Druga kariera
Nedelja, 7. 7. 2024, 4.00
4 mesece, 2 tedna
Druga kariera (368.): Nejc Višnar
Nejc Višnar s ponosom pove, da je danes kmet #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,38
Nejcu Višnarju dela na kmetiji nikoli ne zmanjka. In iz dneva v dan se želi razvijati.
Danes ponosno prizna, da je po poklicu kmet, potem ko je bil nekdaj uspešen športnik. Gre za Nejca Višnarja, nekdanjega kajakaša in kanuista na divjih vodah, ki se danes ukvarja s kmetijstvom oziroma z vzrejo in pridelavo kakovostnega kozjega mleka. A njegovo delo za seboj potegne še marsikaj drugega.
Nejc Višnar je že pri 23 letih začutil, da mu šport ne vrača toliko, kolikor je vlagal vanj. V dvojcu na divjih vodah, veslal je z danes znanim športnim maserjem Urbanom Jarcem, je dosegel nekaj rezultatov na mednarodni ravni in tudi iz največjih tekmovanj v mladinskih konkurenci ima medalje. A to mu ni bilo več dovolj. Že v času športne kariere je redno opravljal študij veterinarske medicine, po končani športni karieri pa se je študiju in ostalim ob študijskim zadevam še bolj posvetil.
Kar nekaj let je vstajal ob petih zjutraj, da je lahko pravi čas prišel v službo. Pri svojem delu je bil uspešen, a v njemu se je začel prebujati notranji nemir. Želel si je namreč iti na svoje in zavedal se je, če ne bo naredil odločilnega koraka, se ne bo nikoli nič spremenilo. Zdi se, da mu je pri današnjem delu uspelo. Zelo kmalu se je začel ozirati proti tujini in navezal stike z največjimi strokovnjaki s področja, s katerim se trenutno ukvarja. In zanimivo, pri svojem delu vidi kar nekaj podobnosti s časom, ko je bil tekmovalec.
Nejc nam je svoje kmetovanje predstavil na svojevrsten in zanimiv način, saj ta danes še zdaleč ni več samo vihtenje z vilami, kot si morda nekateri predstavljajo. Je še veliko več … So izzivi in je tudi adrenalin, ki ga je bil vajen z brzic divjih rek.
Kdaj ste se začel ukvarjati s tem športom?
Star sem bil šest let, leta 1992. Oče me je peljal na Kolpo in bilo mi je zelo všeč. Povedal mi je, da ima sodelavca, ki je bil takrat predsednik kluba. Še danes se zelo dobro spomnim prvega dneva. Kot šestletni otrok niti ne veš, kaj se dogaja, ampak meni je bilo luštno. To je potem kar trajalo in potem je počasi preraslo v tekmovalni šport. Trajalo je do leta 2008, torej do 23 leta.
Izbral si je življenje na podeželju.
Ste v svoji karieri zadovoljili svoje športne apetite?
Jaz sem se že takrat spraševal, kaj mi pomeni šport, in ugotovil, da bi z vztrajanjem lahko imela bolj pogoste dobre vožnje in s tem bi dosegla nekaj več. Vprašal pa sem se tudi, kaj mi manjka v življenju. In to je bil socialni del. Torej življenje izven športa v z zvezi s fakulteto in obštudijske dejavnosti. Ugotovil sem, da mi šport ne daje več toliko, kolikor moram vanj vlagati. In vedeti je treba, da je v tem športu velika loterija. Trije čolni smo se borili za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu, naprej pa je šel le eden. Kajak in kanu na divjih vodah je res takšen šport, ko se z njim ukvarjaš zaradi veselja in te dopolnjuje. V tistem trenutku se mi je zdelo, da je pravi čas in tudi nikoli mi ni bilo žal za to, čeprav sem kariero zgodaj končal. Zdi se mi, da mi je študij dal veliko več, kot če bi še naprej treniral. Seveda, ogromno sem dobil od kajaka, ampak v tisti točki sem se odločil za nekaj drugega.
Za kateri študij ste se odločili?
Poleg treniranja sem študiral veterinarsko medicino. Bilo je zelo naporno. Sploh prva dva letnika, ki sta bila na fakulteti selektivna. Kar se je dalo sproti delati, sem naredil, na koncu sem se za mesec in pol zaprl v sobo in se učil. Imel sem status in ta mi je pomagal do te mere, da mi ni bilo treba narediti izpitov do konca septembra, ampak do 15. oktobra. Torej dobil sem 15 dodatnih dni, kar me je rešilo. V teh 15 dneh sem imel šest izpitov. Nekako mi je uspelo. Naredil sem tudi študij MBA (masters in business administration op. p.).
Od nekdaj je imel rad živali in bil z njimi povezan.
Kako to, da ste izbrali ta študij veterinarske medicine?
Od nekdaj sem bil povezan z živalmi. Oba starša sta bila veterinarja in to je dosti pogost pojav, da veterinarske družine ne gredo ven iz tega. To mi je bilo vseskozi blizu. Velikokrat so bile doma živali, ki ne sodijo v dom.
Katere so bile to?
Spominjam se, da smo ob cesti našli poškodovanega fazana in ga doma zdravili. Bile so vrane in še kaj podobnega … Vseskozi sem bil povezan z naravo, tudi skozi kajak, ki sem ga treniral. Tudi še danes vidim povezave med mojim športom in življenjem, ki živim danes.
In katera žival vam je najbolj priljubljena?
Nikoli nisem imel najljubše živali. V nekem obdobju je bil to pes. Po študiju pa so me zelo zanimale kmetijske živali, sploh krave. V Kočevju sem delal s kravami molznicami. Bolj me je zanimalo, kako z zdravo čredo kot celoto dosegati čim boljše proizvodne rezultate.
Ali vam je bilo težko končati z vrhunskim športom?
Takrat mi ni bilo težko, ker sem ves svoj čas zapolnil z ob študijskimi aktivnostmi. Bil je zelo mehek prehod, šok pa postane, ko moraš začeti delati. Se mi zdi, da je za veliko športnikov, ki vztrajajo dlje, nevarno obdobje, da se nikoli ne najdejo. Poznam jih nekaj, ki niso našli miru zunaj tega. Vsi imamo na nek način neke posebne kariere. Težko je iti potem v klasično službo.
Ste vi po študiju šli v klasično službo?
Da, sem šel, ampak je nisem gledal kot službo, ki bi me omejevala. Omejeval me je urnik, ko sem moral biti iz Ljubljane ob šestih zjutraj v Kočevju. V teh šestih ali sedmih letih, kar sem delal tam, sem se veliko naučil. Kot prvo je bilo delo z ljudmi. Takrat je bilo obdobje finančne krize in smo morali z nič investicij čim več narediti. Z malimi vložki in energijo ljudi, ki so okrog tebe, je bilo treba stvari premakniti in da finance niso bile več ovira za napredek v poslu, ki sem se ga šel. Tam se nisem ukvarjal samo z veterino, ampak tudi z vodenjem farm. Zaradi sprememb na trgu je bilo treba v dveh ali treh letih nekaj spremeniti, da je zadeva obstala. In še danes funkcionira.
Torej ste bili tudi neke vrste menedžer?
Bolj bi rekel, da sem bil vodja povezovalec.
Kam vas je potem pot vodila?
Šel sem v mesno predelovalno industrijo Kras, kjer sem tri leta delal v Sežani. Potem se je v meni zbudil nemir.
Iz dosti običajne službe ste se odločili, da greste svojo pot. Kako ste prišli do te odločitve?
Če želiš, lahko v vsako službo vlagaš veliko energije in časa. In iz tega je začelo v meni tleti, da bi počel tudi nekaj svojega. Iskal sem priložnosti in kaj bi bile možnosti. Pojavijo se stvari in vedno lahko rečeš ne, ampak potem se nikoli ne zgodi nič. Kot veterinar imaš veliko možnosti zaposlitve ali tudi samozaposlitve. Sam se bil bolj vpet v proizvodnem delu, torej v farmskih živalih. V Sloveniji zelo težko najdeš kmetijo, ki deluje in je naprodaj. Veliko pa je zapuščenih kmetij, kjer ljudje iščejo bolj alternativno življenje. Torej samooskrba in podobne stvari. Na tej kmetiji sem videl priložnost in kaj bi lahko dodal.
In kaj danes počnete?
"Znotraj mojega kmetovanja je več poslov. Eno je prireja mleka, drugo pa je lahko razmnoževanje živali z vrhunskimi lastnostmi za prirejo mleka."
Sem kmet. Če ne bi dobil tega naziva, ne bi mogel kupiti kmetije. V bistvu vzrejam mlečne koze. Glavni cilj je prireja mleka, ob tem pa se mi je z bivšimi povezavami odprla pot do Nizozemske, kjer je podjetje, ki je začelo združevati vrhunske rejce na Nizozemskem, Belgiji in okoli. Če imam jaz 200 koz, jih imajo tamkajšnji rejci po tisoč ali dva tisoč. Začeli so združevati koristi rejcev. Torej da rejci lahko preko tega podjetja po celem svetu tržijo svoj genetski material, torej plemenske živali in seme vrhunskih kozlov. Uspel sem priti zraven, ker sem se dovolj zgodaj začel zanimati in videli smo, da imamo eni in drugi dobre ideje. To pomeni, da imam neposreden stik z najvišjo ravnjo te vzreje. Dobim kozle, ki so res na vrhunski ravni, s tem pa imam tudi možnost trgovanja naprej z Evropo. Nisem omejen samo na Slovenijo, kjer je koza na Bolhi vredna 50 evrov. Naše koze dosegajo veliko višje cene. Znotraj mojega kmetovanja je več poslov. Eno je prireja mleka, drugo pa je lahko razmnoževanje živali z vrhunskimi lastnostmi za prirejo mleka.
Torej je vaše delo malo drugačno, kot običajno kmetovanje, ki si ga predstavljamo navadni ljudje?
Lahko si kmet z vilami ali kaj podobnega, lahko pa to vzameš kot neke vrste manjše podjetje, ki ima veliko priložnosti. Veliko je možnosti za inovacije, vseskozi se moraš izobraževati, napredovati, ker drugače ostaneš zadaj. Odvisen si od narave, lahko bi rekel, da je kombinacija vsega. Si v naravi in delaš z naravo, tako kot v kajaku.
Očitno ste se že na začetku svoje samostojne poti usmerili v tujino. Zakaj ste se odločili za to, ali pri nas ni dovolj znanja?
Na področju koz je po celem svetu zelo pomanjkljivo znanje. Lahko bi rekel, da je bila zadeva z vidika ekonomije v preteklosti relativno zanemarjena. In danes se zmeraj več razvite populacije zaveda bolj zdrave prehrane in iz tega naslova je tudi večje povpraševanje po kozjem mleku.
Pa je kozje mleko res bolj kakovostno?
Dejstvo je, da je sestava maščobe drugačna kot pri kravjem. Tvorijo se manjše kapljice maščobe in je lažje prebavljiva maščoba. Kazein (glavna beljakovina v mleku op. p.) je drugega tipa kot pri kravjem mleku, nanj nismo preobčutljivi in zaradi tega je tudi manj težav.
Ali vaše kozje mleko prodajate samo v Sloveniji?
Za slovenske razmere sem pri nas morda eden večjih pridelovalcev kozjega mleka, ampak za tujino je to še vedno zelo malo. In tudi trg je bistveno manjši oziroma manj razvit kot v tujini. To pomeni, da nimamo infrastrukture. Še prej moraš najti pravega partnerja. Moja količina mleka je relativno velika in težko je, da bi jo sam predelal in spravil do končnega potrošnika. Ni pa spet tako velika, da bi bila sama po sebi dovolj. Imel sem srečo, da je ta kmetija že prej imela malo manjšo čredo koz in tudi poslovni odnos s sirarno. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj sem to videl kot priložnost. Če bi začel od začetka, bi trajalo zelo dolgo. V Sloveniji so tudi manjše reje, ko sami mleko predelajo v izdelek in ga neposredno prodajajo do dokončnega potrošnika. To je povsem drug model od mojega. Jaz sem šel bolj v intenzivno proizvodnjo oziroma se ukvarjam z živalmi z zelo visokim genetskim potencialom v kombinaciji s pridelavo čim bolj kakovostne krme, s tem pa tudi čim večjo količino kakovostnega mleka.
Dela na kmetiji mu nikoli ne zmanjka.
In kako je dejansko videti vaše delo? Navadni ljudje si po navadi predstavljamo kmeta z orodjem v roki …
Tudi mene bosta kdaj videli v hlevu z vilami. Moj dan se začne okrog ppete ure zjutraj, sledi pretakanje mleka oziroma priprava mleka za transport, ki ga peljem v sirarno. Vsak dan je veliko dela z molžo. V zadnjih treh letih poskušamo izboljšati tehnologijo, prostore in še cela vrsta stvari je. Na tem področju zelo veliko sami doma delamo. Tukaj mi oče ogromno pomaga in ima s preteklosti kar nekaj izkušenj s projektiranjem hlevov. Res veliko ve o tem in predvsem v tem uživa. Lahko povem, da na kmetiji ni nikoli dolgčas. Morda bi kdo rekel, da gre za rutinske stvari, ampak temu se poskušam čim bolj izogniti.
Ali si ob takšni kmetiji sploh lahko vzamete dopust?
Trenutno si ga lahko še privoščim, ker imam doma odličnega očeta, ki me lahko zamenja. To govorimo o enem tednu in ne več o treh ali štirih tednih, ki sem si jih lahko privoščil kot študent. Da se, če te lahko nekdo v tem času zamenja.
Na svoji kmetiji ima približno dvesto koz.
Očitno je na kmetiji veliko dela, ste to delavnost pridobil s športom?
Zagotovo se navadiš potrpeti in veš, da brez truda in dela na koncu ne bo nič. Mogoče se skozi šport navadiš, da če daš vse od sebe, bo tudi nagrada. Stvari so si dosti podobne, saj v športu tudi ni prav veliko odmora. Zdi se mi, zdaj ko sem v naravi, da dobim največ energije nazaj. In tudi sam bi se šel težko dvoranski šport, saj smo v kajaku bili veliko v naravi.
Vas osrečuje to, kar počnete danes?
Da, do zdaj me še. Vedno imam, tudi v sklopu tega, kar počnem danes, nove izzive. Rad stvari odkrivam na novo, kot da delam nekaj rutinskega. In v tem delu je veliko možnosti, ko si lahko v tujini ustvariš povsem drug posel. Ravno pred kratkim sem bil v Veliki Britaniji na veterinarskem izobraževanju glede koz. Tudi ta del si želim zraven ohranit, ker imam iz tega možnosti tudi za naprej.
"Skratka, tukaj je veliko enih tekmovanj, izzivov in po eni strani tudi adrenalina."
Zdi se, da vas zanima najvišja kakovost ali neka vrhunskost. Ali to izvira iz vaše športne kariere, ko ste si želeli najboljših rezultatov?
Morda ne toliko zavestno, ampak bolj podzavestno. V kmetijstvu dolgoročno, če nisi vrhunski, te ne bo. Če ne greš naprej in ne izboljšuješ svoje ekonomike … Veste, to ni posel, kjer bi se cedila med in mleko. Na koncu so zelo majhne marže, zato so priložnosti, da si boljši od ostalih. Pravzaprav tekmuješ sam s seboj. Na primer, ko ti uspe pripraviti najboljšo krmo in ko loviš okna v vremenu, ki so danes vedno krajša. Pri krmi je veliko nekega občutka in tveganja. Je pa ključnega pomena, saj potem celo leto z njo hraniš živino. Skratka, tukaj je veliko enih tekmovanj, izzivov in po eni strani tudi adrenalina. Včasih se odločiš, da boš šel kositi travo, čeprav je vremenska napoved na meji. Lahko rečem, da so določene stvari, ki jih čutiš tudi pred tekmo.
Pri vrhunskem športu se ceni dober rezultat, se v vašem današnjem delu ceni kakovostno mleko vaših koz?
Jaz imam enega glavnega kupca in oni to cenijo, saj iz tega predelujejo sir in izdelke. In takoj vidijo, ali je mleko dobro. Če ne bi bilo dovolj kakovostno, bi imeli težave v sami predelavi. To se vidi tudi pri zbiranju podatkov, kar je pri nas veliko bolje urejeno kot v tujini. Enkrat na mesec dobimo pomembne podatke in po tem vidiš, kje čreda je. Ti podatki te vodijo, da lahko napreduješ in veš kaj moraš popraviti. Brez podatkov bi bilo zelo težko.
Odraščali ste v mestu. Kako ste se znašli na podeželju?
Že kot mestni otrok sem preživel v vseh možnih jarkih, veliko časa sem preživel tudi na klubu, ki se mi zdi, da je najboljši približek podeželja v tej okolici. In tudi način in tovarištvo v klubu je zelo vplivalo na to. Nikoli se nisem imel za ekstremno mestnega otroka.
Ali vam danes še ostane kaj časa za šport?
Joj, upal sem, da me tega ne boste vprašali (smeh op. p.). Premalo je tega. Same fizične aktivnosti mi ne manjka, manjka mi kondicije. Zelo težko bi šel na kolo za dve uri. Moram povedati, da včasih nisem samo fizično, ampak tudi psihično zelo utrujen, tako da zvečer ni prave volje. Zjutraj pa se delo začne že zelo zgodaj. V kajak se usedem morda enkrat na leto.
Preberite še:
