Nekdanja olimpijka Maja Benedičič prvič javno o svoji izkušnji z motnjami hranjenja. In to z razlogom.

Članki na temo motenj hranjenja v športu na Sportalu:
- Motnje hranjenja v športu: Tema, o kateri se nihče ne želi pogovarjati, a ker obstaja, se moramo
- Mojca Rode z močnim sporočilom: Morda se motnje hranjenja lahko prikriva, a telo slej ko prej odpove
- Jan Tratnik odkrito o bulimiji: Takrat sem se znašel v začaranem krogu

Maja, kaj je sprožilo vašo željo oz. pripravljenost, da javno spregovorite o svoji izkušnji z motnjami hranjenja med športno kariero?

Že nekaj let razmišljam o tem, da bi spregovorila o svoji izkušnji. Želim si, da bi dekletom in fantom, ki imajo podobne težave, dala vedeti, da niso sami. Ko sem se sama borila z motnjami hranjenja, sem imela občutek, da sem popolnoma osamljena. Nihče me ni nič vprašal, nihče ni opazil, kaj se dogaja z mano. Kot da bi živela dvojno življenje – eno navzven, kjer sem delovala normalno, in drugo, skrito, kjer sem prikrivala, kaj v resnici počnem.

VIDEO: Maja Benedičič o tem, zakaj je treba govoriti o motnjah hranjenja

Kdaj so se začele pojavljati težave?

Vse se je začelo leta 1999, ko sem imela 17 let. Nihče mi ni nikoli rekel, da moram shujšati ali da sem pretežka, preprosto sem začutila, da bi bilo za mojo športno kariero bolje, če izgubim nekaj kilogramov.

V tistem času se je nabralo več stvari. Prehod v srednjo šolo, telesne spremembe, ki so me začele obremenjevati, to, da sem vedno jedla toliko kot moj brat …

V tistem obdobju smo v reprezentanci za smučarski tek začeli sodelovati s športnim zdravnikom, ki nam je ob koncu sezone predstavil smernice zdrave prehrane. Treba je poudariti, da so bili tisti časi glede športne prehrane zelo drugačni kot danes. Jedli smo običajno hrano – od čuft do zelja, krompirja in jabolčnega zavitka. O beljakovinskih ploščicah nismo vedeli ničesar.

Na začetku sem sledila prehranskim priporočilom zdravnika, a postopoma sem začela jesti vedno manj in trenirati vedno več. Kilogrami so izginjali – najprej trije, nato štirje … Po treh mesecih sem zaradi pomanjkanja hrane izgubila menstruacijo, kar bi moral biti alarm, a ga nisem prepoznala.

"Vse se je začelo leta 1999, ko sem imela 17 let. Nihče mi ni nikoli rekel, da moram shujšati ali da sem pretežka, preprosto sem začutila, da bi bilo za mojo športno kariero bolje, če izgubim nekaj kilogramov." Foto: Ana Kovač

Po drugi strani sem opazila, da imam med tekom v klanec veliko energije, počutila sem se lahkotno in izboljšala svoje rezultate. Spomnim se, da sem v tistem obdobju podrla vse svoje rekorde, kar sem videla kot znak uspeha.

Od marca do decembra 1999 sem z 68 kilogramov shujšala na 52 kilogramov (pri 172 centimetrih telesne višine). Ko sem se jeseni vrnila v šolo, so me sošolci zasuli s komentarji – kako dobro sem videti, kako sem shujšala.

Potem pa je zimska sezona prinesla spremembe na slabše. Zaradi nizkih temperatur moje telo ni več zmoglo naporov. Na koncu sezone sem spoznala, da tako ne gre več naprej.

Po letu in pol življenja z minimalnim vnosom hrane sem ubrala drugo taktiko – začela sem znova jesti, a sem hrano izbruhala.

Strah pred pridobivanjem kilogramov me je spremljal ves čas. Če sem hrano izbruhala, sem imela občutek, da imam nadzor nad svojim telesom, kar mi je dajalo lažno zadovoljstvo. Prvič, ko sem to storila, sem bila sama doma, starši so odšli na neko praznovanje. Pojedla sem osem jabolk in nato izpraznila želodec.

"Postajala sem vedno bolj izolirana. Družabni dogodki, kot so rojstni dnevi in druženja s prijatelji, so me spravljali v stisko. Povsod, kjer je bila prisotna hrana in kjer so me vprašali, kaj bom jedla, sem občutila tesnobo." Foto: Ana Kovač

Čez čas nisem več jedla samo zdrave hrane, a sem se še vedno trudila slediti nekim "zdravim" smernicam. Občasno sem si privoščila tudi škatlo piškotov, ki sem jih nato na hitro pojedla in izbruhala. V obdobju bulimije sem se zredila na 60, celo 63 kilogramov in ves čas panično razmišljala, da bi se lahko še bolj zredila. Najbolj me je skrbelo, da bi mi kdo rekel: "Ali si se malo ojačala?"

Postajala sem vedno bolj izolirana. Družabni dogodki, kot so rojstni dnevi in druženja s prijatelji, so me spravljali v stisko. Povsod, kjer je bila prisotna hrana in kjer so me vprašali, kaj bom jedla, sem občutila tesnobo.

Vas je kdo kdaj vprašal, ali imate težave, je kdo opazil znake?

Ne. Nihče. Ne trener, ne starši, ne sošolci, ne prijatelji, ne zdravnik. Nihče me ni slišal. In tako sem se zaprla vase.

Živela sem dvojno življenje, kar je bilo izjemno naporno. Ko danes razmišljam, koliko energije sem porabila za vsa skrivanja in načrtovanja – kdaj se lahko najem, da bom potem lahko bruhala –, se zavem, kako izčrpavajoče je bilo vse skupaj. To sem počela od enkrat do dvakrat na dan. Stalna skrb, da me kdo ne bi odkril, občutek sramu, strah pred tem, da bi me kdo vprašal, kaj se dogaja …

Danes se o motnjah hranjenja več govori, ljudje so vedno bolj ozaveščeni. Verjamem, da bi v takšnih razmerah nekdo opazil in me opozoril, morda bi mi celo ponudil pomoč. Takrat pa sem bila sama. V takšnem položaju je ključno imeti ob sebi trenerja, ki razume prehrano in psihološki vidik športa ter zna pravilno svetovati.

Foto: Vid Ponikvar

Kako so motnje hranjenja vplivale na vašo športno kariero? Je športnik z motnjami hranjenja lahko na dolgi rok uspešen v športu?

Morda bi v kakšnem drugem športu lahko vztrajala dlje, ne pa v zimskem športu. Smučarski tek zahteva več kot le vzdržljivost – telo potrebuje tudi maščobo, toplo hrano, hranila, ki sem se jim sama izogibala.

Če bi bila, recimo, gorska tekačica, bi morda še nekaj časa lahko delovala s svojim minimalnim vnosom hrane – s tretjino jabolka ali pol piškota na dan. Pri smučarskem teku pa to preprosto ni šlo. Telo se mora ogrevati, regenerirati, prenesti nizke temperature in dolge napore. Moje tega ni več zmoglo.

Če se vrnem k vprašanju, da, verjamem, da bi bila brez motenj hranjenja v športu lahko uspešnejša. Moje telo bi bilo močnejše, bolj pripravljeno, bolj vzdržljivo.

"To je bilo kot odvisnost. Ko sem začela jesti, sem padla v nekakšen trans in se ustavila šele, ko resnično nisem mogla več nadaljevati." Foto: Ana Kovač

Se spomnite, kaj je bila kaplja čez rob, ko ste si rekli, da je tega dovolj in da potrebujete pomoč?

Že dolgo sem se zavedala, da to, kar počnem, ni dobro, kaj šele zdravo. Prebrala sem ogromno literature o motnjah hranjenja. Bila sem obsedena s pogostim umivanjem zob, saj sem prebrala, da kislina, ki se izloča med bruhanjem, poškoduje sklenino. Vsega sem se zavedala, a tega preprosto nisem znala ustaviti.

To je bilo kot odvisnost. Ko sem začela jesti, sem padla v nekakšen trans in se ustavila šele, ko resnično nisem mogla več nadaljevati.

Zadeve so se začele spreminjati leta 2008, po nesreči na Pokljuki, ko sem na progi trčila v vojaka tekača (na uradnem treningu se je pripravljal za patruljne teke v sklopu Dražgoške bitke, op. a.). Imela sem hujši pretres možganov in bila sem prisiljena vzeti premor. Še vedno sem trenirala, a ob nizki intenzivnosti, imela pa sem več časa za razmišljanje.

Stara sem bila 26 let in prvič sem si zares želela, da bi začela reševati to težavo. Vedela sem, da to uničuje moje telo, da moj želodec trpi, da tako ne morem nadaljevati.

A vseeno je trajalo še dolgo, preden sem resnično prenehala. Vse do leta 2015, pet let po koncu kariere. Ves ta čas sem se izobraževala, iskala rešitve, dobesedno kopičila znanje o zdravju, da bi si lahko pomagala.

Ko zdaj pomislim na vse to, težko verjamem, da sem to prestala. Da sem se tako uničevala – fizično in psihično. Da sem se skrivala, bila mojstrica pretvarjanja, da sem živela v nenehnem strahu, hkrati pa neprestano trenirala in izčrpavala svoje telo. Ne vem, kako sem vse to sploh zdržala.

"Ko zdaj pomislim na vse to, težko verjamem, da sem to prestala. Da sem se tako uničevala – fizično in psihično." Foto: Ana Kovač

Kje danes vidite ključne razloge za izbruh motenj hranjenja?

Težko rečem. Morda želja po ugajanju, strah pred tem, da ne bom dovolj dobra. Različni komentarji, kot so: "Nikoli ne boš suha." Morda to, da doma nikoli nisem slišala pohvale, da sem imela nizko samopodobo in premalo samozavesti. Verjetno je šlo za kombinacijo vsega.

Ste se komu zaupali?

Ne konkretno. Leta 2008 sem začela sodelovati s holistično terapevtko – takrat je bil moj cilj, da se po nesreči vrnem v šport. A tudi njej nisem povedala resnice.

Sem pa počasi začela govoriti o svojih strahovih, o športu, o dvomih. Spraševala sem se, ali si sploh še želim vztrajati v športu. Danes vem, da bi bilo bolje, če bi takrat odnehala, a sem se odločila drugače.

Začela sem intenzivno raziskovati. Študirala sem nevrolingvistično programiranje (NLP), prebrala ogromno knjig o psihologiji, telesu, zdravju.

Ko sem leta 2010 končala kariero, sem se še bolj poglobila v kitajsko tradicionalno medicino. Študirala sem, analizirala sebe in počasi začela sestavljati celotno sliko svojega življenja. Razumela sem, zakaj se mi dogaja to, kar se mi dogaja.

"Danes se o motnjah hranjenja več govori, ljudje so vedno bolj ozaveščeni. Verjamem, da bi v takšnih razmerah nekdo opazil in me opozoril, morda bi mi celo ponudil pomoč. Takrat pa sem bila sama. V takšnem položaju je ključno imeti ob sebi trenerja, ki razume prehrano in psihološki vidik športa ter zna pravilno svetovati." Foto: Ana Kovač

Če se ozrete nazaj, kaj bi rekli, da vam je najbolj pomagalo na poti do ozdravitve?

Najbolj sta mi pomagali ozaveščanje in raziskovanje prepričanj, da nisem dovolj dobra in da ne sprejemam sebe kot take. Ko sem skozi goro delavnic, tečajev, individualnih terapij, branja knjig in rednega dela na sebi prišla do tega, da se sprejemam v celoti, je bruhanje izzvenelo.

Kdaj ste lahko rekli, da ste se čisto zares rešili iz primeža prehranskih motenj, ki so trajale kar 16 let?

Mislim, da sem nazadnje bruhala v začetku leta 2015, vendar si takrat nisem mislila, da je to zadnjič. Nisem imela občutka, da je zdaj konec. Preprosto je izzvenelo. Je pa res, da sem bila v tistem letu na intenzivnem enoletnem šolanju pri Tadeju Pretnarju (šola osebne rasti – Tadej je imel pred leti skupaj z Marjanom Ogorevcem šolo za bioterapevte, op. p.), na katerem smo od septembra do junija garali za odpravljanje svojih nezdravih vzorcev, prepričanj in tako naprej. Njegova šola je imela izjemen pomen za mojo ozdravitev. Bila je pika na i.

"Ključno je, da se trenerje nauči, kako pravilno pristopiti do tekmovalca, kako vzpostaviti zaupanje in ga na primeren način opozoriti na težavo." Foto: Ana Kovač

Kaj bi svetovali športnikom v podobnem položaju, kje naj poiščejo pomoč, na koga naj se obrnejo?

Svetovala bi, da se, če se le da, zaupajo trenerju, kar pa je, če trener ni ustrezno ozaveščen o motnjah hranjenja, lahko dvorezen meč. Vsekakor bi svetovala psihoterapevtsko pomoč, naj si poiščejo dobrega terapevta, ki po možnosti dela s športniki ter ima bolj celosten pogled na psihofizično stanje in delovanje športnikov. Zdi se mi tudi pomembno, da v takem primeru trener in psihoterapevt sodelujeta.

Fakulteta za šport je pred kratkim izpeljala projekt z naslovom Motnje hranjenja, odprimo trenerjem oči. Že naslov pove, da je bil projekt usmerjen predvsem v ozaveščanje trenerjev, da bi ti prepoznali problematiko in simptome motenj hranjenja. Kako si vi predstavljate, da bi te informacije dosegle še več trenerjev? Kakšno pot bi bilo po vašem dobro ubrati?

Ena od možnosti bi bila, da bi modul o motnjah hranjenja vključili v licenčne seminarje vseh panožnih zvez. Pomembno bi bilo, da bi pripravili predavanje na to temo, da bi se trenerji ozavestili in postali bolj pozorni na simptome motenj hranjenja. Ključno je, da se jih nauči, kako pravilno pristopiti do tekmovalca, kako vzpostaviti zaupanje in ga na primeren način opozoriti na težavo.

To je proces, ki zahteva čas. Spremembe se ne zgodijo čez noč, a verjamem, da bi lahko s pravim pristopom naredili velik korak naprej.

"Želim pomagati tistim, ki se spopadajo s tem, kar sem nekoč doživljala sama, in morda ne vedo, kako se izkopati iz težav. Mislim, da je psihosocialna pomoč v vrhunskem športu izjemnega pomena." Foto: Ana Kovač

Tudi sama si želim prispevati k temu. Prav zato sem se odločila za študij na Fakulteti za uporabne družbene študije (FUDŠ), smer psihosocialno svetovanje. Želim pomagati tistim, ki se spopadajo s tem, kar sem nekoč doživljala sama, in morda ne vedo, kako se izkopati iz težav. Mislim, da je psihosocialna pomoč v vrhunskem športu izjemnega pomena.