Rok Možič po poletni kalvariji: Zdaj še bolj poslušam svoje telo #video

Odbojkarski sprejemalec Rok Možič je v letu 2024 prestal tri operacije, po aprilski, ko je moral na operativni poseg gležnja, je poleti znova občutil, kako hitro se lahko življenje zasuka v nepredvidljivo smer. Rutinska operacija slepiča se je spremenila v daljše okrevanje, bolniške postelje in antibiotiki pa so bili lep čas njegovi spremljevalci.

Priznava, da se mu je ob omembi nove operacije zdelo, da se mu podira svet, a da je bil odločen, da se kmalu vrne in pomaga soigralcem. Ob tem izpostavlja pomembnost podpore najbližjih in kluba Verona Volley na poti vrnitve v tekmovalni ritem.

Že debel mesec je v polnem tekmovalnem pogonu, čeprav pravi, da še ni povsem tisti pravi Rok. Dvaindvajsetletni osrednji lik gradnje Veronine odbojkarske zgodbe upa, da bo na želeni igralni in energetski ravni znova konec decembra.

V sobotnem intervjuju se je zgovorni Štajerec, ki smo ga pretekli teden obiskali v Veroni, razgovoril o tednih v bolnišnici, okrevanju, pridobljenih življenjskih lekcijah, preventivi pred poškodbami, kapetanski vlogi, tekoči sezoni, željah za leto 2025 …

Zadnji meseci za vas niso bili preprosti. Kako se trenutno počutite?
"Za zdaj vse poteka dobro, res pa je, da mi manjka še nekaj odstotkov, da bi bil v tisti vrhunski formi." Foto: Aleš Fevžer Počutje je dobro. Zagotovo poletje zame ni bilo lahko, a moram reči, da težave niso več prisotne. Trebuh je v redu, vse se je dobro zacelilo. Nekaj ran je sicer ostalo in so še vidne, a počutim se dobro. Ko sem se vrnil na treninge, pa sem imel nekaj težav, predvsem se je vrnilo nekaj bolečine v kolenu in gležnju, ki so mi ga aprila operirali, a lahko rečem, da se je vse dobro zacelilo.

Moram se zahvaliti klubu, ki je bil tukaj zame res v vseh trenutkih. Hvaležen sem, da niso pritiskali name, da bi bil čim prej na igrišču. Bili so potrpežljivi.

Zdaj sem nazaj, zadnjih nekaj tekem sem spet začel v prvi postavi, tako da super. Za zdaj vse poteka dobro, res pa je, da mi manjka še nekaj odstotkov, da bi bil v tisti vrhunski formi.

Želje Roka Možiča za leto 2025:

Sredi avgusta ste zapisali, da ste prestali operacijo slepiča, da gredo stvari na bolje, nato pa se je vaše stanje zelo poslabšalo. Sledila je nova operacija, skoraj še tretja, tedni antibiotikov in bolniških postelj. O teh javno niste govorili veliko, ste pa o kalvariji spregovorili za veronski medij L`Arena. Kako se danes spominjate zahtevne preizkušnje, ki se je začela po vrnitvi z olimpijskih iger?
Mislil sem, tako kot vsi, da bo to rutinska operacija slepiča, vendar na koncu ni bilo tako. Očitno je bila v meni neka bakterija, odporna na antibiotike, ki sem jih sprva jemal, tako da se je nabiral gnoj.

Takrat mi je bilo zelo težko, niti nisem bili v stanju, da bi o tem razlagal, nihče tudi ni neposredno vprašal, kaj se z mano dogaja. Danes, ko je vse za menoj, o tem lažje govorim.

Ali ste kakšne opozorilne znake zaznali že med tekmami v Parizu?
Ne, na olimpijskih igrah je bilo še dobro. Zadnjo tekmo smo igrali v ponedeljek, takrat bolečine še ni bilo, v sredo pa smo se vračali domov. Ko smo prišli iz Pariza, me je že kar močno bolelo v zgornjem delu trebuha, a sem mislil, da je vse posledica stresa, slabe hrane in slabšega spanca na olimpijskih igrah. Rekel sem si, da bom dan ali dva doma malo počival, in upal, da bo bolečina izginila. A ni.

Kalvarija 22-letnika se je začela po vrnitvi z olimpijskih iger, kjer je z rojaki zasedel peto mesto. Foto: Guliverimage

Že noč po vrnitvi, s srede na četrtek, je bila zelo huda, četrtkovo jutro pa je bilo tako hudo, da v nekem trenutku nisem mogel niti ležati več. Kakorkoli sem se premaknil, me je spremljala neznosna bolečina. Predvideval sem, da so lahko slepič, žolčni kamni ... Spomnim se, da sem med vožnjo v bolnišnico dejal, naj mi dajo nekaj za ublažitev bolečine, ker nisem mogel več. Že ob najmanjši luknji na cesti ali v ovinku me je tako močno bolelo.

Sledila je operacija, po nekaj dneh sem se vrnil domov in bil zelo pozitiven. Rekel sem si: "Dobro, slepič je bil, zdaj bom 14 dni preživel bolj umirjeno, da se zaceli rana, da se tudi telo spočije, potem pa začnem novo sezono."

Časa do nove sezone je bilo takrat še precej, saj se je to zgodilo 7., 8. avgusta, sezona pa se je začela konec septembra. Počutil sem se vse bolje, pred vrnitvijo v Verono sem želel izkoristiti še nekaj dni in odšel na morje.

Tam pa se je vaše stanje znova poslabšalo.  Zaradi slepiča in težav po prvi operaciji je moral še na drugo operacijo, zdravniki so mislili, da bo potrebna še tretja, a se ji je na srečo izognil. Foto: Guliverimage
Da, dobil sem vročino, najprej začutil malo bolečine v trebuhu, a sem mislil, da se mora telo navaditi, saj je bila za menoj operacija.

Nato pa sem se ponoči močno potil, kot bi me nekdo stuširal, bolečina v trebuhu se je spet vrnila. Najbližje je bila Izola, tako da sem odšel tja na pregled. Rekli so, da imam vnetje, da se nabira gnoj, a da naj počakamo zdravnika, da bodo videli, ali bo potrebna še ena operacija ali pa se bo lahko rešilo brez nje. V tistem trenutku sem res upal, da mi ne bo treba na še eno operacijo.

Sočasno sem bil v stiku z Verono, kamor bi se čez nekaj dni tako ali tako moral vrniti, da bi me pregledali zdravniki in bi tam pripravili program vrnitve po prvi operaciji slepiča. Rekli so mi, da lahko pridem tja, v bolnišnico v Negrarju, ki je nedaleč od tam, da me bodo tam pregledali. Nekako sem začutil, da je morda to bolje. Protibolečinske tablete so od Izole zdržale ravno tri ure, ko so me pripeljali pred stanovanje v Veroni, pa me je znova začelo močno boleti.

V bolnišnici so mi povedali, da se je nabralo precej gnoja, da sledi nova operacija. Spomnim se, da so z iglo iskali mojo žilo, a je dolgo niso našli, saj sem bil povsem dehidriran, na nek način "posušen". Mislim, da jim je uspelo v šestem poskusu. "Takrat me je povsem 'posušilo', izgubil sem skoraj deset kilogramov, bil sem povsem bled, brez mišic, brez energije." Foto: CEV

Sledila je druga operacija, po njej pa še en zahteven teden. Ko je ta šel mimo in se mi je zdelo, da gre malo na boljše, pa nov šok. Znova gnoj iz rane, ki se ni dobro zacelila. Na novem pregledu so mi rekli, da me bodo morali morda še enkrat odpreti.

Takrat se mi je zdelo, da se mi podira svet. Spomnim se, kako skrušeni smo bili z mamo in očetom, tekle so solze. Nisem bil pripravljen še na eno operacijo. Družina mi je takrat nudila ogromno podporo.

Na srečo so počakali še eno noč, po kateri je najmočnejši antibiotik začel delovati in se je stanje začelo izboljševati. Počutil sem se bolje. Sledil je še en teden bolnišnice, v katerem je bilo sicer lažje, saj ni bilo novih pretresov, a vsakemu človeku je težko čakati en teden v bolnišnici na to, kaj bo, kaj šele za športnika. Takrat me je povsem "posušilo", izgubil sem skoraj deset kilogramov, bil sem povsem bled, brez mišic, brez energije.

Težko si je predstavljati, skozi kaj ste šli, ob fizičnih bolečinah je moralo biti zahtevno tudi mentalno. Kdaj vam je bilo najtežje?
"Ob vrnitvi v dvorano je bilo lepo, a tudi težko, saj sem se zavedal, česa sem v normalnem stanju sposoben, a takrat tega nisem zmogel." Foto: Športna agencija Proelium Drugi teden je bil najnapornejši, a bolj z vidika bolečine, saj se dejansko nisem mogel premikati, naslednji teden pa, ker sem se lahko premikal, a se nisem smel. Takrat ti je dolgčas, dejansko ne veš, kaj bi sam s seboj. Če kdaj športnik reče, da si bo vzel čas za počitek, to ne pomeni, da bo povsem pri miru, in jaz nikakor nisem mogel biti pri miru. 

Iskreno, morda se v nekem trenutku sploh nisem zavedal, kako hudo je z mano, a vedno sem vedel, da ko bo enkrat tega konec, bom naredil vse, da bom čim prej spet na igrišču.

Ob vrnitvi v dvorano je bilo lepo, a tudi težko, saj sem se zavedal, česa sem v normalnem stanju sposoben, a takrat tega nisem zmogel. Niti nisem smel poskusiti. Prvič zato, ker mi telo ne bi dovoljevalo, drugič pa, ker ti ljudje, ki jih skrbi zate, ne dovolijo, da se ti stanje ne bi spet poslabšalo. Tako nisem smel napadati, nisem mogel blokirati, nisem mogel početi stvari, ki jih sicer najraje delam. V takih trenutkih ti je kot športniku sploh težko. Ali pa ko ekipi morda ni šlo, ob kakšnem porazu, ko sem vedel, da me potrebujejo, pa nisem mogel pomagati.

Mi je pa že to, da sem bil lahko spet v družbi soigralcev, trenerjev, ostalih klubskih delavcev, pomenilo veliko, da sem spet začutil to energijo, ki mi je tako manjkala. 

Hvaležen je, da mu je klub stal ob strani in ni pritiskal nanj s prehitro vrnitvijo. Foto: Športna agencija Proelium

V takih trenutkih je ob opori najbližjih pomemben tudi odziv kluba. Zdi se, da so vam res stali ob strani.
Za to sem jim zelo hvaležen. Zdravnik me je dejansko od takrat, ko sem bil v bolnišnici, vseskozi spremljal, pregledovali so moje krvne teste, sledili so mojemu napredku. Ko sem 26. septembra nehal jemati antibiotike, je sledil pregled, na katerem so ocenili moje stanje.

Naredili so celosten program vračanja na treninge in posledično tekme. Natančno se je vedelo, do mora do tukaj svoje delo opraviti zdravnik, do tukaj fizioterapevt, ko stopim na igrišče, pa vse skupaj prevzameta fizični trener in trener. Protokol je bil odličen. V nekem trenutku sem opravljal tri treninge, fitnes s fizičnim trenerjem, terapijo s fizioterapevtom in trening odbojke brez skokov. Bilo je veliko, a razdeljeno na sektorje, ki so mi pomagali k vrnitvi. 

"Športniki smo navajeni, da tudi ko nas nekaj boli, poskušamo potrpeti, stisnemo zobe in si rečemo, da bo jutri boljše." Foto: Guliverimage Ponavadi zdravje začnemo bolj ceniti, ko nas zapusti. Kako je ta izkušnja vplivala na vas, kakšno življenjsko lekcijo vam je dala?
Zagotovo sem se iz vsega kar nekaj naučil. Zdaj bolj poslušam svoje telo. Že lanska celotna sezona me je tega naučila z bolečinami v kolenu, operacijo gležnja, zdaj pa še slepič, ki ni bil samo slepič, ampak se je vse zapletlo in podaljšalo. 

Da, treba je bolj poslušati svoje telo. Vemo pa, da smo morda športniki navajeni, da tudi ko nas nekaj boli, poskušamo potrpeti, stisnemo zobe in si rečemo, da bo jutri boljše. 

Naučil sem se tudi potrpežljivosti, čeprav ob vračanju na igrišče ni bilo vedno lahko. Je pa vse ovire mogoče preskočiti, če si dovolj vztrajen in dovolj verjameš v to, kar delaš.

Zdravniki so rekli, da bi bilo lahko glede na to, v kakšni situaciji sem bil, še huje oziroma da ni normalno, da sem že zdaj lahko normalno na igrišču. Zato sem hvaležen za to, kar imam. Vse negativno je za mano, zdaj moram gledati pozitivno naprej.

Ste po vseh težavah z gležnjem, kolenom in slepičem zdaj pozornejši tudi na preventivo? Koliko poudarka ji dajete v klubu?
Že lani, ko so se začele težave, sem temu posvečal veliko časa. Imamo vrhunsko organizirano fizioterapijo, tri fizioterapevte, eden je ves čas z nami, dva prihajata opravljat fizioterapije.

Vsak ima oblikovan tudi neke vrste svoj protokol pred treningom, kar pomeni, da imam sam pred treningom okoli 20 minut dela, da pripravim sklepe na začetek treninga, ogrevanje. Poškodbe mu v karieri niso prizanašale. Zaradi ene od teh je aprila prestal tudi operacijo gležnja. Kot pravi, v klubu delajo veliko na preventivi, sam pa ima pred treningom svoj protokol priprave nanj. Foto: Sportal

Ob tem je zelo pomembna tudi vsa regeneracija, od ledene kopeli, poleti sem poskušal tudi s hiperbarično komoro, doma imam normatec hlače za kompresijo. Poskušamo narediti vse, da se telo v tistih dveh urah, dveh urah in pol treninga, tekme dobro počuti. Pomembna je tudi prehrana. Vsota vsega tega na koncu prinaša rezultate.

Vemo, da so v vseh vrhunskih športih pri vrhu majhne razlike, tako da je pomembna vsaka stvar, vsak odstotek, ki ga v celotnem procesu dodaš.

V kakšnem stanju je vaš gleženj?
Moram reči, da je zdaj v redu. Težava je bila, da sem po slepiču izgubil ogromno mišic, kar pomeni, da vsi sklepi niso bili najbolje zavarovani, tako da gleženj sprva ni bil pripravljen. V fitnesu namreč delamo predvsem za to, da so sklepi zavarovani pred vsemi pristanki, ne zaradi mišic.

Do olimpijskih iger smo gleženj pripravili maksimalno, kolikor je bilo mogoče, potem pa sem moral skoraj dva meseca počivati, tako da se je vrnil v osnovno stanje. Če bi na primer zdaj nekdo, ki ni športnik, šel in dvestokrat poskočil, bi ga verjetno naslednji dan bolelo koleno, gleženj ali kaj drugega. Tako tudi moj gleženj po toliko prisilnega počitka ni bil pripravljen. A s programom in terapijami so se stvari popravile. Zdaj moram samo trkati (smeh, op. a.).

Utrinki z obiska Možiča pred treningom v Veroni:

Na začetku pogovora ste rekli, da vam manjka nekaj odstotkov do želene forme. Koliko še manjka, da boste spet tisti pravi?
Pričakuje, da bo konec decembra ali v začetku januarja spet v želeni formi. Foto: Sportal Rekel bi, da sem na okoli 85 odstotkih, odstotek pa se iz tedna v teden viša. Pričakujem, da bi bil konec decembra ali v začetku januarja že v tisti normalni formi, v kateri moram biti.

Najbolj se mi pozna pomanjkanje energije. Mesec in 20 dni sem jemal antibiotike, ki so ubijali, kar so morali, da se je vnetje odpravilo, a vse skupaj mi je vzelo veliko moči. Pomanjkanje energije je tisto, kar je najvidnejše. V nekem trenutku se mi zdi, kot da bi me malo "požrlo", če nato počivam 20 minut, pa se spet vrnem na neko raven.

Poleg ravni energije se zagotovo pozna tudi na skočnosti. Zdaj sem okoli pet, deset centimetrov od mojega maksimalnega skoka, za katerega vemo, da sem bil nekako poznan po njem. Zdaj sem maksimalno na okoli 90 centimetrih, tako da manjka še kakih deset centimetrov.

Zdaj ste že kar nekaj tekem znova v začetni postavi, zadnji tedni so bili rezultatsko uspešni. Kako ste sami zadovoljni s potekom sezone?
Zanimiva sezona. Vidimo, da Trento in Perugia v tem trenutku izstopata po kakovosti, vse ostale ekipe pa smo si bolj ali manj blizu. Lube bo na koncu verjetno končal kot tretji, pa smo ga mi premagali, tu smo mi, Piacenza, Modena je denimo za nami, pa nas je premagala ... Vsaka tekma je zgodba zase, vsak teden je treba trdo delati, biti na vsaki tekmi stoodstotno osredotočen.

Trenutno s to ekipo in vzdušjem, ki ga imamo, lahko rečem, da so vse ekipe premagljive, verjamem, da tudi Trento. Ko smo igrali proti njim, smo imeli veliko možnosti.

Možič je že lep čas kapetan Verone. Foto: Guliverimage

Sam sem prvih pet tekem vstopal v igro bolj ali manj samo za kakšen trenutek, pomagal kot kapetan dajati energijo, dodati morda samo en dober dotik, ki bi lahko pomagal, od Modene (začetek novembra, op. a.) naprej pa sem vse več na igrišču. Res pa je, da ti ritem tekem lahko nudi samo tekma, jaz lahko na treningu treniram še tako veliko, a tekma je povsem druga stvar.

Mislim, da smo zdaj tudi vsi skupaj ujeli ritem. V ekipi se poznamo, tudi lani nas je večina igrala skupaj. Imamo velik potencial, zagotovo pa je vsak teden treba biti priden in vsak konec tedna na tekmi pokazati, česa smo sposobni.

S čim boste po sezoni zadovoljni? Kakšen je primarni cilj?
Želimo priti najvišje, kar bo mogoče. Zagotovo si v četrtfinalu ne želimo igrati s Perugio ali Trentom, saj je potem vse mogoče. Če nam uspe, da si zagotovimo igrati prvo tekmo doma oziroma potem peto tekmo doma, bi nam to veliko pomenilo.

Najprej želimo uvrstitev med štiri po rednem delu, ki jo lovimo zadnji dve leti. Mislim, da smo že dovolj zreli za to. Treba pa bo še naprej kazati veliko željo po zmagi, veliko bo odvisno tudi od dnevne forme. 

Dolgoročni cilj pa sega še višje, kajne? Pred dvema letoma ste mi v intervjuju dejali, da želite tako sami kot trener Radostin Stojčev z Verono skoraj iz ničle narediti nekaj velikega, uresničiti projekt in priti na vrh. Tudi sami ste sodelovanje podaljšali do konca sezone 2026/27.
Ko sem prvo leto igral v Veroni, je bila ekipa mlada in se je borila za obstanek, potem pa se je vsako leto nadgrajevalo – ekipo, prišli so večji sponzorji, v dvorani so poskrbeli za več šova za navijače. Radostin Stojčev z Verono gradi projekt, za katerega Možič upa, da jih bo po letih truda pripeljal tudi na vrh. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Smo zanimiva ekipa, res pa je, da na koncu štejejo rezultati. Drugo leto smo bili blizu preboju med prve štiri, lani v nekem delu tudi, pa smo potem naleteli na Perugio, kar je bilo zelo težko.

Zagotovo si želim nekoč zmagati italijansko prvenstvo, sicer ne bi niti igral v ekipi. Tako kot mi je z ekipo na koncu uspelo zmagati v Sloveniji. Ko sem bil mlajši, je bil moj cilj igrati v Italiji, zdaj, ko sem tu, pa si zagotovo želim zmagati.

Ekipa se oblikuje, govori se o velikih okrepitvah, tudi sponzor je zainteresiran, da bi vložil nekaj več v veronsko odbojko. Verona je bila vedno dobra ekipa, ne pa vrhunska. Tako kot trenerjev cilj je tudi moj, da se tu naredi neka velika zgodba. Osebno bi mi bilo to, da bi z grajenjem skozi leta prišli do uspeha, precej lepše, kot pa da bi poskušali na hitro uspeti.

V Veroni igra od sezone 2021/22, poleti pa je sodelovanje podaljšal do konca sezone 2026/27. Foto: Športna agencija Proelium V Verono ste prišli v sezoni 2021/22, bila je vaš prvi stik s tujino. V kakšnem pogledu ste najbolj zrasli? Kako se sicer počutite v kapetanski vlogi?
Zagotovo ob športnem vidiku tudi s povsem življenjskega. Naučila me je samostojnega življenja.

Pred prihodom nisem vedel, kako se bom znašel s pranjem perila, umivanjem posode, tudi kuhanjem, čeprav je glede hrane v klubu super poskrbljeno, saj imamo dva obroka na dan. Verjamem, da mi bodo vse te izkušnje, vsi lepi, pa tudi težki trenutki pomagali skozi življenje.

Spoznal sem tudi ogromno dobrih ljudi, ki so mi pripravljeni pomagati, od ekipe do preostalih delavcev v klubu, pri sponzorjih, tako da sem zelo vesel, da sem izbral Verono. Verjamem, da lahko naredimo res lepo zgodbo. 

Vesel sem, da so mi že pri mladih letih zaupali kapetansko vlogo, ki sicer s seboj prinaša določeno odgovornost. Ko se izgublja, ko ni prave energije, je zagotovo to tudi moja krivda, tako da vedno poskušam tudi kot kapetan dati svoj maksimum in s tem pomagati tudi drugim.

"Menim, da nas čaka kar lepo prvenstvo, videli pa bomo, v kakšni zasedbi in s katerim trenerjem." Foto: Guliverimage

Kakšne so po turbulentnem letu 2024 vaše želje za prihodnje leto?
Leto 2024 je bilo zanimivo. Prestal sem tri operacije, ob dveh trebuha zaradi slepiča še operacijo gležnja, tako da si tega res ne želim več. Je pa leto prineslo olimpijske igre, ki so pustile lep spomin, vendar z nekoliko grenkega priokusa zaradi končnega rezultata. Žal mi je zaradi nekaterih starejših, saj verjetno ne bodo več šli na olimpijske igre, upam pa, da bomo mi mlajši še imeli priložnost za nastop na olimpijskih igrah.

Ko gledam proti letu 2025, si želim zdravja, s športnega vidika pa trenutno razmišljam le o klubski sezoni. Da se najprej čim višje uvrstimo po rednem delu, nato pa čim bolje odigramo končnico. Vemo, da nas z reprezentanco čaka svetovno prvenstvo na Filipinih, kjer smo kar priljubljeni. Menim, da nas čaka kar lepo prvenstvo, videli pa bomo, v kakšni zasedbi in s katerim trenerjem. Upam, da bo leto 2025 prijaznejše do mene. Se ga že veselim.

Preberite še:

Sportal Kline je do zadnjega upal, da bo znova doživel lepe trenutke na smučeh

Sportal Jan Kozamernik uspešno prestal operacijo: Vrnil se bom še močnejši

Sportal Mujanović in Bračko znova v vidnih vlogah, a brez zmage

Sportal V Ljubljani znova liga narodov, tudi s svetovnimi prvaki in Srbi

Sportal Zahtevno obdobje Roka Možiča: Preizkušnja, ki se je začela 8. avgusta, se je končala 25. septembra