Sobotni intervju
Sobota, 4. 1. 2025, 4.00
1 dan, 17 ur
Sobotni intervju: Kaja Juvan
V težkem pričakovanju vrnitve nadarjene Kaje Juvan #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,55
"V resnici sem mislila, da bo vse skupaj trajalo malo manj časa," nam je v pogovoru razkrila Kaja Juvan, ena najbolj nadarjenih teniških igralk pri nas. Ljubljančanka si je vzela enoletni premor, a danes spet uživa na igrišču in upa, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo spet igrala na največjih teniških turnirjih.
Slovenska teniška igralka Kaja Juvan je pred dobrima dvema letoma izgubila očeta, kar jo je zelo prizadelo. Že leta 2023 si je vzela krajši odmor, a ni bilo dovolj. Zato si je rekla, da se bo umaknila za toliko časa, kolikor bo treba. Njen premor je drugič trajal dlje – od lanskega januarja. Po enem letu je 24-letna teniška igralka odločena, da se spet vrne na teniške turnirje. Zdaj že kar nekaj časa trdo trenira na teniški akademiji Breskvar in tam smo jo tudi obiskali. V pogovoru nam je razkrila, da si je v tem času dovolj spočila. Kaja je bila videti sproščena, mirna in na njen obraz se je pogosto prikradel nalezljiv nasmeh.
Za tenis ji nikoli ni bilo vseeno in tudi v zadnjem letu ga je veliko spremljala. Ob tem pa je spoznala, da obstaja življenje tudi zunaj tenisa. Posvetila se je študiju psihologije in imela celo čas razmišljati o svoji drugi karieri. Spremenila se je tudi kot oseba in naučila se je, kako bolj poslušati samo sebe.
Ljubljančanka se je sicer v svoji športni karieri izkazala že v mladinski konkurenci, ko je med drugim leta 2016 zmagala na prestižnem turnirju Orange Bowl, na Mladinskih olimpijskih igrah leta 2018 pa je osvojila dve zlati medalji. Njena najvišja uvrstitev na lestvici WTA je 58. mesto v posamični konkurenci. Že zelo kmalu je začela navduševati tudi na največjih turnirjih. Na turnirjih za grand slam se je štirikrat prebila do tretjega kroga in ob tem premagovala vrhunske tekmovalke. Mnogim je ostal v spominu dvoboj proti Sereni Williams, ko je legendarni Američanki povzročila kar nekaj preglavic.
Kaja Juvan danes spet uživa na igrišču.
Kako se danes počutite na igrišču?
Jaz mislim, da super. Zadnje čase zelo uživam in tega se veselim. Tudi fizično se bolje počutim, tako da mislim, da bom kmalu pripravljena na vrnitev.
Je po daljšem premoru kaj več vznemirjenja pred novo sezono?
Rekla bi, da sem bolj mirna kot zadnji dve sezoni, predvsem pa bolj sem spočita. Zdi se mi, da so metuljčki vedno prisotni, ne glede na to, koliko časa pred tem igram ali pa ne. Zagotovo je neka nova perspektiva tudi na preostale stvari, tako da sem vesela, da se bom vrnila. Kdaj bo to? Moram biti še malo potrpežljiva, ker moram biti dobro fizično pripravljena, da bo vse v redu.
Pa vseeno, kdaj bi vas lahko prvič videli igrati na turnirju?
Najhitrejša možnost bi bila konec januarja. To je neka želja, seveda pa moramo do takrat narediti še en mesec treninga. Druga možnost bi bila sredina februarja, tretja pa marca. Do sezone na pesku bi že zagotovo morala začeti igrati.
"Mislim, da v vsakem primeru moraš pametno izbirati turnirje."
Potem v Avstralijo zagotovo ne boste šli igrat?
Ne, je pa tako, da bom začela z nekaj manjšimi turnirji, ker po celem letu premora potrebujem nekaj tekem. Mogoče sem malo omejena, ker ne morem priti na vse turnirje brez "rankinga". Ne bi pa rada zaščitenega "rankinga" uporabljala za nižje turnirje. Zato sem rekla, da so te tri možnosti, bomo pa videli, ali bo kakšen turnir nižje ravni. Drugače sta bila lani marca v Sloveniji dva turnirja.
Ali boste morali zaradi zaščitenega "rankinga" bolj preudarno zbirati turnirje?
Mislim, da moraš v vsakem primeru pametno izbirati turnirje. Moja uvrstitev je 105. mesto in verjetno v glavnem delu turnirjev za grand slam ne bom igrala. Mislim, da se glede na mojo uvrstitev najbolj splača igrati turnirje poleti. Želim si, da jih takrat izkoristim malo več. Torej na pesku v Evropi, kjer so moji najljubši meseci in so tudi super turnirji. Mogoče nekaj turnirjev izkoristim še v ZDA.
So po tako dolgem premoru treningi kaj bolj naporni kot pred enim letom, ko ste bili v polnem pogonu?
Da, zagotovo. Na začetku, ko smo prvič stopnjevali, sem bila precej bolj utrujena. Na telesu se pozna pri določenih gibih, kot so servis in vsi udarci, ki jih izvajaš močneje. Kakšna mišica bolj boli, ampak to je cena tega. Zagotovo je bil to v moji teniški karieri, ki se je začela pri desetih letih, prvi tako dolg premor. Po eni strani je bilo fizično težje, ampak po drugi strani je bilo tudi lažje, ker sem imela možnost, da sem si spočila bolj kot kdorkoli prej.
So trenerji do vas kaj manj popustljivi ali ste že sami dovolj strogi do sebe?
Mislim, da sem kar stroga. Trdo delamo, trenerja se bolj zabavata, ko jaz trpim. Mi pa pomagata s tem, da si izmislita kakšno igro, da se mi vsaj zdi, da se zabavam (smeh op. p.).
Vaš tekmovalni premor je trajal eno leto. Kaj ste v tem času delali oziroma kaj se je dogajalo v vašem življenju?
Ja, jaz bi rekla, da precej manj kot po navadi. Bila sem malo v Dubaju, ker sem imela priložnost narediti še kakšno stvar, ki mi je prej ni uspelo. Tam je namreč moje prebivališče. Sicer sem bila več doma z družino in svojim bratom. Nekako sem prvič videla, kako se v Sloveniji spreminjajo letni časi. Prvič sem šla na daljše počitnice. Tudi v Barceloni sem bila nekajkrat, da sem začela postopoma trenirati.
Predvsem sem se letos naučila, kako bolj poslušati samo sebe, svoje telo in glavo. Ugotovila sem, da obstaja življenje tudi zunaj tenisa. Mislim, da mi bo to po karieri zelo pomagalo, ker se mi zdi, da dokler se ne ustaviš, je kar malo panike. Torej kaj bo potem naprej. Zdaj približno vidim, kako bo po karieri. Nadaljujem tudi študij in zastavila sem si, da ga bom končala v treh ali štirih letih. Potem bomo videli. Želela bi narediti še magisterij.
Zdi se, da ste v času svojega premora kar nekaj potovali. Nimate že dovolj potovanj iz tenisa?
Rada potujem, ampak je drugače potovati na počitnice. Lošinj mi je zelo všeč, nerada pa potujem z letali. Zelo rada grem na kakšen izlet. Morje, karkoli je na morju je super. Takšni izleti so mi bolj všeč. Zdaj sem omenila le nekaj stvari, drugače je bilo zelo raznoliko (smeh op. p.).
"Želela sem si, da bi se lahko že prej vrnila, po drugi strani pa se mi zdi, da je prav, da narediš stvari na pravi način."
Pred časom ste dejali, da ste bili psihološko in fizično iztrošeni. Vam je v tem času uspelo napolniti baterije?
V resnici sem mislila, da bo vse skupaj trajalo malo manj časa. Glede na to, kakšen tempo sem imela dolga leta, vse skupaj ni trajalo toliko časa, če ne gledamo z vidika tenisa. Želela sem si, da bi se lahko že prej vrnila, po drugi strani pa se mi zdi, da je prav, da narediš stvari na pravi način. Zagotovo sem zdaj bolj spočita, tudi na igrišču bolj uživam. Imela sem čas razmisliti o svojem tenisu, torej na kakšen način si ga želim igrati.
Pred tem ni bilo časa, ker pač tekmuješ. Kakorkoli pogledaš, je tekmovanje vsak teden tudi stres. Lahko je zelo pozitiven stres, če si dovolj dobro pripravljen, dovolj spočit in v tem uživaš. Če si preveč utrujen, te lahko samo še bolj utrudi. Sama vedno rečem, da so vse službe naporne, ampak če imaš pa tako službo, kot je tenis … Mi imamo v resnici dva tedna počitnic na leto in na ta način morda lahko razumeš, zakaj je težko.
Kaja Juvan zdaj sodeluje z Nikom Razborškom.
Ste v tem času vseeno pogrešali tenis in turnirje, verjetno vam ni bilo vseeno za tenis?
Za tenis mi nikoli ne bo vseeno. Moram priznati, da tudi, če ne bi bila v tenisu, bi zagotovo morala v nečem tekmovati, ker res rada tekmujem. Tenis mi je zelo všeč, tekmovanje pa mi je najbolj. Zagotovo sem pogrešala ta občutek, ki ga imaš na turnirjih. Ko se boriš in poskušaš najti rešitev, da lahko zmagaš. Seveda, bolj pogrešaš večje turnirje, potem ko se spomniš, da tam razmere na manjših turnitjih niso vedno najboljše. Spomnim se, da sem Indian Wells zelo pogrešala. Pogrešam adrenalin, ki ga čutiš, ko tekmuješ, ampak se tudi zavedam, da bom potem veliko manj doma. Zato poskušam še toliko bolj ceniti vsak trenutek s svojimi najbližjimi.
Kaj pa ste v zadnjem letu najmanj pogrešali v zvezi s tenisom?
Verjetno to, da ne vidiš tako pogosto ljudi, ki so ti blizu. Glavno, česar nisem tako pogrešala, sta bili bolečina in utrujenost ob zelo trdih treningih. Na začetku sem bila prijetno utrujena, potem je sledila neprijetna utrujenost … In morda ta prilagajanja, ker moraš res na hitro menjati časovne pasove. Pravzaprav sem malo preveč počivala, da bi lahko rekla, da česa res ne pogrešam (smeh op. p.).
Eno leto niste igrali tenisa, kar pomeni, da eno leto od turnirskih nagrad skorajda niste imeli prihodkov. Lahko danes vseeno normalno trenirate in se na novo sezono pripravljate tako, kot je treba?
Dejstvo je, da letos nisem imela prihodkov. Pravzaprav sem se uvrstila v drugi krog OP Avstralije in zato sem dobila tudi nekaj sponzorskega denarja. Moram priznati, da imam res srečo s tem, ker mi je s financami pomagala tudi mami. Vedno je varčevala vse, kar je lahko, da smo imeli nekakšno varovalno mrežo. Če tega ne bi bilo, se mogoče tudi ne bi mogla ustaviti. Imela sem to priložnost in z mami sva se pogovorili glede tega. Če bi to naredila še kakšno leto ali dve, bi bile zagotovo težave.
Moram pa povedati, da res ne maram zapravljanja denarja za stvari, ki mi ne pomenijo tako veliko. Nekaterim igralkam so všeč kakšne materialne stvari, kar je tudi čisto v redu. Ne zapravljam veliko in imam srečo, da sta kondicijski trener Miran Kotnik in tudi Nik Razboršek od tod. Onadva sta mi zelo pomagala in sem jima zelo hvaležna. Skratka, ni še težav. Na tenis nikoli nisem gledala skozi denar. Je pa res, da sem imela ravno zaradi tega, ker je moja mami ravnala tako pametno, vedno priložnost pred finančno stanje postaviti tisto, kar si želim.
Kaj mislite, da bo najtežje pri vaši vrnitvi na turnirje oziroma ali sploh pričakujete kakšne težave?
"Zavedam se možnosti, da lahko težave pridejo, ampak poskušam delati vsak dan na temu, da bo tega čim manj."
Pripravljamo se tudi na težave, ampak si jih seveda ne želim. Jaz mislim, da bo ena izmed težjih stvari, kako se spet navaditi na ritem. Zdaj bo spet malo drugače. Več bo potovanj. Vseeno mislim, da s tem ne bo toliko težav. Drugo je, da imaš samo določeno število turnirjev, tako da je mogoče več pritiska. V tistem času moraš doseči neke rezultate. Za ene je to mogoče preveč pritiska in pol slabše grajo kot sicer.
Jaz se ne bi rada preveč osredotočala na to, koliko imam ali pa nimam turnirjev. Sprejela sem tudi možnost, da če bom šla na turnirje ITF, bom pač šla. To ni težava. Zdi se mi, da če si kakovosten, je samo vprašanje časa, kdaj se spet vrneš. Zagotovo je želja, da se vrneš čim hitreje. Fizično, teniško in mentalno moraš biti pripravljen na to. Zavedam se možnosti, da lahko težave pridejo, ampak se vsak dan trudim, da bo tega čim manj.
Omenili ste že, da so vam določeni ljudje stali ob strani. Ste se morda obrnili po nasvet tudi h kakšni igralki, ki se je vračala na turnejo?
Mislim, da je za vsako igralko zelo različno, ker se vračajo zaradi različnih stvari. Mislim, da je tudi malo odvisno, iz katere države si. Če si iz kakšne večje, morda dobiš nekaj več posebnih povabil na turnirje. Zaradi tega je lažje in mogoče čutiš manj pritiska. Po drugi strani imaš igralke, ki se morajo znajti, tako koti me. Čeprav moram priznati, da je zdaj v Sloveniji dovolj turnirjev serije ITF in lahko to izkoristim. V tem primeru je naša teniška zveza opravila zelo dobro delo. Povečali so število turnirjev, kar igralci na koncu najbolj potrebujejo. V zadnjem času se igralke, ki jih spremljam, pogosto vračajo zaradi poroda, kar je povsem nekaj drugega. Moram reči, da na srečo pri meni ni bilo velike poškodbe in se mi ni treba prilagajati na to. Zame je prvič, da moram iti čez to, če lahko na kaj računam, je to moja trma. To je najpomembnejše.
"Mislim, da se ženski tenis razvija v smer, kot si jaz želim in se trudim igrati. To je raznovrstnost."
Se je v tem času, ko niste igrali, ženski profesionalni tenis kaj spremenil?
Gledala sem veliko tekem. Mislim, da se je na zunaj najbolj spremenilo to, da so Arina Sabalenka, Qinwen Zheng in Coco Gauff najbolj konstantne in zato ima Iga Swiatek nekaj več težav. Mislim, da se ženski tenis razvija v smer, kot si jaz želim in se trudim igrati. To je raznovrstnost. Če pogledamo Zheng ima dober servis, backhand, dobro teče, dobro se premika, tudi slice udarce že zna uporabljat. Dekleta se trudijo, da so bolj raznovrstna. Tudi Sabalenka se mi zdi, da igra bolj pametno kot včasih, ko je igrala bolj na moč. Mislim, da se pozna tudi pri fantih. Zelo malo je novih igralcev, kot je bil na primer John Isner ali pa Ivo Karlović, ki sta imela dober servis in volley. Zdaj se tenis razvija v to smer, da moraš imeti vse stvari dobre. To se že nekaj časa počasi spreminja.
Kaj pa vi, ste se v tem času kot oseba in igralka kaj spremenili?
Mislim, da sem se zelo. Lahko rečem, da sem imela čas tudi malo bolj razmisliti o vseh vidikih svoje igre. Veliko sem gledala dekleta. Mislim, da sem fizično zelo napredovala in našla tisto, kar mi najbolj ustreza. Imela sem možnost progresivno stopnjevati formo in mislim, da smo zelo dobro našli ravnotežje. Ni bilo nobene poškodbe, vse smo lepo stopnjevali. Trenirala sem tudi tri ali štiri ure na dan in nisem imela nobenih težav. Mislim, da je to lep odraz tega, kako se najdeš. Študiram psihologijo in sem imela priložnost spoznati, kako so možgani povezani s telesom. To se mi zdi zelo pomembna tema tudi za teniške igralce. Mogoče se športniki tega bolj zavedamo kot drugi, ampak po eni strani si vsi mislimo, da lahko telo priganjamo prek meja, ampak po navadi se takrat začnejo poškodbe ali druge težave. Zdi se mi, da sem se na tem področju zelo veliko naučila.
"Mislim, da moraš res iti res s srcem v to, da deluje."
Prej sva omenila oba vaša trenerja, ki prihajata iz Slovenije. Se vam zdi, da je v Sloveniji dovolj teniškega znanja?
Mislim, da se v Sloveniji teniško znanje zelo razvija. Sama sem v zadnjih letih zamenjala veliko trenerjev. Da si dejansko dober trener, je treba vložiti veliko dela in učenja. Pri Niku se pozna, da je bil včasih igralec in razume teniške stvari. Poleg tega se zelo rad uči. Meni se zdi, da je to najpomembnejša stvar pri trenerju. Torej da je odprt za učenje in da posluša igralca. Imaš lahko kakšne zelo dobre trenerje, ki jim je čisto vseeno, kaj si igralec misli, in takšno razmerje, tako kot pri vseh stvareh, težko deluje. Jaz sem bolj nagnjena k temu, da imaš nekoga v ekipi dolgo, da se lahko skupaj razvijaš. Mogoče daš kakšno pomoč, če jo kdo potrebuje. Tudi pri Miranu (Kotnik op. p.) toliko časa deluje, ker vedno, ko smo potrebovali za naslednji korak nekoga novega, smo ga pač vzeli. Tudi Nik se zelo dobro razume z Oscarjem (Oscar Serrano op. p.), ki je bil moj trener. On nam še vedno pomaga v Barceloni. In mislim, da moraš res iti s srcem v to, da deluje. Tako kot Robi Cokan, ko je šel v to na polno. Bil je na vseh turnirjih, čeprav sem bila stara deset let. Res je verjel vame. Ves prosti čas je vložil v to, da smo bili boljši in mislim, da je na koncu to veliko pomembnejše, kot da ima nekdo več znanja kot nekdo drug. Je pa posledično zelo pomembno, da se nekdo rad uči. Če imaš srčnost in učenje, se mi zdi, da je to tisto pravo.
V zadnjem času sta zelo odmevala dopinška škandala, povezana z Jannikom Sinnerjem in Igo Swiatek. Se vam zdi, da sistem dopinga v tenisu dobro deluje?
Tukaj bi rada povedala, da si je po eni strani zelo težko zamisliti sistem, ki bo deloval popolno. Preveč je športnikov in najbolj pošteno se mi zdi, da morajo imeti naključna testiranja, tako kot tudi delajo. S športne perspektive je to za nas zelo težko. Povedati moramo namreč, kje bomo tisto eno uro na dan. Sama sem na začetku leta dobila opomin (S Kajo smo se pogovarjali konec decembra op. p.). Na telefonu mi je zmanjkalo baterije, malo dlje smo ostali na večerji in sem zamudila. To so si zapisali, čeprav so me testirali. Pa verjetno sem jaz najbolj pazljiva oseba od vseh. In ni pomembna samo lokacija, ampak tudi, ali tekmuješ na turnirju ali ne. Tudi čez noč moraš povedati, kje si, da te lahko presenetijo. Za mnoge športnike to dela menedžer, ampak vseeno je kar stresno, da moraš spremeniti lokacijo, če greš na večerjo ali če boš nekje drugje prespal.
Vse te stvari so na vas?
Da, to je na meni. Tudi zdaj, ko nisem igrala, je bilo vse na meni. Po eni strani je prav, da so vsi tako strogi … Ali se da to na boljši način izpeljati, ne vem. Ne vidim boljše rešitve, kot da nas naključno testirajo. K meni so prišli že dvakrat v treh dneh, prišli pa so tudi le enkrat na dva meseca. Tudi s temi zdravili je šlo že v hude skrajnosti, kar po svoje razumem, po drugi strani pa je v kakšnem zdravilu lahko nekaj takšnega. Moram priznati, da smo jaz in veliko športnikov za vsako stvar, ki jo damo v telo, kar živčni. Snovi so lahko že v vsaki hrani. V Mehiki in Južni Ameriki nas opozarjajo, da naj ne jemo mesa in da naj fotografiramo vsako meso, ki ga pojemo. Ni tako enostavno, kot se sliši. Zdi se mi, da bi določene stvari morali malo bolj uskladiti.
Preberite še:
