Sobotni intervju
Petek, 28. 2. 2025, 22.45
4 ure, 21 minut
Sobotni intervju: Benjamin Savšek
Benjamin Savšek spregovoril tudi o tragični izgubi očeta #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Benjamin Savšek nima lahkega obdobja za seboj.
"Bilo je težko, to je velika izguba in za njim bo ostala velika praznina," se je svojega preminulega očeta spomnil Benjamin Savšek, eden najuspešnejših slovenskih športnikov in kanuist na divji vodi. Oče je bil njegov velik navijač in najbolj zaslužen, da se je sploh usedel v čoln. Ni mu lahko, gleda naprej in čuti, da mora nadaljevati tradicijo, tako da je v ta šport vključil tudi svoja otroka. Kaj pa nesrečna olimpijska tekma, jo je že pozabil?
Benjamin Savšek je dan pred našim pogovorom prišel s priprav v Združenih arabskih emiratih in se brez težav odzval našemu vabilu. Takšen, kot smo Benija vedno vajeni, preprost in ustrežljiv. Po drugi strani pa je velik športnik, ki se v čolnu spremeni v pravega bojevnika in dosega izjemne uspehe. Praktično ne mine sezona, ko v svojo vitrino ne bi postavil pomembne lovorike. Dovolj pove že dejstvo, da je olimpijski prvak, dvakratni svetovni prvak in kar štirikratni evropski prvak.
Za 37-letnim Ljubljančanom je vse prej kot lahko obdobje. Decembra je nenadno izgubil svojega največjega navijača, očeta Matjaža. Ta je bil najbolj zaslužen, da se je Benjamin sploh usedel v čoln. Zdelo se mu je prav, da v tem intervjuju nekaj besed nameni tudi svojemu pokojnemu očetu. Danes na nekatere stvari v življenju gleda drugače …
Še vedno je v njegovem glasu čutiti nekaj grenkobe po nesrečni olimpijski tekmi v Parizu, ko mu je po mnenju mnogih sodnica po krivici odščipnila bronasto medaljo. Še danes nerad razmišlja o tej tekmi in še danes trdi, da ni namerno odrinil vrat, a je vesel, da je vse skupaj za njim in da lahko stremi k novim ciljem.
Se je pa naš sogovornik odločil še za en velik korak v svoji karieri. Po 15 letih je zamenjal svoj zmagovalni model čolna, kar je v divjevodaškem športu velika sprememba. Se je pravilno odločil?
Benjamin Savšek se je ravnokar vrnil s priprav, a prav nič ne počiva.
Ravnokar ste se vrnili s priprav v Al Ainu, v Združenih arabskih emiratih. To je nekako postala kar vaša stalnica zimskih priprav, kajne? Zakaj?
Da, v bistvu je to v zadnjih letih res postala moja glavna destinacija za priprave. Ustreza mi, ker je razmeroma blizu in ni velike časovne razlike, kot na primer Avstralija ali druge bolj oddaljene destinacije. Tam imam vse, kar potrebujem, divjo vodo, vrhunsko progo in sodobno nastanitev tik ob progi, kar pomeni, da se med treningi ni treba preveč voziti z avtom. Tako lahko več časa namenim regeneraciji takoj po treningu. Tudi fitnes center je v neposredni bližini, tako da imam res dobre pogoje za priprave čez zimo in dobro formo za naslednjo tekmovalno sezono.
Danes ga že preostale ekipe prosijo, če se jim pridruži na treningih.
Vseeno nekoliko v oči bode v dejstvo, da ste odšli tja sami. No, ne povsem sami, ampak po navadi je v vaši družbi Peter Kauzer in še kdo drug … Kauzer je na primer šel na priprave na otok Reunion. Je to predaleč za vas, ali so v Al Ainu za vas boljši pogoji.
Proga na Reunionu mi morda ne ustreza tako kot ta v Emiratih, saj se mi zdi, da je premalo divja. Je pa prednost, da vsako leto tam poteka ena izmed tekem, kar omogoča, da se lahko primerjaš s preostalimi tekmovalci.
V Al Ainu sicer prav tako prihajajo mednarodne ekipe na treninge, saj so pogoji res odlični in tudi meni proga najbolj ustreza. Tam se počutim najbolje. Morda je ena od prednosti, ko potujem sam, da se lahko lažje uskladim z drugimi tekmovalci, vključim v njihove treninge in treniram s tujimi športniki. Na podlagi tega sem bolj fleksibilen, kot če bi potovala celotna ekipa, saj bi se težje prilagajal.
Že kar nekaj časa ste v samem svetovnem vrhu. Verjetno vas že prosijo, da se ekipam pridružite na treningu?
Da, točno to. Zdi se mi, da so kar veseli, da lahko skupaj opravimo trening. Sicer tudi meni koristi, da kakšen trening naredimo skupaj.
Ste bili tudi brez svojega trenerja?
V bistvu imava s trenerjem Jožetom Vidmarjem tak sistem, da mi on pripravlja program. Dvakrat na teden sva v stikih, on mi pošilja program, kaj naj delam, jaz pa mu pošiljam videoposnetke, da lahko pogleda in kakšno stvar pokomentira, če meni, da bi lahko kaj izboljšal. Sicer se mi zdi, da sem že dovolj izkušen in dobro vem, kaj moram narediti. Torej nabirati kilometre in izboljšati kondicijo. S trenerjem sva torej redno v stiku, čeprav fizično ni prisoten. Danes moderna tehnologija to omogoča.
Potem do neke mere ne potrebujete trenerja ob vodi?
Benjamin Savšek in Jože Vidmar
Zdi se mi, da z Jožetom že tako funkcionirava, da točno vem, kaj potrebujem. Po vseh teh letih in izkušnjah lahko že precej dobro delujem sam. Letos sem opravil res dobre priprave. Zanimivo je opazovati druge ekipe, ki se snemajo na progi. Posnamejo praktično vsak trening, vsak premik. Jaz pa sem bolj stara šola, kjer snemanje ne pride toliko v poštev in se bolj zanašaš na občutke. Če ne snemaš, moraš bolj razmišljati o tem, kaj delaš in se držati lastnih občutkov.
Vas kdaj vaši občutki prevarajo?
Včasih je ravno obratno. Na vodi se mi zdi, da ne grem nikamor, na koncu pa na kameri vidim, da vendarle ni bilo tako slabo (smeh op. p.).
Pred pol leta sva govorila o vaših ponesrečenih olimpijskih igrah v Parizu, ko vam je zaradi sporne sodniške odločitve ušla bronasta medalja. Takrat ste dejali, da se ne želite preparirati in da želite vse pozabiti in iti naprej. Vam je to do danes uspelo?
Nerad preveč razmišljam o tej tekmi. Ravno zaradi vsega, kar se je dogajalo okoli te napake. Zadeva je šla tako daleč, da smo vložili celo pritožbo na Cas (Športno arbitražno sodišče), ampak zgolj zato, ker smo iskali pravico oziroma smo želeli izvedeti, na kakšni podlagi se je sodnica odločila tako, kot se je.
Pravijo, da so mi na tistih vratih brez dvoma dosodili najstrožjo kazen, čeprav je obstajal dvom, glede na to, da se je napaka spremenila v najstrožjo šele po mojem prihodu v cilj. Jaz še danes trdim, da nisem namerno odrinil vrat, ampak sem preprosto nanje naletel in jih močno udaril.
Zdaj sem vesel, da je to za nami. Takrat je bil občutek res neprijeten, kot da vsi kažejo s prstom nate, kot da si nekaj izmišljuješ. Nisem želel iti tako daleč s to zgodbo, ker tako ali tako nisem mogel ničesar spremeniti.
Benjamin Savšek je na olimpijski tekmi v Parizu doživel veliko razočaranje.
Kako težko se športnik pobere po takšnih ponesrečenih tekmah, je bilo morda za vas kaj lažje, ker imate v svoji vitrini že zlato olimpijsko medaljo?
Mislim, da je bilo to precej lažje. Že to, da sem se uvrstil na svoje četrte olimpijske igre, je bilo zame veliko veselje. Vse skupaj je bilo lažje predvsem zato, ker sem v Tokiu že osvojil zlato medaljo. Če bi pa štirikrat nastopil na olimpijskih igrah in mi niti enkrat ne bi uspelo, bi bilo verjetno precej težje.
Zadnje obdobje je za vas zelo težko, ko ste nepričakovano izgubili očeta. Kako ste se spopadli z nenadno izgubo in kaj vam je najbolj pomagalo pri premagovanju teh težkih trenutkov?
Da, decembra je bil velik šok. Bilo je težko, to je velika izguba in za njim bo ostala velika praznina. Oče je bil namreč zelo vpet v kajakaški šport in prav zaradi njega sem se znašel v tem športu. Ničesar ne moremo spremeniti, treba je živeti naprej, a na žalost brez velike podpore mojega očeta.
Ali po tej družinski tragediji mogoče na določene stvari gledate malo drugače?
Morda danes bolj živim iz dneva v dan. Torej vsak dan posebej poskušam bolj izkoristiti. Imam svojo družino in otroke. Treba je skrbeti zanje. Tudi onadva sta se vključila v ta šport. Poskušamo peljati naprej družinsko tradicijo, če lahko tako rečem. Vsi smo veslali, tudi moja dva brata … Na neki način bi lahko rekel, da smo zelo vpeti v ta šport.
Ali vaša otroka kažeta velik interes, je kdo prevzel vaše gene?
Da, imata občutek za vodo. Vseeno pa bo treba še veliko dela in veliko se še morata naučiti. Vesel sem, da sem ju vključil v ta šport. Gre za lep šport na vodi, trenersko delo za zdaj prepuščam trenerjem. Sam še nimam toliko časa, ker imam še svoja tekmovanja, svojo kariero in pred vrati imam novo sezono. Kolikor mi čas dopušča, se poskušam ukvarjati tudi z njima in jih na ta način čim več naučiti. Za zdaj imata to bolj za igro in družbo. Zdi se mi, da jima šport lahko veliko prinese.
Pa vaša otroka poslušata vaše nasvete?
Mislim, da me poslušata, ampak se mi zdi, da včasih bolj upoštevata trenerja kot mene. Jaz se moram bolj truditi, ker sem hkrati tudi oče. Zdi se mi, da me lažje odpikata, če kaj ni prav, medtem ko tega pri trenerju ne moreta narediti, saj je trener vendarle neka avtoriteta. Ko jih gledam na tekmah, nisem tako nervozen, ampak ponosen, ko ju gledam. Res je lep občutek, ko ju lahko spremljam in spodbujam. Za naprej bomo pa videli. Meni je pomembno, da se z nečim ukvarjata.
Pri svojih 37 letih sodite že med izkušenejše tekmovalce v kanuistični karavani. V svoji karieri ste dosegli skorajda vse, v Tokiu ste med drugim postali olimpijski prvak. Kaj vas žene še naprej, kje najdete motivacijo za nadaljevanje kariere?
Grem iz leta v leto. Vedno si določim, katere tekme so mi najpomembnejše in na katerih bi rad dosegel največ in za zdaj si še ne delam dolgoročnih načrtov. Pri teh letih ne vem, kako dolgo bom lahko še vztrajal in ali me bodo mlajši tekmovalci začeli prehitevati. Zato se poskušam vsako leto posebej motivirati. Poiščem si tekmo, ki bi mi največ pomenila in grem korak za korakom. Sicer mi še manjka zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala. To je za zdaj neznanka zame in upam, da mi jo uspe doseči.
"V našem športu je tako, da lahko z izkušnjami in dobro osnovo zelo daleč prideš oziroma dolgo časa vztrajaš."
Ste bili kdaj v položaju, ko ste razmišljali, da bi končali svojo kariero?
So bila leta, ampak na koncu sem v vsaki sezoni dosegel vsaj en vrhunski rezultat in me je nekako to peljalo do tega, da sem potem še naprej vztrajal. Dokler imam takšno podporo od pokroviteljev, ekipe in tudi družine, bom z veseljem vztrajal še naprej in upam na še na nekaj vrhunskih rezultatov.
Sodite že med starejše tekmovalce danes po treningih kaj bolj utrujeni, kako danes dozirate treninge?
Trenutno bolj pametno treniram, ni več samo surova moč, ampak igrajo veliko vlogo tudi izkušnje. Raje opravim kakovostnejši trening. Da, malenkost se leta poznajo. Hitreje sem utrujen, manj eksploziven. V našem športu je tako, da lahko z izkušnjami in dobro osnovo zelo daleč prideš oziroma dolgo vztrajaš. Lep primer je Slovak Michal Martikan, ki še vedno tekmuje, čeprav je star že 45 let. Bil je eden izmed mojih vzornikov že od mladih let. Vedno sem občudoval njegovo tehniko in občutek za vodo. Na eni od zadnjih tekem je odpeljal zelo zahtevno kombinacijo tako vrhunsko, da smo vsi ostali odprtih ust. Pokazal je, da še vedno obvlada. Predvsem on nam kaže, da se da še dolgo vztrajati.
Kako težko se je spopadati s pritiski mlajših tekmovalcev? Že kar nekaj let nosite tarčo na svojem hrbtu, potem ko vas
"Vseeno se mi zdi, da vendarle nisem tako nedostopen."
skušajo mlajši tekmovalci premagati na največjih tekmovanjih.
Zanimivo je, koliko generacij se je že zamenjalo. Takrat se začneš malo počutiti starega, ker je veliko kajakaških prijateljev, s katerimi sem včasih skupaj treniral in tekmoval, že končalo kariero, jaz pa še vedno vztrajam naprej. Lahko izpostavim Žigo Lina, ki ima res izjemno tehniko veslanja v kanuju z menjavo vesla. Zdi se mi, da je to pri mladih zelo priljubljeno, ker so dokazali, da se s to tehniko lahko še hitrejši. Jaz sem še vedno predstavnik tiste stare šole in vztrajam pri klasični kanuistični tehniki veslanja.
Poskušate tudi vi osvojiti novo tehniko veslanja?
Nekajkrat sem poskusil, ampak se mi zdi, da nimam pravega občutka na drugi strani, ko zamenjam veslo. Za kakšne kombinacije bi šlo, ampak na tekmi še nisem povsem prepričan vase. Ne najdem tistih pravih občutkov. V bistvu imam boljši občutek, če veslam tako, kot sem do zdaj.
So med vašimi današnjimi konkurenti tudi tekmovalci, ki ste jim bili vi vzor ali pa ste jim še vedno vzor?
Res je lep občutek, če si lahko komu vzor in z veseljem delim kakšen nasvet. Lepo je, ko tudi oni kažejo neko spoštovanje do mene.
Vas dejansko kdaj vprašajo za nasvet, si upajo priti do vas?
Seveda. Vseeno se mi zdi, da nisem tako nedostopen (smeh op. p.).
Zdi se, da ste eden tistih tekmovalcev, ki se ne želi preveč izpostavljati javnosti. Tudi vaše objave na družbenih omrežjih niso ravno pogoste. Bi se strinjali, da ste tekmovalec, ki rad največ pokaže na vodi in v čolnu?
Ne bi rekel, da se ne želim toliko izpostavljati, ampak mogoče sem res raje malo bolj osredotočen na svoje nastope. Torej na tekme in naloge, ki jih moramo narediti. Včasih ne ostane niti dovolj časa ali pa se ne obremenjujem toliko z družbenimi omrežji. Drži, najraje na vodi pokažem, kaj znam in kaj zmorem.
Ste na vodi v svojem svetu, ste tam druga oseba kot na kopnem? Sprašujem namreč zato, ker delujete zelo mirno in zadržano, medtem ko je v čolnu in na vodi vaša podoba videti povsem drugačna.
Na vodi sem nekako v svojem svetu in to mi kar ustreza. Tam se res posvetim samemu sebi. Na kopnem pa sem nekako bolj zadržan in včasih mi je nerodno, ampak takrat, ko je najbolj pomembno, pokažem tisto, kar je potrebno. Velikokrat grem na vodo z namenom, da zbistrim svoje misli in izpraznim svojo glavo. Všeč mi je ta svet na vodi.
Je že od samega začetka pri vas tako?
Da, se mi zdi, da je tako. Velikokrat grem veslat za svojo dušo in si na neki način spočit od vseh naporov.
Nam lahko razkrijete, kako naporen je ritem vrhunskega športnika? Jasno je, da so na velikih tekmah tudi veliki pritiski.
Se mi zdi, da te pritiske že znam rutinsko obvladovati. Včasih je ta tempo precej naporen, predvsem izven vode, ker je zraven še veliko drugih stvari. Tukaj je družina, otroci odraščajo, treba se jim je posvečati, skrbeti za njihovo izobrazbo in njihove aktivnosti. Ob tem pa se zavedam, da moram velik poudarek nameniti tudi sebi, svojim pripravam in treningom, kar mi vzame kar veliko časa.
Kdaj vam je najtežje, je to med sezono ali v pripravljalnem obdobju?
Se mi zdi, da med sezono ni tako naporno, ker ko grem v tujino, se tam lažje izklopim in osredotočim le na tisto, zaradi česar sem tam. Ko pa sem doma, je več zunanjih dejavnikov, ki vplivajo name. Ob tem pa se vse bolj zavedam, da se moja kariera počasi izteka in da moram začeti razmišljati tudi o tem, kaj bom počel po njej. Mislim, da je zdaj res čas, da premislim, kaj in kako naprej.
Benjamin Savšek ima ob tacenski progi svoje drevo, ki je med drugim preživelo velike poplave leta 2023. Savšek je zelo ponosen nanj.
Koliko pa dejansko razmišljate o svoji drugi karieri?
Kar precej, čeprav ne vem, ali je to najbolj pametno, saj mi včasih lahko pade osredotočenost pri športni karieri. A se moram vseeno zavedati, da počasi prihaja čas, ko bom moral delati še kaj drugega.
V kateri smeri razmišljate?
Prav definirano še nimam. Veselilo bi me, če bi lahko še naprej ostal v tem športu. Morda kot trener in da bi lahko naprej prenašal znanje na mlajše generacije ali pa morda nekaj povsem drugega. Ne vem, ali bi se želel umakniti s tega športa, saj sem v njem večji del svojega življenja.
Do olimpijskih iger v Los Angelesu boste verjetno vztrajali?
Da, seveda. Moj cilj je, da vztrajam do naslednjih olimpijskih iger, ampak bo treba zelo veliko delati, če se bom želel še enkrat uvrstiti, saj je kandidatov kar nekaj. V vsakem letu si postavim neke cilje in po sezoni analiziram, ali ima smisel nadaljevati in ali so me morda že prehitela leta.
Kmalu se začne prva sezona po olimpijskih igrah. Po navadi si tekmovalci to leto vzamejo malo bolj na lahko. Kako je pri vas s tem?
Pri meni ni tako, sem si pa vzel čas za to, da sem zamenjal model čolna. Na priprave v Emirate sem vzel drug model čolna, da sem se še s tem malo zaposlil. Zdi se mi, da sva z Jožetom (Jože Vidmar, trener Benjamina Savška op. p.) ta čoln, s katerim sem veslal do zdaj, res izkoristila do konca. Zato je to zdaj še ena dodatna motivacija, da poskusim naštudirati nov model čolna in si dokažem, da lahko tudi s tem vrhunsko tekmujem.
Menjava modela čolna v vašem športu je velik korak, kajne?
Še posebej po toliko letih, saj sem ta model veslal kar 15 let. Da, to je velik korak. Pri novem modelu čolna pridejo druge lastnosti, ki jih še nisem povsem vajen, a ravno to mi daje dodatno motivacijo, da se razvijam naprej. Upam, da bo to korak naprej. Če se bo na prvih tekmah izkazalo, da ni bila dobra odločitev, imam še vedno doma svoj stari model čolna in se lahko znova usedem vanj.
Zakaj ste se odločil za menjavo?
Malo sem gledal tudi druge tekmovalce in videl, da se določene stvari da peljati še bolje in hitreje. Ta čoln se morda hitreje obrača, a ima hkrati manj drugih lastnosti, ki jih je imel prejšnji čoln. Prvi občutki so bili super, nekje vmes sem postal že nekoliko skeptičen. Z zadnjimi pripravami v Emiratih se mi zdi, da sem spet dobil dobre občutke.
Sicer sem že pred olimpijskimi igrami nekaj poskušal ta model čolna. Nekaj me je vleklo k njemu. S trenerjem sva se odločila, da ni bil pravi čas za tako velike spremembe, ampak bo po olimpijskih igrah.
Preberite še:
