Druga kariera
Nedelja, 29. 5. 2022, 18.20
2 leti, 6 mesecev
Druga kariera (263.): Tomas Globočnik
Policist, ki nikoli ni napisal kazni, zdaj spet v vojaškem športu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,29
"Smučarski tek je osnova biatlona, tudi moja zgodba je bila takšna kot od mnogih.," pravi nekdanji biatlonec, še prej pa smučarski tekač in danes vodja panoge biatlon pri SZS Tomas Globočnik.
"Anamarija ni nobena izjema, ti prehodi so nekaj naravnega, saj je smučarski tek osnova biatlona. Številni so šli skozi to, tudi v tujini je to običajno," nam je o odmevnem prestopu odlične slovenske smučarske tekačice Anamarije Lampič v biatlonske vrste povedal Tomas Globočnik, novi vodja panoge biatlon pri Smučarski zvezi Slovenije, ki je tudi sam leta 1994 smučarski tek zamenjal za biatlon. Danes ga gostimo v Drugi karieri, to pa smo izkoristili, da ga temeljiteje povprašamo tudi o aktualnem dogajanju v slovenskem biatlonu.
Slovenska biatlonska reprezentanca je v zadnjih tednih doživela večje spremembe, prišli so novo vodstvo, novi ljudje, nov zvezdniški glavni trener, nove ideje in tudi zelo odmevna okrepitev ženske vrste. Tomas Globočnik je na mestu vodje panoge nasledil Janeza Ožbolta, nekdanjega biatlonskega reprezentančnega kolega, mnogi pa ga zagotovo poznate tudi kot strokovnega komentatorja tekem v smučarskih tekih in biatlonu v prenosih na nacionalni televiziji. Pa ste vedeli tudi, da je policist? Policist, ki nikoli v življenju ni napisal kazni za prekršek.
Zaključek v Rusiji
"Peto mesto in uspešna štafeta, bi rekel, da sta pomenila kar uspešen zaključek kariere."
Danes 50-letni Leščan je tekmovalno pot končal leta 2003, po svetovnem biatlonskem prvenstvu v Hanti Mansijsku v Rusiji, na katerem je dosegel dve peti mesti, eno na posamični tekmi na 20 kilometrov, drugo v štafeti ob Janezu Ožboltu, Janezu Mariču in Marku Dolencu. "Z zadnjega streljanja sem šel celo v krogu medalj, pa mi je v tistih štirih kilometrih nato zmanjkalo 12 sekund. Peto mesto in uspešna štafeta, bi rekel, da sta pomenila kar uspešen zaključek kariere," se spominja svojih zadnjih biatlonskih tekem.
Biatlon ni bil njegov prvi šport, priti v biatlon je bil včasih proces. "V osnovni šoli sem še nekaj smučal, tam leta 1989/1990 začel s smučarskim tekom, po olimpijskih igrah v Lillehammerju leta 1994, na katerih nisem sodeloval kot tekač, pa sem se odločil za prehod v biatlon," povzame svoj športni razvoj, ki je bil v njegovi generaciji nekaj običajnega. Biatlonske vrste so se dolga leta polnile prav iz tekaškega bazena.
"Smučarski tek je osnova biatlona, tudi moja zgodba je bila takšna kot od mnogih. Tekaško osnovo sem imel dobro, pri streljanju pa je v veliki meri odločal nek talent, občutek, po tem pa trening. To je nek naraven prehod iz teka v biatlon, če si kdo to zamisli, pač gre, čeprav je bilo skozi leta kar nekaj zamer med panogama. No, tudi moja pot je bila taka, od sezone 94/95 pa potem vse do leta 2003 je bil biatlon 'moja glavna kariera'."
Anamarija Lampič gre po že uveljavljeni poti
"Streljanje težko osvojiš na hitro. Nekaterim uspe prej, drugim kasneje, nekaterim nikoli."
Anamarija Lampič tako v svoji menjavi športov ni nobena izjema, to, kar jo čaka v naslednjih mesecih, so doživeli mnogi pred njo, posebnost pa je ta, da tako izvrstne, uveljavljene in uspešne smučarske tekačice (s tremi zmagami v svetovnem pokalu ter skupaj 14 uvrstitvami na oder za zmagovalke in z bronastim odličjem s svetovnega prvenstva) v slovenskem biatlonu vendarle še ni bilo. A zato prehod zanjo ne bo nič manj zahteven, opozarja Globočnik.
"Mogoče si rečeš, da je seveda tek le tek. Pa ni tako. Ko si oprtaš to trikilogramsko puško na rame, je sprememba. Morda je sprva, ko tečeš, niti ne opaziš, zelo očitna pa postane, ko puško spet snameš (smeh, op. p.). Je razlika, tukaj je zagotovo kar nekaj dela s prilagajanjem. Če imaš dobre tekaške predispozicije, lahko to hitreje osvojiš in hitreje prideš na raven, ki si je vajen, s streljanjem pa je malo bolj zapleteno. Tega težko osvojiš na hitro. Nekaterim uspe prej, drugim kasneje, nekaterim nikoli. A tudi tu, tako kot pri teku, šteje naravni talent, seveda ob pravem pristopu in zavzetem treningu."
Na treningih padajo ničle kot za stavo, nato pa ...
Prav streljanje je tradicionalno bolj ali manj šibkejši del slovenskih biatlonskih vrst, pa čeprav mnogi na treningih v tej disciplini blestijo, a jim te forme na tekme ne uspe prenesti. Zakaj? "Ja, to je pa predvsem značilnost biatlonskega streljanja. Imamo res tekmovalce, ki so na treningu dobri. Smo jih imeli in jih bomo imeli, tako pač je. Trening je trening. Najlepša primerjava je uradni trening na prizoriščih svetovnega pokala. Tam je en dan pred tekmovanji vse pripravljeno, kot da je že tekma, vse postavljeno, prizorišče urejeno. Tam poskušaš modelirati tekmo naslednjega dne, z vizualizacijo, koncentracijo itd. Razlika je samo v tem, da to ni prava tekma. In ravno ta razlika je odločilna. Na teh treningih padajo ničle kot za stavo, in mislimo si, da bo jutri uspešen dan. No, potem pa pride tekma in ... Tega psihološkega dejavnika se lotevamo na vse mogoče načine, s psihologi, z meditacijo, pogovori … Kako športnika umiriti in sprostiti za tekmo, da ne razmišlja preveč, da se ne obremenjuje. V stresu, v tej napetosti tekme je vprašanje samo eno, ali funkcioniraš ali pa ne."
"Odločila se je, in nič je ni moglo ustaviti"
Prepričan je, da se Lampičeva za prestop ni odločila čez noč in na pamet, že sama je dejala, da je bil biatlon njena želja od nekdaj, pred prestopom pa je zagotovo preizkusila tudi svoj strelski talent. "Kot sem v zadnjih dneh presenečeno ugotovil, se je spoznavala s puško. Poskušala je streljati, ne vem natančno, koliko in kako, ampak je. Zdaj se bo videlo, kje je. Njena želja je bila neizmerna, ona pa neustavljiva. Odločila se je, in nič je ni moglo ustaviti," o tem še pravi Globočnik, je pa odmeven "prebeg" spet povzročil nekaj slabe volje in tudi zamere v tekaškem taboru.
Biatlonci s tem nimajo ničesar, pravi naš sogovornik: "Zavedati se moramo, da nihče, kolikor toliko normalen, pred svetovnim prvenstvom v Planici ne bo šel vabit tekačev v biatlon. Pa to se je na splošno nehalo, tega ni več. Že v prejšnjih prestopih je bila slaba volja, pa zamere, kdo komu kaj krade, ampak na koncu je vedno odločitev tekmovalca. Prepovedati mu ne moreš. Z velikim spoštovanjem gledam na to hrabro odločitev Anamarije. In to smo videli na vseh njenih novinarskih konferencah, da se je pač tako odločila. Zato sem prepričan, da se ni odločila čez noč. Mislim, da je dobro premislila. To je očitno dovolj dolgo tlelo v njej, da je odločitev padla, mi pa smo se s tem potem tudi soočili. Ostala je pod okriljem Smučarske zveze Slovenije, pa tudi odprta so ji vrata, če se bo želela udeležiti nordijskega svetovnega prvenstva. O tem se bomo uskladili, če bo izkazala željo."
Lampičeva mora zdaj izpolniti določeno kvoto po pravilih Mednarodne biatlonske zveze, kar bo naredila na Pokalu IBU. Tam mora osvojiti določeno število točk, ki pa jo nato takoj pripeljejo v svetovni pokal. "To je tudi že načrt, to bo poskusila v Idreju ali Susjeonu, ampak to je vse v pristojnosti trenerja, ki pa je že imel tovrstne primere," še pravi novi vodja panoge.
Jakov Fak, Anamarija Lampič in Ricco Gross.
Ricco Gross v pravem trenutku na pravem mestu
In prav novi trener, nemška biatlonska legenda Ricco Gross, je druga najodmevnejša sprememba v slovenski biatlonski vrsti. Tako uveljavljenega imena na mestu glavnega trenerja pri nas še ni bilo. "Anamarija se je odločila za pravi trenutek, saj je Ricco Gross že v Nemčiji imel takšne primere, od Sachenbacherjeve (Evi, op. p.), Gössnerjeve (Miriam, op. p.), pa tudi Denise Hermann. Na Švedskem je tak primer denimo Stina Nilsson. Ricco se je s tem že soočil, in kakor se bo odločil, tako bo. Tudi z Anamarijo se pogovarjata in načrtujeta."
Ricco Gross je prava biatlonska znamka, to da so ga zvabili v slovensko reprezentanco, pa je pravi dosežek. "Ja, deloma se je vse ujelo, ampak te stvari se po olimpijskih igrah menjajo. Ujeli smo pravi trenutek, bili so že razgovori med sezono, ki jih je začelo že prejšnje vodstvo, sama izvedba pa je bila uspešna. To narediš v najboljši veri, saj je to trener prvega ranga, ki je že kot tekmovalec osvojil vse, kar je bilo mogoče osvojiti, in tudi kot osebnost je zelo primeren. Ima izkušnje iz Nemčije, Rusije in nazadnje Avstrije. Po mojih zaznavah je zelo diplomatski človek, zelo povezovalen in upam, da bo to naredilo eno dobro vzdušje, en dober tim, kar je osnova za dobre rezultate."
Nemec prinaša ogromno znanja in izkušenj
"Ja, Gross deluje kot popoln trener za slovenski biatlon. Vsi seveda upamo, da je, a ni garancije."
Gross je tudi končno trener, ki ima več zmag v svetovnem pokalu, kot jih ima Jakov Fak (9:8). "No, saj takšnega je že težko dobiti, ob vseh Jakovih uspehih," se nasmehne Globočnik in dodaja: "Tudi to vliva neko upanje, zadovoljstvo. Jakov je pridružen Riccovi ekipi, mislim, da sta se ujela. Ricco je že sam dolgo vztrajal kot tekmovalec, mislim, da do 36 leta, pa že v Rusiji je delal s starejšimi, v Avstriji pa sploh, imel je tega Simona Ederja, ki je star 39 let. In tudi na to sem takoj pomislil. Sam ima namreč tovrstne izkušnje iz časa, ko je bil tekmovalec, zdaj pa še kot trener, in to je nekaj, kar bo gotovo koristilo Faku. Seveda je drugače biti vrhunski športnik pri 23 letih kot pri 33, ko že imaš družino. To je življenjsko dejstvo, zdaj je le vprašanje, kako to usklajevati. In tudi te izkušnje Ricco ima."
Naš najboljši biatlonec Jakov Fak je zdaj v zrelih letih (34) in bo zagotovo vesel Grossovega poznavanja razmer, je pa Nemec med kariero veljal za izvrstnega strelca, kar pa bo koristilo preostalim slovenskim tekmovalcem. "Absolutno. Mislim, da še zdaj drži neke rekorde. Koliko zaporednih ničel v svetovnem pokalu je naredil! To so neverjetne stvari. In za ta strelski del bo zagotovo dober. Je pa treba napredek v strelskem delu pohvaliti tudi do zdaj. Kar se hitrosti tiče, so naši na vrhu. V svetovnem vrhu. Miha Dovžan je postavil najhitrejši strelski čas prejšnje sezone, tudi Rok strelja hitro, v pripravah so se izkazali. Je pa tu seveda treba izpostaviti vprašanje letnega in zimskega dela sezone in tega, kako to strelsko formo prenesti na prava tekmovanja. In tudi pri tem mislim, da bo Ricco lahko odločilen. To je bistvo. Prav tu vidim eno upanje, da bo znal s to komunikacijo, s pogovori to prenesti na varovance."
Imel je bistveno bogatejšo ponudbo v Avstriji
"Naša vizija so olimpijske igre 2026."
Gross deluje kot res idealen trener za slovensko reprezentanco. "Ja, tako deluje. Vsi seveda upamo, da je, a ni garancije. To je narava vrhunskega športa. Načrt imaš lahko začrtan, ampak potem te presenetijo reakcije telesa, poškodbe, bolezni … Naredili in začrtali smo tisto, kar je mogoče narediti in začrtati, zdaj pa se prepuščamo usodi," odgovarja Globočnik. Pa je bil Gross finančno dosegljiv? "Sem zagotovo ni prišel zaradi financ. Je imel bistveno bogatejšo ponudbo v Avstriji, pa se je odločil priti sem za manj denarja. Mi smo ostali v sklopu svojih zmožnosti, v sklopu proračuna, ki je približno enak lanskemu," o tem pove naš sogovornik.
Novo vodstvo s predsednikom Zbora za biatlon Boštjanom Uletom in tudi z Globočnikom ima ambiciozne načrte. "Naša vizija so olimpijske igre 2026. S temi mlajšimi, ki bodo do takrat pripravljeni, želimo oditi po medaljo. Ob tem pa seveda čim dlje ohranjati te izkušene tekmovalce, ki so trenutno to, kar imamo. Njih je treba podpreti, jim nuditi pogoje, da ostanejo, sočasno pa postopno dvigovati mlajši rod na raven, da postane konkurenca večja in da se vse skupaj dvigne na višji nivo. Glavni cilj je mlade pripeljati do medalje, tak cilj mora vedno biti. V štirih letih pa se bo pokazalo, kako resnične so te naše želje," razkriva Globočnik, in najbrž je prav ta mladi potencial v Slovenijo privabil tudi Grossa.
"To je takoj pogledal, ko smo mu predstavili, kako smo si zamislili to reprezentančno strukturo, od A-reprezentance do mladincev in regijskih centrov pa biatlona. Pozna ta imena, spremlja, takoj je videl potencial v tej naši mladini in tudi smisel v tem štiriletnem delu, da te mlade pripelje na raven svetovnega pokala in do olimpijskih iger. Pa da ti postanejo konkurenca članom, ki so zdaj nekako polovični. Nekaj je res izkušenih, zrelih, nekaj pa je še mladih in ambicioznih. To je ne nazadnje osnova našega razmišljanja, kako skrbeti za zavoj in poskrbeti za menjavo generacij."
Brez dobrih smuči je vse garanje zaman
Eden pomembnejših dejavnikov pri lovljenju teh visokih ciljev pa bo zagotovo t. i. servis. Priprava opreme, smuči. To je področje, kjer velike in bogate reprezentance močno odstopajo od manjših in revnejših. Najbrž ni treba pojasnjevati, v kateri skupino spada slovenska. "Ja, servis je taka, res pomembna zadeva. Mi imamo lahko vse postavljeno: vrhunske priprave, vrhunske tekmovalce v vrhunski formi, a če tega potem ne moremo izvesti zaradi smuči, je vse zaman," prikimava Globočnik.
Zdaj se vodstvo osredotoča prav na to področje, do zime jih čaka še veliko dela, pravi, a dodaja, da je servis z Anžetom Globevnikom na čelu že do zdaj presegal svoje zmožnosti. "Začeli smo s postavljanjem močne servisne ekipe, računamo na obstoječo ekipo, da nam predlaga, kako ji pomagati, kako jo nadgraditi. To bomo delali zdaj, v teh mesecih. Da se tudi servis postavi ob bok tem ekipam srednjega razreda. Je pa ob tem treba povedati tudi to, da se nam na tem področju z Riccom marsikaj odpira. On je tako ime, ima ugled pri proizvajalcih smuči, naš dobavitelj se je že oglasil in izrazil navdušenje nad sodelovanjem z Grossom. Na nas pa je, da bomo s servisno ekipo to znali izkoristiti. Je pa ena velika neznanka s to prepovedjo fluora v mazilih. Nič še ni jasno, ali bodo že v naslednji sezoni to strogo regulirali ali bo dovoljeno neko prehodno obdobje. Gre za direktivo EU, ki jo je treba implementirati do leta 2026. Nekaj časa še imamo, ampak tu se lahko vse spremeni, vse se lahko obrne na glavo. Zdaj je še veliko nejasnosti."
Na vseh področjih so v ozadju finance, še pravi gost tokratne Druge kariere: "Gre za vprašanje, do kam lahko sežeš s tem, kar imaš. Je pa seveda nerealno pričakovati, da boš v tem tekmoval z največjimi državami. Že zdaj pa lahko pred tem, kar imamo, samo snamem kapo. Vsa ta leta smo konkurenčni, vprašanje je, kako to ostati. To bo največji izziv. Tukaj ničesar ne bomo prepuščali naključju, upam pa tudi na malo sreče."
7. januarja leta 2001 je na tekmi s skupinskim startom v Oberhofu zasedel tretje mesto, na stopničkah sta mu družbo delala Norvežan Egil Gjelland in zmagovalec tekme, Nemec Sven Fischer.
Tudi sam je občutil, kako pomembna je dobra oprema
Kako pomembne so dobre smuči, je ne nazadnje občutil tudi sam. V biatlonski karieri je nanizal kar nekaj odličnih izidov, nastopil na olimpijskih igrah (leta 1998 v Naganu in 2002 v Salt Lake Cityju), pa se v svoji najuspešnejši sezoni 2000/01, ki jo je končal na 14. mestu v skupnem seštevku, prebil tudi na oder za zmagovalce, ko je na tekmi s skupinskim startom v Oberhofu zasedel tretje mesto, a v spominu mu je ostalo nekaj drugega. "Saj te stopničke seveda ostanejo v lepem spominu, zagotovo, drugače pa priznam, da se bolj spomnim tistih neizpolnjenih tekem. Na teh svetovnih prvenstvih, ko sem bil blizu medalj, si nimam česa očitati. Takrat, v zadnjem krogu, preprosto fizično nisem zmogel. Edino ena tekma v Antholzu na 20 kilometrov me še preganja. En dan pred to tekmo sem dobil nove smuči, na dan tekme pa so bile razmere precej specifične, saj je do desetih dopoldan še snežilo, nato pa se je naredil prelep dan. In tisti novi sneg … Sam sem tiste nepreverjene smuči preizkušal, pa nekako po občutku niso bile prave, čeprav so v smučini lepo drsele. Ampak smučina je lahko varljiva, tam se lahko naredi led, smučka pa mora drseti tam, kjer ti tečeš. Sem torej preizkušal te smučke, a so mi bile sumljive, vendar so me nekako s tem testom po smučini prepričale, in sem jih vzel. No, to je bila napaka. Katastrofalna napaka. Naredil sem štiri ničle in tudi moji tekaški časi pred in po tisti tekmi so kazali, da bi imeli ob štirih ničlah več kot dovolj za zmago, jaz pa sem bil takrat četrti. No, tisto mi je ostalo na duši. Obžalovanje. Tisto pekli. Strelsko sem vse naredil odlično, po tekaški formi sem bil absolutno sposoben zmagati, ampak sem naredil napako z materialom. Mi že ni bilo dano."
Torej razume Jakova in to njegovo nenehno željo po dobrem materialu? "O, ja. Ja, res je. Sam moraš sicer dobro oceniti, na kakšni tekaški ravni si, koliko si naredil na strelišču, ampak napačen material ti lahko res pokvari tekmo. Kolikor je to tekmovanje športnikov, je tudi serviserjev," se strinja Globočnik.
Tekmoval z velikani, s Poireejem pa se je spoprijateljil
V času biatlonske kariere je tekmoval z legendami tega športa: velikim Norvežanom Olejem Einarjem Björndalnom, njegovim rojakom Frodejem Andersenom, pa Belorusom Vladimirjem Dračevom in tudi nemškimi asi Svenom Ficherjem, Franckom Luckom ter tudi z Riccom Grossom, o katerem pravi: "Že takrat, ko sva tekmovala, sva se dobro razumela, je pravi gospod." A najtesnejše prijateljstvo je stkal s francosko legendo Raphaelom Poireejem. "Še zdaj sva v stiku. Dal mi je veliko nasvetov, predvsem strelskih, ker so oni takrat v reprezentanco pripeljali Rajmonda Debevca, Jeana-Pierra Amata, ki je bil tudi nosilec olimpijskih medalj v streljanju. Ko je Poiree končal kariero, se je poglobil v biatlon in je kot prvi uvedel te strelske novitete ter je tudi meni vse zelo odkrito, odprto svetoval in prenašal znanje. Postala sva prijatelja."
Sicer pa je biatlon resnično ena velika družina: "To se čuti, povezani smo, prijateljstvo, poštenost, vedno so pripravljeni vsi pomagati. Zato je tudi lepo ostati v tem športu, v tej družini."
"Klasičnega policijskega dela nisem opravljal"
Niso biatlonci tradicionalno bolj vojaki?
Zdaj se je Globočnik spet vrnil v to družino, ki jo je zapustil leta 2003. Kaj pa je počel vmes? "Pri prehodu sem imel veliko srečo, saj sem bil že od leta 1993 zaposlen na policiji kot vrhunski športnik. Takrat niti točno vedel, kaj to pomeni, ampak sem prišel na sedež te enote, vprašal, kako in kaj, in ponujena mi je bila ta možnost. No, tisto leto 2004 je bilo prehodno, malo sem se še lovil, status pa sem imel. Toliko so mi šli na roko, in leta 2005 sem se zaposlil kot policist."
Je pisali kazni, lovil lopove? "Ne, ne, takoj sem bil na oddelku vrhunskih športnikov, klasičnega policijskega dela nisem opravljal. Na oddelku vrhunskih športnikov sem se zaposlil kot pomočnik vodje, v nadaljevanju sem opravil tečaj za uradne pooblaščene osebe in dobil status policista, potem čez nekaj let, ko je vodja odšel, pa sem tudi prevzel oddelek," pravi. Na oddelku za vrhunski šport slovenske policije je vztrajal vse do danes, ko je prestopil v Smučarsko zvezo Slovenije.
Na oddelku za vrhunski šport so med drugim zaposleni tudi atletinja Neja Filišič in telovadca Rok Klavora in Tjaša Kysselef, iz juda slavni trener Marjan Fabjan ter Andraž Jereb in Kaja Kajzer, olimpijski prvak, kanuist Benjamin Savšek, kolesarski strokovnjak Martin Hvastija, potapljačica Alenka Artnik, namiznoteniška asa Darko Jorgić in Deni Kožul, smučarji Boštjan Kline, Meta Hrovat, Ilka Štuhec, deskar Rok Marguč, skakalci Žiga Jelar, Peter Prevc, Ema Klinec in Urša Bogataj, tekvondoist Ivan Trajković … Tudi Anamarija Lampič kot smučarska tekačica. Kaj pa biatlonci? Ti so tradicionalno bolj vojaki?
"Ja, res je, večinoma so zaposleni biatlonci. Vojska ima svojo svetovno športno organizacijo CISM (International Military Sports Council) in tudi tam je bila želja, da so biatlonci zaradi teh njihovih tekmovanj zaposleni v vojski. Je pa to praksa tudi po Evropi, vrhunski športniki so večinoma zaposleni v treh klasičnih resorjih: vojski, policiji in carini."
"Ko si enkrat na tej strani medijev, se šele zaveš, kako pomembni so"
"Medije zdaj obravnavam z vsem spoštovanjem."
Leta 2006 so ga zvabili tudi na Televizijo Slovenija kot strokovnega komentatorja tekem v smučarskem teku in biatlonu. "Leta 2006 sem že komentiral drugi del Tour de skija v Asiagu. Z Marjanom Fortinom," pove Globočnik. In kakšen je pogled na šport od zunaj? Je slika s te perspektive komentatorja kaj bolj jasna? "Popolnoma! Ko si enkrat na tej strani medijev, se šele zaveš, kako pomembni so. Kot športnik se morda tega ne zavedaš dovolj, a brez medijev praktično ni športa. Samo prek medijev se lahko šport trži, kaže, predstavlja javnosti. Brez medijev javnost ne ve zate. Medije zdaj obravnavam z vsem spoštovanjem." Je pa tudi prav, da je lahko športnik povsem osredotočen na svoje delo, še pristavi: "Seveda, zato pa obstajajo strukture, ki to urejajo. Športnik hoče imeti svoj mir, mediji čim več informacij, zato potrebuješ ljudi, ki znajo to usklajevati. Trenažni proces ima svoje zahteve kot tudi ta vidik. Kako zdaj vse to obvladovati, da ni moteče pri trenažnem procesu in da je javnost obveščena, pa je delo vodstva reprezentanc."
In kaj počne za rekreacijo? Še kaj teče na smučeh? Še kdaj poprime za puško? "Ah, ne, streljal nisem pa že dolgo (smeh, op. p.). Smučarski tek pa je seveda še vedno moja strast, čeprav imam zadnje čase zime rezervirane bolj za turno smuko. Ta je v resnici kar moj prvi šport, vmes absolutno tek, poletje pa je za kolo. Pa tudi kakšen 'suhi' tek, ki je najbolj učinkovit, ne vzame veliko časa. Trudim se biti čim bolj aktiven."
