Lahko bi pristal na invalidskem vozičku, a sem postal evropski prvak

Potem ko se je kot golobradi nadarjeni mladenič sredi 90. let preteklega stoletja iz domače Slovenske Bistrice podal v Maribor, je v zadnjih dveh desetletjih igral za kar 18 klubov, med drugim tudi za Virtus iz Bologne, Benetton, moskovski CSKA in Panathinaikos, s katerim je bil leta 2007 evropski klubski prvak. Zdaj nekdanji slovenski reprezentant Sani Bečirović, ki bo prihodnji mesec dopolnil 34 let, stoji pred zadnjim poglavjem svoje kariere, ob tem pa si z vodenjem lastne košarkarske šole že tlakuje poslovno pot.

Ste v košarki kot igralec že rekli zadnjo besedo? Kariere ne bi rad končal z grenkim priokusom. V zadnjem obdobju sreča res ni bila na moji strani. Za menoj je težko leto, ki me je psihično dotolklo. Najprej sem igral v ambicioznem klubu (Forli, op. a.), v katerem se je predsednik odločil razpustiti ekipo. Sledila je selitev v Piacentino, kjer pa prav tako niso prevladali športni cilji. Na silo nisem želel iskati kluba za en mesec. Želim se pripraviti in počakati na pravo ponudbo.

Kakšno bi bilo pravzaprav vaše idealno slovo? Morda bi bilo pametno, da bi kariero končal lani, ko sem s Krko postal državni prvak. A srečal sem se s ponudbo, ki je preprosto nisem mogel zavrniti. Ne govorim o denarju. Pritegnil me je projekt, v katerem sem se videl, saj je po morebitnem koncu kariere predvideval trajnejše sodelovanje.

Bi še lahko oblekli dres kakšnega evropskega velikana? Ne bi bil več nosilec igre, ki na parketu preživi 35 minut. Z lahkoto pa bi igral od osem do 15 minut. Če lahko na nižji ravni igram skoraj celotno tekmo, bi zlahka nekaj minut vknjižil tudi med elito.

Se je težko sprijazniti z dejstvom, da so najboljša leta minila ter da je domet manjši, in si pravzaprav priznati, da se kariera bliža koncu? Ni lahko, a meni je vendarle precej lažje. Pred leti, ko sem bil na vrhuncu kariere, je moje športno udejstvovanje viselo na nitki. Posledično se zavedam, da se s koncem ene začenja nova zgodba. Od posameznika pa je odvisno, kako hitro se bo našel v neki novi zgodbi, v katero bo lahko preusmeril vso energijo, ki jo zdaj namenja igranju košarke.

Govoriva o letu 2002. Tedaj ste bili član Virtusa iz Bologne. Napovedali so vam konec kariere pri 20 letih. Ko sem bil na vrhuncu, mi je bila žal "odvzeta" možnost, da bi udejanjil svoj celoten potencial in si zgradil še veliko boljšo kariero, kot sem jo. Zdravniki so mi dejali, da sem brez hrustanca pod pogačico. Imel sem artritis, ki je prerasel v artrozo. V kolenskem sklepu nimam amortizacije. A dokazal sem, da se je s pravo voljo in vztrajnostjo ter ob pomoči iskrenih prijateljev ter družine mogoče vrniti tudi iz na videz še tako izgubljenega položaja. Verjamem, da se bo našel nekdo, ki bo pokazal name in dejal: "Poglej ga, ni bil tako velik igralec, kakor bi lahko bil!" Morda res, a dejali so mi, da ne bom nikoli normalno hodil, jaz pa sem postal evropski klubski prvak s Panathinaikosom in vrsto let igral na visoki evropski ravni. Mar ni to največja zmaga?

Ste se kdaj resnično zbali, da ne boste mogli normalno hoditi? Govorimo o medicinskem čudežu. Verjel sem! A to samo po sebi ni bilo dovolj. Pripravljen sem bil garati, se odrekati … To je bila hudičevo težka pot, prežeta z bolečino, depresijo … A vseskozi sem verjel, da grem lahko prek preprek. Na srečo sem bil obdan s pravimi osebami. Verjeli so, verjeli smo. No, tudi medicina je napredovala. Morda je ta moja pot slika športa. Sporoča, da moraš premagati muke, če želiš iskreno zadoščenje in veselje.

Ste se morda v tem obdobju srečevali tudi z namigi o uporabi kakšnih sumljivih sredstev, ki bi vam morda pomagala do vrnitve? Živimo v svetu, v katerem se tudi tistim, ki te ogovorijo s slabimi nameni, ne moreš povsem izogniti. A lahko se pohvalim, da sem imel dober nos za ljudi. V karieri sem imel malo slabih izkušenj. Nihče me ni speljal na led, tako da bi danes do njega gojil večno zamero. Še največ težav sem imel v zadnjem obdobju z delodajalci.

Nos za ljudi vselej prav pride tudi zvezdnikom, kar ste na vrhuncu kariere nedvomno bili. Katere so največje pasti zvezdništva? Kaj bi svetovali mladim? Pri mladih opažam, da so pogosto prehitro zadovoljni. Imel sem to srečo, da sem imel doma trenerja, ki mi preprosto ni dovolil, da bi se prehitro zadovoljil. Žal se danes že 14-letni mladeniči spogledujejo z ligo NBA, sanjajo o veliki karieri in pred seboj vidijo milijonske pogodbe … Košarka je postala posel, v katerem vse večjo vlogo igrajo menedžerji. So nujno zlo. A starostna meja, ki dopušča sodelovanje med njimi in košarkarji, je prenizka.

Moja pot je bila drugačna. Že v prvih klubih sem imel ob sebi igralce, od katerih sem se lahko učil in črpal izkušnje. Dovolj bo, če povem, da sem imel v Olimpiji ob sebi Jureta Zdovca, Slavka Kotnika, Šarunasa Jasikevičiusa in Marka Milića. Morda prav to manjka današnji generaciji mladih košarkarjev.

Dotaknili ste se očeta, sicer trenerja Memija Bečirovića. Ta vas je leta 2010 kot selektor slovenske reprezentance vodil tudi na svetovnem prvenstvu. Kakšna je bila ta izkušnja? Do moje poškodbe leta 2002 pravega odnosa oče-sin nisem poznal. Redki so bili ribolovi ali pikniki, med katerimi sva izklopila košarko. Tudi v hiši je bil trener. Ko je bil selektor, je bil vse prej kot očetovski. Še več, dejal bi celo, da sem bil kot sin oškodovan. Morda mi je podzavestno namenil kakšno minuto igranja manj. Tudi sam sem se trudil, da ne bi igral egoistično. Kot igralec sem trpel. A ko potegnem črto, bi dejal, da me je tudi ta izkušnja okrepila.

Zanimivo je, da je ob slehernem pogovoru z vašo razširjeno generacijo, v kateri so recimo tudi Marko Milić, Matjaž Smodiš, Primož Brezec, Boštjan Nachbar, Jaka Lakovič in Rašo Nesterović, mogoče zaznati manjšo grenkobo, ko beseda nanese na reprezentanco … Dovolite mi, da vas popravim. Gre za veliko grenkobo ali kar bolečino. Dotaknili ste se skupine košarkarjev, ki je razvila nacionalni in osebni ponos ob igrah za slovensko reprezentanco. To je tisto, kar je odlikovalo reprezentanco nekdanje Jugoslavije. Za državni grb se igra s srcem in dušo. Mi smo to doživeli in občutili. Prav zaradi tega bi bili najbolj srečni in veseli, če bi lahko Sloveniji z reprezentančno kolajno poklonili neizmerno veselje. Žal mi je, da se nismo praktično nikoli zbrali v popolni postavi ter se veselili odličja.

Lahko to uspe novemu rodu? Nikogar ne želim odpisati, vsakemu želim uspeh, a zdi se mi, da se izbrana vrsta bliža kriznim letom. Žal je nabor vrhunskih košarkarjev manjši. Tudi ekipe v mlajših selekcijah ne osvajajo več kolajn. Bojim se, da bodo morali navijači čakati kar nekaj časa, da se bo zbrala tako močna reprezentanca. Na srečo ima Slovenija Gorana Dragića, ki bo s svojo izjemnostjo še več let nosilec. Malce pa dvomim, da bo pričakal Luko Dočića in še nekatere obetavne mladce. Starostni razpon je prevelik, da bi dovoljeval združevanje teh fantov v eno zgodbo.

Kaj pa vaš klubski izkupiček? Boste športne copate povsem mirne vesti obesili na klin? Matjaž Smodiš, moj dober prijatelj in soigralec v Bologni, ki je bil prisoten ob moji operaciji leta 2002, me večkrat opomni na mojo pot. Nemalokrat mi je dejal, da bi lahko pristal tudi na invalidskem vozičku, a sem se vrnil med najboljše in postal celo evropski klubski prvak. Vem, da ima prav, a ker sem vedno trdno verjel v uspeh, premalokrat razmišljam na takšen način. Vem, da bi lahko dosegel več, če ne bi bilo omenjenih oteževalnih okoliščin. A moja kariera je vredna zavidanja.

Moskva, Bologna, Ljubljana, Atene … V katerem okolju ste začutili dihanje z najbolj košarkarskimi pljuči? V prvi vrsti je bila to grška izkušnja s Panathinaikosom in pa zlata leta v Bologni, kjer sem igral za Virtus in Fortitudo. No, omenil bi še Treviso in Sassari. Te zgodbe imajo skupen predznak. Moji delodajalci so namreč klub dojemali kot veliko družino. Ko se košarkar znajde v takšnem okolju, je posledično samoumevno, da prispeva nekaj več. Nekaj več pa lahko pomeni tudi požreti lasten ego in se podrediti kolektivu. Tega je v sodobni košarki premalo. Nove rodove bolj kot ime kluba na prsih zanima priimek na hrbtu. Priznam, tudi sam sem bil v mladih letih košarkar, ki je pogledoval izključno proti košu. Zanimale so me točke. Brez sramu priznam, da sem v prvo vrsto postavljal individualen dosežek. Šele težka operacija mi je odprla oči. Slog svoje igre sem začel spreminjati, saj sem želel biti na voljo ekipi.

Na tej poti ste verjetno dodobra odebelili svojo kožo. Vam je kakšna navijaška žalitev kdaj prišla do živega? Spomnimo, ko ste bili član Olimpije, vas je na tribuni novomeške dvorane pričakal napis Šani Bečiri, pozneje ste bili "invalid", pa selektorjev sinček, izdajalec klubov … Ob takšnih zbadljivkah sem velikokrat ostal hladen. Zakaj? Navijačem nasprotnega tabora priznavam pravico do vseh dovoljenih in tudi nedovoljenih prijemov. Vem, da sem tekmec njihovega moštva, za katerega navijajo z vsem srcem. Želijo zmago svoje ekipe in tekmečev poraz. Veliko bolj pa so me boleli kakšni udarci v domačem okolju, predvsem na reprezentančni ravni. Bolelo me je, ko sem poslušal, da si ne zaslužim mesta v reprezentanci, da me je oče Memi poklical in na ta račun odgnal Bena Udriha … To preprosto ni res. Ta zgodba me je prizadela.

Prav ta zgodba je svojevrstno nadaljevanje dobila leto zatem, ko je tedanji selektor Božidar Maljković izjavil, da je Memi Bečirović boljši slaščičar kot košarkarski trener. To je izjava človeka, s katerim se doma nismo pretirano obremenjevali. Oče se ni nikoli sramoval svojega poklica. Za nameček pa je pozneje odkrito čestital Maljkoviću za določene poteze in s tem pokazal, kako velik človek je.

V tem intervjuju ste večinoma govorili o spominih. Kaj pa pogled v prihodnost? Ste z odprtjem Košarkarske šole Sani Bečirović že nakazali področje delovanja? S šolo sem želel okolju, v katerem se zrasel, nekaj vrniti. Vem, v kakšnih pogojih se je razvijala moja generacija. Nachbar, Pavič, Brolih, jaz in še kdo smo imeli vrhunske pogoje za delo. To bi rad omogočil tudi novim rodovom. Zdaj se zgodba razvija v želeno smer. Naš cilj je, da bi na Štajerskem in morda tudi v Prekmurju postali prepoznavni po dobrem delu z mladimi. Gre za produkcijo košarkarjev, ki bi se nato selili v člansko mariborsko ekipo. Naslednji korak bi bila selitev v Olimpijo. A govorim o Olimpiji, ki bo igrala v evroligi. To je piramida, ki jo je pred leti zagovarjal tudi Zmago Sagadin.

Govorite o tistem Mariboru, ki je pred dnevi ostal brez prvoligaša … Žal. A tudi v tej košarkarski tragediji je treba poiskati nekaj pozitivnega. Morda bo vsem, ki delajo v mariborski košarki, zdaj dokončno postalo jasno, da v mestu ne more delovati pet klubov. Prav zaradi tega so že stekli pogovori s predsednikom AKK Mariborom, ki igra v tretji ligi. Čez noč ne bo šlo. A v nekaj letih bi se lahko na noge postavil klub, ki bo segel do ravni močnega regionalnega tekmovanja.