Sobotni intervju
Sobota, 18. 11. 2017, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
SOBOTNI INTERVJU: BOŠTJAN KLINE
Boštjan Kline: Ni treba biti popoln, da bi zmagoval
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,93
2
Žena je njegovo ogledalo. Olimpijska kolajna cilj, o katerem brez zadržkov govori. Strah pred neuspehom skrb, ki bi se je rad znebil. Največja želja? "Izkoriščanje priložnosti, ko se ponudi," na pragu olimpijske zime pravi najboljši slovenski smukač Boštjan Kline, s katerim se v sobotnem intervjuju nismo mogli izogniti niti nedavni smučarski tragediji v Nakiski.
V nekaj letih se je iz neučakanega dvakratnega mladinskega svetovnega prvaka, ki je ceno za svojo zagnanost plačal tudi s hudo poškodbo kolena, prelevil v potrpežljivega in odločnega člana smukaške elite. Po dveh sezonah, v katerih se je trikrat zavihtel na stopničke za zmagovalce v svetovnem pokalu, 26-letni Boštjan Kline vstopa v novo sezono, morda celo najpomembnejšo, zanesljivo pa z najvišjo letvico in z največ izzivi. Vrhunske dosežke, ki so bili v preteklosti razpršeni, želi zdaj nanizati v šampionsko konstantnost ter se kot eden največjih slovenskih adutov podati tudi na zanj prve olimpijske igre v Pjongčangu. V pogovoru vselej umirjeni Mariborčan, ki povsem drugačen značaj pokaže v trenutku, ko se premakne štartna palica, dneve do začetka sezone v Lake Louisu odšteva v bližnji Nakiski.
Najmočnejše slovensko smučarsko orožje v olimpijski zimi.
Za začetek ne moreva mimo tragedije, ki je zaznamovala smučarski svet ta teden, torej smrti Francoza Davida Poissona, ki se je v Nakiski ponesrečil prav na dan vašega prihoda. Ob tem kajpak niste ostali ravnodušni.
Morda se sliši sebično, a v takšnih trenutkih se zaveš, kaj pomeni življenje. Začneš ga ceniti in postaneš hvaležen, da si živ, predvsem pa, da lahko delaš tisto, v čemer uživaš. Včasih pa svoje poti žal ne izbereš sam. Težko je sprejeti takšno novico. Spreleti te srh. A žal je tudi to realnost. Nekje se življenje začne, nekje konča.
Znate odmisliti takšne dogodke, ko se postavite na smuči?
Moram. Seveda se pojavi tudi ta misel, a nekako se je treba osredotočiti. Žal življenje prinaša tudi takšne trenutke. Od posameznega človeka pa je odvisno, kako gleda na njih. Vsi smo minljivi.
Razumljivo, vaše misli morajo biti predvsem pri novi sezoni. Čutite zimo?
Da. Snega je tukaj veliko. Pravijo, da ga toliko ni bilo že vse od leta 2000.
"Naučiti se moram vzeti, kar mi pripada," ste dejali v poletnem pogovoru med kondicijskimi pripravami v Solkanu. Ali zdaj že veste, kaj vam v novi sezoni pripada?
Cilje imam. V prvi vrsti želim biti v skupnem seštevku boljši kot lani. V obeh disciplinah bi rad zimo končal med elitno deseterico. Večkrat se želim zavihteti tudi na stopničke za zmagovalce. Nato pa olimpijske igre … Tam je cilj kolajna. A eno so cilji, nekaj drugega pa je realna sezona. Kdo ve, morda bom zmagoval v nizu. Lahko pa se mi tudi primeri, da mi vse spodleti. Vztrajam pri tem, da krepim samozaupanje in zavedanje lastne kakovosti. Priti moram do položaja, ko izkoristim ponujeno priložnost. No, pred vse našteto pa bi postavil smučanje. Ko sem namreč vstopil v novo sezono, sem si zamislil, kaj vse moram popraviti. Lahko je reči, da bi rad bil prvi. Toda to ni misel, ki bi jo premleval v štartni hišici. Tam moraš razmišljati o rutini, štartu, izvedbi …
24. 2. 2017, Kvitfjell - prva zmaga v svetovnem pokalu. "Upam in verjamem, da ne zadnja," pravi Kline.
Ne spominjam se, da bi kdaj naletel na športnika, ki bi s takšno lahkotnostjo omenil olimpijsko kolajno …
Vsi športniki želijo olimpijsko kolajno. Za nekatere je to zgolj želja, za druge cilj. Zakaj o tem govorijo s takšnim zadržkom? Ne vem. Verjetno gre za zavestno zmanjševanje pritiska. Že želja je svojevrsten pritisk. Če željo poveš javno, je pritisk še večji. Jaz skušam na vse skupaj gledati drugače. Povem, kaj želim. Če mi bo uspelo, bom presrečen. Če ne, bom skušal dvigniti glavo in se boriti naprej.
Slovite po tem, da veliko pozornosti namenjate psihološki pripravi in vizualizaciji. Imate olimpijski smukaški dan že v glavi? Ste ga že velikokrat "preživeli"?
Ne le to. Ker me pogosto trema daje dan pred tekmo, sem vizualiziral tudi tega. Pomembno je, da spustim misli, ki me držijo napetega. Tega recimo lani na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu pred superveleslalomom nisem znal storiti. Prav zaradi tega skušam biti na Pjongčang vrhunsko pripravljen. Ne le na smučaje, temveč tudi na prihod v Južno Korejo, odziv na morebitno slabo smučanje na treningih … Skušam biti pripravljen na vse scenarije. Kdo ve, morda bom v Pjongčang pripotoval kot vodilni smukač sezone. Po drugi strani pa bi lahko tja prispel po nizu ponesrečenih tekem.
Prvi mož slovenske smukaške ekipe.
Na kateri točki pa je lahko poglobljeno ukvarjanje s psihološko predpriprav ovira ali utež, ki omejuje delovanje?
Ne bom dejal, da dajem psihološki pripravi prevelik pomen. Dejstvo pa je, da se včasih po nepotrebnem dajem v kalupe. S tem sam sebe omejujem z neko doslednostjo. Sproščenost posledično ne pride do izraza. Na tej ravni bi rad napredoval. Moja največja hiba je namreč prav misel na sproščenost. Dolgo sem živel v prepričanju, da športnik v sproščenem stanju preveč podcenjuje položaj. "Sproščen sem. Joj, nekaj se bo zgodilo." To je tisti negotovi občutek, ki me je pogosto spremljal.
Ali kakšnega slovenskega športnika na ravni psihološke priprave še posebej občudujete?
Ne. Sta pa mojo pozornost pritegnila smučar Rok Petrovič in alpinist Nejc Zaplotnik. Imela sta globimo, tako v življenju kot tudi pri športnem udejstvovanju. Žal zaradi njune smrti nikoli ne bom imel priložnosti, da bi se srečal z njima. V tujini pa so me vedno zanimali šampioni, ki zmagujejo z navidezno lahkotnostjo. Izpostavil bi recimo Bodeja Millerja. Zanj malokdo ve, kako je deloval. Znano je le, da je bil mentalno drugačen, verjetno tudi zaradi drugačne družinske zgodbe. Kot bi ga vodil instinkt. Zaupal si je. Ni se bal napak in neuspeha.
Česa pa se vi bojite?
Neuspeha.
Bolj kot poškodb?
Tudi poškodba je neuspeh. Res pa je, da sem imel v mislih bolj rezultatski neuspeh. To pri meni izvira že od otroštva. Že takrat me je bilo strah neuspeha.
"Lindsey na naši tekmi? Zakaj pa ne?!"
Gre za strah pred lastno kritiko ali nezadovoljstvom okolice?
Predvsem okolice. Ponavljam, to izvira iz otroštva. Kot bi v vseh okoli sebe videl visoka očetova pričakovanja.
Kakšen kritik pa je žena?
Žena je v moji zgodbi najpomembnejša. Je moj največji podpornik. Zna me pobožati, a zna biti tudi zelo kritična. Ona je moje ogledalo. Vidi moje napake in mi jih zna predstaviti. Ne skrivam, da sem ob pogledu v to ogledalo večkrat jezen. A ko se umirim, vidim, da ima prav.
Imate otipljive rezultate. Mediji smo vas dvignili na višjo raven. Tudi trenerji vas vedno izpostavljajo. Se zaradi tega na treningih kdaj zalotite v pričakovanju, da bo kaj prišlo samo od sebe?
Ne, prav nasprotno. Včasih bi bilo bolje, da bi bil bolj prepričan o svojih sposobnostih. Ni treba vedno narediti dodatnih zavojev. Včasih imaš to v sebi. Pogosto sem preveč zahteven do sebe. Na to me opozarjajo smučarji, ki so z manj vložka uspešnejši. Iščem ravnotežje med vložkom in izkupičkom.
V novo sezono se bo podal 25. novembra v Lake Louisu.
Trenirati več in bolje je pogosta mantra smučarjev v vzponu. A predvsem pri količini športnik hitro doseže zgornjo mejo.
Vsekakor. Pri svojem delu se torej skušam osredotočati na svoje pomanjkljivosti. Ne potrebujem sto zavojev. Morda potrebujem le tri zares kakovostne, med katerimi bom pozoren na tisto, kar mi manjka. Dejstvo pa je, da za napredek in izboljšave smučar potrebuje čas. Ko napako zaznaš in veš, kako jo odpraviti, potrebuješ čas, da novo smučanje ponotranjiš. Gre za avtomatizacijo. Kdo ve, morda bo tisto, čemur sem dajal poudarek letos, do izraza prišlo šele čez leto ali dve. Predvsem v alpskem smučanju, kjer včasih malenkostno spremembo uvajaš pri hitrosti 130 kilometrov na uro. S tem se je težko sprijazniti, a se preprosto moraš.
Na kaj konkretno ste bili na smučeh osredotočeni v tem poletju?
Na prvem mestu je bila dinamika. Do zdaj sem smučal brez prave dinamike, torej bolj na silo. Posvečal sem se tudi prelomu zavojev, v katerih sem skušal poskrbeti, da bi smuči tekle bolj gladko. Moti me tudi pasivnost v začetkih zavoja. Pilil sem zavoje, v katerih gresta roka in trup v pravo smer, s čimer je začetek zavoja bolj aktiven, izkoristek smuči pa večji. Pozornost sem posvečal tudi udobnosti v smukaški preži pri veliki hitrosti. Tam mi do želenega cilja še veliko manjka. Me slišite, kaj govorim? Zmagal sem na tekmi svetovnega pokala, pa govorim o tem, kaj mi še manjka. To je tisto, o čemer govorim. Veliko znam. A želim znati še več. Želim biti boljši.
A vseeno … Čutite, da je rezerv vse manj?
Zase še vedno trdim, da imam ogromno prostora za napredek. Še zelo veliko stvari lahko popravim. Poglejte Lindsey Vonn in Aksla Lunda Svindala. Nista popolna, a sta serijska zmagovalca. Znova se vračam k svoji hibi. Moram si dopovedati, da ni treba biti popoln na vseh področjih, da bi zmagoval.
"Nisem več le neki smučar iz Maribora, ki potrebuje pomoč," ki bo na pokrivalih oglaševal Pohorje.
Slovite kot smučar, ki učinkovito združuje surovo moč in mehkobo. Kaj vam je bližje?
Želim smučati. To je najboljši opis. Ob smučanju pa tekmovalec kombinira omenjeno.
Delujete zelo skromno, zadržano … A verjetno mora vrhunski športnik kdaj udariti po mizi, kaj zahtevati, pogojevati … Znate prek sebe?
Prepričan sem, da se je mogoče o vsaki stvari pogovoriti. Sem zelo potrpežljiv. Če imaš sogovornika, ki to razume, je to zelo dobro. Če ne razume, pa je veliko vprašanje, ali je sploh vreden pogovora.
Ko govoriva o pripravah, ne moreva mimo izjave trenerja Petra Pena, ki je dejal, da je imel možnost vas in Martina Čatra priključiti Norvežanom. Na koncu ste ostali v širši slovenski ekipi. Je to za vas zapravljena priložnost ali prava pot?
Z vidika kakovosti treninga in primerjave bi bila združitev z Norvežani zame zanesljivo dobra. Verjamem, da bi bil tako deležen najboljšega treninga. Po drugi strani pa Norvežane raje prehitim kot popoln tekmec. Zdaj sem bolj ponosen. Poleg tega pa se v našem delovnem okolju dobro počutim. Izkoriščam, kar imam. Moje kariere ne sestavlja zgolj eno pripravljalno poletje. Gre za več kot dvajset let dela. Na to sem večkrat pomislil, ko sem poslušal zgodbe o Ilki Štuhec in tem, kako pomemben je bil zanjo lanski trening z našo ekipo. Seveda je bil, a pred tem je vrsto let garala.
V svetovnem pokalu je zbral 88 nastopov.
Verjetno pa je tudi stanje v slovenski reprezentanci boljše.
Vsekakor. Imamo boljše pogoje. Vodstvo je videlo, da lahko smučamo dobro, in nam sledilo.
Tudi na finančni ravni lažje dihate?
Veliko lažje. Postal sem bolj prepoznaven. Pot do sponzorskih ponudb je veliko lažja. Ljudje pač vedo, da sem smukač, ki se lahko kosa z najboljšimi. Nisem več le neki smučar iz Maribora, ki potrebuje pomoč. Poleg tega mi veliko pomeni tudi to, da sem zaposlen pri slovenski policiji. To mi daje varnost in mirnost.
Za konec se dotakniva še Lindsey Vonn in njene ideje o nastopu na moški tekmi. Kakšno je vaše stališče?
Zakaj pa ne? Ta ideja v osnovi ni slaba. Pri tem se ne opredeljujem do vprašanja, ali gre za marketinško potezo. Govorim zgolj o ideji. Zakaj ženska ne bi nastopila na tekmi in se primerjala z nami? Razumljivo je, da je izbrala Lake Louise. Gre za teren, ki ga pozna in v moški konkurenci ne slovi za najtežjega. Verjamem celo, da bi se lahko zavihtela visoko. To ni Wengen, Kitzbühel ali Beaver Creek, kjer so proge občutno zahtevnejše, podlage pa ekstremne. S svojimi izkušnjami in znanjem bi lahko bila nevarna. Kdo ve, morda bi z bojem med spoloma tudi smučanje na novo zaživelo.
2