Sobota, 3. 3. 2018, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju
Miran Tepeš v drugačni luči #intervju
Smučarski skoki in jadranje si v življenju Mirana Tepeša že štiri desetletja podajajo roke. "Jadranje imam v krvi," pravi 57-letni dobitnik srebrne ekipne olimpijske medalje iz Calgaryja (1988). S skoki je okužil vso družino, v manjši meri mu je to uspelo z jadranjem, ki mu predstavlja odmik od direndaja sodobnega sveta. Kaj mu pomeni osvojitev jadralnega Everesta, kako gleda na ženske smučarske skoke in zakaj ne pristaja na trditev nekaterih, da so smučarski skoki šport, s katerim se ukvarja zgolj peščica držav?
S smučarskimi skoki se Miran Tepeš, eden od najuspešnejših slovenskih smučarskih skakalcev, ukvarja od sedmega leta starosti, jadra pa od srednješolskih let. Obe dejavnosti 57-letnika iz Stanežič pri Ljubljani zaposlujeta še danes. Kot pomočnik vodje tekmovanj svetovnega pokala v smučarskih skokih v ženski konkurenci in inštruktor jadralnih tečajev financira svoje jadralske odprave.
Jadranju se posveča že od gimnazijskih let. Na barki je sam svoj mojster in gospodar.
Tepeš ima v svoji vitrini srebrno olimpijsko medaljo z ekipne tekme v Calgaryju leta 1988, na svojem rezultatskem računu pa sedem drugih mest v svetovnem pokalu.
Smučarskoskakalno kariero je sklenil leta 1992, razlog – škarjasti slog skakanja, ki ga ni mogel usvojiti – in v skokih kmalu prevzel drugačne vloge. Bil je sodnik in tehnični delegat, pomočnik Janeza Goriška pri vodenju tekmovanja v Planici in kar 17 let prva roka direktorja tekem v moških smučarskih skokih Walterja Hoferja. Leta 2016 so ga premestili na isto funkcijo, a v ženski karavani. O tem Tepeš ne želi razglabljati, precej raje govori o jadranju.
O jadranju okrog rtov na južni strani zemeljske poloble je pred kratkim napisal knjigo. Delo Veliki trije je že njegova tretja knjiga, v kateri povzema svoje jadralske izkušnje. Tepeš je sedmi Slovenec, ki je preplul zemeljsko oblo. To je storil dvakrat, prvič po ustaljeni "progi" od zahoda do vzhoda, drugič pa ravno obratno.
Tepeš je oče treh otrok Jurija, Anje in Jona, vsi so bili ali so povezani s skoki. Tako kot žena Zlata, ki se med drugim ukvarja tudi z izdelavo smučarskoskakalnih dresov.
Tepeš je s smučmi zadnjič skočil leta 2002, ko je imel 41 let. Šlo je za obljubo ženi, da bo, ko ga bo sin Jurij preskočil, s skoki opravil. To se je zgodilo na državnem prvenstvu leta 2002. Jurij je takrat imel 13 let.
Jadranje me veseli. Jadranje imam v krvi. Jadranje je moj način življenja. O jadranju sanjam, ko nisem na barki, je na hrbtni strani svoje najnovejše knjige zapisal Tepeš.
Kje je trenutno Skokica (12-metrska jadrnica družine Tepeš) in kje hranite srebrno olimpijsko odličje iz Calgaryja?
Skokica je trenutno v Južni Afriki, medalja pa je doma v vitrini. Priznam, da je že dolgo časa nisem videl, ne pade mi ravno v oči (smeh,op. p.).
Vam je odprla mnogo vrat?
Težko bi rekel, je pa brez dvoma izpolnila enega od mojih življenjskih ciljev.
Kako dolgo že kombinirate jadranje in smučarske skoke? V skokih ste že dočakali abrahama.
40 let.
Kaj vas vleče v jadranje? Gre za odmik od živžava vsakdanjega življenja, za samodokazovanje …
Poudarjate željo po odmiku od množic, a tudi na jadrnici niste povsem sami.
Res je, približno polovico oziroma nekaj več kot polovico jadranja opravim v družbi. Gre seveda za sopotnike, ki so jadranja vešči.
Za to sem se odločil iz več razlogov. Jadranje je tako bolj varno, bolj zabavno in manj dolgočasno, po drugi strani pa je to tudi vir prihodka, s katerim financiram jadranje in poskrbim za to, da to preveč ne bremeni družinskega proračuna. Na nekaterih delih poti, kjer je več otokov, sem vzpostavil sistem, ki mi omogoča sofinanciranje jadranja.
Kako gre preverjanje značajskega ujemanja? Vsak pač ne spada na jadrnico.
Zagotovo ne. Na dolge plovbe običajno ne jemljem ljudi, ki jih nisem že prej spoznal na krajših razdaljah. Ljudje se namreč na samoto in oddaljenost od kopnega odzovejo zelo različno in nekateri imajo lahko težave, česar pa ni mogoče napovedati vnaprej.
V vaši najnovejši knjigi z naslovom Veliki trije ste med drugim zapisali, da bo barka v primeru, če boste vi pazili nanjo, tudi ona pazila na vas. Je res?
Natanko tako. V viharjih in dneh, ko vreme dobesedno podivja, je moja prva misel ta, da poskrbim za barko, saj to pomeni, da bo potem tudi z mano vse v redu.
Razmere na odprtem morju so lahko preizkus trdnosti živcev.
Kako poskrbite zase?
Tako, da se privežem na barko. V preteklosti se mi je že zgodilo, da me je val odplaknil z barke, a sem bil nanjo vedno privezan, kar mi je omogočilo, da sem se lahko rešil. Preprosto se po vrvi povlečeš nazaj na barko.
To večino časa krmari avtopilot in če te val odplakne, se barka ne bo ustavila, ampak se bo peljala naprej. To je tudi razlog, zaradi katerega moraš biti v divjem vremenu privezan na barko. Če nisi, barka preprosto potuje naprej, ti pa ostaneš na morju.
Ali je vaša družina seznanjena z nevarnostmi, ki prežijo na jadralca?
Trudim se, da bi bilo moje jadranje čim bolj varno. Bolj ko se pripraviš na pot, bolj je varno, možnosti za uspeh pa so večje. Viharnih dni na morju je pri mojem jadranju samo okrog enega odstotka.
Pred desetimi leti je prvič obplul svet, potem je to ponovil, a v obratni smeri, proti vzhodu.
Družina in prijatelji so mu takrat v Izoli pripravili topel sprejem.
Veter je skupna točka, ki povezuje smučarske skoke in jadranje. Bi lahko rekli, da ste specialist za veter, tudi pri ženskih smučarskih skokih namreč bedite nad njim.
Meteorologijo res dokaj dobro poznam, študiral sem geografijo in tudi tam smo se precej učili o klimatografiji. Precej dobro poznam teorijo, na morju pa jo spoznavam tudi v praksi. Če želiš uspešno pluti po morju, moraš poznati tudi vreme.
Koliko let izkušenj ste potrebovali, da ste si upali zajadrati zunaj domačega in verjetno dobro poznanega Jadrana?
Okrog 20 let. Jadram od leta 1976, leta 2005 pa sem se odpravil na svojo prvo pot okrog sveta. Je pa res, da na morju srečujem tudi precej ljudi, ki se jadranja učijo šele na odprtem morju. V takem primeru so poškodbe bark zelo pogoste.
Njegova jadralna spremljevalca: 12-metrska jadrnica Skokica in čoln Skokec. Imeni obeh izvirata iz smučarskih skokov.
V enem od intervjujev ste dejali, da je pri smučarskih skokih in poletih samoohranitveni nagon vsako leto večji, da se skakalci bolj premišljeno podajajo na letalnico. Predvidevam, da je podobno pri jadranju. Ali pa je ravno obratno in ste prav zaradi izkušenj vsako leto bolj suvereni?
Izkušnje brez dvoma prinesejo samozavest in pri jadranju so zelo pomembne. Več stvari kot doživiš, lažje se nanje pripraviš. Tudi sam imam pri jadranju v mislih še mnogo izzivov, ki jih bom, vsaj tako upam, nekoč tudi uresničil ne glede na leta. Tudi če se komu od jadralcev zdijo prismuknjeni ali nevarni.
Ste lahko bolj konkretni?
Že pot okrog sveta je bila izziv, ki se ga ne loti niti en promil jadralcev. Moji naslednji cilji bodo povezani z jadranjem po severu, po ledenih morjih. Za to pa potrebuješ čas in denar. Morda bo kateri izmed njih moral počakati na obdobje, ko bom v pokoju (smeh, op. p.). Na severu je namreč jadranje najboljše avgusta ali septembra, ko je manj ledu in je nevarnost, da ti led zdrobi barko, manjša.
Z ženo Zlato in sinom Jonom. "Najraje se mi pridružita, kadar obljubim, da bomo več časa preživeli na kopnem kot na barki," priznava Tepeš. Ste tudi vašo družino okužili z jadranjem? Občasno se vam pridružita na barki predvsem žena Zlata in najmlajši sin Jon.
Občutek imam, da je ravno obratno, in da smo pred leti jadrali več, kot se je njim zdelo sprejemljivo, tako da so zdaj na barko pripravljeni priti samo takrat, kadar jim obljubim, da bomo več časa preživeli na kopnem kot na barki.
Morda je to zato, ker se lotevate preveč zahtevnih plovb za običajnega jadranja ne tako vajenega smrtnika.
Morda res, je pa dejstvo, da se takrat, ko sem sam, podajam na bolj zahtevne poti kot takrat, ko jadram z družino. Ni mi treba skrbeti za to, da bo drugim udobno.
Napisali ste, da imate jadranje v krvi, pa vendar bi težko rekli, da ga imate v genih, ker vaši starši, kot vem, niso jadrali.
Ne, imajo pa zato moji otroci jadranje v krvi. Jadranje me veseli tako zelo, da si ne predstavljam, da bi živel brez tega. Pozimi se vedno veselim barke in čutim, da moram tja.
Jadranje mimo treh južnih rtov (Horna, Leeuwina in Rta dobrega upanja):
Aprila 2012 ste jadrali do rta Horn, ki slovi kot jadralski Everest. Od kod tak sloves?
Rt Horn je najbolj južni del katerekoli celine na južni polobli. Zakaj je tako zahteven? Zaradi vetra, nizkih temperatur in front. Jadranje okrog rta je posebno doživetje, več kot polovica dni je viharnih. Res moraš imeti srečo, da naletiš na normalen dan.
Moja želja je sicer bila, da pristanem na rtu Horn in si med drugim tam ogledam spomenik, a je bilo tako viharno, da me je bilo strah in sem se hotel čim prej prebiti mimo. Z mojim takratnim sojadralcem Robijem sva se nato ustavila par deset kilometrov naprej, kjer sva si našla zatočišče in se nekoliko odpočila.
Rt Horn na jugu Čila predstavlja jadralski Everest in selfi z njim je za jadralca skoraj obvezen. (Na fotografiji: Tepeš in sojadralec Robi z rtom Hornom v ozadju.)
Koliko je na morju prostora za strah?
Če je stran nadzorovan in ne gre za paniko, potem je zdrav in po svoje poskrbi za varnost. Marsikdaj se, če se stvari lotevaš preveč lahkomiselno in brez strahu, ne konča dobro.
Je jadranje okrog rta Horn vaš največji jadralski skalp?
Zagotovo predstavlja vrhunec oceanskega jadranja. Seveda je še nekaj izzivov, na primer jadranje po severnih morjih, ki pa je zelo odvisno od časa.
Esperance, zahodna Avstralija
Leta 2016 ste moško skakalno karavano po 17 letih spremenili za žensko. S tem so se spremenili tudi termini, ko ste prosti in zasedeni. Tudi to verjetno vpliva na vaše jadralske cilje.
Da in to mi zelo ustreza. Potujem namreč v druge kraje, kot sem jih bil vajen v zadnjih 20 letih. Prizorišča za dekleta so precej drugačna. Spoznavam druge kraje, ljudi …
Tudi terminsko je za vas zdaj drugače. Dekleta nimajo novoletne turneje.
Da, za novo leto sem po novem doma. V svetovnem pokalu za ženske je približno tretjino tekem manj kot pri fantih, zato pa sem več časa prost.
Je pa res, da moje delo ni samo delo na skakalnici. Še vedno sodelujem pri pripravi sezone, razvoju informativnih sistemov za spremljanje skokov, za nadzor vetra, za razvoj sistema vetrne izravnave, za smernice za razvoj skakalnic, svetujem organizatorjem, ki želijo graditi nove skakalnice … Vse to sem počel že pri moških.
Grenlandija
Kako ste sprejeli odločitev, pobudo, predlog, ukaz, ne vem, kako naj ga naslovim, da po 17 letih iz svetovnega pokala v moških skokih presedlate v svet ženskih?
O tem težko odprto govorim. Mislim pa, da smo se z leti "najedli" drug drugega. Moj pogled na skoke je od nekdaj zelo športen, medtem ko so preostali kolegi bolj zagovarjali tržen pristop, ki pa ga na nek način razumem. Naša mnenja so se na tej točki nekoliko razlikovala in zame je bil prestop k dekletom olajšanje.
Verjamete, da se bodo ženski skoki približali moškim? Tudi pri finančnih nagradah.
Kar zadeva skoke, so se jim že približale. Iz leta v leto se namreč razlika med moškimi in ženskimi skoki zmanjšuje, to se najbolj vidi z višine naleta, s katerega skačejo dekleta.
Po mojem mnenju se ženski skoki razvijajo hitreje kot moški.
Ali bodo kdaj ujele fante, je težko reči, vsaj če govorim o najboljših desetih moških in ženskah. Je pa dejstvo, da dekleta, ki skačejo v svetovnem pokalu, skačejo bolje kot najboljši mladinci.
Tepeš je od leta 2016 pomočnik vodje smučarskih tekem v svetovnem pokalu za ženske.
Kako gledate na izjave, da dekleta niso primerna za skoke. Navsezadnje je podobno izjavo pred časom izrekel tudi Domen Prevc.
No, to so lahko mačistične izjave, ki se zgodijo, mislim pa, da fantje tudi sami opazijo, da dekleta skačejo dobro, in da morajo paziti, da jih ne bodo preskočila.
Bodo kdaj letela?
Saj so nekatera že (Avstrijka Daniela Iraschko-Stolz je leta 2003 poletela na Kulmu) in menim, da je najboljših 20 v svetovnem pokalu sposobnih leteti že zdaj.
So pa dekleta precej bolj na očeh kot fantje in če se katerakoli poškoduje, se o tem precej več govori, kot če se to zgodi moškim. Moji kolegi pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) se bojijo, da bi v primeru, če bi stvari prehitevali in bi se zgodile poškodbe, to lahko negativno vplivalo na razvoj skokov oziroma bi jim s tem naredili medvedjo uslugo.
Nika Križnar je na olimpijskih igrah v Pjongčangu poskrbela za najboljšo slovensko uvrstitev. Na srednji napravi je zasedla 7. mesto.
Poudarjam, najboljših 20 deklet v smučarskih skokih je letenja sposobnih že zdaj. S tem mislim na letalnice, ne samo na velike skakalnice. Mislim, da si trenutna generacija deklet zasluži več tekem na velikih skakalnicah, in upam, da se bo to v nekaj letih tako spremenilo, da bi polovico tekem za dekleta izvedli na srednjih, polovico pa na velikih skakalnicah.
Si na prihodnjih zimskih olimpijskih igrah obetate kakšno disciplino več? V Sočiju in Pjongčangu so nastopila samo na srednji napravi.
Zaradi omejevanja stroškov si organizatorji ne želijo prevelike širitve disciplin, vseeno pa upamo, da bo v prihodnje na olimpijskih igrah na sporedu vsaj mešana ekipna tekma. FIS je temu naklonjen in to je realna možnost.
Verjamem, da bo čez eno ali dve olimpijadi na sporedu tudi velika skakalnica za dekleta. Najprej v svetovnem pokalu, potem bo tudi na olimpijskih igrah.
Kaj pa finančna plat? Se bodo dekleta tudi pri na tem področju približala fantom?
Skakalci ne zaslužijo tako veliko, kot si marsikdo misli. Samo najboljših deset na svetu lahko, seveda če v svetovnem vrhu vztrajajo vsaj nekaj let, poskrbi za svojo eksistenco, potem je nekje od 30 do 40 tekmovalcev, ki imajo dovolj za sproti, niso pa preskrbljeni do konca življenja. Pri dekletih je takih na primer pet.
Dekleta zaslužijo bistveno manj. Premije, namenjene najboljšim v ženskih skokih, dosegajo le tretjinsko vrednost tistih, ki končajo na bančnih računih najuspešnejših smučarskih skakalcev. Je pa razveseljivo, da se tržna vrednost ženskih skokov zvišuje in razvija bolj kot pri moških.
Japonka Sara Takanaši je najbolj priljubljena skakalka, na Japonskem je celo bolj priljubljena od Noriakija Kasaija.
Je katera od deklet tržno in medijsko še posebej zanimiva?
Nedvomno je to Sara Takanaši. Na Japonskem je velika medijska zvezda. Na vsaki tekmi jo spremljata ena ali dve televizijski ekipi, veliko se pojavlja na japonski televiziji, na raznih dogodkih …
Večja zvezda kot Noriaki Kasai?
Večja, na Japonskem je bolj priljubljena kot Kasai, medtem ko je on bolj priljubljen v Evropi. Saro pride na tekmo gledat nekaj tisoč ljudi, Kasaija pa ne.
Kako komentirate mnenje nekaterih, da so smučarski skoki šport, s katerim se ukvarja samo osem držav?
S tem se ne strinjam. Ravno to je tema, pri kateri smo se s šefi razhajali v stališčih. Dejstvo je, da če ne omejiš števila tekmovalcev iz ene države in števila tekem v posameznih državah, se močnejši krepijo, manj razvite države pa še bolj zaostajajo.
Smučarske skoke gojijo v 30, 40 državah na svetu, a če z leti skakalno manj razvite države ugotovijo, da nimajo nobenih možnosti za uvrstitev na večje tekme ali če ta razkorak postane prevelik, izgubijo upanje in voljo in se umaknejo.
Moje mnenje je, da je treba pomagati tudi preostalim državam, sicer skoki nikoli ne bodo globalen šport.
Že tako smo obroben šport glede na število tekmovalcev, medtem ko po medijski popularnosti in priljubljenosti med navijači držimo korak s pomembnejšimi športi, vsaj v Evropi in na Japonskem je tako. Če želimo to ohranjati, morajo tudi druge države dobiti priložnost nastopanja.
Na olimpijskih igrah se je lepo videlo … Kljub temu, da je bila tekma omejena na 65 tekmovalcev, se je zaradi omejitev na štiri tekmovalce na posamezno državo na olimpijske igre uvrstilo nekaj držav, ki v svetovnem pokalu sploh niso prisotne. Že to daje vtis, da se v skokih nekaj vendarle dogaja, tudi drugje, daje mu pestrost.
Skakalne velesile, kamor uvrščam tudi Slovenijo, imajo zaradi zanimanja in denarja, ki se vrti okrog skokov, precej večjo prednost pred državami, kjer se prav tako dogajajo skoki, pa jih v svetovnem pokalu ne vidimo, zato imamo vtis, da se s skoki ukvarja samo osem držav.
Je raznovrstnost širša v ženskih ali moških skokih?
Precej podobna je. Nekaj ekip je, ki jih v moških skokih ni. Na primer Madžarska, Kitajska …
Vsa družina Tepeš je povezana s smučarskimi skoki. Mama Zlata se ukvarja z izdelavo smučarskih dresov, vsi trije otroci Anja, Jurij in Jon pa so se ali se še ukvarjajo s smučarskimi skoki.
So pritiski na vas zdaj manjši? Očitkov o sorodstvenih povezavah prav gotovo ni (hči Anja je že končala kariero, op. a.).
Okolje je zdaj bolj prijazno. Ženski smučarski skoki so bolj športno okolje, ženske so bolj povezane, prijazne druga do druge, prevladuje športni pogled na skoke in tudi trenerji niso tako napeti, nervozni, nestrpni. Ženski skoki so bolj šport, kot mora biti oziroma si ga sam predstavljam. Kjer sta v ospredju športni rezultat in veselje ob njem.
Kaj pa pri moških?
Tudi tam je šport temelj, vendar pa je v krogih, v katerih sem se sam gibal, prisotne veliko diplomacije, denarja, vplivi igrajo večjo vlogo.
Pravkar ste se vrnili z olimpijskih iger v Pjongčangu. Kako ste jih doživeli?
Z mojega zornega kota so bile veliko bolj sproščene kot igre v Sočiju in prej v ZDA. Kontrole do prizorišč so bile zelo sproščene, opravil si jih v nekaj minutah. Sem pa pogrešal zanimanje domačinov za smučarske tekme, tako kot ga je bilo opaziti na tekmah v ledenih športih. Vidi se, da smučanje in skoki v tem delu sveta niso domači.
Verjetno ste spremljali tudi moška tekmovanja v skokih? Kaj menite o rezultatih slovenskih skakalcev?
Gotovo imam svoj pogled, ne bi pa želel govoriti o tem.
Letos ga v Planici ne bo, saj v Oberstdorfu istočasno poteka finale sezone v ženskih smučarskih skokih.
Je v skokih še kaj manevrskega prosta za izboljšave, novosti?
Skoki se bodo še razvijali, saj se morajo. Bazo ljubiteljev skokov imajo vse države, število gledalcev in navijačev pa narašča in upada v skladu z uspehi ali neuspehi domačih tekmovalcev. Zanimanje se tako seli po Evropi. Če je bila na primer pred tremi leti skakalna evforija v Sloveniji, je ta zdaj na Poljskem in v Nemčiji.
Čez manj kot mesec dni bo v Planici finale svetovnega pokala v smučarskih skokih (22. - 25. 3. 2018). V kakšni funkciji vas bomo srečali?
Prvič po 50 letih me na finale v Planico ne bo. Razlog je dejstvo, da imamo v Oberstdorfu istočasno finale v ženskih skokih.
Kdaj se znova odpravljate na jadranje?
Konec marca. Takoj po zadnjih tekmah. Nekajkrat se vrnem, ker imamo sestanke v Evropi, sredi aprila in sredi maja. Vmes pa bom jadral.
Jadranje čez Atlantik:
1