Nik Razboršek ima mirno vest in nič ne bo zameril #video

Pred štirimi leti, leta 2020, ste zaključili svojo športno pot. Kaj je bil vzrok, da ste lopar postavili v kot?
Moja zgodba je bila takšna, da sem že nekaj časa o tem razmišljal. Veliko je bilo že povedano, kakšna je situacija na moški in ženski turneji … Za igralce, ki nismo bili uvrščeni ravno med najboljših sto na lestvici, je bilo izjemno težko preživeti. Enostavno se je to finančno zelo težko izplačalo. Iz dneva v dan je bilo životarjenje. Ta odločitev je pravzaprav v meni zorela že nekaj časa. Že enkrat prej sem se zelo nagibal k temu, a sem si premislil in igral še dve leti. Že konec leta 2019 sem se bolj ali manj odločil. Marca me je še čakal Davisov pokal, za katerega sem namreč obljubil, da ga bom še igral. Pravzaprav se je idealno končalo, ker se je po tistem, ko smo pristali z letalom, začela epidemija covid-19. Takrat so se stvari še poslabšale, sploh na malce nižji ravni.

Omenili ste životarjenje. Kaj to pomeni v tenisu?
To pomeni, da iz tedna v teden ne veš, kako boš plačal svoje račune. Zadnjih šest let svoje kariere trenerja sploh nisem imel. Tega si enostavno nisem mogel privoščiti, če sem želel potovati in igrati turnirje. S pomočjo raznih lig, ki jih igraš spomladi v Nemčiji, Avstriji in Italiji, zaslužiš toliko, da potem lahko potuješ na turnirje, ker želiš igrati profesionalni tenis. Denarne nagrade na tej ravni so tako slabe, da res iz tedna v teden razmišljaš, kako boš preživel in šel na naslednji turnir. Kaj šele, da bi pomislil na pogoje, da bi lahko šel nekam drugam na priprave in imel trenerja, fizioterapevta … To vse so stvari, ki so utopične na tej ravni. Iskati moraš bližnjice, in če je tega preveč, kvaliteta treninga ni na dovolj visoki ravni. Potem tudi rezultati ne morejo biti takšni, kot bi si želel.

Finančno se je boril iz tedna v teden. Foto: Sportida Se je do danes položaj v tenisu kaj spremenil?
Praktično je isto. ITF, ATP in WTA so tri organizacije, ki so vodilne v tenisu, in vsi vemo, da ne naredijo veliko dobrega. Položaj, odkar sem končal kariero, je podoben. Igralci se še vedno pritožujejo nad istimi stvarmi. Skoraj nobena stvar se ni rešila. Še vedno pravim, da je stvar, za katero sem se odločil štiri leta nazaj, še vedno ena boljših odločitev v mojem življenju. Na žalost je tako. Kot sem rekel, iz dneva v dan, iz tedna v teden je mučno na takšen način igrati tenis.

Kako težko vam je bilo končati športno kariero? Takrat ste namreč bili nekako v najboljših teniških letih.
Da, bil sem v najboljših letih in težko je bilo končati kariero. Morda je bilo malo lažje, ker ta odločitev ni bila z danes na jutri, ampak je zorela že nekaj časa. Že proti koncu kariere sem razmišljal, kako bo šla moja kariera naprej. Kot 16-letni fant sem vedno govoril, da trener zagotovo ne bom, ampak se je v zadnjih letih kariere moj pogled zelo spremenil. Na koncu sem že vedel, da bom šel v trenerske vode, in se tudi začel izobraževati v tej smeri. Takoj ko je bil pri nas covid-19, sem se zakopal v trenerske knjige, predavanja in seminarje. Šel sem tudi na tečaj za trenerja in zelo kmalu začel trenersko delo.

Pa ste zadovoljili svoje rezultatske apetite? Kot mladinec ste namreč veliko obetali.
Do U14 sem bil peti v Evropi, do U18 sem bil 50. na svetu … Prišel sem do neke solidne uvrstitve. Imel sem višje cilje in vem, da sem bil sposoben za višje. Verjamem, da je bil moj domet igrati na kvalifikacijah za grand slam. Torej okrog 200. mesta. Na žalost zaradi razlogov, ki sem jih prej omenil, tega nisem mogel doseči. Bilo je nekaj grenkega priokusa, ampak skozi neko daljše obdobje sem te stvari predelal, tako da sem šel z zelo zdravim odnosom v trenersko zgodbo. Nisem človek, ki bi se veliko obremenjeval s preteklostjo. Vesel sem, da lahko pomagam mlajšim igralcem in igralkam.

Ste se v mladosti ukvarjali še s kakšnim drugim športom?
Nekaj časa sem treniral nogomet. Hitro sem ga pustil, zaradi česar mi je po eni strani žal. Nogomet sem imel zelo rad, ampak takrat razmere v našem lokalnem okolju niso bile najboljše in to me je nekako odvrnilo od nogometa. Nogomet je bil dokaj realna možnost zame, ker uživam v njem in ga še danes igram. Zelo veliko mi pomeni in tudi moj oče je bil igralec velikega nogometa in trener v futsalu, tako da sem rasel z nogometom.

Na Davisov pokal ima Nik Razboršek lepe spomine. Foto: Sportida

Kateri dvoboj ali zmaga sta vam najbolj ostala v spominu?
Verjetno bi tudi vsi drugi tako rekli, Davisov pokal v Portorožu. Tista odločilna zmaga proti Altugi Celikbileku, ki je nekako ni nihče pričakoval. Sam sem vseskozi čutil, da sem boljši od njega. Uvrščen je bil okrog 300 mest višje od mene, ampak sva nekajkrat pred tem igrala na treningih in me praktično nikoli ni premagal. Še vedno trdim, da tiste tekme nisem odigral na najvišji ravni. Odigral sem soliden dvoboj in ga suvereno dobil. Odigral pa sem veliko boljših dvobojev in turnirjev. Če bi moral sam izbirati, bi dejal, da je to turnir, ki sem ga osvojil v Italiji leta 2015. Tudi nekaj turnirjev serije Challenger sem odigral na zelo dobri ravni. Je pa bil Davisov pokal nekaj posebnega in dobil sem nekaj zagona za naprej. Takoj za tistim sem potoval v Turčijo na dva turnirja in drugega tudi osvojil. Zagotovo so to lepi spomini.

Nekje sem zasledil, da vas je v Španiji treniral Jofre Porta, ki je bil zraven pri Carlosu Moyi, sodelovali pa ste tudi z Gunterjem Bresnikom, ki je poskrbel za vzpon Dominica Thiema. Kakšne so bile vaše izkušnje v tujini, ste tam dobili tisto, kar ste pričakovali?
Z vidika samostojnosti in profesionalnosti ti tujina veliko da. Da greš od doma in pogledat čez mejo, kjer si sam. Oddaljen si od družine, prijateljev in svojega doma. To ti da neko širino, ki ti zelo prav pride, ko igraš na turneji, ko si večino časa odsoten od doma. Mogoče je bilo za tiste, ki so vseskozi trenirali doma, na trenutke težje zapustiti dom in iti za dlje časa nekam. Poleg tega dobiš neka nova znanja. Ne bom rekel, da je v tujini vse na višji ravni. Mislim, da imamo tudi v Sloveniji ljudi, ki se spoznajo na tenis. Ne bom rekel, da jih je veliko, a nekaj jih je. Kar se tiče strokovnosti, v Španiji izkušnja ni bila preveč dobra, saj nisem veliko odnesel. Medtem ko je bila avstrijska izkušnja veliko boljša. Bili smo dobra ekipa. Trenirali smo skupaj z Dominicom Thiemom, Denisom Novakom, ki je tudi med najboljšim stotimi igralci … Tisto dobro leto, ko sem bil tam, mi je veliko prineslo. Dunaj mi je veliko dal.

V mlajših kategorijah je zelo veliko obetal. Foto: Sportida

Zakaj ste se potem umaknili?
Bil sem še v šoli in težje jo je bilo delati. Druga stvar je bila, da se je Dominic Thiem izstrelil naprej, in jasno mi je bilo, da ne bo več toliko časa zame. Če sem bil jaz 50. mladinec na svetu, je bil Dominic Thiem na drugem mestu. Mislim, da sem se pravilno odločil. V Sloveniji sem našel novo zgodbo.

Je bila pri vas še kakšna druga možnost za delo ali ste že takoj vedeli, da bo trenersko delo vaša druga kariera?
Dejansko je bila to edina možnost. Sam pri sebi sem si rekel, da je to edina stvar, ki jo delam že vse življenje in o kateri daleč največ vem. Pravzaprav je bila to neka najnaravnejša stvar.

Je trenerski kruh v tenisu težak?
Da, je. Kot igralec si vseskozi na poti in si brez doma. Ko greš v trenerske vode, se stvar ne spremeni. Marsikdo ima pomisleke, ali bi se tega lotil za polni delovni čas, ker je bil že kot igralec ves čas odsoten, potem pa si odsoten tudi kot trener. Doma moraš imeti ljudi, ki te razumejo in podpirajo. Brez njih teh stvari ne moreš početi. Je pa tudi odgovornost, ki jo čutiš do igralke ali igralca, ki ga treniraš. Vsak dan si na najvišji ravni in vsak dan želiš svojemu igralcu ali igralki dati nekaj novega. Tako na igrišču kot zunaj njega. Sam čutim še večjo odgovornost, ker sem bil tudi sam igralec. Mera odgovornosti je večja in tudi stres je na koncu dostikrat večji.

"Veliko je neprespanih noči, ko pozno v noč razmišljaš, kaj bi lahko naredil še bolje." Foto: Boštjan Boh

Je pri tem delu veliko razmišljanja?
Trenerji se šalimo, da imajo igralci lažji posel, čeprav to ni res. Oni morajo vse narediti na igrišču. Igralci morajo opraviti trening na igrišču in v fitnesu, potem se njihovo delo za tisti dan konča. Pri nas je drugače. Vseskozi moramo biti zraven. Vodimo trenažni proces, ko pridemo domov, začnemo razmišljati, kaj bomo delali v prihodnje. Delo se nikoli ne konča. Veliko je neprespanih noči, ko pozno v noč razmišljaš, kaj bi lahko naredil še bolje. Zagotovo ti vzame več časa kot igralski posel. To je nekaj, kar spada zraven in kar dela dobrega trenerja.

Ali ste sicer zelo analitičen človek?
Da, zelo. Kot sem že rekel, čutim odgovornost, da moram vsako stvar raziskovati do najmanjše podrobnosti. Konec koncev sem odgovoren za trenažni proces. Ne morem imeti vedno odgovora na vprašanje, ki ga ima igralec, trudim pa se, da ga imam čim pogosteje. Če igralca nekaj zanima, mu skušam dati najboljši možen odgovor. Zato je treba veliko raziskovati in se veliko izobraževati. Da, grem v podrobnosti, ker mislim, da sem zaradi tega boljši jaz in konec koncev tudi moj igralec oziroma igralka.

Koliko igralk ali igralcev ste do zdaj trenirali?
Prva stopnička, ki sem jo imel, je bil Žiga Šeško. Moram povedati, da si ne morem zamisliti boljše izkušnje, kot je bil Žiga. Z njim sva res dobro delala. Žiga je fantastičen in za prihodnost našega tenisa se ni bati. On je dejansko fant, ki veliko obeta, ima glavo na svojem mestu in okrog sebe družino, ki ga podpira. Verjamem, da sva oba veliko odnesla, da ta vrata še niso zaprta in da se mogoče nekoč spet dobiva. Mislim, da sva zelo lepo sodelovala.

Kaja Juvan se vrača. Foto: Reuters Zdaj ste pod svoje okrilje vzeli Kajo Juvan, eno najbolj talentiranih slovenskih igralk. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?
Poznava se že zelo dolgo časa. Še ko sem bil aktiven igralec, sva se nekajkrat srečala na turnirjih. Njen prvi trener Robi Cokan me je nekajkrat poklical, da pridem zraven na trening. Malo bolj sem se zbližal z njeno ekipo leta 2021, ko je Kaja začela delati z belgijskim trenerjem. On sam ni igral, tako da je vedno potreboval nekoga, ki bi z njo igral. Od takrat naprej sem bil malo več zraven, ampak še vseeno občasno, saj sem takrat treniral Žigo. Ob vseh trenerjih, ki jih je imela Kaja, sem bil jaz poleg kot "hitting" partner. Če kakšnega trenerja ni bilo, sem tudi jaz naredil trening z njo. Tako sva se počasi spoznavala in zdaj, ko sva res začela delati skupaj, že vse veva drug o drugem. To se mi zdi velika prednost.

Ali veliko pomeni, če se igralka in trener poznata že od prej?
Da, zagotovo. Zdaj imava dejansko zgodovino najinega odnosa, tako da natančno vem, kako ona deluje v določenem trenutku. Velikokrat vem, kako se počuti, ne da bi mi karkoli rekla. Velika prednost je, da lahko prebereš svojega igralca oziroma igralko. Tudi ona ve, kako jaz delujem, in mislim, da imava profesionalen in sproščen odnos. To je velika prednost, da na začetku ni nekega prilagajanja in spoznavanja, kar lahko vzame kar nekaj časa in energije.

Vemo, da se Kaja vrača po dolgem premoru. Ali je za vas kot trenerja še večji izziv, da igralko ali igralca spravite v vrh svetovnega tenisa?
Seveda. Glede na to, da je bila dolgo časa odsotna, se ni lahko vrniti. Pravzaprav bo kmalu minilo eno leto, odkar je nazadnje igrala na turneji. Tako kot bo težko zanjo, bo tudi za nas. Lahko bi rekli, da je to nov začetek in določen izziv, ko toliko časa ne igraš in ne tekmuješ. Bo izziv in verjetno bo na začetku prisotne nekaj več treme in nervoze. Verjamem, da bomo z dobrim delom v pripravljalnem obdobju lažje premostili turnirje. Mi se bomo potrudili, da bo najbolje.

Ali imate namen tudi dolgoročno vztrajati pri trenerskem poklicu?
Da, zagotovo. Tudi s Kajo sva se že šalila, da ona ni moja zadnja igralka oziroma igralec. Verjamem, da bom ostal v tem poklicu. Morda ne tako dolgo kot kakšni drugi trenerji. Ne vidim se, da bi potoval pri 60 letih, ampak za določen čas v prihodnosti vidim, da bom to počel. Koliko časa bo to, bomo videli. Tudi koliko bom zaželen na tej ravni.

Ali se pri tem poslu zavedate, da lahko čez noč izgubite službo? "Zavedam se, da si lahko v vsakem trenutku bivši trener." Foto: Boštjan Boh
To je zelo pogosta stvar, ki se je zelo dobro zavedam. Moj oče je bil trener v malem nogometu in on mi je že zelo zgodaj povedal, kako se tem stvarem streže. Zavedam se, da si lahko v vsakem trenutku bivši trener. Lahko rečem, da se s tem ne obremenjujem. Vsak dan, ko pridem, dam vse od sebe in naredim najboljše, kar lahko. Na koncu se igralec odloči, ali je to dovolj, tako da nimam nobenih težav, če pri sebi vem, da sem naredil vse, kar sem lahko. Lahko imam povsem mirno vest in v prihodnosti ne bom gojil nobenih zamer, če se bo igralec odločil drugače. S tem nimam nobenih težav.

Ali mora biti do teniške igralke drugačen pristop kot do igralca? Izkušnje imate z obema spoloma.
Pristop je do določene mere drugačen, ko treniraš fanta ali dekle. So določene razlike, ampak se osebno ne bi mogel opredeliti v eno ali drugo smer. Tako s fanti kot dekleti zelo rad delam. Tenis je zagotovo nekoliko drugačen, ampak mislim, da se znam prilagoditi. Izziv mi je delati oboje in upam, da bom imel v prihodnosti priložnost delati na enem in drugem področju.

Pred kratkim je kot strela z jasnega udarila novica, da bosta moči združila Novak Đoković in Andy Murray. Ali menite, da je to lahko uspešna zgodba?
Mislim, da je lahko. Ne bi mogel reči, da se je Nole malce pošalil in poklical svojega prijatelja za trenerja. Vsi, ki poznajo Andyja, so govorili, da je eden najbolj analitičnih igralcev. Igral je še nekaj mesecev nazaj in bil je nekdo, ki se je zares poglobil v tenis. Mislim, da lahko Novaku zagotovo pomaga pri določenih stvareh. Đoković v tem trenutku išče malenkosti, da bi se lahko še izboljšal in na ta način držal stik z Jannikom Sinnerjem in Carlosom Alcarazem. S tem, da ima Andyja v svojem kotu, je Nole pokazal, da ima še motivacijo in da ni rekel zadnje besede. Staviti proti najboljšemu igralcu vseh časov bi bilo neumno. Tolikokrat je že pokazal nasprotno. To so ljudje, ki se ne rodijo vsako leto, ampak na sto ali tisoč let. Mislim, da je to dobra poteza, in pravzaprav se veselim, da bom lahko spremljal to zgodbo.

Kakšno komunikacijo pričakujete med njima? Đoković je znal marsikaj povedati svojim trenerjem.
To bo zanimivo opazovati. Tudi Andy je bil na igrišču dosti podoben Novaku. Veliko je imel povedati strokovnemu štabu. Mislim, da bi Novak lahko ohranil svojo mentaliteto in bo še vedno potarnal ter zavpil tudi nanj, ampak mislim, da ga bo Andy razumel, saj je bil on na isti strani 20 let. Mislim, da je toliko pameten, da bo te stvari razumel in da ne bo on tisti, ki bo skočil nazaj, ker se bo zavedal, da je v drugi vlogi.

Ste velik ljubitelj košarke in Luke Dončića …
Zelo podrobno spremljam ligo NBA in sem veliko v tem "fantazijskem" svetu, kjer je treba te stvari zelo dobro poznati. To je moja druga strast. Tudi nogomet mi je zelo blizu, ampak NBA spremljam vsak dan. Če je mogoče, kakšno tekmo spremljam tudi ponoči, če naslednji dan ni prezahteven urnik. Ne spremljam samo Dallasa, ampak vse ekipe. Sem velik ljubitelj tega in upam, da bom Luko kdaj videl v živo. Če bom kdaj v ZDA in bom kakšen dan prost, bi šel tudi v Dallas in pogledal kakšno tekmo. Tega bi bil zelo vesel in upam, da se bo to zgodilo. Bomo videli (smeh, op. p.).

Ali pričakujete, da bo Dallas kmalu postal prvak lige NBA?
Zagotovo. Že letos imajo ekipo, ki je boljša, kot je bila lani. Luka letos še ni pokazal tistega, kar zna, ampak mislim, da se zanj res ni bati. Mi smo optimisti in navijamo za Luko. Vse ekipe dobro poznam in imam kar pregled nad vsem. Temu namenim tudi uro ali dve na dan. Spremljam vse novice in pogledam kar nekaj tekem. To mi je v veselje in to je nek odklop od tenisa. Zelo rad spremljam tudi našo nogometno ligo. Na splošno sem ljubitelj športa in brez tega ne morem, to je moje življenje. Praktično ni športa, ki ga ne bi spremljal.

Preberite še:

Sportal Gregor Gazvoda bdi nad kolesarsko prihodnostjo: Naš cilj je vzgojiti šampiona Toura

Sportal Druga kariera Andreja Bizjaka? Ne, že tretja!

Sportal Nova realnost Štefana Hadalina