Petek, 20. 2. 2015, 18.00
9 mesecev, 2 tedna
Matic Osovnikar: Pritoževati se, da je v športu premalo denarja, je danes celo nesramno
Čas 10,13, ki ga je v teku na 100 metrov dosegel leta 2007, ko se je kot prvi belec po več kot dveh desetletjih prebil v finale svetovnega prvenstva najbolj prestižne atletske discipline, se danes zdi nedosegljiv za vsakega slovenskega atleta. O tem, kdaj, če sploh, bo njegov mejnik premaknjen, se z danes 35-letnim slovenskim rekorderjem, ki je bil leta 2006 bronast na evropskem prvenstvu in so ga istega leta izbrali za najboljšega slovenskega športnika, tokrat nismo pogovarjali. Beseda je tekla o marsičem drugem. Seveda tudi o tem, kako se je znašel od leta 2012, ko je šprinterske čevlje za vedno postavil v kot in se odločil, da bo življenje posvetil temu, za kar se je šolal v vseh letih, ko je hkrati navduševal na atletskih stezah. Poklicu zobozdravnika. "Ni bilo tako lahko, kot sem si mislil, da bo," je priznal Škofjeločan, medtem je postal ponosni očka, ki zdaj ure preživlja v zobni ordinaciji in v tem uživa.
Tri leta so skoraj že minila, odkar ste se poslovili od atletike. Kako velika je praznina, ki je nastala, ko ste odšli? V prvih mesecih je bil zame res šok. Popolna sprememba življenja. Najprej je bilo težko, zdaj je vse skupaj že za mano. Atletiko danes dojemam kot poglavje, ki je končano. Zdaj razmišljam predvsem o poklicu zobozdravnika in družini, na atletiko in šport gledam le še kot navijač.
So se v vaši glavi od takrat, ko ste se odločili, da je dovolj, porajali kakšni pomisleki? Iskreno povedano, v prvem letu sem jih imel. Nekajkrat me je prijelo, da bi se vrnil. Ne kot profesionalec, razmišljal sem predvsem, kako bi našel način, da bi v atletiki kljub vsemu ostal. Zdaj povsem razumem nekatere športnike, ki so se poslovili, pa se potem vrnili. Včasih sem se vedno vpraševal, zakaj so si premislili, zdaj mi je jasno. Toda sčasoma me je tudi to minilo. Verjetno sem na koncu vseeno dojel, da vrnitev ni realna. Da bo treba obrniti nov list v življenju. Vzel sem v zakup, da adrenalina, ki sem ga doživljal v atletiki, ne bo več. Moral sem ga začeti iskati drugje.
V atletiki vas v kakršnikoli drugi obliki ni več? Ne, razen občasne rekreacije z atletiko nisem povezan. Z Atletske zveze Slovenije so me vabili, da bi sodelovali, a sem se prijazno zahvalil za priložnost. Trenutno ne vidim možnosti, da bi lahko bil koristen v kakršnikoli vlogi. Sam sem tak, da se vsaki stvari posvetim stoodstotno, zato se mi trenutno kaj takega zdi nemogoče. V zobozdravstvu imam preveč dela. Morda kdaj pozneje.
Kateri so največji plusi ob dejstvu, da atletike ni več v vašem življenju? Predvsem to, da imam zdaj lahko povsem drugačen življenjski slog. Prej sem 24 ur na dan razmišljal le o tem, kako bi bil čim boljši, in temu podrejal vse življenje. Zdaj imam čas tudi za druge hobije, s katerimi se prej nisem mogel ukvarjati. Kupil sem si gorsko kolo in začel kolesariti po bolj zahtevnih naravnih poteh. Ukvarjati sem se začel z wind surfingom, ki mi je bil vedno zanimiv. Pozimi lahko tudi smučam, tečem na smučeh. Prej tega nisem počel.
Kaj pa so stvari, ki jih zdaj, ko niste več atlet, najbolj pogrešate? Predvsem adrenalin velikih tekem, tega res pogrešam, a vedno manj. Prvo poletje pa je bilo noro. Res težko mi je bilo spremljati tekme in karkoli v povezavi z njimi, saj sem bil navajen, da sem bil vedno zraven. Zdaj sem se že navadil in je lažje.
Pogrešam tudi trening. Čeprav sem kdaj zaradi napornih treningov komajda vstal, je bil občutek po tem, ko sem videl, da sem napredoval, vedno zelo dober. Velik plus je bilo seveda tudi dejstvo, da sem bil vedno odlično fizično pripravljen.
Ko sem nehal trenirati in tekmovati, sem izgubil ogromno mišične mase. Prej sem imel okoli 80 kilogramov, včasih tudi več, zdaj jih imam le 70. Vsi si seveda želimo videti dobro.
Kaj vam je, poleg medalj, uspehov in ostalega, kar pride z njimi, dala atletika? Če pogledam nazaj, sem bil v osnovni šoli in na začetku srednje precej nesamozavesten in sramežljiv. Pozneje sem se spremenil. Vrhunski šport ti dodobra izpili osebnost. Ne nazadnje moraš biti zelo samozavesten, če želiš biti v športu uspešen.
Ko slediš ciljem in ti uspe, dobiš potrditev in postaneš bolj samozavesten. Vedno si na očeh javnosti, nastopaš v medijih, pred polnimi štadioni. Zaradi vsega skupaj sem se v marsičem spremenil na bolje.
Potem so tu še vsi lepi spomini, ki mi jih je prinesla atletika. Ravno pretekli konec tedna sem po dolgem času obrisal prah z najpomembnejših medalj, ki jih imam doma v vitrini. Ko sem jih prijel v roke, so na dan prišli raznorazni spomini. Počutil sem se res dobro.
Z atletiko sem spoznal veliko zanimivih ljudi, videl veliko sveta. Vsepovsod sem doživel ogromno izkušenj. Vsak človek ima svojo življenjsko zgodbo. Meni se moja zdi res polna. Star sem 35 let in sem že veliko doživel.
Če kje, potem je bila vaša samozavest vidna ob nastopih na največjih na največjih tekmovanjih. Ko je bilo najbolj pomembno, ste bili najboljši. Lastnost, ki za Slovence ni značilna. Kako ste jo zgradili? Morda bo kak športni psiholog užaljen, a sam sem prepričan, da manj kot o vsem skupaj razmišljaš, bolje je. Je pa dejstvo, da pritisk čuti vsak in se ga vsak loti na svoj način. Meni je uspevalo ostati miren. Osredotočen sem bil na to, kar sem moral narediti. Kake formule za uspeh ni.
Ko v zadnjih letih spremljam šprinterje s Karibskega otočja, ki navdušujejo, se mi zdi, da njim to najbolje uspeva. Pridejo na tekmo maksimalno pripravljeni in tam opravijo vse, kar morajo. Marsikdo pravi, da je v šprintu najbolje teči tako, kot teče kura, ko ji odrežejo glavo. To je najbolj avtomatičen šprint od vseh. Vsaka misel, ki pride v glavo, te lahko ovira. Tako sem tekel tudi jaz.
Ni pa bilo vedno tako, seveda. Vsega se naučiš. Skozi leta sem spoznaval samega sebe in ugotovil, kaj je najbolje. Sam sem s psihologom kratek čas sodeloval le po letu 2007, ko sem imel občutek, da sem v treningu vse izpilil do potankosti in ni bilo rezerv. Poskusil sem, da bi ugotovil, ali mi lahko sodelovanje z njim prinese kakšno korist, a sem hitro ocenil, da mi ne more. Vsak ima svoj značaj. Spoznati moraš samega sebe in biti samozavesten.
Samozavest v Sloveniji pogosto označijo kot aroganco. Da, mi se pogosto bojimo preveč izpostavljati. Ne smemo imeti previsokih želja in kazati samozavesti, saj nas hitro tipizirajo, kar je povsem zgrešeno za katerikoli narod in kateregakoli posameznika. Vsak mora iz svojega življenja potegniti največ, kar lahko. Nič ni narobe, če imaš visoke želje in poskušaš za dosego cilja narediti vse.
Je samozavest težava slovenskega športnika? Ne, meni se ne zdi. Imamo veliko dobrih športnikov. Vsi, ki so v svetovnem vrhu, so še kako samozavestni. Bolj kot to je težava Slovenije, da imamo na eni strani veliko športov, s katerimi se ukvarjamo, na drugi strani pa zelo majhno bazo otrok, iz katere lahko črpamo. Medtem ko si drugje lahko privoščijo marsikaj, je pri nas škoda vsakega nadarjenega športnika, ki ga izgubimo.
Podpora države in okolice je vse manjša in prav gotovo velika težava slovenskega športa. Mislite, da bo v prihodnosti še večja? V zadnjih petih, desetih letih se je svet spremenil. Zdaj je veliko ljudi na robu preživetja, zato se včasih zdi, da je, ko se kdo pritožuje, da je v športu premalo denarja, to celo nesramno. Šport je pač nekaj dodatnega in zagotovo ni ključna stvar družbe.
Je pa jasno, da je denarja premalo. Težko je delati v športu, če ni dovolj denarja. Sploh v športih, v katerih je treba za uspeh trdo delati vseh 24 ur na dan. Pa v to niso vključeni samo športniki, tudi trenerji in preostali za svoje delo niso plačani tako, kot bi morali biti.
Problematična je seveda tudi infrastruktura. Če pogledam samo atletski štadion in dvorano v Ljubljani, ki nista bila prenovljena že od leta 1997, ko je bilo tukaj mladinsko evropsko prvenstvo. Ni težava samo v tem, da nekaterih stvari ne moreš delati, ker za njih nimaš možnosti. Problematično je tudi dejstvo, da slaba steza in naprave poskrbijo za poškodbe.
Pogoji so slabi, a ne verjamem, da se bo kaj izboljšalo. Nima smisla imeti iluzij, da bo v prihodnosti kaj bolje. Moraš se sprijazniti, da prihajaš iz Slovenije. Ni dobro, a se vseeno je mogoče uspeti. Če imaš željo in okoli sebe nabereš prave ljudi, je mogoče marsikaj narediti. Sploh me ne skrbi, da tudi v prihodnosti ne bomo imeli odličnih športnikov, ki nas bodo razveseljevali.
V nogometu, košarki in še nekaterih športih je denarja ogromno, v atletiki, plavanju in drugje pa zelo malo. Nekje moraš biti med najboljšimi na svetu, da zaslužiš, drugje si lahko že povprečen. V svetovnem merilu, seveda. Ste se s tem kdaj obremenjevali? Včasih se je tudi meni zdelo, da od rezultatov, ki sem jih dosegal, nisem imel dovolj, a tako pač je. Kapital usmerja vse. Kar je zanimivo, tam je denar. V športe, ki so za širšo javnost bolj zanimivi, bodo podjetja vlagala. V vsakem podjetju se trženjsko odločajo, kam bodo vlagali denar. Ne nazadnje tistega, ki je zadolžen za ta vprašanja, nadrejeni verjetno vpraša, zakaj je denar vložil prav tja. Podjetja vlagajo tja, kjer se naložba obrestuje. Zato nima smisla jokati.
Je pa res, da bi morala včasih podjetja, ne samo država, čutiti malo več družbene odgovornosti. Ne bi smela vlagati denarja samo tja, kjer je dobiček. Vsako podjetje mora poskrbeti za kakovost življenja tam, kjer deluje. Vlagati mora v okolje, kjer deluje. Podjetja imajo na stotine, tudi na tisoče zaposlenih, ki imajo otroke. Njihovi vodilni ljudje bi se morali vprašati, v kakšnem okolju in kako bodo odraščali ti otroci. Temeljni športi, kot je atletika, bi morali imeti več podpore gospodarstva in države.
Vse več slovenskih podjetij prehaja v roke tujcev. Ti bodo čutili še manj družbene odgovornosti. V prihodnosti bo verjetno samo še slabše … Da, seveda, saj je to povsem logično. O tem lahko debatirava ure in ure, a dejstvo je, da pri takšnih spreminjanjih lastništev največ minusov pride predvsem na tem področju, ampak tako pač je. Svet se spreminja. Zato je najbolje, da vsak zase sproti ugotavlja, kako se najbolje znajti. Vedno več našega gospodarstva bo v lasti tujcev, ki bodo gledali samo nase oziroma na dobiček. Vedno bolj kruto.
Danes ste me vprašali, ali sem zadovoljen s tem, koliko denarja sem dobil v atletiki. Čez deset let boste atleta morda vprašali, ali je nezadovoljen, ker je treniral in bil uspešen, pa od atletike ni imel prav nič. Športi, ki niso povsem pri vrhu po zanimivosti, se bodo vse težje razvijali. To je velika težava.
Atletika je v svetu položaj, ki ga je imela, prav gotovo izgubila z vsemi dopinškimi škandali, ki so se zvrstili v zadnjem desetletju ali več. Se bo sploh še kdaj pobrala? Žal bodo nedovoljena poživila v atletiki, ki je šport, v katerem glavno vlogo igra fizika, vedno prisotna. Doping je stvar, ki bo atletiki vedno delala ogromno škodo. Lepo je poslušati ljudi, ki so na položajih, kako govorijo, da bodo zajezili to rak rano in poskrbeli, da bodo atletiko očistili, ampak, realno gledano, bo doping vedno prisoten.
Mi je pa pri srcu težko, ker se v debati o šprintu, če se osredotočim samo nanj, pogovor vedno začne in konča pri dopingu. Če ne gre za kakšen konstruktiven pogovor, če sodeluješ v kaki gostilniški debati, se vedno najdejo dva, trije, ki trdijo, da so vsi na prepovedanih poživilih. Takšni tudi za Usaina Bolta trdijo, da ga bodo čez deset let, če že ne prej, dobili.
Saj ravno to, da številne kršitelje očrnijo leta, tudi desetletja pozneje, na atletiko in ves šport meče največjo senco. V osemdesetih, na začetku devetdesetih let preteklega stoletja so ljudje na položajih očitno prikrivali, kaj se je dogajalo, ali pa testiranja niso bila dobro razvita in organizirana. V zadnjih 15 letih so na dan prišli raznorazni primeri, ki skrbijo za dvojni učinek. Meni je zaradi tega hudo.
Sam na stvar gledam drugače. Še zdaj se dogaja, da marsikoga, ki je tekmoval tudi z mano, razkrinkajo, a večina tekmovalcev, ki so na vrhu, tja še vedno pride na pošten način. Izgubljam energijo, ko moram prepričevati ljudi, da ni vse tako črno, in zagovarjati atlete, ki so na vrhu zdaj. Naj se ljudje ne obremenjujejo z dopingom, naj raje uživajo v teku Bolta in preostalih.
Vsak pozitiven test je v očeh javnosti zagotovo vrgel temno luč na vsakega atleta, tudi vas. Kako ste sami sprejeli zagotovo največji tovrstni škandal pri nas, ko so zlorabo nedovoljenih poživil dokazali Jolandi Čeplak, do usodnega leta 2007 zlati deklici slovenske atletike? Z Jolando smo se vseskozi družili in skupaj nastopali. Teden pred tem sva še tekmovala skupaj, naslednji konec tedna je ni bilo več zraven, saj je bila suspendirana. Takrat se počutiš zelo čudno, kot da bi nekoga, ki ti je bil blizu, preprosto odrezali. Tega, zakaj je to počela, niti nisem poskušal razumeti. Vsak je odgovoren za svoja dejanja.
Da bi se pa zato, ker je šlo za mojo prijateljico, prepričeval, da je nedolžna, še zdaleč ne. Ogromno teh testov sem prestal – ko sem bil najboljši, sem bil nenapovedano testiran tudi dvakrat na teden – pa tudi toliko vem o medicini in biokemiji, da ne dvomim o njihovi verodostojnosti. Res zelo redko se zgodi, da bi bilo z njimi kaj narobe.
Skoraj vsak športnik, ki ga dobijo, se namreč izgovarja, da procedure niso bile verodostojne, a če so koga dobili, je v mojih očeh zelo slab človek. Rezultati vsakega, ki so ga ujeli, da je goljufal, zame niso vredni prav nič. Razvrednoteni so.
Marsikateri športnik je bil na vrhu, pa je potem padel na dno, Jolanda je lep primer. Vam je uspelo, da ste vsa leta svoje atletske poti ohranili status odličnega športnika, ki je hkrati uspešen v šoli. Vsekakor primer za zgled. Ste v vseh teh letih čutili pritisk podobe, ki so si jo ljudje ustvarili o vas? Ne, vedno sem se vedel spontano in bil to, kar sem. Tudi ob medijski pozornosti, ki sem je bil deležen, sem se dobro počutil in sem jo jemal kot del športa. Nikoli nisem razmišljal, kako se moram vesti, preprosto sem užival.
Tudi o tem, kaj se bo zgodilo, če bom šel kdaj ven in moja fotografija pristane v medijih, nisem razmišljal, saj nisem ničesar skrival. V Sloveniji je sploh zanimivo. Ta naš rumeni tisk, ki objavi vsako malenkost, da sploh lahko zapolni svoj prostor. Tudi o meni so objavljali stvari, ki se meni osebno sploh niso zdele omembe vredne, kaj šele kaj drugega. Ob vseh teh objavah sem se vedno zabaval. Da bi se pa ukvarjal s tem, kako bom videti, to pa ne. Nikoli nisem imel nobene fobije pred tem, da te lahko mediji psihološko uničijo.
Dobro, zdaj se vam s tem ni treba več ubadati. Kako zahteven je bil skok z atletskih stez v zobozdravstveno ordinacijo? Najprej je bilo kar zahtevno, saj gre za specifičen poklic, pri katerem moraš biti vseskozi v stiku s teorijo in prakso. Nekaj prakse sem v obdobju atletske kariere sicer imel, a ne dovolj. Ko sem končal športno kariero in prišel v ordinacijo, sem imel zato kar nekaj težav. Bilo je veliko stvari, ki jih nisem obvladal.
Veliko stvari sem se moral naučiti, hkrati pa sem povsem spremenil življenjski slog, zato je bil na začetku kar šok. Pogosto sem bil nezadovoljen, nekajkrat sem se tudi vprašal, ali je to sploh zame, a tega nisem razlagal ljudem okoli sebe. Pozneje je postajalo bolje, stvari sem vse bolj obvladal, zdaj pa je vse skupaj mimo. V tem poklicu uživam.
Kako svojo prepoznavnost občutite ob delu s pacienti? Večina pacientov je iz Škofje Loke, tako da našo družino že dobro poznajo, a sem in tja pridejo tudi novi. Ko ugotovijo, kdo bo delal z njimi, jim to popestri obisk pri zobozdravniku, ki za večino ljudi ni ravno prijetno opravilo.
Ravno zadnjič je bil pri nas neki gospod in je bil navdušen, ko me je prepoznal. Rekel je, da je zelo vesel. Jaz sem se ob tem počutil dobro, on pa verjetno tudi, če je že tako rekel. Večinoma gre za prijetne trenutke, me je bilo pa na začetku tudi malo strah. Bal sem se, da si bo rekel, kaj bo ta šaril po mojih ustih, ko pa je zadnja leta le tekel, a strah je bil odveč. Verjetno je bil prisoten tudi zato, ker nisem bil prepričan o sebi.
Poskušate svojo prepoznavnost tudi unovčiti? Smo samoplačniška ordinacija, zato smo odvisni sami od sebe. Seveda poskušamo izkoristiti tudi dejstvo, da sem prepoznaven obraz. Ali to kaj prinese, pa ne vem.
Kako Slovenci skrbimo za zobno higieno? Vemo, kam spadamo. Smo država, ki spada v razviti svet. Pri nas lahko vsak, ki si tega želi, dobro poskrbi za svoje zobe. Mi poskušamo svoje paciente vedno spodbuditi k temu, ampak s higieno je vedno težava. Tudi jaz, pa sem zobozdravnik, sem kdaj len in si zob ne očistim tako, kot bi si jih moral. Takšni pač smo ljudje.
Me pa najbolj veseli, ko pri katerem izmed pacientov vidim napredek. Pacienti si verjetno niti ne predstavljajo, koliko dobrega so si naredili s tem. Konec koncev bodo zaradi tega tudi manjkrat pri zobozdravniku in bodo imeli zaradi tega manj stroškov.
Še nasvet za naše bralce ob koncu pogovora. Kako naj skrbijo za svojo ustno higieno? Pomembno je, da si zobe umivajo redno in natančno. S krtačko naj vsako zobno ploskev podrgnejo vsaj od petkrat do desetkrat. Potem morajo poskrbeti tudi za medzobne prostore, saj tja krtačka ne seže. Pri tem naj si pomagajo z zobnimi nitkami in medzobnimi krtačkami. Teoretično bi si morali si morali zobe umivati po vsaki jedi, a v življenjskem ritmu, kot ga poznamo danes, je to težko. Je pa dobro, če si zobe umivamo vsaj dvakrat na dan. Pomembno je tudi redno obiskovanje zobozdravnika. Vsaj enkrat na leto.