Druga kariera
Nedelja, 26. 7. 2020, 15.11
4 leta, 4 mesece
Druga kariera (168.): Edvin Karahodžić
"Starši so me naučili, da najprej poplačaš delavce, nato državo, če kaj ostane, je pa tvoje"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
1
Nekdanji hokejist Edvin Karahodžić in nekdanja smučarka Alenka Dovžan sta si v središču Jesenic ustvarila košček raja.
"Že pri svojih 25, 26 letih sem videl, da bo nekaj treba narediti, saj v športu, v katerem sem bil, nisem več videl prihodnosti," pravi gost današnje druge kariere, nekdanji hokejist, danes pa uspešni jeseniški gostinec Edvin Karahodžić, mož prve dobitnice zimske olimpijske kolajne za Slovenijo, Alenke Dovžan. V središču Jesenic sta si ustvarila košček raja, oba sta pravzaprav na drugo kariero bolj ponosna kot na prvo.
Dobitnica bronaste medalje v alpski kombinaciji na igrah v Lillehammerju leta 1994 in nekdanji hokejist, tudi reprezentant, ki je Slovenijo zastopal na dveh svetovnih prvenstvih, skupine C in B, na klubski sceni pa najbolj produktivna leta preživel v dresu Bleda, ki je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izjemno močan in je izzival prevlado slovenskih hokejskih institucij Jesenic in Olimpije, od leta 2003 vodita uspešno gostilno EjgA. Na življenje po športu pa sta se dobro pripravila, imela sta vizijo in načrt, ga uspešno izpeljala, danes pa se lahko posvečata skrbi za svoja otroka, 11-letni Niki in 14-letnemu Luki.
S hišo rešila vse v enem zamahu
"Skozi leta sva dvignila raven ponudbe, gostinstvu dodala tudi apartmaje, trenutno so stvari organizirane tako, da imamo šefa kuhinje in vodjo šanka, oni delajo bolj ali manj vse, midva pa nastopiva le, če pride do kakšnih težav. Sicer pa imava čas, da se posvečava otrokoma, ki sta v obdobju, ko naju še potrebujeta, a se obenem zavedava, da to ne bo več trajalo prav dolgo. Poskušala bova poskrbeti, da se pri 18 letih osamosvojita, kot sva se sama. Tako malo razmišljava. To je najina življenjska zgodba," pravi danes 46-letni nekdanji hokejist.
O hokejski karieri, klubski in reprezentančni:
"S hišo sva rešila vse v enem zamahu, uredila sva si prebivališče, saj živimo v hiši nad gostilno, in vir zaslužka za preživetje. Bil je velik zalogaj, ampak sva izplačala vse kredite, poravnala vse dolgove, zato smo trenutno kar v redu," dodaja.
V hokeju ni videl prihodnosti
Dovžanova je bila gostja te rubrike že pred časom, zdaj pa se je o svojem prehodu v drugo kariero razgovoril še njen mož, ki je v profesionalnem hokeju preživel slabo desetletje, za domač, jeseniški klub, pa odigral le eno sezono. "Prehod je bil pri meni relativno lahek, saj sem se o tej drugi karieri odločal že pri svojih 25, 26 letih. Takrat sem videl, da bo nekaj treba narediti, saj v tem športu, v katerem sem bil, nisem več videl neke prihodnosti," pravi.
Tudi izkušnje nekaterih hokejskih znancev so mu dale vedeti, da mora za svojo prihodnost poskrbeti sam, istih misli pa je bila tudi Dovžanova, ki je ob prehodu v novo tisočletje razmišljala o slovesu od belih strmin, razlaga Karahodžić: "Nekaj sva si morala ustvariti. Dejstvo je, da šport lahko profesionalno igraš deset, dvanajst let, koliko pa v tem času narediš in zaslužiš, je pa že druga stvar. Meni je bilo relativno lahko, ker so se starši že prej ukvarjali z gostinstvom in sem pogosto tudi sam pomagal, zato sem se dokaj zlahka odločil, da šport zapustim in grem v gostinstvo."
"Leta 2001 sem odprl svojo firmo in od staršev prevzel posel. Delali smo relativno dobro. Razvažali smo malice po gradbiščih. Takrat je bil gradbeni bum in smo vsi to delali. Dela je bilo veliko, konkurenca pa nas je malo prijavljala in smo nato "fasali" inšpekcijo, ki je ugotovila, da je naša kuhinja premajhna za tako število malic. Zato sva midva potem z Alenko iskala rešitev. Leta 2001 smo kupili tudi to hišo, ki smo jo morali podreti in na novo zgraditi, zato so nam dali eno leto časa, da te stvari uredimo, in to je bila ta zgodba."
Na drugo kariero sta upravičeno ponosna.
Podobna usoda športa in gostinstva
Športne navade je uspešno prenesel v posel, saj so delavnost, discipliniranost in redoljubnost zlat standard v obeh panogah. Kot tudi: "Da si dosleden, korekten in se zavedaš, da sam ne moreš narediti nič in da ob sebi potrebuješ ekipo. Pa potrpežljivost, ta je pomembna, glede na to, da sem odšel v svet, med neznane ljudi, kjer pa je konkurenca še hujša kot v športu. To je treba kar upoštevati, biti moraš kar dosleden. Mene so starši naučili, da najprej poplačaš delavce, nato državo, če kaj ostane, je pa tvoje."
Gostinstvo in šport sta v zadnjih mesecih doživljala tudi podobno težko usodo v luči pandemije novega koronavirusa. Obe panogi sta bili med najbolj prizadetimi, a EjgA se je tudi z nekaj sreče izognil najhujšemu, razlaga naš sogovornik: "Trenutno je posel uspešen, delamo. Korona je prišla, kot je prišla, vendar smo bili v času krize finančno stabilni, saj smo imeli privarčevani denar, sicer za gradbeni poseg za novo teraso, a smo ves ta denar nato porabili za poplačilo dobaviteljev, plače in druge stroške."
"Korona nas je popolnoma ustavila, 65 dni nismo imeli čisto nobenih prihodkov, niti centa. Imeli pa smo srečo, življenje se počasi vrača in smo uspešni. Trenutno je malo bolj mirno, ker te dni živimo od domačih gostov, turistov namreč skorajda ni, so se nam pa v zadnjih 14 dneh napolnile sobe. Trenutno smo na 50 odstotkih, to je dejstvo, ampak imamo skrajšani delovni čas, manj zaposlenih ljudi, z Alenko veliko delava sama, zato lahko rečem, da smo se uspešno spopadli s to krizo."
Lahko bi bilo veliko huje
Mnogi so jo odnesli veliko slabše, se zaveda, kot tudi tega, da sta imela z ženo veliko srečo. "Zelo vesel sem, da nisva šla v gradnjo, ampak to niti ni bila najina odločitev, zakompliciralo se je z nekimi papirji in ponudbami, zamuda pa se je izkazala kot nadvse dobrodošla. Nekaj sreče pa potrebuješ vedno, tako v športu kot v življenju," pripoveduje zamišljeno, na črn scenarij pa si ne upa niti pomisliti, priznava.
"Da bi bili brez teh sredstev, si niti ne upam pomisliti. To bi bila velika finančna luknja. Šport ti da tudi to, da večkrat izgubiš, kot pa zmagaš. Nauči te, da se znaš pobrati, da se boriš, nadelaš ter se trudiš, da si boljši. Vztrajnost. A bolj kot to bi trpeli psihično. Bojim se, da bi lahko zapadli v nekakšno psihozo, ki bi vplivala tudi na otroka. Tukaj bi bilo težko, če bi bil nervozen, če ne bi vedel, ali bom danes odprl ali ne, bo delo ali ga ne bo. To bi bila težava, ki bi se odražala na vsej družini."
Restavracija nosi ime znanega gorenjskega vzklika EjgA, veliki E označuje Edvina, veliki A Alenko, a bolj kosmatim šalam naklonjeni lokalci celo besedo uporabljajo kot akronim. Prostaški, se razume, nam je v smehu pripovedoval Karahodžić.
Zakaj tako kratka kariera?
Karahodžićeva hokejska kariera je bila relativno kratka, končala se je nenadno leta 2001, ko ga je sicer v Italijo vabil Murajica Pajić, a je imel najhitrejše moštvene igre dovolj. Je koncu kariere botroval le eksistenčni premislek, ali je bilo še kaj drugega?
"Nenadnemu koncu je botrovala zgolj želja po finančni stabilnosti oziroma razmišljanje o neki prihodnosti. Jaz sem pri 18 letih z Jesenic odšel v Beljak, kjer sem igral v ligi U20. Tam sem si želel tudi ostati, saj je bil to čas, ko ti je po treh letih igranja pripadal avstrijski potni list in z njim si imel nekaj več možnosti v življenju. Tam je drugače kot pri nas. Za svoje športnike poskrbijo, ali ti dajo službo ali nekako drugače zagotovijo eksistenco po športni karieri."
"No, zgodil se je preobrat. Po tej sezoni sva s soigralcem, ki je prav tako z Jesenic, dobila klic, da naj se vrneva na Jesenice. Takratni trener Sergej Borisov je na vsak način želel, da se vrneva domov. Sam sem se seveda z veseljem vrnil v "svoje gnezdo", med svoje prijatelje, sosede … No, zgodilo se je, da smo zelo slabo štartali v članskem moštvu Jesenic in da je bil zaradi tega tudi trener pod pritiskom, zato je moral nekaj ukreniti. Prišla sva si navzkriž, zapletla sva se v prepir, ki pa ni bil zgolj njegova krivda, ampak tudi moja, saj za to, da se zgodi prepir, ni dovolj en sam človek, ampak morata biti dva. Po dveh oziroma treh mesecih sem zaradi tega moral oditi z Jesenic."
"Odšel sem v Celje, kjer je klub vodil tudi ruski trener, Vladimir Krikunov, pravi gospod, ki me je vzel pod okrilje. Sezono sem sklenil v Celju, nato pa odšel na Bled, kjer so imeli takrat zelo močno ekipo in trenerja Karija Savolainena. Čez dve leti smo bili zelo konkurenčni, ampak se potem finančno ni dobro izpeljalo, saj se je Sportina umaknila in vse je razpadlo," povzema potek svoje kariere, a priznava, da spomini prihajajo stežka, saj o hokeju že dolgo ne razmišlja več prav intenzivno.
Trenutek odločitve
Bolj se mu je v spomin vtisnil trenutek, ko se je zavedel, da se bo moral pripraviti na prihodnost. "Meni se je že, ko sem moral v Celje, posvetilo, da ni nič večno, da me lahko pošljejo kamorkoli, da je ta kariera nepredvidljiva. Na osnovi tega sem že začel malo razmišljati o prihodnosti, čeprav smo se imeli na Bledu potem res "fejst dobr", dve sezoni tudi res dobro odigrali, a ko se je enkrat Sportina umaknila, se je začela finančna kriza, in na koncu sem videl, da se s tem ne bom mogel ukvarjati prav dolgo. Tebi po športni karieri ostaneta še skoraj dve tretjini življenja, v kateri si želiš še delati, živeti, ustvariti družino, si zagotoviti eksistenco …"
Od blizu je videl finančno bedo hokeja in klubov … "V tem športu so razmere žal neurejene, pa še vedno slabše je. Včasih si imel ogromno državnih firm, ki so podpirale šport, danes je sponzorjev preprosto premalo, da bi lahko podpirali vse," pravi. Igral je ravno v prvem desetletju samostojne Slovenije, ko je jugoslovanski sistem zamenjala tržna ekonomija. Slovenski hokej je v tej, kot kaže, potegnil kratko.
"Tebi po športni karieri ostaneta še skoraj dve tretjini življenja in tam moraš nekaj delati, živeti, ustvariti družino, si zagotoviti eksistenco …"
"Tako je, sicer je bil takrat hokej tudi v vzponu, in sicer najbolj med ekipnimi športi, zato so stvari nekaj časa še funkcionirale, čeprav so bili domači igralci malo zapostavljeni, sploh mi mlajši. Jaz sem letnik 75, tam so bili fantje 68, 69, na Jesenicah recimo Marko Smolej, Andrej Razinger, Matjaž Kopitar, Dejan Kontrec, Nik Zupančič, Marjan Gorenc, Rok Rojšek, ti so bili bolj cenjeni, seveda, pa tudi tujci … Malo so "mahinirali" s tem, nato pa se je vse skupaj tudi precej hitro sesulo."
"Zato enostavno nisem več svoje prihodnosti videl v hokeju. Ko prenehaš z igranjem, si lahko trener ali sodnik, menedžerjev pri nas niti ne poznamo niti ne odškodnin, zato sem prihodnost videl "izven" hokeja. Je bilo pa seveda zelo težko, že ko sem moral v Celje, je bilo, potem še toliko težje, ampak tako pač je."
Izbira, ki je ni več
Je pa imel takrat vsaj nekoliko večjo izbiro, poleg klasičnih Jesenic in Olimpije, sta bila močna in konkurenčna kluba tudi Celje in Bled. Danes tega ni več. Po Jesenicah in Olimpiji dolgo ni nič. Preostali klubi so veliko, veliko šibkejši in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti dvignil še kakšen center.
"Iz hokeja sem se po koncu kariere popolnoma umaknil, igral nisem niti med veterani niti rekreativno. Nekoliko sem se vrnil po kakšnih šestih, sedmih letih, ker mi je manjkala družba in sem stvari v življenju že nekoliko "postavil na svoje mesto". Žalostno je danes gledati, kako sta le dve ekipi na nekem, recimo temu polprofesionalnem nivoju. Žal mi je, da se je to zgodilo. Dve ekipi nista dovolj, s temi tremi tekmami doma in tremi v Ljubljani. Ni evforije. Žal se je zgodilo, kar se je, vmes je sledil še vzpon košarke pa rokometa in odbojke, smučanje je vselej visoko zastopano, hokej pa je v upadu."
"Mladi fantje odhajajo brez odškodnin. Jaz sem zdaj v nogometu. Nekako "vmes" sem prišel v nogomet. Na Jesenicah sem postal predsednik kluba, in to zato, ker je moj otrok začel trenirati tam nogomet. Začel sem ga samo spremljati, nato sem malo pomagal, zdaj sem predsednik in lahko povem, da so v nogometu stvari veliko bolj urejene. Če želiš nekam iti, mora klub plačati odškodnino in tako dobiš nekaj denarja. V hokeju pa tega ni. Fantje odhajajo brez kakršnegakoli nadomestila. Ti vlagaš v razvoj otroka, na koncu pa ne dobiš ničesar."
Gostišče EjgA je okrašeno tudi z lovorikami obeh nekdanjih športnikov. Teh ni malo.
"Te logike ne razumem"
"Meni je smešna že Alenkina zgodba oziroma zgodba, povezana s smučarijo. Država je v enega športnika vložila tudi do 200 tisoč evrov v času kariere, potem ko pa enkrat šport zapusti, pa se država obnaša, kot da ga ni, kot da ga ne potrebuje več. Te logike ne razumem. V poslovnem svetu, če nekaj vlagaš, se ti mora obrniti, če ne, ne delaš prav. Nek "feedback" mora biti. In v hokeju tega ni, težko to spremljam."
"Saj tudi z Alenko pomagava jeseniškemu hokeju po svojih močeh. Nekaj časa sva zelo, pa so se stvari spremenile. Včasih je tukaj šest do osem fantov vsak dan jedlo, pa zgodbe z ligo EBEL, ko so tukaj jedli igralci iz drugih ekip. To zelo pogrešam. Množico ljudi in na splošno neko športno evforijo, konec koncev je celo mesto živelo z ligo EBEL. Ko je tu igral Celovec, Beljak ali kdorkoli, je bilo tu ogromno ljudi, moja gostilna je bila polna, pa še vsaj pet drugih, živeli smo s hokejem."
"Žal se je to izgubilo. Prej smo imeli tudi vrhunske trenerje, danes pa si jih očitno ne moremo več privoščiti. Najboljši, najbolj agilni fantje hitro "pobegnejo". Stanje pa je, kakršno je. Žal hokej izgublja. Upam, da bo boljše, čeprav … Ni idolov. Problem je, da ko pripelješ ljudi v hokejsko dvorano, ne vidiš nobene slike. No, mislim, da v hali visi slika Anžeta Kopitarja, pa bi že njegovih slik moralo biti vsaj 15. In še vseh ostalih olimpijcev. Mi smo imeli super napad Žiga Jeglič – Rok Tičar – Robert Sabolič. To so ljudje, ki so naredili kariere, odšli v tujino in "zablesteli" na olimpijskih igrah. Ti bi lahko bili idoli, zgled mladini, pa jih ne znamo izkoristiti. Pogrešam to."
Pa prepiri ...
Tu so še nenehni prepiri, na Jesenicah, na Bledu … "Slišim zanje, delno sem seznanjen z njimi, ampak … Preveč je lastnih interesov in ti potem zameglijo razum in onemogočijo razvoj. Začnejo se zamere in prepiri. Konkretno težko rečem, saj preslabo poznam, ampak kot že rečeno, za prepir morata biti dva. Žal je tako, trpi pa najbolj šport in razvoj otrok. Dejstvo je, da bi potrebovali … Pa ne, da so naši slabi, čisto nič nimam proti, trenerji se trudijo maksimalno, ampak mi smo imeli ruske, češke trenerje, finskega, ki je vzel pomočnike, jih odpeljal domov v svoj matični klub, kjer so se izobraževali."
"Zavedati se moramo, da se trendi nenehno spreminjajo. Igra je danes hitrejša, tudi pravila se spreminjajo. Že v gostinstvu, midva, če ne bi bila fleksibilna, če ne bi bila na tekočem z novostmi, bi se zataknila, stagnirala, potem pa pridejo težave in začneš kriviti druge, češ da ne delajo dovolj, da ne vlagajo dovolj energije, volje, znanja … Žal, ne vem, koliko krovna organizacija poskrbi za izobraževanje naših trenerjev, ali jih pošilja v države, ki so v trendu, velesile, ne vem. Ampak vem, da so vsi ti tujci naše izobrazili. Ko so bili deset dni v tujini, so začeli delati malo drugače, vpeljevali novosti. Ker tisti bivši ruski sistem z utežmi do nezavesti danes ne deluje več. Zato potrebuješ čas, strokovnjake, prehrano, zdravnika, fizioterapevta … A se vse konča pri sredstvih, denarja za kaj takega ni."
"Tisti bivši ruski sistem z utežmi do nezavesti danes ne deluje več."
Zimska romanca na morju
Z ženo sta se spoznala leta 1994, že po tem, ko se je vpisala v slovensko športno zgodovino s prvo zimsko olimpijsko kolajno za našo mlado državo. "Spoznala sva se preko skupne prijateljice. Čez vikend smo včasih hodili v Portorož, tam je preskočila iskra. Na začetku je bilo bolj tako, ker smučarji so oktobra ali novembra hodili na priprave v Ameriko za mesec in pol, nam se je takrat že začela sezona, zato je bilo to bolj tako, ampak sva se videvala, dobro pa je, da sva imela konec sezone približno ob istem času in sva imela takrat čas drug za drugega," pravi Edvin in prikima ugotovitvi, da so romance med športniki pogojene s športom samim, zveza med zimskimi in poletnimi športniki je domala nemogoča.
"Ja, drugače bi bilo zelo težko. Kot športnika tudi podobno razmišljava, iste zgodbe so naju zanimale, vedela sva, da kako in koliko moraš trenirati in koliko počivati, imeti urejene stvari s prehrano in tako naprej … To je bilo pomembno, da sva se obdržala. Alenka je šele leta 2003, ko sva odprla lokal, zaključila kariero. Z zaključkom ene zgodbe je odprla drugo. Če ne bi bilo tako, da sva imela iste cilje, iste interese, bi bilo težko. Če bi jaz hodil v službo od sedmih do treh, nje pa ne bi bilo doma po mesece, bi bilo neizvedljivo. Poznava pa še nekaj podobnih parov, ki so tudi športno usklajeni. Izredno težko se obdržijo taki, ki bi izhajali eden iz zimskega, drugi pa iz letnega športa. To je pravo nasprotje, ritem življenja je povsem drugačen. Midva imava glede tega kar srečo, si zaupava, imava stvari porazdeljene, tudi v službi."
Sin igra nogomet. Na Jesenicah?!
Športnika sta tudi njuna otroka, ponosno pove naš sogovornik. Oba? " Oba." Hokej? "Ne, nogomet in atletika." Nogomet? Na Jesenicah? Pa ni to kar malo heretično? "To vprašanje sem dobil vsaj petdesetkrat," v smehu odgovarja Edvin Karahodžić, a brž doda: "Smo seveda šli poskusit, smo šli v halo drsat, sin je šel tudi v klub, ampak ga enostavno ni "potegnilo". Tudi v najboljših časih lige EBEL, ko smo sodelovali kot sponzor, sva šla na tekme, pa se je sin, ko se je zelo navijalo, samo držal za ušesa in rekel, da noče tega gledati in da raje pojdiva domov. Hokej ga pač ni pritegnil. Si je pa izbral žogo. Zdaj se ukvarja z njo. Zdaj že šest, sedem let igra nogomet. Vmes veliko igrava tudi tenis. Zanimivo je, da je dve leti hodil na golf, čeprav midva, starša, nisva golfa nikoli igrala. Videti je, da ima žogo rad. Golf je sicer nekoliko bližje hokeju, ampak ni "galame". Si sam s sabo. Hodimo sicer tudi drsat, v Mojstrano, kjer obiskujeta šolo, igra se tudi s sošolci, ampak bolj zaradi druženja."
"Žal hokej izgublja. Upam, da bo boljše, čeprav … Ni idolov."
Oče za šport, mama za vse ostalo?
Tudi pri starševskih nalogah sta si z ženo razdelila zadolžitve. Pravzaprav sta jima jih izbrala kar otroka sama, še pravi gost današnje druge kariere: "Zanimivo je, da sta otroka kar sama določila neke stvari. Mamo potrebujeta za "pocrkljati", za šolo prav tako delata z njo, jaz sem bil pa pri fantu bolj zadolžen za šport. Vozil sem ga na tekme, z mano se je pogovarjal o njih in o treningu. Saj se tudi z mamo, ampak pretežno z mano. Je sin kar sam določil. Tudi z Alenko sva se dogovorila, da se jaz bolj posvečam sinu, Alenka pa bolj Niki, ki je do prejšnje sezone tudi smučala. Razdelila sva si stvari. Nika je prenehala, ker so bile težave s snegom, v resnici pa so preveč časa preživeli v kombiju, zato se je zdaj vpisala na atletiko. Torej, sam sem bolj z Luko, mama pa bolj z Niko. Sem pa drugače bolj ali manj vedno nekako v družini zadolžen za dejavnosti, povezane s športom, za vse ostalo pa je Alenka. Srečo pa imamo, da je z gostilno vse urejeno, tudi glede kuhe, in zato si lahko kar malo "izmišljujemo", kaj bomo jedli, tako da sva glede tega oba razbremenjena."
1