Slovenski fenomen nekdaj dostavljal žogo, zdaj raznaša pošto #video

Delo, trening, delo. In pošten odnos do nogometa. Tako Željko Mitraković, medijsko prezrt simbol nogometne vztrajnosti, pojasnjuje skrivnost svojega fenomena. Za svoja leta ga odlikuje neverjetna fizična pripravljenost. Igral je krstno sezono 1. SNL (1991/92), zdaj se na nogometnih igriščih za točke poteguje pri 46 letih. Brani barve Dragomerja in se uvršča med slovenske posebneže v pozitivnem pomenu besede. V petem desetletju je postal najstarejši slovenski legionar na delu v tujini (pri 43 letih v Celovcu), branil je barve slovenskega državnega prvaka v futsalu … Skoraj ga ni dneva, ko se ne bi prepustil adrenalinu in nastopil za kakšno ekipo v velikem ali pa dvoranskem nogometu. Rekreacija ali uradna tekma, vseeno. Važno, da se igra nogomet.

Čeprav je zelo aktiven, mu poškodbe niso prišle do živega. V karieri ni izkusil hujših zdravstvenih težav. Kako mu je to uspelo? Glede prehrane ni nikoli iskal bližnjic niti posebnih odrekanj, cigaret se izogiba, z alkoholom se je resneje pajdašil le trikrat. Vedno, ko je na svet privekal njegov otrok. In konec. Njegovi soigralci kar ne morejo verjeti, da je nekdanji reprezentant in oče treh mladih športnikov star že 46 let. A takšen je Željko Mitraković. Biološki fenomen, ki želi postati vrhunski trener vrhunskega kluba. Zdaj vodi kranjsko Savo.

Željko Mitraković je pred 15 leti pomagal Sloveniji do znamenite zmage nad Italijo v kvalifikacijah za SP 2006. Tako se je v Celju boril za žogo z Maurom Espositom. Ljubljančan je vskočil kot zamenjava za poškodovanega kapetana Aleksandra Knavsa. Foto: Reuters

Neverjetno. Stari ste že 46 let, a še vedno aktivno igrate nogomet. Veljate za nekoliko nenavadnega sogovornika v naši rubriki, saj še niste prekinili osnovne vezi s tekmovalnim nogometom, po drugi strani pa se že nekaj časa dokazujete kot trener.

Zakaj bi odnehal, če imam rad nogomet? Me pa vsi pomlajujejo. Mislijo, da sem mlajši. Ne verjamejo, da sem toliko star. Po navadi pravijo, da jih moram imeti okrog 36. No, ko pridem domov, vendarle vidim, da sem že malce starejši. Zlasti, če se vrnem s kakšnega turnirja v futsalu na betonu. Takrat me vse boli še tri dni in je težko vstati zgodaj zjutraj. A si ne morem pomagati. Nogomet ostaja moja strast. Ni odvisnost, ampak strast.

Pod vodstvom Branka Oblaka se je pomeril tudi z Norveško. Foto: Guliverimage/Getty Images Menite, da ste plačani dovolj za to strast? Ali to odtehta vse odrekanje?

Kar se tiče denarja, je tako ... Treniram Savo iz Kranja, s katero tekmujemo v tretji ligi, kot igralec pa sem registriran pri Dragomerju. Igram v peti ligi. Le še v tej ligi nisem igral, tako sem zdaj izpolnil zbirko, saj sem igral v vseh tekmovanjih pod okriljem nogometne zveze.

Zadnjo plačo, pri kateri sem lahko rekel, da sem bil nogometni profesionalec, sem prejel leta 2008. Ko sem igral še za Belo krajino in smo nesrečno izpadli iz prve lige. Potem sem igral le še za nižjeligaše. Bolj prostovoljno kot ne. Finančna plat je mnogim na prvem mestu, meni pa je št. 1 v srcu nogomet. Vse življenje sem mu posvetil.

Je bil izpad sredstev, ki ste jih nekoč prejemali kot prvoligaški igralec, nato pa niso bila več na voljo, določen finančni šok za žep?

Vsekakor. Normalno je, da si bil prej navajen na višje zaslužke, nato pa dobival nižje. S tem se moraš sprijazniti. Če se, potem ti je lahko, če pa se ne, lahko to postane velika težava. Da lahko sploh preračunaš ves mesec, ki je zelo dolg, tebe pa skrbi, ali ga boš zvozil do konca. Sploh, če si oče treh otrok.

Moram priznati, da šola, ko sem bil mlajši, ni bila tako draga, kot je zdaj. Zdaj je že luksuz, da lahko otroku pri sodobni tehnologiji zagotoviš vse potrebno. Šport je postal drag, cena nogometnih čevljev denimo ali pa na splošno vse športne opreme je poskočila v zrak, da to ni več normalno.

O poklicu nogometnega trenerja:

Kot trener kranjske Save ne morete zaslužiti toliko, kot bi želeli?

Težko je zbrati finance v takem klubu, saj ti država ne da nobenih olajšav. Bolj gre za srce. Se pa vse vrne v življenju. Če ne že meni, pa mojim otrokom, da bodo imeli malce svetlejšo pot od mene. Da jim bo bolje.

Nižjeligaši so postali kot študentski klubi. Trenirajo zlasti igralci študentje, ki so zadovoljni z malim. Zadeve potekajo bolj prostovoljno. NZS ali trenerska organizacija bi morala narediti red. Da bi točno vedeli, koliko morajo klubi plačati trenerju v peti, tretji, drugi ligi in tako dalje. Da se ve, zakaj se dela. Ne morem biti jaz, ki imam PRO-licenco že štiri leta in delam isto kot tisti, ki ima najmanjšo licenco F, plačan kot on. To je nepošteno. A- in PRO-licence so zelo drage.

Denar si služi kot kurir. Včasih je dostavljal žoge prvoligaškim igralcem, zdaj pa pošto podjetjem. Foto: Bojan Puhek

V času, ko se ukvarjate z nogometom, imate tudi službo, ki skrbi za redni vir prihodkov.

Res je, sem kurir. Nekdaj sem dostavljal in delil žoge, zdaj pa dostavljam pošto. Kdo bi si mislil. Nisem tisti tipični poštar, ki bi zvonil pri vratih in potoval s kolesom. Pošto dostavljam le podjetjem. Nimam miru, a mi je všeč takšno delo. Če bi delal kje v pisarni, bi se mi zmešalo. Moram biti v gibanju. To mi ustreza, v tem uživam. Sovražim le prometne zamaške, če se znajdem v njih.

Ste se v življenju ukvarjali še s čim drugim?

Še z mrežnim marketingom, piramidnim sistemom, a sem ugotovil, da nisem pravi tip človeka za to. Takšno delo z ljudmi ni preprosto. Iskati moraš nove stranke, ob tem pa ugotoviš, da moraš biti vsakemu delu, ki ga opravljaš, 100-odstotno predan. Če ga opravljaš 30-odstotno, začneš popuščati, zato sem se raje umaknil.

Kot trener bi rad delal na najvišji ravni. Jeseni je vodil drugoligaša Ilirijo, a je bil nezadovoljen z razmerami, zdaj je strateg kranjske Save. Foto: Bojan Puhek Kdaj ste se sploh odločili, da boste nogometno kariero nadgradili s trenerskim poslom?

Pri teh zadevah me je spodbujala žena. Videla je, kako rad imam nogomet in vztrajala, da bi bilo dobro, da sem, dokler še igram, zraven tudi kot trener, ko pa končam kariero, imam neko licenco. Nato sem začel to uresničevati. Veliko mojih soigralcev iz moje generacije se je odločilo za isto potezo.

Trenerski posel vidim kot mojo življenjsko pot. Rad bi delal na najvišji ravni. Prva liga, tujina ali pa katera od slovenskih reprezentanc. Ne bojim se. Znanje imam, izkušnje tudi, nobenega me ni strah. Največja težava zdaj je sestaviti kader in finance. Kaj sploh lahko ponudiš igralcu, da je motiviran.

V nogometu se dogajajo tudi nečednosti, ko lahko igralci zaslužijo denar, v zameno pa morajo pomagati, da se na igrišču konča tekma z zahtevanim razpletom.

Tudi to sem izkusil. Žal. Dogajalo se je pred tekmo. Ves teden sem bil deležen pritiska, a sem tej osebi odvrnil, da tega ne morem storiti. Da me je sploh sram, da je kdo pomislil na kaj takega. Bilo je pred kar nekaj leti. Tej osebi sem odgovoril, da me to ne zanima. Še naprej mi je govoril, da mora biti vse zmenjeno, stoodstotno, da se ne sme nič zalomiti, sicer mu bom moral vrniti denar.

Vprašal sem ga, kako si je to sploh zamislil. Da ga sploh ne razumem, saj se tega ne grem. Če bi storil kaj takšnega, bi se počutil slabo. Saj sploh ne bi mogel spati z mirno vestjo. Žrl bi se v duši, kaj sem naredil, budala. Vse življenje igraš nogomet, zdaj pa si se prodal za nek denar!? Pa sploh ni bil nek denar, kot je milijon evrov ali kaj takšnega, ampak majhne številke.

Torej si tega ne bi oprostili?

Nikoli, sem preveč pošten. Moram vam nekaj pojasniti. Na začetku kariere sem živel sam z mamo. Starši so se ločili, ostal sem z mamo. Morala sva si pomagati, da sva lahko preživela. Delala je vse dneve, jaz pa tudi. S 17 leti sem začel igrati za člansko ekipo. Pri mladincih nisi dobil kakšnega posebnega denarja. Takrat se spomnim, da sem prejel 250 nemških mark, kar mi je bilo zelo veliko. Mama je recimo delala mesečno za 700 mark. Obenem smo sestavili tudi ekipo, poimenovali smo jo Samba, in hodili na razne turnirje. Tudi ob koncih tedna. Nekaj smo jih tudi osvojili, tako da sem lahko še kaj zaslužil.

Pred petimi leti je branil barve tudi državnih prvakov v futsalu, Litije. Foto: Vid Ponikvar

Ste bili z očetom v stiku?

Ne. Bil sem le z mamo. Nato se mi je nekega dne na vratih pojavil oče. Ravno takrat, ko sem si kupil stanovanje in se mi je rodila prva hčerka. Bilo je v začetku tisočletja. Prišel je, kot da se ni nič zgodilo in mi dejal, da bi bil rad z mano. Rekel sem mu, da tako pa že ne bo šlo. Da ga ne potrebujem več. Ko sem bil mlajši, sem ga zelo potreboval. Takrat sem se moral v življenju vedno sam odločati, ali grem v Gorico, ali Olimpijo ali v tujino. Tudi zdaj nekako živim tako. Hitro se mi sproži obrambni mehanizem, ko mi kdo pametuje ali teži. Vedno sem se za vse boril sam, zato ne pustim nobenega zraven. Žena ima zato, ker sem malce trmast, včasih težave z mano. No, z leti sem se tudi malce omehčal (smeh).

Je oče potem živel v Ljubljani?

Ne. Bil je v tujini, potem pa v Banjaluki. Imel je le mene, sem njegov edini otrok.

Vsi članki iz rubrike Druga kariera, zbrani na enem mestu.

Vi ste oče treh otrok. Gredo po vaših stopinjah in jih zanima šport?

Zelo. Moj sin Timotije igra nogomet in je mladinec pri Savi Kranj. Prej je igral v selekciji U-15 v Bravu, a so se med starši, trenerji in igralci začele dogajati določene kuhinje. V tem nisem želel sodelovati. V življenju sem si vse priboril sam. Nobeden mi ni nič pomagal. Nikoli se nisem ponujal drugim, vedno so klubi klicali mene. V tem duhu sem vzgajal sina, naj se bori. Izkazalo se je, da ni tak borec kot jaz. Vedno sem šel do zadnjega, on pa se je predal in umaknil iz nogometa.

Tako je pred desetimi leti ob družinskih članih proslavljal vrnitev Olimpije v prvo ligo. Foto: Vid Ponikvar

Šel je na mešane borilne veščine (MMA) in se nekaj naučil. S tem se je zapolnil. Ko je videl, da sem postal trener pri Savi, se nam je pridružil. Za zdaj mu gre dobro. Je priden, motiviran. Pokazal je veliko. Ni pozabil nogometa, močan je, kondicijsko pa se bo moral še dvigniti.

Njegova najstarejša hčerka Sara Mitraković je bila leta 2006 na izboru Miss športa proglašena za prvo spremljevalko. Foto: Vid Ponikvar Starejša hčerka Sara igra tenis in študira v Detroitu. Tako imamo konec tedna obveznost manj (smeh). V ZDA obiskuje drugi letnik arhitekture, obenem pa igra tenis za svoj kolidž. Zjutraj trenira, čez dan ima šolo, popoldan spet tenis in fitnes. Njen urnik je zapolnjen.

Vesel sem, da so ugodili njeni prošnji in prejela je polno športno štipendijo na univerzi Detroit Mercy. Sicer bi jo stalo šolanje 200 tisoč dolarjev. Vsako leto po 50 tisoč dolarjev. Zdaj, stara je 22 let, ima na voljo vse, kar potrebuje zase. Vrhunsko opremo, nastanitev, tri obroke dnevno. Njen strošek je le še letalska vozovnica. To je nekaj povsem drugačnega kot pred leti, ko je resno trenirala v Sloveniji in so bili stroški ogromni. Tudi 35 ali pa 40 tisoč evrov na leto! Spomnim se, da sem z avtom v letu dni zaradi voženj na turnirje opravil kar 100 tisoč kilometrov.

Mlajša hčerka Miona ima 13 let in igra odbojko za Šentvid. Je zagrizena, dobra. Povabili so jo v regijsko reprezentanco, kjer so bile igralke, starejše od nje. Ni bila izbrana, a je to doživela kot priznanje, da je na pravi poti.

Torej mlajša hčerka že nastopa s starejšimi soigralkami. Je za vas, starejše nogometaše, po svoje ponižujoče, da se jih ocenjuje na podlagi let?

Je. Meni se to dogaja že vrsto let. V bistvu že od 28. leta, ko sem igral še za Primorje in so rekli, da sem odsluženi legionar. No, potem sem pri 32 in 33 letih znova zaigral za člansko reprezentanco in so si verjetno mislili svoje … Da so tako govorili o starejših igralcih, me je napolnilo z dodatno motivacijo. Delal sem iz dneva v dan. Vsak trening sem doživljal kot tekmo.

Lahko v nogometu sploh še govorimo o ločnici, ko igralec postane veteran?

V zadnjem času se je to zelo spremenilo. Nogometna leta so se zelo podaljšala. V mojih časih so rekli, da je pri 35 letih že vsega konec, zdaj pa, če se spomnimo denimo Paola Maldinija, ki je pri 40 letih osvojil ligo prvakov, je veliko odvisno od tega, na katerem igralnem položaju igraš in kakšne so tvoje zmožnosti, da lahko tekalno dohajaš mlajše igralce.

O nogometni karieri:

Kakšna je današnja razlika med starejšimi in mlajšimi nogometaši, ki bi jim lahko bili oče?

Zelo velika. Mlajši igralci se mi zdijo, kot da jih je nekdo resetiral. Kot da začenjajo na novo. Imajo povsem drugačno nogometno vzgojo od nas. Bili smo tista zadnja generacija v Jugoslaviji, ko do 28. leta nisi smel zapustiti države. V prvenstvu je igralo veliko dobrih igralcev, tako da si se imel od koga učiti. Zdaj pa mladi igralci hitro odhajajo v tujino. To je po mojem mnenju zelo narobe. Ker niso posredi spet tako veliki denarji, bi bilo bolje, če bi ostali v Sloveniji in se kalili. Če si iz pravega testa, boš imel vedno odprta vrata v Evropi.

Težava je, da nekateri, ki delajo kot menedžerji, sploh nimajo licenc. V bistvu so zastopniki. Polnijo glave mladim igralcem in jim veliko obljubljajo. Ne dajejo jim dosti, le nekaj malega. Tako pač zdaj funkcionira nogomet. Zaradi njih trpi liga, saj je v prvenstvu na račun tega vse manj solidnih igralcev.

Je pa nekaj res. Ko gledam današnjo mladino, kako se jim ne da trenirati, takoj podpišem, da bi zaigral, če bi imel na voljo njihova leta, v eni izmed petih najmočnejših lig. Stoodstotno, za tem stojim. Tako pa jih gledam, kako so vedno vsi poškodovani. Če je mene bolela prepona, sem si rekel, dobro, boli me, to je res, a sem pač igral. Brez injekcij. Nisem hotel izgubiti mesta v ekipi, pa tudi premije so se delile. Nisem hotel za nič zamuditi tekme.

Bili ste profesionalec v tujini, igrali tudi v Belgiji in na Cipru, oblekli državni dres v obdobju, ko sta bila selektorja Srečko Katanec in Branko Oblak. Bi lahko dosegli še kaj več?

Lahko, a moraš imeti v športu veliko sreče. Tako kot v življenju. Ni toliko vprašanje kakovosti, a če imaš srečo, se ti vse odpre, če pa je nimaš, se ti lahko v trenutku vse zalomi. Ne moreš verjeti, kaj vse se ti lahko zgodi. Tako mi je bilo usojeno. S tem sem se sprijaznil. Upam, da bo drugače na moji trenerski poti.

S Sebastjanom Cimirotićem ga vežejo poznanstva še iz otroštva, ko sta skupaj nabirala nogometne izkušnje. Mitraković je živel v starem delu Ljubljane, Cimirotić na Prulah. Foto: Vid Ponikvar

Kateri je bil vaš vrhunec nogometne kariere?

O tem ni dvoma. To je reprezentančna tekma med Slovenijo in Italijo, ko smo leta 2004 v Celju v kvalifikacijah za SP 2006 premagali Azzurre z 1:0. Žal mi je, da sem zapustil igro pred zmagovitim zadetkom. Dosegel ga je ravno Boštjan Cesar, ki me je zamenjal. Njemu je šla zaradi tega kariera gor, meni pa bolj dol (smeh). Sem pa imel takrat že 32 let.

Takrat je selektor Branko Oblak presenetil, da vas je vpoklical kot tako starega igralca, ki je za nameček igral še v slovenskem klubu.

Igral sem za Domžale. Bil sem trmast in nisem popuščal. Z Branetom sva si značajsko kar podobna. Oba sva levičarja, vztrajna in borbena. Najbolje sem igral kot zadnji zvezni igralec. Vedno sem rad bral igro tekmeca in mu odvzemal žogo. Nikoli nisem pustil, da bi bil na igrišču nepripravljen. Če trener ni maral fitnesa, sem ga obiskoval sam. Vedel sem, da moram biti povsem pripravljen, če hočem narediti kaj več v nogometu.

Branko Oblak je tudi moj vzornik med trenerji. Drugi najljubši strateg pa je Mihailo Petrović, ki me je treniral pri Primorju. Z njim sem vzpostavil res pravi odnos. Za takega trenerja bi tudi umrl na igrišču. Na Primorje imam lepe spomine. Pri njem se je dalo lepo zaslužiti. Kot tudi pri Gorici.

V 1. SNL je odigral 313 tekem v dresu ljubljanske Svobode, Gorice, Primorja, Domžal, Bele krajine in Olimpije. Foto: Bojan Puhek

V Sloveniji lahko zdaj boljše plačne razmere ponudita le še dva kluba, Maribor in Olimpija.

To je žalostno. Da potem od igralca v katerem drugem prvoligaškem klubu zahtevaš takšen profesionalizem, kot ga imata Olimpija in Maribor, dobiš pa npr. sedemkrat manj denarja. Kruto, a resnično. V taki državi smo. Potem je težko motivirati igralce. Nisi več le trener, ampak skoraj na pol njihov oče, psiholog.