Ukrajina s svojo pokrajino, svojimi ljudmi in svojimi (takrat) značilnimi ukrajinskimi belimi hišami vedno v njegovih in maminih mislih.
Shevelov je tudi zapisal, da naj bi Ukrajina s teluričnimi močmi svoje zemlje (telurično v smislu posebne energije, ki naj bi jo oddajala zemlja) rojevala ukrajinstvo tudi v najbolj temačnih obdobjih.
Svetovno znan ukrajinsko-ameriški jezikoslovec
Shevelov je bila leta 1934 v Sovjetski zvezi soavtor slovnice ukrajinskega jezika. Leta 1944 je iz Ukrajine pred Rdečo armado z mamo pobegnil najprej na Poljsko. Pot ju je nato vodila na Slovaško, v Avstrijo in na koncu v Nemčijo.
Iz Nemčije se je leta 1952 skupaj z mamo preselil v ZDA. Tam je postal ugleden profesor na Univerzi Columbia v New Yorku in svetovno znan. Tudi zato se v svetovnem jezikoslovju uporablja v angleščino prečrkovana oblika njegovega priimka – Shevelov. Ukrajinci ga poznajo kot Jurija Ševeljova.
Ukrajinci in ukrajinščina sta v senco ruščine prišla šele po vključitvi ukrajinskega ozemlja v carsko Rusijo od konca 17. stoletja naprej. Močno v senci Rusov so bili tudi zato, ker so Ukrajinci vse do 19. stoletja zase uporabljali narodno ime Rusini, medtem ko so ime Moskali, tj. Moskovčani, uporabljali za današnje Ruse.
Podobno je bilo v Evropi. Leta 1560 je na primer v Ljubljani živeči Zagrebčan Pavel Skalič v polemiki s Primožem Trubarjem ločil med dvema različnima jezikoma, ruskim (danes bi rekli ukrajinskim) in moskovskim oziroma moskovitskim jezikom (danes bi rekli ruskim). Ko pa je konec 18. stoletja nemški jezikoslovec August Ludwig von Schlözer, ki je živel in ustvarjal tudi v carski Rusiji, sestavljal seznam slovanskih jezikov, med devetimi slovanskimi jeziki ni bilo (več) ukrajinščine, ampak samo ruščina. Bila pa je na seznamu slovenščina (v nemščini windisch).
Tudi Ukrajinci so iz različnih razlogov, zlasti v mestih, opuščali ukrajinščino in prevzemali ruščino. Primer dvojezičnega prebivalca Ukrajine je bil v prvi polovici 19. stoletja Mikola Hoholj, pripadnik levobrežnega kozaškega plemstva, ki je bolj znan v ruski obliki svojega imena in priimka – Nikolaj Gogolj.
