Sobotni intervju
Sobota, 7. 8. 2021, 4.00
9 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Tone Hočevar
Zanimiva zgodba: od prodajalca časopisa do olimpijca #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,79
6
"Veste, mi smo odrasli v takšnem okolju. Neposlušni so bili tudi trenerji in vodje," se svojih še kako zanimivih športnih dni spominja Tone Hočevar. Olimpijec, ki je leta 1972 nastopil na olimpijskih igrah v Münchnu, a še nekaj let pred tem je prodajal časopis. Danes iz njegove družine v kajaku in kanuju na divjih vodah uspešno tekmuje že tretja generacija.
Povsem po naključju je po štiridesetih letih našel veslo, s katerim je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu.
S Tonetom Hočevarjem bi se lahko pogovarjali ure in ure. Njegova življenjska zgodba je namreč sila zanimiva, a smo se tokrat osredotočili predvsem na njegovo športno kariero. Tone Hočevar je leta 1972 nastopil na olimpijskih igrah v Münchnu, kjer je v kanuju enosedu na divjih vodah zasedel 14. mesto. Torej je tekmoval v disciplini, kjer je Benjamin Savšek pred dnevi na OI v Tokiu osvojil zlato. Še danes zelo podrobno spremlja kajak in kanu na divjih vodah ter na tekmah redno navija za svojo vnukinjo in vnuka. Že pred tem sta njegova sinova (Simon in Matej) bila zelo uspešna tekmovalca. Tone Hočevar je sogovornik brez dlake na jeziku, a zna biti kritičen tudi do sebe.
Z njim smo obujali spomine z olimpijskih iger iz leta 1972, pri katerih nismo morali mimo takratnega terorističnega napada. Pogovarjali smo se o uspehu Benjamina Savška in še veliko zanimivega nam je povedal. Ob obisku nam je razkril, da je po 40 letih povsem po naključju našel veslo, s katerim je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1972. Po končani športni karieri je bil tudi zelo uspešen pri svojem hobiju. Na pasjih razstavah je s svojimi psi petkrat osvojil naslov svetovnega prvaka.
Kako ste letos spremljali olimpijske igre v Tokiu? Sploh, ko je v vaši disciplini (kanu enosed) slavil Benjamin Savšek?
Ta nastop Benija je bil zame stresen. Zanj sem navijal iz dveh razlogov. Prvič je moj prijatelj, med drugim se dobro razumem tudi z njegovimi starši. Kot drugo, zlato medaljo je dobil v disciplini, v kateri sem tudi sam tekmoval. Vsak, ki vsaj malo pozna ta šport, ga ta zmaga ne bi smela preveč presenetiti. To je bilo samo tiho pričakovanje. Torej, ali bo ali ne bo. In zgodilo se je. Kar je bilo pri vsem tem dobro, je, da se o tem ni nič govorilo. To je bil po moji oceni eden ključnih razlogov, da je odpeljal tako, kot je znal.
Dejali ste, da ni o tem nihče govoril. Vi ste vseeno znani po optimističnih napovedih. Ste morda pri sebi ali v ožjem krogu ljudi napovedovali zlato medaljo?
Nisem je napovedoval samo tiho, ampak tudi naglas. Nisem se pa ven "metal" v medijih. To se je slišalo v krogu ljudi, ki se z mano druži. Še enkrat bom povedal. Za mene je bil to pričakovan rezultat in me je neizmerno razveselil.
Kot ste nam že dejali, ste prijatelj z Benjamin Savškom. Ste mu že uspeli čestitati za njegov uspeh? Benjamin je verjetno te dni kar precej zaseden.
Najprej sem poklical očeta … Pozneje sem se udeležil tudi srečanja, kjer sva z Benijem spregovorila nekaj besed. To je bilo to.
Z Benjaminom Savškom, olimpijskim prvakom v kanuju enosedu, se dobro razumeta.
Dejali ste, da se dobro poznata. Zdi se, da je Benjamin zelo odprt človek … Kakšen se vam zdi kot tekmovalec?
Njegova najlepša lastnost je poslušnost. On je izredno poslušen. Jože Vidmar, njegov trener, se mi zdi, da je tip trenerja, ki želi ob sebi imeti poslušnega tekmovalca. In to Benjamin je. On je to z lahkoto prenesel in verjetno tudi dobro naštudiral. Torej, da bo uspel, če bo poslušen. Za mene osebno so tempo, poslušnost in odločnost prvine, ki so v našem športu zelo pomembne.
Se vam zdi, da mladi tekmovalci danes te prvine imajo?
Naši mladi in tudi starejši tekmovalci imajo okrog sebe preveč strokovnjakov. Zdi se mi, da mnogim našim športnikom manjka odločnosti. S tem ne mislim samozavest. Velika razlika je med samozavestjo in odločnostjo. Samozavest kažeš z obnašanjem, odločnost pa imaš v sebi. Ali jo imaš, ali pa nimaš. To se na vodi vidi po nekaj zaveslajih.
Verjetno se vam ob vsakih olimpijskih igrah vrnejo spomini iz leta 1972, ko ste še vi tekmovali na olimpijskih igrah.
Ne bi mogel omeniti dogodka, ki se ga ne bi spomnil z olimpijskih iger. Vsako podrobnost. Bil sem tudi tekmovalec, ki sem okolju povzročal kar nekaj težav. Trenerjem in vsem tistim, ki so za nas skrbeli. Ne samo na olimpijskih igrah, ampak tudi na drugih tekmovanjih.
"Poslušnost pa … Veste, mi smo odrasli v takšnem okolju."
Na kakšen način ste povzročali težave?
Neposlušen sem bil.
Torej tisto, kar danes mladim tekmovalcem svetujete. Da naj bodo poslušni?
Seveda, in to pošteno priznam. Meni je bila sicer najbližja lastnost tempo in vzhodnonemški način treninga. Poslušnost pa … Veste, mi smo odrasli v takšnem okolju. Neposlušni so bili tudi trenerji in vodje. Tudi oni so imeli cel kup takšnih in drugačnih spodrsljajev. Prihajal sem iz socialno ogrožene družine in bil tudi socialno nevzgojen. Potem "pograbiš" vse slabe stvari.
Kaj je takrat pri nas oziroma v takratni Jugoslaviji pomenilo nastopiti na olimpijskih igrah?
Bilo je veliko vredno. Na koncu je šlo samo zato, ali si imel na olimpijskih igrah rezultat, s katerim si se lahko pohvalil. Še danes je tako. Kot drugo pa lahko rečem, da smo se zelo težko uvrstili na olimpijske igre. Sam sem tudi znal iztržiti svoj rezultat. Ker sem imel za seboj olimpijske igre, sem končal višjo šolo. Seveda sem moral prav tako učiti, ampak so mi šli pri nekaterih vajah tudi naproti. Lahko sem tudi hodil na treninge.
Zakaj se je bilo tko težko uvrstiti na olimpijske igre?
Imeli smo pravilo, da je bil iz vsake republike najmanj en tekmovalec. V mojem primeru je bilo nerodno to, ker je v kanuju enosedu že bil slovenski predstavnik. To je bil Damjan Prelovšek. Sam sem imel noro normo. Moral sem se uvrstiti dvakrat med najboljših šest tekmovalcev. Danes bi se kregal in trdil, da ni pošteno. Srečo sem imel, da so bile tri tekme na meji regularnega. To sem izkoristil in bil na eni tekmi četrti, na drugi pa sem osvojil drugo mesto. Bil je dež, močno je pihalo, vrata so se majala … A pri sebi sem vedel, da slabši, kot bodo pogoji, boljši bom jaz. Pravzaprav nisem bil nič boljši, ampak so bili drugi slabši. Tretjino tekmovalcev sem premagal že na štartu. Zato vedno pravim, da moraš včasih takšne situacije izkoristiti. Včasih uspe, včasih ne.
Na olimpijskih igrah ste zasedli 14. mesto. Ste bili zadovoljni s svojo vožnjo in rezultatom?
Na štartni listi sem bil napisan kot dvajseti. Samo Švicar je bil slabši od mene. Torej vse, kar bi bilo boljše od 20. mesta, bi bil zame uspeh. Na tej tekmi ni bilo slabega tekmovalca in takrat sem premagal celo aktualnega svetovnega prvaka. To je bil zame rezultat, ki ga nisem pričakoval. Sem pa ogromno treniral in veliko sem preveslal v Augsburgu. Sama proga mi ni predstavljala težav, imel sem slabo tehniko. Takrat enostavno nismo imeli pravih trenerjev in bili smo prepuščeni samemu sebi. Radi smo se prepirali.
S kom ste se prepirali?
Prepirali smo se z vodstvom. In bolj se je bližala tekma, bolj smo bili sitni. Ne samo jaz, da se razumemo. Tudi ostali.
Ali drži, da ste leta 1966, ko ste prodajali časopis, novinarjem dejali, da bosta leta 1972 nastopili na OI?
To drži, seveda. (Iz svoje mape potegne list op. p.). Poglejte, tukaj je članek o meni. Moram povedati, da sem imel z mediji zmeraj odlične odnose. Nikoli nisem doživel nobenega posmehovanja.
Kako so v vaših časih sploh potekale priprave na olimpijsko tekmo. Danes se zdi, da tekmovalci gledajo na vsako podrobnost?
Sam pri sebi sem imel nepisano pravilo, da sem dvakrat na dan nekaj počel. Ali sem tekel ali veslal. Iz Štepanje vasi sem s kolesaril v Tacen na treninge. Ampak meni vseeno to ni nič prineslo. Nikogar nisem imel, ki bi me popravljal. Nobenih posebnih priprav ni bilo. Meni je škodovalo, da sem bil rad v središču pozornosti. Namesto, da bi na olimpijski progi treniral kombinacije, sem na eni izmed brzic zganjal cirkus. Še danes pravim, da tekmovalec potrebuje trenerja, ki mu zaupa. In če tega ni, potem tudi rezultata ni.
Tiste olimpijske igre so ostale v senci krvavega terorističnega napada palestinskih skrajnežev na izraelsko moštvo. Ste bili
V času terorističnega napada ni bil več v olimpijski vasi, nam je pa razkril, da so stanovali v isti nadstropju kot Izraelci.
v času napada v olimpijski vasi?
V skladu s takratnimi pravili, smo mi šli kmalu po tekmi domov. Morali smo zapustiti olimpijsko vas. Ko smo bili na poti, smo šele slišali, kaj se je zgodilo. Glede tega lahko samo povem, da je bila takrat Jugoslavije uvrščena v gibanje neuvrščenih držav in takrat o tem nismo smeli veliko govoriti. Seveda smo bili ogorčeni nad tem, kar se je zgodilo. Zdi se mi, da ta napad prevečkrat spregledamo.
Lahko pa povem, da so bili Izraelci nastanjeni v sosednjem hodniku. Bili smo v istem na nadstropju. Velika sreča je bila, da smo šli prej domov. Ni bilo tako enostavno. Po prihodu domov mi je bilo zoprno, ker so me ljudje o tem veliko spraševali, ampak nisem znal nič povedati.
Danes se zdi, da so na olimpijskih igrah stroga pravila. Kako je bilo leta 1972 poskrbljeno za varnost?
Čutilo se je, da smo bili v Nemčiji. Lahko rečem, da je bil na olimpijski progi in v sami olimpijski vasi zelo strog režim. Predvsem je bilo strogo glede druženja s športnicami. Bili smo strogo ločeni.
Kaj pa ostale stvari?
Najbolj me je impresionirala restavracija. Bila je v treh nadstropjih in bilo je vsega. Na koncu sem nabral škatlo različnih piškotov in jih prinesel domov. Včasih ni bilo toliko tega pri nas. Bili so tudi zelo radodarni. Dobili smo kar nekaj majic in športnih torb. Celo veseli so bili, da si kaj vzel.
Oprema je bila v njegovih časih povsem drugačna.
Kako ste vi sploh začeli s kajakom in kanujem na divjih vodah?
Kot otrok sem bil zaradi klopnega meningoencefalitisa zelo omejen. Imel sem slabo motoriko. Vse, kar sem lahko delal, je bilo, da sem tekel. Učitelj telovadbe je nabiral fante za veslanje. Prišel sem na trening in takoj začutil, da je to tisto. Videl sem, da v kanuju ni konkurence … Vedno sem iskal, kaj je dobro zame. Tako v šoli kot tudi v življenju. Pridno sem hodil na treninge, rezultat pa je prišel sam po sebi. Nekateri so hodili veslati enkrat do dvakrat na teden, jaz sem pa že kmalu šel trenirat v Tacen. Za kaj drugega nisem bil.
Kdaj ste končali svojo kariero?
Končal leta 1975 po svetovnem prvenstvu v Skopju. Moramo vedeti, da kajak in kanu ni bil več olimpijski šport (vrnil se je leta 1992 v Barceloni op. p.). Tistega leta sem bil odlično pripravljen. Takrat bi moral dobiti medaljo. Zmagati sicer ne bi mogel, ker je bil Francoz predober. Na koncu sem bil deveti. Težko bi danes razložil, kje sem ga polomil. Takrat sem se skregal s trenerjem, nehal sem hoditi na klub in začel trenirati po svoje. Pravzaprav sem v tistem mesecu lenuharil in se tega niti nisem zavedal. Ampak ni mi žal. Takrat sem moral še dokončati šolo. Moram povedati, da sem bil v šoli odličen učenec in danes mi je všeč, da je pri tem športu veliko izobraženih ljudi.
V vaši družini je zanimivo, da gre kajak in kanu na divjih vodah iz roda v rod. Oba vaša sinova sta bila uspešna tekmovalca, zdaj uspešno tekmujeta tudi vaša vnukinja in vnuk. Verjetno ste kar ponosni na vaše mlade upe?
Seveda, zelo sem ponosen.
Danes ste v zasluženem pokoju, kako je sicer teklo življenje po vaši športni karieri?
Svoj olimpijski nastop sem izkoristil sebi v prid. Naredil sem šolo, pozneje pa sem delal v Ljubljanski banki in v Iskri.
Tone Hočevar je velik ljubitelj živali in na pasjih razstavah je dosegal izjemne rezultate.
Kaj pa ljubezen do živali?
A to je druga zgodba. To je bila po veslanju glavna dejavnost. Ko sem bil zaposlen v banki, sem še vedno veslal in bil velikokrat bolan. Takratni predsednik uprave mi je dejal, naj neham veslati,ali pa naj grem po delovno knjižico. To besede sem vzel zares. Popoldne me je poklical in mi je dejal, da bi potreboval psa, s katerim bi se lahko ukvarjal. Kupil sem ga in že na prvi razstavi je zmagal, nato še naslednjih dveh … In potem me je potegnilo v to.
6