Druga kariera
Nedelja, 21. 10. 2018, 16.50
6 let, 1 mesec
Druga kariera (77.) – Andrej Kastelic
"Če se v njej počutiš v redu in jo opravljaš z veseljem, je vsaka služba lahko sanjska"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,70
"Prehod ni bil nenaden in grob, vseeno pa ne lahek," o prehodu med "civiliste" in začetku druge kariere razlaga nekdanji rokometaš Andrej Kastelic.
Nekdanji rokometaš Andrej Kastelic je bil med aktivno kariero udeležen v dveh mejnikih za slovenski šport. Kot član slovenske rokometne reprezentance je leta 2000 zaigral na olimpijskem turnirju v Sydneyju, prav rokometaši so bili prvi slovenski predstavniki kolektivnega športa na največjem športnem dogodku na svetu, leta 2004 pa je bil član izbrane vrste, ki je osvojila evropsko srebro, prvo slovensko odličje na prvenstvih v ekipnih športih. In kaj 47-letni Ljubljančan počne danes?
Andrej Kastelic je vodja športne infrastrukture pri Zavodu za šport Ljubljana. "Skrbim, da so prizorišča pripravljena za dogodke, na primer štadion v Stožicah za nogometne tekme, trenutno se posvečam tudi atletskemu štadionu v Šiški, pa novi dvorani v Črnučah, ki je vrata odprla septembra, prej sem se bolj hipodromu v Stožicah in objektom na Ježici," pravi nekdanji rokometaš, ki je za slovensko reprezentanco zbral 148 nastopov in z njo nastopil na dveh olimpijskih turnirjih (Sydney 2000 in Atene 2004), zdaj pa je že desetletje v svoji drugi karieri.
"Odločitev res ni bila sprejeta čez noč"
Rokomet je namreč dokončno prenehal igrati leta 2008 v nemškem klubu ThSV Eisenach. "Uradno sem jo končal tam, nisem pa povsem nehal igrati, saj sem kasneje za tri mesece vskočil še na pomoč Kopru, ko so imeli poškodovane vse krilne igralce, a tega niti ne štejem več kot del kariere," dodaja Kastelic, ki se je na življenje po športu lahko pripravil, saj odločitve o koncu kariere ni sprejel na hitro.
"Odločitev res ni bila sprejeta čez noč. Že zgodaj v zadnji sezoni sem se odločil, da bo moja zadnja, in se na življenje po športu tudi začel pripravljati. Prehod torej ni bil nenaden in grob, vseeno pa ne lahek," razlaga. In zakaj prehod ni bil lahek?
"Če se v njej počutiš v redu in jo opravljaš z veseljem, je vsaka služba lahko sanjska," razmišlja nekdanji as, ki je za slovensko rokometno reprezentanco zbral 148 nastopov in zabil 387 golov.
Dilema, ki se pojavi pri vseh športnikih
"Mislim, da ne bom povedal nič takega, česar niso že številni športniki v tej vaši rubriki pred mano. Gre za to, da si kot aktiven športnik navajen določenega režima, discipline, za marsikaj ti ni treba skrbeti, določene stvari so ti prinesene, nato pa si kar naenkrat prepuščen sam sebi, če seveda ne dobiš takoj kakšne službe. Pojavi se presežek časa, za katerega ne veš, kako bi ga izkoristil, kaj bi počel, na koga bi se obrnil. To je tista dilema, ki se pojavi pri vseh športnikih, ki se odločijo končati kariero."
In kako se je torej pripravil na prehod? "Obstajala je možnost, da ostanem v Nemčiji, v rokometu, a sem se raje vrnil domov. Vedel sem, da se v trenerske vode ne bom vrgel, saj sem imel dovolj tega nestalnega urnika in zasedenosti ob popoldnevih ter koncih tedna. Prav tako sem vedel, da brez dela takoj po koncu športne poti ne bom, ukvarjal sem se s spletno trgovino in nekimi marketinškimi aktivnostmi, a nato šele skozi čas ugotoviš, kaj ti ustreza in kaj ne."
Sanjska služba?
Danes Kastelic, ki se ga je med kariero oprijel vzdevek Muc, rokomet igra za veterane Slovana.
Kmalu se je ponudila priložnost, da se v ljubljanskem zavodu za šport pridruži rokometnim upokojencem, ki jih vodi še ena nekdanja zvezdnica z rokometnega parketa Tatjana Polajnar. Kako mu ustreza skrb za ljubljansko športno infrastrukturo? Je to sanjska služba ali ne?
"Če se v njej počutiš v redu in jo opravljaš z veseljem, je vsaka služba lahko sanjska. V tej so vzponi in padci, dobri in slabi dnevi. Opravka imam z ljudmi, z različnimi karakterji. Včasih ti kdo stopi na živec in bi najraje vse nekam poslal, a če potegnem črto, v službi uživam. Posel je zelo razgiban, ni mi treba sedeti za pisalno mizo osem ur, kar bi me verjetno malo ubijalo. Ponuja mi dovolj izzivov, ne morem pa trditi, da bo to služba za vso drugo kariero. Morda bo potrebna še tretja (smeh, op. p.)."
V zavodu za šport je pristalo kar nekaj nekdanjih rokometašev. "Mislim, da je dobro, da za to dejavnost skrbimo ljudje, ki šport poznamo. Ljudje, ki vemo, kaj športniki potrebujejo. Je pa res, da vsem zahtevam in potrebam ni mogoče ugoditi, nenehno je treba je sklepati kompromise med željami in možnostmi," še pove Kastelic.
"Na trg dela prideš pri 35 letih brez dneva delovnih izkušenj"
Zaveda se tudi, da je športnikom na trgu dela težko: "Na trg dela prideš pri 35 letih brez dneva delovnih izkušenj. Nimaš kaj pokazati. Imaš sicer priučene delovne vrline, delodajalci na razgovorih v tebi vidijo neki potencial, a imajo na voljo vedno tudi ljudi z več izkušnjami. Težko je pričakovati, da bodo tvegali s teboj."
Kakšna sistemska ureditev, državna renta, s katero je pred leti javno mnenje razdelil naš atletski as Primož Kozmus, je najbrž neizvedljiva, še razmišlja naš sogovornik: "Mogoče bi bilo dobro razmisliti, kako bi lahko država sistemsko pomagala športnikom, a je to najbrž nemogoče. Športnikov je veliko, že samo vrhunskih je preveč za kaj takega."
Nekaj je takšnih, ki v karieri zaslužijo dovolj za vse življenje, nekaj je takšnih, ki so tudi po upokojitvi še vedno tržno zelo zanimivi in jim je lažje, a ti so večinoma iz individualnih športov, preostali pa so prepuščeni sami sebi, pravi Kastelic. Tudi zato je pametno razmišljati vnaprej in že med kariero poskrbeti tudi za izobrazbo: "K sreči so mi starši ves čas vbijali v glavo, kako pomembna je šola. Poskusil sem s fakulteto za šport, a me ni potegnilo, zato sem pristal na ekonomiji, jo končal, danes delam magisterij."
V vsakem primeru brez entuziazma ne gre. "Ne moreš hoditi v službo, do katere čutiš odpor. Sploh ne, če si vodja, potem negativizem hitro preneseš na sodelavce, to pa ne gre. Jaz sem tak, da me mora stvar veseliti, drugače iščem druge izzive. Teh me tudi ni strah, vsaj ne več, največjo življenjsko spremembo sem že prestal, zato so vse naslednje videti manj strašljive."
Prezrti pionirji
Kastelic je z rokometno reprezentanco poskrbel za dva pomembna mejnika. Oral je olimpijsko ledino in s prvo medaljo slovenskega športnega kolektiva pomagal dvigniti nacionalno samozavest.
Deset let po zgodovinskem odličju: Ivan Simonović, Beno Lapajne, Tomaž Tomšič, Andrej Kastelic in selektor Tone Tiselj.
"Občutij z olimpijskih iger, trenutka, ko stopiš na olimpijski štadion, se ne da opisati. Tudi čustev ob osvojeni medalji ne. Samo težo dogodka, tako prvega olimpijskega nastopa za slovenski kolektivni šport kot prvega osvojenega odličja, pa res začutiš šele skozi zgodovinski pogled, šele ko od tega preteče določeno število let," se spominja prelomnih dogodkov, ki pa po njegovem mnenju niso bili primerno ovrednoteni.
"Bili smo spregledani. Leta 2000 nismo bili izbrani za ekipo leta, takrat so bili to nogometaši, niti za Bloudkovo nagrado nismo bili nominirani. Meni se zdi to malo neprimerno, pa ne bi rad kogarkoli kritiziral. Bili smo prvi, kar bi si vendarle zaslužilo neko priznanje."
Le trije klubi v karieri
V rokometu je pristal naključno, v življenju pa igral le za tri klube, in sicer Slovan, Prule 67 in ThSV Eisenach. "Začel sem z nogometom, igral sem ga dobro, bil sem talentiran, a mi trening ni bil všeč, zato sem poskusil z rokometom, ki nam ga je predstavil učitelj športne vzgoje v Jaršah. Rokomet sem začel igrati v Slovanu in bil morda malce preveč sentimentalen. V njem sem morda ostal predolgo. Imel sem številne ponudbe tako domačih kot tujih klubov in se nazadnje odločil za Prule, kjer sem doživel najlepše trenutke v klubski karieri. Osvojili smo pokal, državni naslov in zaigrali v polfinalu lige prvakov. Tudi v Prulah sem nato verjetno ostal predolgo, vse do konca tega kluba, ki je neslavno ugasnil. V tistem trenutku nisem vedel, kam me bo ponesla pot, praktično čez noč pa sem sprejel ponudbo iz Nemčije, kjer sem nato odigral še štiri leta in uradno končal kariero."
